Jedro

Ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v danem roku obsojenec posebnega pogoja ni izpolnil, je na podlagi pooblastila iz 506. člena ZKP pričelo s postopkom preklica pogojne obsodbe. Gre za poseben postopek XXVIII. poglavja ZKP, v katerem se zgolj ugotavlja, ali je obsojenec naloženo mu obveznost izpolnil. V tem posebnem postopku pa obsojenec več ne more izpodbijati pravilnosti in zakonitosti pravnomočne sodbe, s katero mu je bil posebni pogoj naložen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodnica posameznica Okrajnega sodišča v Celju preklicala pogojno obsodbo, ki je bila obsojenemu A. K. izrečena s sodbo istega sodišča z dne 6. 2. 2019, opr. št. III K 24257/2017, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 8. 10. 2019, opr. št. II Kp 24257/2017 in je postala pravnomočna 16. 10. 2019. Obsojencu je bila izrečena kazen štirih mesecev zapora, na podlagi določila četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je bil oproščen povrnitve stroškov kazenskega postopka in plačila sodne takse.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se je obsojenec pravočasno pritožil. Smiselno uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi ter pri tem upošteva: da domnevni oškodovanec ni zakoniti lastnik predmetne nepremičnine, da gre za kršitev poštenega sojenja, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo dokaznemu predlogu za zaslišanje priče L. P., da je predmetna nepremičnina njegov dom, da je bila prodana v nepoštenem izvršilnem postopku, da pritožbeno sodišče postopa v skladu s 46. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Predlaga nepristransko ter enako obravnavanje v skladu s 14. in 22. členom Ustave RS.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Postopek za preklic pogojne obsodbe je eden izmed posebnih postopkov iz XXVIII. poglavja ZKP. Predpisan je v določbah 506. člena ZKP. Po določbi tretjega odstavka citiranega člena se o seji senata za preklic pogojne obsodbe tožilca, obsojenca in oškodovanca le obvesti. Če v redu obveščeni stranki in oškodovanec na sejo ne pridejo, ni to ovira, da je senat ne bi opravil. V predmetni kazenski zadevi sta o seji za preklic pogojne obsodbe dne 1. 10. 2020 bila obveščena: oškodovana družba 14. 9. 2019, pristojno državno tožilstvo pa dne 11. 9. 2020 (vročilnici pripeti list. št. 235). Glede na navedeno gre zaključiti, da so bili zakonski pogoji za izvedbo seje, kljub temu, da je nanjo pristopil le obsojeni, izpolnjeni in zato obsojencu ni bila kršena pravica do obrambe oziroma nista bili kršeni določbi 24. člena Ustave RS in 6. člena EKČP kot to obsojenec pritožbeno zatrjuje.

6. V nadaljevanju pritožbe obsojenec sodišču prve stopnje očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja s trditvami, ki pa se nanašajo na že pravnomočno razsojeno kazensko zadevo v kateri je bil pogojno obsojen. Kot je bilo povzeto že zgoraj, zatrjuje: da „domnevni oškodovanec“ ni zakoniti lastnik predmetne nepremičnine, da gre za kršitev poštenega sojenja, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo dokaznemu predlogu za zaslišanje priče L. P., da je predmetna nepremičnina njegov dom, da je bila prodana v nepoštenem izvršilnem postopku. Med drugim se sklicuje na listine pokrajinskega arhiva o zaplembi premoženja I. V. ter izpostavlja, da odvzem nepremičnine na podlagi zakona in odloka, še ne pomeni zakonitega dejanja, ker ni nujno, da so zakoni in predpisi v skladu z ustavo in mednarodnimi pravnimi akti. Sodišče prve stopnje v postopku ni zahtevalo zgodovinskega izpisa iz zemljiške knjige, ki bi dokazal, da oškodovana družba ni zakoniti lastnik nepremičnine, ki je bila zaplenjena lastnici.

7. Kot izhaja z zgoraj povzetega obsojenčevega pritožbenega izvajanja, se te njegove pritožbene trditve nanašajo izključno na pravnomočno zaključen kazenski postopek, ki je zoper obsojenca pred Okrajnim sodiščem v Celju tekel zaradi kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1. V tem kazenskem postopku je bil obsojenec spoznan za krivega in obsojen. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo štirih mesecev zapora ter dvema pogojema: splošnim, da v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe ne stori novega kaznivega dejanja ter posebnim, da v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe izprazni stanovanje na naslovu X, se iz njega odstrani ter se tudi s tega naslova odjavi. Ker je sodba postala pravnomočna 16. 10. 2019, je šestmesečni rok za izpolnitev posebnega pogoja potekel 16. 4. 2020. Ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v danem roku obsojenec posebnega pogoja ni izpolnil, je na podlagi pooblastila iz 506. člena ZKP pričelo s postopkom preklica pogojne obsodbe. Gre za poseben postopek XXVIII. poglavja ZKP, v katerem se zgolj ugotavlja, ali je obsojenec naloženo mu obveznost izpolnil. V tem posebnem postopku pa obsojenec več ne more izpodbijati pravilnosti in zakonitosti pravnomočne sodbe, s katero mu je bil posebni pogoj naložen. V ta namen je obsojenec zoper prvostopenjsko sodbo z dne 6. 2. 2019, opr. št. III K 24257/2017, vložil redno pravno sredstvo in sicer pritožbo, s katero pa ni bil uspešen, saj jo je Višje sodišče v Celju, s sodbo z dne 8. 10. 2019, opr. št. 24257/2017, zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo izpodbijano prvostopenjsko sodbo.

8. Sodišče prve stopnje je v sedaj izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da obsojenec obveznosti oziroma posebnega pogoja po izrečeni mu pogojni obsodbi doslej ni izpolnil ter da ne obstajajo objektivne okoliščine, ki bi mu to preprečevale, zaradi česar je pogojno obsodbo preklicalo in obsojencu izreklo v pogojni obsodbi določeno kazen štirih mesecev zapora. Sam obsojenec je na zaslišanju in na preklicnem naroku izjavil, da pravnomočne sodbe z dne 6. 2. 2019 ne priznava, da je zanj nična, da lahko samo pravi lastnik nepremičnine od njega zahteva, da jo izprazni, da pa se sicer s tega naslova ni odjavil in se nikoli ne bo. Obsojenec pa pritožbeno niti ni problematiziral zaključka sodišča prve stopnje, da niso podane objektivne okoliščine, ki bi mu preprečevale izpolnitev naložene mu obveznosti.

9. V sklepnem delu pritožbe pritožnik zgolj na načelni ravni sodišču prve stopnje očita neupoštevanje 8., 14., 15., 22., 23., 24., 25. in 29. člena Ustave RS, 6., 13., 14. in 17. člena EKČP, 3. člena Zakona o sodiščih, 16., 17., 370. in 371. člena ZKP. Določbe teh členov je namreč le prepisal, ni pa konkretiziral na kakšen način naj bi bile v predmetnem postopku preklica pogojne obsodbe in na podlagi njega izdani sodni odločbi, kršene. V tem delu je zato pritožba neobrazložena in se do nje sodišče druge stopnje ne more opredeliti. Po 3. točki prvega odstavka 369. člena ZKP je namreč obrazložitev obvezna sestavina vsake pritožbe.

10. Pritožbeno sodišče tako, ob sprejemljivi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da obsojenec dodatnega pogoja ni izpolnil, da pa je imel možnost to storiti v določenem mu povsem dovolj dolgem roku, pritožbenim navedbam ni moglo priznati uspeha, zaradi česar je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in ob dognanju, da se sodišču prve stopnje ni primerila nobena od uradoma upoštevanih kršitev, v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev je sprejelo na podlagi določila 391. člena ZKP.

11. Obsojenec s pritožbo zoper sodbo o preklicu pogojne obsodbe sicer ni uspel, a ga je iz enakih razlogov kot prvostopenjsko sodišče, tudi pritožbeno sodišče oprostilo plačila pritožbene sodne takse, saj bi lahko bilo zaradi skromnejših premoženjskih razmer prizadeto njegovo vzdrževanje.