Jedro

Tožeči stranki je bila s pravnomočno odločbo pravnega predhodnika toženca po končani poklicni rehabilitaciji s 30.6.1966 od 1.7.1966 priznana pravica do zaposlitve na delu TV mehanika in nadomestilo za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zato njen zahtevek za vštetje časa nadaljnjega šolanja od 1.7.1966 do 6.7.1969 utemeljeno zavrnilo, saj čas začasne brezposelnosti ni všteven v pokojninsko dobo, ker tožeča stranka v spornem obdobju ni bila zavarovana v smislu 128. čl.TZPZ.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da se ji v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba všetje čas poklicne rehabilitacije od 1.7.1966 do 6.7.1969 z utemeljitvijo, da glede na 128. člen TZPZ v pokojninsko dobo ni mogoče všteti časa, ki je bil prebit izven dela po končani rehabilitaciji, na katero jo je poslal pristojni organ toženca oz. njegovega pravnega predhodnika.

Zoper citirano sodbo je vložil pritožbo pooblaščenec tožeče stranke iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Ugotovitev sodišča, da je pravni predhodnik po 1.7.1966 ni poslal na poklicno rehabilitacijo z nadaljnjim šolanjem, je zmotna. Opozarja na uradni zaznamek z dne 20.9.1966 in dopis pravnega predhodnika tožene stranke I 269248 z dne 20.9.1966, naslovljen na Republiški center za strokovno usposabljanje Beograd, iz katerega izhaja, da je bilo odobreno podaljšanje rehabilitacije in da bo odločba izdana naknadno. Poudarja, da je šele iz sodbe izvedela, da je pravni predhodnik tožene stranke 5.10.1966 preklical obvestilo z dne 20.9.1966. Ker o tem ni bila obveščena, preklic zanjo ne more imeti škodljivih posledic. Prav tako ni pravilna ugotovitev sodišča, da naj bi bila poklicna rehabilitacija zaključena že 30.6.1966. Tožeča stranka, ki pred tem ni imela praktičnih izkušenj na področju dela TV mehanika, si ni mogla v kratkem obdobju 9 mesecev pridobiti teoretično in praktično znanje za samostojno opravljanje poklica. Po prvem 9 mesečnem šolanju v Beogradu je bila premalo usposobljena za samostojno opravljanje drugega ustreznega dela ne glede na to, da ji je bila z odločbo pravnega predhodnika tožene stranke z dne 1.12.1966 priznana pravica do zaposlitve na delovnem mestu TV mehanika s polnim delovnim časom od 1.7.1966 dalje. Pravica do začasnega nadomestila osebnega dohodka, ki ji je bila od takrat dalje priznana, po njenem mnenju tudi ne more biti zadržek, da se ji dejansko usposabljanje ne bi vštelo v zavarovalno dobo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

V pisnem odgovoru tožena stranka prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo vsa dejstva, pomembna za odločitev v sporni zadevi in ob pravilni uporabi materialnega prava, o stvari pravilno odločilo. Pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katera je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Ker je izpodbijano sodbo temeljito obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi tudi pritožbeno sodišče povsem soglaša in jih zato ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe poudarja le še naslednje.

Pritrditi je sicer potrebno pritožbenim navedbam, da obvestilo pravnega predhodnika toženca z dne 5.10.1966, naslovljeno na Republiški center za strokovno usposabljanje Beograd, s katerim je preklical obvestilo o soglasju za podaljšanje poklicne rehabilitacije tožeči stranki po 1.7.1966, samo po sebi ne more imeti škodljivih posledic. Takšnih posledic nima iz razloga, ker o vsebini dopisa tožeča stranka tedaj ni bila obveščena, pač pa po stališču pritožbenega sodišča zgolj zato, ker citirani dopis ne more imeti nobenega pravnega učinka, saj je v tedanjem obdobju enako, kot po sedaj veljavnih predpisih, zavod lahko pravno veljavno odločal le z odločbami, izdani v upravnem postopku. Pritožbena navedba, da tožeča stranka o preklicu ni bila obveščena je zato pravno irelevantna tako, kot za razsojo ne morejo biti odločilni razlogi o nadaljnjem šolanju pri Centru za strokovno usposabljanje Beograd od 1.7.1966 do 6.7.1969. Bistvenega pomena za pravilno odločitev v predmetni zadevi je namreč dejstvo, da je bila tožeči stranki z odločbo tedanjega Komunalnega zavoda za socialno zavarovanje opr. št. I 269248 z dne 1.12.1966 (izdani torej po 20.9.1966, s katerim datira obvestilo o preklicu podaljšanja rehabilitacije, na katero se sklicuje pritožba) priznana pravica do zaposlitve na delu televizijskega mehanika od 1.7.1966 dalje, ker je bilo ugotovljeno, da je končala poklicno rehabilitacijo, na katero je bila napotena z odločbo z dne 28.1.1966 za čas od 1.10.1965 do do 30.6.1966. S to odločbo ji je bila hkrati priznana pravica do začasnega nadomestila od dneva končane poklicne rehabilitacije do zaposlitve na drugem ustreznem delu, kar je tožeča stranka po ugotovitvah toženca tudi uživala vse do dejanske zaposlitve v letu 1970 in tega dejstva tudi pritožba ne prereka. Ker tedaj citirane odločbe ni izpodbijala z rednim pravnim sredstvom pomeni, da je z njo soglašala, zato se sedaj ne more uspešno sklicevati na razloge, ki naj bi narekovali podaljšanje usposabljanja še za čas od 1.7.1966 do 6.7.1969. Dejstvo je, da je bila v spornem obdobju na podlagi pravnomočne odločbe pravnega predhodnika toženca, uživalec pravice do zaposlitve na delu televizijskega mehanika in denarnega nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, zaradi česar hkrati pravno formalno ni mogla biti še uživalec pravice do poklicne rehabilitacije, kar uveljavlja v pritožbi. sodišče prve stopnje je ob tako ugotovljenem dejanskem stanju zahtevek tožeče stranke, da se ji v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba iz naslova poklicne rehabilitacije všteje čas nadaljnjega šolanja od 1.7.1966 do 6.7.1969 utemeljeno zavrnilo, saj nanjo po končani poklicni rehabilitaciji 30.6.1966 več ni bila napotena s strani pravnega predhodnika tožene stranke in zato niso izpolnjeni pogoji po 128. členu temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju iz leta 1964, ki ga je glede na 2. alineo 1. odst. 202. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS št. 12/92, 5/94 in 7/96) potrebno uporabiti za razsojo sporne zadeve. Pravilno je zaključilo, da je nadaljnje tožnikovo usposabljanje po končani poklicni rehabilitaciji potekalo v pristojnosti tedanjega zavoda za zaposlovanje, kar pa ni vštevno v pokojninsko dobo, saj začasno brezposelna oseba, razen v primeru podaljšanega zavarovanja, za katero si je za dobo največ dveh let lahko sama plačevala prispevke, ni bila zavarovanec v smislu že omenjenega 128. člena TZPZ.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.