Jedro

Za odločitev v zadevi je odločilno vprašanje, ali je bila tožnica ne samo v času od 22. 10. 2022 do 21. 11. 2022 temveč tudi po navedenem datumu zaradi bolezni začasno nezmožna za delo. Ne glede na to, da v času po 21. 11. 2022 ni bila vključena v obvezno zdravstveno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, pa bi ugotovitev, ali je bila v spornem obdobju začasno nezmožna za delo, lahko vplivala na odločitev v delovnem sporu glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi in delovnega razmerja. Da je pri odločanju o priznanju t. i. "administrativnega staleža" pomembno tudi vprašanje, ali je zavarovanec v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja sprožil delovni spor, je pritožbeno sodišče opozorilo tudi že v drugi zadevi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III. in IV. točka izreka) razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 10. 11. 2022. Odločbo toženca št. ... z dne 12. 10. 2022 pa je odpravilo v delu, da je tožnica od 22. 10. 2022 dalje zmožna za delo. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožnica zaradi bolezni začasno nezmožna za delo tudi od 22. 10. 2022 do 21. 11. 2022 (I. in II. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več ali drugače (začasna nezmožnost za delo od 22. 11. 2022 dalje), je sodišče zavrnilo. Nadalje je odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v znesku 127,52 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. in IV. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo izvedensko mnenje, da tožnica tudi od 22. 10. 2022 dalje ni bila zmožna za delo. Je pa sodišče prve stopnje zmotno uporabilo drugi odstavek 34. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ).1 Razen tega je kršilo tudi določbo 61. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1),2 kjer je določeno, da mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. Če je sodišče v celoti sledilo izvedenskemu mnenju, bi torej moralo tožbenemu zahtevku, upoštevajoč materialno pravo, v celoti ugoditi. Tožnica je namreč 1. 6. 2022 prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je pri njej dodatno poslabšala zdravstveno stanje. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnici dne 22. 10. 2022 prenehalo delovno razmerje, vendar pa navedeni dan (22. 10. 2022) sovpada z datumom zaključka bolniškega staleža. Tožnica je že na naroku izpostavila, da bi ji delovno razmerje, upoštevajoč 116. člen Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1),3 prenehalo 1. 3. 2023, ko bi se iztekel zakonsko določen šestmesečni rok, po izteku katerega delavcu delovno razmerje, kljub bolniškemu staležu, preneha. S tem, ko sodišče prve stopnje ni upoštevalo tretjega odstavka 116. člena ZDR-1, je zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnica je namreč 1. 6. 2022 prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Trimesečni odpovedni rok se je iztekel 1. 9. 2022. Upoštevajoč tretji odstavek 116. člena ZDR-1, pa bi v primeru ugotovitve, da je bila začasno nezmožna za delo, tožnici delovno razmerje prenehalo šele šest mesecev po navedenem datumu, torej 1. 3. 2023. Od navedenega datuma pa bi sodišče, upoštevaje določbo 34. člena ZZVZZ, moralo ugotoviti, da je bila tožnica nezmožna za delo najmanj do vključno 1. 4. 2023. Upoštevajoč navedeno je sodišče prve stopnje tudi napačno odločilo o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ugotovi, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo tudi od 22. 10. 2022 do 1. 4. 2023 s stroškovno posledico oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)4 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo dokončno odločbo toženca št. ... z dne 10. 11. 2022. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena pritožba tožnice, vložena zoper prvostopenjsko odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 22. 10. 2022. Imenovani zdravnik je odločil, da je bila tožnica od 1. 10. 2022 do 21. 10. 2022 začasno nezmožna z delo. Vzrok nezmožnosti za delo je bila bolezen. Od 22. 10. 2022 dalje pa je tožnica zmožna za delo.

6. Pravna podlaga za presojo, ali je bila tožnica v spornem obdobju začasno nezmožna za delo, je podana v določbah ZZVZZ in pa v določbah Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju: Pravila OZZ).5 Tako je v prvem odstavku 232. člena Pravil OZZ med drugim določeno, da zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe. O začasni nezmožnosti za delo poleg osebnega zdravnika odločata tudi imenovani zdravnik in zdravniška komisija.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožničino delo vodja računovodstva. Pri tožnici je podanih več zdravstvenih težav, zaradi katerih je bila že od 25. 4. 2022 začasno nezmožna za delo oziroma v bolniškem staležu, in sicer zaradi bolečinskega sindroma, depresivne motnje, fibromialgije, hipotireoze, celiakije. Vprašanje, ali je bila tožnica zaradi zdravstvenih težav začasno nezmožna za delo, je sodišče razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodne izvedenke specialistke MDPŠ. Iz podanega izvedenskega mnenja izhaja, da tožnica v obdobju od 22. 10. 2022 dalje še ni bila zmožna za opravljanje svojega dela vodje računovodstva. Ni pa sodna izvedenka podala datuma do kdaj je ta začasna nezmožnost za delo trajala. Po njenem mnenju je trajanje začasne nezmožnost za delo odvisno od zaključka programa glede obravnave kronične bolečine na inštitutu A. 8. Sodišče prve stopnje je sledilo tako podanemu izvedenskemu mnenju ter ugotovilo, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo tudi v času po 22. 10. 2022 dalje. Glede zaključka bolniškega staleža, pa je sodišče prve stopnje upoštevalo drugi odstavek 34. člena ZZVZZ, kjer je določeno, da zavarovancu, ki mu je med trajanjem zadržanosti od dela prenehalo delovno razmerje, pripada nadomestilo še za največ 30 dni začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje se je namreč postavilo na stališče, da je tožnici delovno razmerje prenehalo 22. 10. 2022 in da je v tem primeru bolniški stalež utemeljen le do 21. 11. 2022, saj tožnica po navedenem datumu ni bila več vključena v obvezno zdravstveno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev zmotno oprlo na navedeno zakonsko določbo. Tožnica ob sklicevanju na tretji odstavek 116. člena ZDR-1 uveljavlja, da je bila 22. 10. 2022 dalje začasno nezmožna za delo in da ji glede na navedeno zakonsko določbo delovno razmerje z navedenim dnem ni prenehalo.

10. ZDR-1 v tretjem odstavku 116. člena določa, da delavcu, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti, in je ob poteku odpovednega roka odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, preneha delovno razmerje z iztekom zadnjega dne odsotnosti z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, najkasneje pa s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka.

11. Kot je to tožnica navajala že pred sodiščem prve stopnje, je 1. 6. 2022 prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tedaj je že bila v bolniškem staležu. Trimesečni odpovedni rok je iztekel 1. 9. 2022. Tudi tedaj je bila v bolniškem staležu. V tem primeru bi ji delovno razmerje prenehalo z iztekom zadnjega dne odsotnosti z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, najkasneje pa s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka, torej s 1. 3. 2023.6

12. Za odločitev v zadevi je torej odločilno vprašanje, ali je bila tožnica ne samo v času od 22. 10. 2022 do 21. 11. 2022 temveč tudi po navedenem datumu, zaradi bolezni začasno nezmožna za delo. Ne glede na to, da v času po 21. 11. 2022 ni bila vključena v obvezno zdravstveno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, pa bi ugotovitev, ali je bila v spornem obdobju začasno nezmožna za delo, lahko vplivala na odločitev v delovnem sporu glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi in delovnega razmerja. Da je pri odločanju o priznanju t. i. "administrativnega staleža" pomembno tudi vprašanje, ali je zavarovanec v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja sprožil delovni spor, je pritožbeno sodišče opozorilo tudi že v drugi zadevi.7

13. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi tožnice in na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP sodbo v izpodbijanem delu (III. in IV. točka izreka) razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo dopolnilo dokazni postopek tako, da bo z isto sodno izvedenko ali z drugim sodnim izvedencem razčistilo, ali je bila tožnica tudi po 21. 11. 2022 zaradi bolezni začasno nezmožna za delo in če je bila, do kdaj je ta začasna nezmožnost za delo trajala. Nato bo ponovno odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

14. Pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti ugotovljenih pomanjkljivosti oziroma bo te pomanjkljivosti hitreje odpravilo sodišče prve stopnje ali z zaslišanjem že postavljene sodne izvedenke, ali pa s postavitvijo novega sodnega izvedenca. Namen instančnega odločanja ni prenos ugotavljanja dejstev in odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje, glede na dosedanji potek postopka tudi ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

15. Pritožbeno sodišče je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

1 Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 2/2004. 3 Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami. 6 Tožnica je pred delovnim sodiščem vložila tudi tožbo zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sklepom opr. št. Pd 118/2022 z dne 23. 3. 2023 prekinilo postopek do pravnomočno zaključenega socialnega spora opr. št. III Ps 1091/2022 (priloga A/14). 7 Glej Psp 241/2016 z dne 25. 8. 2016.