Jedro

Duševne bolečine zaradi razžalitve z objavo toženčevega zapisa v časopis v pismih bralcev, je ena izmed pravic, katerih se lahko posluži tožnik. Tožena stranka ne more uveljavljati ugovora zmanjšane škode, če se tožnik ni poslužil objave odgovora na pisma bralcev. Časopis pa se ne more razbremeniti odgovornosti s tem, da trdi, da bralci objavljajo pisma na svojo odgovornost.

Izrek

Pritožbam se ugodi, sodba in sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu razveljavita (razen sklep o oprostitvi plačila sodnih taks tožeče stranke) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženima strankama naložilo nerazdelno plačilo 1.501.000,00 SIT s pripadki. S popravnim sklepom je popravilo izrek tako, da je naložilo 1.502.000,00 SIT s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških. Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da bi bilo treba tožniku prisoditi iz naslova duševnih bolečin zaradi kršitve njegovih osebnostnih pravic celotni znesek, to je 2.500.000,00 SIT. Že samo dejstvo, da je bil v letu 1997 invalidsko upokojen kaže, da je bil hudo prizadet in da so bile posledice zelo hude. Tudi glede materialne škode je odločitev napačna. Sodišče je priznalo odškodnino le za eno neprodano knjigo, v resnici, pa je bilo prodanih od natisnjenih 1.200 izvodov le 540 izvodov. Zelo težko je dokazati vzročno zvezo med zapisi, objavljenimi v 7D, vendar je pomembno, da so bila nekatera naročila stornirana. Sicer pa bi sodišče lahko odločilo po prostem preudarku. Diskvalificirano pisanje v 7D je imelo za posledico že čisto konkretno materialno škodo, saj je bilo odpovedano sodelovanje založniške hiše V. iz Ljubljane in o tem predlaga tožnik, da se zasliši njega in opravi poizvedbe pri tej založbi. Prvotožena stranka vlaga pritožbi iz istih pritožbenih razlogov. Predlaga v pritožbi taksno oprostitev za prvotoženo stranko. Sodišče je zmotno ocenilo dokaze v primerjavi s tožnikovimi izpovedbami. Inkriminirani članek je bil objavljen 30.8.1995. Zaradi njega naj bi nastale vse, za tožnika neškodljive posledice. V resnici pa je bil članek le povzetek številnih, že objavljenih člankov o tožniku, pri čemer je prvi toženec to popestril z nekoliko bolj krepkimi izrazi, ki imajo tudi satirično humoristično konotacijo. Prvi toženec prilaga pritožbi fotokopijo člankov, ki so bili objavljeni o tožniku pred tem. Tako je bilo dne 29.10.1994 v Večeru objavljen članek: "Pripadati naciji ali družini Ameb". Nadalje prilaga fotokopije članka, objavljenega v Blitz z dne 25.6.1995 in iz revije Prijatelj dne 28.8.1997. Prvotožena stranka ni bila ta, ki je povzročila nevšečnosti, o katerih izpoveduje tožnik. O tem predlaga dokaz in sicer izvedenca psihiatra, ki bo po pregledu tožnika in zdravstvene dokumentacije povedal mnenje o tem, ali se je poslabšalo tožnikovo psihično stanje zaradi članka prvotoženca in ali je njegova invalidska upokojitev posledica tega članka. Šlo je za cel potek dogodkov, saj je tudi tožnik pisal o prvotožencu žaljivo. Prvotoženec pa se ni poslužil tožbene poti, ampak je poslal odgovor na tožnikovo pisanje, ki je bilo objavljeno 14 dni kasneje. Podredno pa toženec uveljavlja pritožbeni razlogzmotne uporabe materialnega prava in sicer 191. člen ZOR. Toženec je v slabem gmotnem stanju in iz tega razloga bi sodišče moralo preveriti, ali obstaja podlaga za odškodnino, oziroma jo ustrezno znižati. Drugotožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče bi moralo ugotoviti z zaslišanjem A. M., ali je res odpovedala knjigo zato, ker je prebrala toženčev članek. Potrebna je stopnja gotovosti in ne verjetnosti. Drugotožena stranka ne odgovarja za pisma bralcev. Drugotožena stranka ima v uvodu opozorila, da avtorji nosijo odgovornost za napisano. Tožnik bi moral s pravico odgovora na objavo doseči svojo satisfakcijo. Da to dobro ve, izhaja iz njegovih člankov "Ne boste me ustavili" z dne 5.7.1995, kjer je bil objavljen intervju s sedaj že pokojno B. B. in nato je bil odgovor tožnika. Šlo je za članke v reviji 7D. Izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških. Na vročene pritožbe je odgovorila le prvotožena stranka in predlaga, zavrnitev tožnikove pritožbe. Vse pritožbe so utemeljene. Prvotožencu je treba uvodoma pojasniti, da o predlogu za taksno oprostitev odloči sodišče prve stopnje. Zato na te pritožbene navedbe ni mogoče odgovarjati. Po uradni dolžnosti upoštevane bistvene kršitve določb ZPP iz 2. odstavka 354. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977) v pravdi ni bilo. Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da je podana pasivna legitimacija drugotožene stranke tudi v primeru, ko gre za objavo pisma prvotožene stranke. Tudi za objavo pisem bralcev velja 7. člen Zakona o javnih glasilih, banka tudi načela Kodeksa novinarske etike in glede višine škode 200. člen ZOR. Javno glasilo mora zavrniti objavo takšnega pisma bralcev, ki lahko pomeni za nekoga razžalitev. Drugotožena stranka tudi nima prav, ko v pritožbi zastopa pravno stališče, da bi tožnik moral z možnostjo odgovora na prvotoženčevo pismo doseči manjšo škodo. Za varstvo osebnostnih pravic je prizadetemu na voljo več pravnih sredstev. Prizadeti lahko izbere objavo odgovora, oziroma popravka, kazenskopravno varstvo, vendar tudi odškodninsko varstvo. Dejstvo, da je izbral eno pravno sredstvo, ne vpliva na večjo ali manjšo utemeljenost drugega pravnega sredstva. V tem primeru ni mogoče uporabiti načela compensatio lucri cum damno in tožniku ustrezno znižati odškodnino. Pač pa je treba za ugotovitev obstoja odškodninske obveznosti toženih strank ugotoviti vse elemente, ki so potrebni za nastanek te obveznosti. Poleg odgovornosti toženih strank je treba ugotoviti tudi vzročno zvezo med tožnikovo škodo in nastalo posledico, protipravnost in samo škodo. Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje glede ugotovljene odgovornosti toženih strank, protipravnosti, pač pa dvomi v preostala dva elementa. Za ugotovitev pravno odločilnih dejstev, to je vzročne zveze in škode pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Toženi stranki namreč trdita, da je pri pismu prvotoženca šlo za sklop dogajanj oz. odnosov med tožnikom in tožencem. Prvotožena stranka v pritožbi ponuja dokaze oziroma članke, da je šlo za dopisovanje pravdnih strank v več časopisih in odgovore na medsebojno pisanje. Zato meni prvotožena stranka, da so dogodki, ki so bili pred objavo spornega članka krivi, da so pritožniku nastale posledice, ki jih v tej pravdi zatrjuje. O tem predlaga tudi dokaz z izvedencem psihiatrom. Če je šlo za dogodek, ki je pred sporno objavo članka povzročil tožniku škodo, ali če je šlo za tako imenovano deljeno vzročnost, takšno dejstvo lahko vpliva na rezultat v tej pravdi. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je tako bilo treba sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v ponovo sojenje (370. člen ZPP/77). V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje ugotovi, ali držijo navedbe toženih strank. Če sodišče ugotovi eventuelno objavljene članke pred spornim, naj o tem ponovno zasliši tožnika in ugotovi, ali je obstajala njegova prizadetost že pred tem. Nato naj postavi izvedenca psihiatra, ki naj pregleda zdravstveno dokumentacijo ter poda izvedeniško mnenje o možnosti povezave tožnikovih težav, upokojitve in zapustitve partnerice s sporno objavo oz. objavami pred spornim člankom. Tožeča stranka pa v pritožbi predlaga nove dokaze o tem, da je utrpela večjo materialno škodo. Če se bo izkazalo, da obstoji temelj odškodninske obveznosti tožene stranke, bo treba tudi z zatrjevano materialno škodo izvesti predlagane dokaze. Če tožeča stranka novih dejstev ne bo dokazala, pa pritožbeno sodišče v prisojeno materialno škodo ne dvomi, saj v dokazni oceni sodišča prve stopnje ni kaj dodati. Če se bo izkazalo, da obstoji odškodninska obveznost prvotožene stranke, bo treba odločiti tudi o ugovoru iz 191. člena ZOR. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 166. člena ZPP.