Jedro

V obligacijskih razmerjih trajanja, kakršno je razmerje bančnega depozita, kjer banka obresti sproti pripisuje glavnici, pravila ne ultra alterum antum ni mogoče uporabiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi že odločilo s sodbo z dne 28. 06. 2010, s katero je tožbenemu zahtevku ugodilo in toženi stranki naložilo naj tožnici plača evrsko protivrednost zneska 8.657,03 DEM z obrestmi, kot so opredeljene v izreku sodbe ter 295,19 USD z obrestmi in 58,81 USD z obrestmi. Po pritožbi tožene stranke je pritožbeno sodišče s sodbo in sklepom I Cp 961/2011 z dne 12. 10. 2011 prvostopenjsko sodbo v obrestnem delu razveljavilo in jo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje, v preostalem delu pa je izpodbijano sodbo potrdilo.

2. Sodišče prve stopnje je po opravljenem ponovnem postopku toženi stranki s sodbo z dne 23. 12. 2011 naložilo, naj tožnici plača obresti od zneskov, kot so opredeljene v izreku sodbe (pravila »ne ultra alterum tantum« ni uporabilo in tako teka obresti ni omejilo) ter odločilo še o pravdnih stroških.

3. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške tega pravdnega postopka oziroma podrejeno, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Z izpodbijano sodbo je sodišče toženi stranki naložilo plačilo zamudnih obresti od različnih denarnih zneskov. Tožena stranka meni, da niti iz izreka izpodbijane sodbe niti iz njene obrazložitve ni razvidno, za zneske katerih glavnic naj bi šlo in ne kaj naj bi bila podlaga zneskov glavnic, od katerih naj bi se obračunale prisojene obresti. Zaradi akcesorne narave obresti mora biti znana njihova podlaga za obračun (za katere zneske glavnic gre) oziroma kaj je temelj glavnic, od katerih naj bi se obračunavale obresti, ki so predmet odločanja. Če se ugotovi, da tožeča stranka ni upravičena do plačila zneskov glavnic, od katerih naj bi se obračunale obresti, tudi do plačila obresti ni upravičena. V izpodbijani sodbi to po mnenju tožene stranke ni bilo upoštevano. Tožena stranke je namreč vložila predlog za dopustitev revizije, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločilo. Tudi če tožena stranka v revizijskem postopku uspe in bo sodba, s katero ji je bilo naloženo plačilo zneskov glavnic, od katerih naj bi se obračunale obresti po izpodbijani sodbi, razveljavljena, bo po izpodbijani sodbi, tako kot je izrečena, še vedno dolžna plačati zamudne obresti, kar pa ni dopustno.

4. Tožena stranka glede vprašanja vsebinske utemeljenosti zahtevka za plačilo obresti, ki je predmet izpodbijane sodbe, ponavlja razloge iz pritožbe z dne 09. 02. 2011. Tožeča stranka ni upravičena do plačila obresti, če ni upravičena do plačila glavnice, kar je bil predmet pritožbe z dne 09. 02. 2011. Pritožba z dne 09. 02. 2011 je bila v delu, ki se je nanašal na plačilo glavnice sicer zavrnjena, vendar je tožena stranka še naprej mnenja, da ni in ne more biti odgovorna za kakršnokoli plačilo iz deviznih vlog pri Banki X, Osnovni banki Y oz. Banki X Glavni podružnici Y, torej tudi za plačilo zneskov glavnice, ki jih uveljavlja tožeča stranka. Zato je po odločitvi sodišča druge stopnje že vložila predlog za dopustitev revizije.

5. Ne glede na navedeno pa je odločitev sodišča druge stopnje o zamudnih obrestih po mnenju tožene stranke tudi sicer napačna. Po izreku izpodbijane sodbe naj bi bila tožena stranka dolžna tožeči plačati vse prisojene obresti tako, da tečejo do njihovega plačila. To pa je v nasprotju s pravilom ne ultra alterum tantum iz 376. člena OZ. V konkretnem primeru je v izreku izpodbijane sodbe nedvoumno zapisano, da se obresti obračunajo do plačila in ni pomembno, kdaj so dosegle višino glavnice. V tem delu je izpodbijana sodba materialno napačna. Izrek sodbe mora biti tak, da omeji tek zamudnih obresti v skladu z zakonom. To pa je možno tako, da je določeno, da obresti tečejo toliko časa dokler ne dosežejo višine glavnice, ali tako, da izrek ne vsebuje zapisa o teku obresti »do plačila«.

6. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Pritožbeni očitek, da niti iz izreka izpodbijane sodbe niti iz njene obrazložitve ni razvidno, za zneske katerih glavnic naj bi šlo in ne kaj naj bi bila podlaga zneskov glavnic, od katerih naj bi se obračunale prisojene obresti, je neutemeljen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz izreka sodbe izhaja, od katerih zneskov tečejo obresti. To je že pravnomočno prisojena glavnica. Podlaga zneskov glavnic je toženi stranki znana oziroma ji ne more biti neznana. Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o namenski vezavi sredstev v tuji valuti, na podlagi katere je tožeča stranka vezala kot namenski depozit 11.550,00 DEM in 170,81 USD za dobo 16 let in 6 mesecev (s potekom 11. 05. 1994). Tožena stranka se je zavezala, da bo ob koncu vsakega leta zavezala, da bo ob koncu vsakega leta obresti pripisala glavnici ali na željo tožeče stranke izplačala 7,5% obresti od zneskov v DEM in USD. Navedeno izhaja iz omenjene pogodbe, prav tako pa tudi iz obrazložitve sodbe z dne 28. 06. 2010 in izpodbijane sodbe z dne 23. 12. 2011. 9. Pritožbeno stališče, da so obresti akcesorne narave in da tožeča stranka ni upravičena do plačila obresti, če ni upravičena do zneskov glavnic, od katerih naj bi se obračunale obresti, je sicer pravilno. Vendar pa je bilo v tej zadevi o obveznosti plačila glavnice že pravnomočno odločeno. Dejstvo, da je tožena stranka zoper odločitev o glavni stvari vložila predlog za dopustitev revizije, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločilo, ne spreminja dejstva, da je bilo plačilo glavnice toženi stranki pravnomočno naloženo v plačilo ter ne more predstavljati ovire, da bi sodišče ne odločilo o obrestnem delu zahtevka.

10. Dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje je, da je trenutek kršitve pogodbe s strani tožene stranke jasen; do kršitve je prišlo 11. 05. 1994, ko sredstev razvezanega depozita ni izplačala tožnici.

11. Vendar pa dejstvo, ki ga je v ponovljenem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljuje odločitev, da pravila ne ultra alterum tantum ni mogoče uporabiti. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da se je stanje deponiranih in že razvezanih sredstev povečevalo in se še povečuje zaradi tega, ker tožena stranka tožeči pripisuje obresti.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne gre za tipičen primer zamude z izpolnitvijo. Zaradi specifike pravnega posla bančnih vlog, bančnih depozitov, je specifična tudi uporaba pravila »ne ultra alterum tantum«. Gre za pogodbeno razmerje trajanja, v katerem banka sproti pripisuje obresti h glavnici na račun njegovega imetnika. Dokler banka to počne (kar se je v ponovljenem postopku izkazalo tudi za konkretni primer) ne gre za zapadle, a neplačane obresti in pravila »ne ultra alterum tantum« ni mogoče uporabiti. Omenjeno pravilo se namreč navezuje na pogoj zapadlih, a neplačanih obresti (376. člen OZ (1)). Tožena je s tožečo stranko enostransko vzpostavila že 17 let trajajoče razmerje, ki je v tem, da ji ne vrne oziroma izplača denarja, ki ga je na podlagi pogodbe za določen čas prejela od tožeče stranke, ji pa na znesek neizplačanega denarja pripisuje obresti po obrestni meri, ki jo sama določa in je znana le njej. Iz informacije o stanju partije (A22) je sodišče prve stopnje sklepalo, da tožena stranka denar tožeče stranke obravnava kot avista vlogo, zato ji zanjo verjetno pripisuje tudi avista obresti, za katere je splošno znano, da so med najnižjimi, ker veljajo za vloge, ki jih komitent lahko kadarkoli dvigne. Tožeča stranka je na naroku namreč navedla, da ji tožena stranka vse od poteka vezave na stanje njene devizne vloge pripisuje obresti po najnižji obrestni meri. Pošilja ji izpiske s pripisanimi obrestmi. Tožeča stranka je takšen izpisek iz leta 2010 že v prvotnem postopku vložila v spis, tožena stranka pa ga ni prerekala oziroma se do njega ni opredelila v prvotnem postopku in je šele kasneje zahtevala rok za predložitev dokazov o nasprotnem.

13. V okoliščinah, v kakršnih se je po poteku pogodbeno dogovorjene vezave znašla tožeča stranka, po prepričanju sodišča prve stopnje teka obresti ni mogoče omejiti z uporabo pravila »ne ultra alterum tantum«, saj tožena stranka samovoljno izvaja nekakšen svojevrsten bančni posel trajanja, v katerem sproti pripisuje obresti h glavnici na tožničinem računu, ji s tem povečuje stanje na računu, izplačuje pa ničesar. Ker pa tožena stranka ravna, kakor da gre za bančni depozit trajanja, sama vzpostavlja položaj, v katerem pravila ne ultra alterum tantum ni mogoče uporabiti (glej tudi razloge v 15. točki odločbe pritožbenega sodišča v prejšnjem pritožbenem postopku).

14. V konkretnem primeru je torej sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku v skladu z navodili pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je do kršitve pogodbe sicer prišlo 11. 05. 1994, ko banka sredstev razvezanega depozita ni izplačala tožnici. Ugotovilo pa je tudi, da tožena stranka pravzaprav ni prenehala pripisovati zapadlih obresti na račun tožeče stranke in je s pripisovanjem obresti na neizplačano glavnico sama vzpostavila razmerje trajanja. Tožena stranka je tožeči stranki očitno še naprej pripravljena pripisovati obresti, njihovemu izplačilu skupaj z glavnico pa se izogiba. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni uporabilo pravila »ne ultra alterum tantum«. Opisana razlaga pravila iz 376. člena OZ je utemeljena na argumentu teleološke redukcije.

15. Pritožbeno sodišče je skladno s 350. členom ZPP (2) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, in ugotovilo, da ti niso podani, ob reševanju pritožbe pa tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter izpodbijano sodbo potrdilo.

16. Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Obligacijski zakonik (Uradni list št. 83/2001 do Uradni list RS, št. 40/2007; OZ).

(2) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 73/2007 s spremembami).