Jedro

V ZKP je uveljavljeno načelo proste presoje dokazov (člen 18/1) ne le glede pomena, ampak tudi glede njihove verodostojnosti. Vnaprejšnja ocena, da priča ne bo govorila resnice, je ustvarila za obtoženca slabši položaj kot če bi sodišče na primer ugotovilo, da jih iz objektivnih razlogov ni mogoče zaslišati (smrt, nedosegljivost ipd.). Ni mogoče govoriti o poštenem postopku (fair trial), če sodišče na predlog obrambe ne izvede razbremenilnega dokaza, ki bi ga bilo mogoče izvesti in bi predstavljal nasprotni dokaz obremenilnemu.

Izrek

Zahtevama zagovornikov obsojene G.Š. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sodbi za to obsojenko in soobsojenega E.H. razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Kranju sta bila obtožena G.Š. in E.H. spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja zvodništva po 1. odstavku 185. člena v zvezi s 25. členom KZ. Izrečeni sta jima bili pogojni obsodbi, v katerih je bila obtoženi G.Š. določena kazen deset mesecev zapora, obtoženemu E.H. kazen osem mesecev zapora in preizkusni dobi štiri leta (za Š.) in tri leta (za H.). Pritožbi zagovornikov obeh obtožencev je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo sta vložila zagovornika obsojene G.Š. zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitve določb kazenskega postopka iz 1. in 2. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Vrhovnemu sodišču predlagata, da zahtevama za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma da sodbi spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevi, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, predlaga ugoditev zahtevama in razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje. Utemeljeno namreč obe zahtevi za varstvo zakonitosti opozarjata, da izpodbijani sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih za krivdorek zoper obsojeno G.Š. Do navedene pomanjkljivosti, ki predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, je očitno prišlo tudi zaradi kršitve določbe 2. odstavka istega člena v zvezi s smiselno uveljavljano kršitvijo 2. odstavka 329. člena ZKP. Za sodbeno ugotovitev, da je obsojena G.Š. omogočala spolno občevanje vsem v izreku sodbe navedenim šestim dekletom in da se je z njimi že ob zaposlitvi dogovorila, da se bodo v lokalu tudi prostituirale, ni podlage v dokazni oceni, razen enega samega tovrstnega dogodka - to je pripravljenega spolnega kontakta tajnega policijskega delavca s plesalko N.S. v noči iz 14. na 15.5.1999. Očitane celote dejavnosti "omogočanja spolnega občevanja" že pojmovno ni mogoče dokazati z enim samim dejanjem, pri čemer je sodišče zavestno skrčilo dokazni postopek prav na to dejanje.

Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je obramba obsojenke ves čas postopka predlagala dodatne dokaze, predvsem zaslišanje v izreku navedenih plesalk glede kazenskopravnih očitkov, naslovljenih nanjo. Če bi šteli, da je v dejanskem oziroma dokaznem smislu obsojeni G.Š. sostorilstvo kaznivega dejanja zvodništva, kot ga opisuje tajni policijski delavec, v razmerju do plesalke N.S. dokazano, pa v obrazložitvi obeh izpodbijanih sodb zanesljivo ni dovolj okoliščin, ki bi utemeljevale razširjeni očitek na celoto v izreku opisanega zvodništva. Kolikor se ti razlogi domnevajo, bi prav na tej podlagi sodišče moralo šteti, da v razmerju do teh plesalk očitano dejanje ni dokazano. Posplošeno sklicevanje izpodbijanih sodb na logične zakonitosti in življenjske izkušnje ne zadostuje za kazenskopravno zanesljivo ugotovitev očitane dejavnosti prostitucije v obsegu, kot je opisana v izreku in obrazložitvi obeh sodb. Pa tudi v obsegu, kar zadeva sostorilstvo G.Š. pri spolnem občevanju, ki je bilo omogočeno tajnemu policijskemu delavcu s plesalko N.S., so razlogi izpodbijanih sodb nejasni, v precejšnji meri s seboj v nasprotju in v nasprotju z vsebino zapisnikov in listin v spisu. Utemeljeno obe zahtevi opozarjata, da navedbe, da je H. ravnal po navodilih Š. in da je "popisala" tajnega policijskega delavca, ne zadošča za sostorilstvo pri zvodništvu, kot je opisano v izreku izpodbijanih sodb. V kazenskopravnem smislu se mora ta opirati izključno na konkretno življenjsko in logično povezano sodelovanje pri skupni izvršitvi, na opredelitev odločilnega prispevka na podlagi delitev vlog, iz česar mora izhajati, da gre za eno samo, skupaj storjeno dejanje. V tem smislu pa izpodbijani sodbi temeljita le na domnevah, ki izhajajo iz okoliščin, s katerimi je očitke možno sprejeti kot verjetne, ne pa kot prepričljive, z gotovostjo dokazane. Predvsem se to nanaša na golo dejstvo zaposlitve obsojenega H. pri obsojeni Š. in na okoliščine, da je lastnica lokala ter na predložene cenike.

Zahtevi za varstvo zakonitosti sta utemeljeni.

V zahtevah uveljavljani očitki kršitev določb ZKP so naslednji: 1.) kršitev pravice do obrambe (4. odstavek 329. člena v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP), ker je sodišče zavrnilo s strani obrambe predlagane dokaze po zaslišanju šestih poimensko določenih deklet - oškodovank M.K., P.L., L.D., V.C., O.Y. ter N.S., pri čemer je ocenilo, da četudi bodo priče govorile v korist obeh obtožencev (sedaj obsojencev), to ne bo vplivalo na odločitev sodišča; 2.) kršitev določb iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP - sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma o dejstvu da so navedene plesalke za denar po predhodnem dogovoru z obema obsojencema nudile spolne usluge.

Ad 1.) V konkretni kazenski zadevi je sodišče spoznalo oba obsojenca za kriva, da sta za plačilo omogočala spolno občevanje šestim plesalkam, pri čemer je sodbo oprlo le na izpovedbo tajnega policijskega delavca "M.", ki je bil v kontaktu le z eno izmed njih (N.S.). Njegova izpovedba in tudi pisno poročilo se nanašata izključno na ta dogodek. Obsojenca sta storitev kaznivega dejanja zanikala. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju vseh šestih plesalk z obrazložitvijo, da "četudi bi vsa dekleta govorila v prid obema obtožencema (kar senat jemlje hipotetično v poštev), je izvedba predlaganih dokazov nepotrebna, ker krivdorek temelji na kritični oceni in analizi izpovedbe tajnega policijskega delavca. Čeprav neposredni dokaz odkazuje samo na N.S., pa so bila v tistem času v lokalu zaposlena tudi ostala dekleta, je edino logičen zaključek, da če je S. za plačilo ponudila spolno občevanje tajnemu policijskemu delavcu, je bilo to pričakovati tudi od ostalih naštetih deklet (tretji odstavek na strani 5 sodbe sodišča prve stopnje).

Zagovornika obeh obsojencev sta kršitev pravice do obrambe uveljavljala v pritožbi, vendar pa je višje sodišče pritožbi zavrnilo in pritrdilo pravnim zaključkom sodišča prve stopnje. Dodalo je le še to, da pritožnika nista pojasnila, kakšna je stopnja verjetnosti, da bi se z zaslišanjem predlaganih prič vplivalo na že ugotovljeno dejstvo (stran 3 sodbe pritožbenega sodišča). Izvedeni dokazi ob logiki in življenjskih izkušnjah namreč lahko pripeljejo le do zaključkov, kot jih je naredilo sodišče prve stopnje (zadnji odstavek na strani 2 sodbe pritožbenega sodišča).

V 1. odstavku 18. člena ZKP je uzakonjeno načelo proste presoje dokazov, po katerem sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Po drugi strani pa imajo stranke, torej tudi obdolženec, pravico do izjave, katere osrednji element je ravno pravica do navajanja dejstev oziroma predlaganja dokazov (6. člen EKČP, 22. člen in 3. alinea 29. člena Ustave RS, 16. člen ZKP in 4. odstavek 329. člena ZKP). Vendar pa zgolj pravica navajati dejstva oziroma predlagati dokaze ne bi imela nobenega smisla, če ne bi zavezovala sodišča, da ta dejstva ugotovi oziroma dokaze tudi izvede. Stranke imajo torej pravico predlagati dokaze, dolžnost sodišča pa je, da dokaze izvede. Ta pravica oziroma dolžnost pa ni absolutna. Sodišče ne bo izvedlo vseh predlaganih dokazov, temveč bo praviloma izvedlo tiste, ki se bodo nanašali na pravno relevantna dejstva, tiste, kjer bo obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti, oziroma ki bodo substancirani, zavrnila pa bo dokaz v primerih, če je očitno, da tak dokaz ne more biti uspešen, na primer da gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, itd. Sodišče, ki ga zavezuje tudi načelo učinkovitosti in ekonomičnosti v postopku (15. člen ZKP), bo tako zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano (pri čemer se praviloma ne bo smelo spustiti v vnaprejšnjo dokazno oceno), ali ko bo ocenilo, da je bil dokazni predlog podan le z namenom zavlačevanja. Gre za primer, ko stranka želi dokazovati neko dejstvo z več pričami. Čeprav je načeloma treba zaslišati vse priče, mora sodišče glede na prav tako ustavno kategorijo sojenja obdolžencu v razumnem roku oziroma glede na načelo hitrosti in tudi ekonomičnosti postopka najti pravo mero in ni dolžno zaslišati vseh predlaganih prič, če že manjše število teh oseb enotno in nedvomno zanika tisto, kar je predlagatelj želel uveljaviti z dokazom. Sodišče tudi ne bo sledilo dokaznemu predlogu po zaslišanju prič v primerih, ko je neko dejstvo ugotovilo s pomočjo izvedenca, obramba pa predlaga za ugotovitev tega dejstva še zaslišanje priče - laika, nadalje sodišče ne bo zasliševalo posrednih prič v primerih, ko je neko dejstvo ugotovilo s pomočjo neposrednih dokazov, itd. Upoštevajoč navedene kriterije Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v obravnavani kazenski zadevi obtoženi G.Š. kršilo pravico do obrambe, oziroma da je podana uveljavljana kršitev 2. odstavka 371. člena v zvezi s 4. odstavkom 329. člena ZKP. Sodišče se je, kot je bilo že povedano, pri krivdoreku oprlo na izpovedbo tajnega policijskega delavca, ki je govoril le o enem spolnem kontaktu (z N.S.), medtem ko je glede prostituiranja ostalih deklet le sklepalo. Obramba je predlagala izvedbo dokazov - zaslišanje vseh plesalk, ki naj bi pojasnile, da se niso ukvarjale s prostitucijo. Gre torej za pravno relevantne dokaze - izpovedbe neposrednih prič, ki bi potrdile zagovor obeh obsojencev, torej da dejanja nista storila (dokazni predlogi so bili obrazloženi). Sodišče je izvedbo predlaganih dokazov zavrnilo, ker je iz ostalih (posrednih) dokazov, razen za plesalko S., sklepalo o obstoju dejanja in to tudi v primeru, če bi vse zaslišane priče govorile v prid obema obtožencema. S takšnim svojim ravnanjem pa je obtoženki kršilo pravico do obrambe, in sicer najprej s presumiranjem rezultata zaslišanja prič, ki niso bile zaslišane, čeprav so bile (vsaj nekatere) dosegljive in drugič z vnaprejšnjo dokazno oceno (sodišče se je vnaprej spustilo v oceno verodostojnosti izpovedb prič in to v situaciji, ko je o prostituiranju petih izmed šestih plesalk le sklepalo na podlagi izpovedbe tajnega policijskega delavca, ki je imel izkušnjo le z eno izmed njih) ter ob upoštevanju dejstva, da sta oba obsojenca storitev očitanega kaznivega dejanja zanikala. Sodišče je zavrnilo izvedbo neposrednih dokazov, potem pa v petih primerih prostituiranja le sklepalo na podlagi logike in življenjskih izkušenj. Sodišče je obsodilno sodbo oprlo predvsem na izpovedbo tajnega policijskega delavca o tem, kako je potekalo dogovarjanje z N.S. za spolno občevanje za plačilo, potem pa ni dopustilo zaslišanja razbremenilnih prič in tako ni enako obravnavalo prič obtožbe in obrambe.

Prepoved vnaprejšnje dokazne ocene sicer res ni brezizjemna, kot je to bilo že opisano, oziroma je dopustno dokaze zavrniti tedaj, ko je bilo že iz izvedenih dokazov mogoče z vso zanesljivostjo sklepati o obstoju odločilnih dejstev. O tem pa v konkretni kazenski zadevi ni mogoče govoriti. V ZKP je uveljavljeno načelo proste presoje dokazov (člen 18/1) ne le glede pomena, ampak tudi glede njihove verodostojnosti. Vnaprejšnja ocena, da priča ne bo govorila resnice ob tem, ko sodišče niti ne razpolaga s kakršnimikoli izjavami petih plesalk (ni razvidno, ali policija njihovih izjav ni pridobila ali le niso bile posredovane skupaj z ovadbo), je ustvarila za oba obtoženca slabši položaj kot če bi sodišče na primer ugotovilo, da jih iz objektivnih razlogov ni mogoče zaslišati (smrt, nedosegljivost ipd.). Ni mogoče govoriti o poštenem postopku (fair trial), če sodišče na predlog obrambe ne izvede razbremenilnega dokaza, ki bi ga bilo mogoče izvesti in bi predstavljal nasprotni dokaz obremenilnemu.

Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je iz 2. odstavka 371. člena ZKP podana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka oziroma da gre za takšno kršitev, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (glede na to, da je bila kršitev uveljavljana že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, zadošča že potencialna vzročna zveza med neutemeljeno zavrnitvijo dokaza in pravilnostjo sodbe). Ker so podani razlogi, zaradi katerih je Vrhovno sodišče odločilo v korist obtožene G.Š. tudi za obsojenega E.H., glede katerega zahteva za varstvo zakonitosti ni bila vložena, je ravnalo po uradni dolžnosti, kakor da je bila taka zahteva vložena tudi v njegovo korist in razveljavilo izpodbijani pravnomočni sodbi v celoti (2. odstavek 424. člena ZKP).

Ad 2.) Zahtevi sicer poleg kršitve pravice do obrambe uveljavljata tudi kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, vendar pa iz obrazložitve te kršitve izhaja očitek zmotne oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma očitek neprepričljivosti razlogov, ki so sodišče vodili k izreku obsodilne sodbe.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče zaslišati predlagane priče, oceniti njihove izpovedbe posamezno ter v zvezi z ostalimi izvedenimi dokazi ter po presoji vseh dokazov ponovno odločiti o vloženi obtožnici.