Jedro

Glede na to, da je bil tožnik opozorjen, da ne sme zapustiti azilnega doma, pa bi se seveda moral zavedati, da ne sme zapustiti niti Republike Slovenije. Kajti, če ne bi zapustil azilnega doma tudi ne bi mogel zapustiti Slovenije, kar pa je poskušal storiti. Na registracijskem listu je namreč opozorilo o tem, da je seznanjen, da prostorov azilnega doma ne sme zapustiti, ker bo sicer obravnavan po Zakonu o tujcih. Obvestilo je napisano v Urdu jeziku, ki je uradni jezik Pakistana. Tožnik je obvestilo podpisal, ne da bi izpostavil, da jezika ne razume.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje zaradi ugotovitve določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo pobegnil. Z istim sklepom je tudi odločila, da je tožnik pridržan v prostorih Centra za tujce v Postojni od 27. 9. 2022 od 11.20 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje do 27. 12. 2022 do 11.20 z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik vstopil v Republiko Slovenijo 25. 9. 2022. Iz policijske depeše in registracijskega lista izhaja, da je potoval iz Pakistana preko Irana, Turčije, Grčije, Makedonije, Srbije in Madžarske s pomočjo tihotapcev in v skupini. Ko je voznik kombija ustavil na počivališču Lukovica, so se ustrašili in kombi zapustili. Skupino so zaznali delavci DARS, ki so obvestili policijo. Na kraju so prijete osebe zaprosile za mednarodno zaščito. Tožnik je nato 26. 9. 2022 samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma. Ker je s tem odstopil od namena, da poda prošnjo za mednarodno zaščito, je bil obravnavan po Zakonu o tujcih. Tega dne so ga ob 18.51 uri prijeli policisti na vlaku na železniški postaji Logatec. Ker je ponovno podal namero za mednarodno zaščito, je bil skupaj z drugimi tujci odpeljan na PPIPU Ljubljana in po izpolnitvi registracijskega lista odpeljan v Azilni dom v Ljubljano.

3. Toženka je ob podaji prošnje 27. 9. 2022 presodila, da so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja po 2. alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). S tožnikom je namreč treba opraviti osebni razgovor, saj razlogi, ko se lahko osebni razgovor po 38. členu ZMZ-1 opusti, niso podani. O zadevi pa bo lahko odločeno šele po tem, ko bo tožnik dodatno pojasnil, zakaj prosi za mednarodno zaščito. Njegove izjave so posplošene in pomanjkljive, zato jih mora organ dodatno razjasniti oziroma podrobneje ugotoviti. Meni, da je tožnik z ravnanji in izjavami izkazal, da je begosumen. Tožnik je namreč podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, vendar je azilni dom samovoljno zapustil. Zato toženka ocenjuje, da je novo namero izrazil zgolj zato, da ne bi bil obravnavan po Zakonu o tujcih, pri čemer gre za zlorabo instituta mednarodne zaščite. Pričakovati je namreč, da bo oseba, ki potrebuje pomoč, le-to poiskala v zanjo prvi varni državi in ne bo izbirala sebi ljubše države. Poudarja, da je očitno, da je želel tožnik zapustiti Slovenijo in oditi v Italijo. Sam je povedal, da je prostore azilnega doma zapustil in se namenil v Italijo, ker mu je prijatelj povedal, da v Italiji ne potrebuje izkaznice prosilca za mednarodno zaščito in da lahko pride v Italijo, čemur je verjel. Toženka poudarja, da je tožnik vedel, da sprejemnih prostorov azilnega doma ne sme zapustiti, saj se bo drugače štelo, da v Sloveniji ne želi zaprositi za mednarodno zaščito in bo obravnavan po Zakonu o tujcih, saj to nedvoumno izhaja iz registracijskega lista z dne 26. 9. 2022, ki ga je poleg tolmača podpisal tudi tožnik.

4. Toženka je še presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le s tožnikovo omejitvijo gibanja na območje azilnega doma. Ker je azilni dom že samovoljno zapustil, obstaja utemeljen sum, da utegne to ponoviti. Varnostnika na območju azilnega doma pa ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom. Toženka izpostavlja, da že iz ravnanja tožnika, ki je sprejemne prostore azilnega doma enkrat že zapustil, čeprav je vedel, da jih ne sme, izhaja, da milejši ukrep ne bi zadoščal in zato tudi ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 sklenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce.

5. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja. V tožbi navaja, da mu grozi večmesečni odvzem prostosti v Centru za tujce, ki je glede na hišni red (ki ga podrobno opisuje) primerljiv s priporom, zato mora biti argumentacija toženke na ravni obrazložitve sklepov o priporu. Stroga mora biti tudi sodna presoja. Sklicuje se na sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) Al Chodor C- 528/15, v kateri je razsodilo, da je treba člen 2(n) v povezavi s členom 28 (2) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III) razlagati tako, da morajo države članice v splošno zavezujoči določbi določiti objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito, v zvezi s katerim poteka postopek predaje. Če take določbe ni, člena 28(2) te uredbe ni mogoče uporabiti.

6. Tožnik meni, da ZMZ-1 ne določa kriterijev, po katerih bi toženka lahko presojala, ali je nevarnost pobega podana. Definicija iz 31. točke 2. člena ZMZ-1 je namreč preveč ohlapna, kar je že večkrat poudarilo tudi Vrhovno sodišče. Da bi moral zakon jasno določati kriterije za ugotavljanje nevarnosti pobega, izhaja tudi iz temeljnega načela pravne države, ki zahteva, da so predpisi jasni in določni tako, da je mogoče ugotoviti njihovo vsebino in namen norme. Poleg tega je toženka tudi prehitro zaključila, da je tožnik sprejemne prostore azilnega doma zapustil zgolj zato, ker ni prebral, kaj je pisalo na registracijskem listu. Dejstvo je namreč, da je bil prevajalec prisoten šele ob drugi podaji prošnje za mednarodno zaščito. Do tega trenutka pa tožnik ni mogel razumeti postopkov in pravil. Ukrep pridržanja je v obravnavanem primeru nesorazmeren in nepotreben. Utemeljitev toženke, zakaj zasledovanega cilja ni mogoče doseči z milejšim ukrepom, tj. namestitvijo v azilnem domu, je namreč pavšalna in pomanjkljiva. Glede na navedeno tožnik meni, da v obravnavani zadevi ni pravne podlage za omejevanje gibanja in predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi.

7. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi začasno odredbo. Navaja, da se v Centru za tujce slabo počuti. Z izpodbijanim sklepom je kršena njegova pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS, 5. člen Evropske konvencije in 6. člen Listine, kar očitno predstavlja težko popravljivo škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Taka je tudi praksa naslovnega sodišča (I Up 312/2015).

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo tožbi in začasni odredbi nasprotuje in vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa. Pripominja, da sklicevanje na sodbo Al Chodor ni relevantno, saj sklep ni bil izdan zaradi ugotavljanja države članice, pristojne za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Nevarnost pobega je definirana v 84.a členu ZMZ-1. Celoten postopek na PPIU Ljubljana je potekal s pomočjo tolmača za jezik, ki ga govori tožnik, in ne drži, da je bil prisoten šele ob vložitvi druge prošnje. V zvezi s tem poudarja, da je tožnik najprej izpolnil registracijski list, nato je bil prepeljan v azilni dom, kjer naj bi počakal na vložitev formalne prošnje za mednarodno zaščito, vendar je sprejemne prostore pred tem samovoljno zapustil. Nikjer v spisovni dokumentaciji ni navedeno, da tožnik katerega dela postopka ne bi razumel oziroma da ni razumel tolmačenja. Ker iz njegovega ravnanja izhaja, da milejši ukrep omejitve gibanja na azilni dom ne bi bil učinkovit, je strožji ukrep skladen tudi z določbami Recepcijske direktive, ki pod določenimi pogoji dopušča nastanitev v zaporu. Predlaga zavrnitev tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe.

9. Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja, da ni razumel stavka, napisanega na registracijskem listu, tako zaradi slabega prevajanja kot tudi zaradi samega pomena stavka. Del stavka, da ne sme zapustiti azilnega doma, je v vsakem primeru zavajajoč in nezakonit. Tožnika ni pričakala nobena uradna oseba, ki bi mu obrazložila postopek mednarodne zaščite in povedala, da do konca postopka Slovenije ne sme zapustiti. Tožnik je bil namreč prepričan, da je Slovenijo, ker je del EU, dovoljeno zapustiti. To dokazuje tudi dejstvo, da se ni skrival oziroma bežal. Postopanje organa, če je tožnika zadrževal v sprejemnih prostorih azilnega doma še pred vložitvijo prošnje za azil, pa je sploh nezakonito, saj bi pomenilo, da je prosilcem prostost odvzeta še preden podajo prošnjo, ne da bi bil izpeljan pravi postopek.

**K I. točki:**

10. Tožba ni utemeljena.

11. Sodišče je na glavni obravnavi dne 12. 10. 2022 vpogledalo v upravni spis in v skladu z določbo sedmega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika.

12. Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izreka ukrepa omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, pa še dodaja:

13. V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da lahko v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-I). Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka, ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

14. Tožnik v tožbi navaja, da taka odreditev ukrepa odstopa od pogojev iz sodbe SEU C-528/15, Al Chodor. Toženka pa pravilno opozarja, da je SEU v zadevi C-528/15 razlagalo člen 2(n) v povezavi s členom 28(2) Uredbe Dublin III. Člen 28 te uredbe, naslovljen „Pridržanje“, določa: „1 Države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi. 2. Kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. 3.[…] Člen 2 Uredbe Dublin III, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa: „V tej uredbi: […] (n),nevarnost pobega‘ pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom.“

15. Navedeni člen po presoji SEU zahteva, da mora ugotovitev obstoja nevarnosti pobega temeljiti na objektivnih merilih, ki morajo biti določena z zakonom in jih je treba uporabiti glede na okoliščine posamičnega primera (34. točka). V zvezi s ciljem, ki se uresničuje z navedenim členom v zvezi z drugim odstavkom 28 člena, SEU poudarja, da ti določbi s tem, da omogočata pridržanje prosilca zaradi omogočanja postopkov predaje v skladu s to uredbo, če obstaja znatna nevarnost njegovega pobega, omejujeta izvrševanje temeljne pravice do svobode, določene v 6. členu Listine (36. točka), za razlago katerega je treba upoštevati 5. člen EKČP9 kot minimalno raven zaščite (37. točka). Zato je SEU upoštevalo mnenje ESČP, da mora biti vsak odvzem prostosti zakonit ne le v smislu, da mora imeti zakonsko podlago v nacionalnem pravu, temveč se ta zakonitost nanaša tudi na kakovost zakona, in sicer da mora biti nacionalni zakon, ki omogoča odvzem prostosti, dovolj dostopen in natančen, njegova uporaba pa predvidljiva, da se prepreči kakršna koli nevarnost samovoljnega ravnanja (38. točka). Glede na navedeno je po presoji SEU bistveno, da so merila, ki opredeljujejo obstoj takšne nevarnosti, ki je razlog za pridržanje, jasno opredeljena z zavezujočim aktom, katerega uporaba mora biti predvidljiva (42. točka), sicer je treba pridržanje razglasiti za nezakonito, zaradi česar ni mogoče uporabiti drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III (46. točka).

16. Toženka pravilno opozarja, da v obravnavanem primeru ni v teku postopek po 28. členu Uredbe Dublin III in torej tožniku gibanje ni omejeno po 5. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ampak po drugi alineji prvega odstavka tega člena. Ker se ta določba ravno tako sklicuje na nevarnost, da bo prosilec pobegnil, pa morajo po presoji sodišča zaradi varstva temeljnih pravic in svoboščin tudi v tem primeru veljati pogoji, na katere se sklicuje navedena sodba SEU. Vendar so ti pogoji v obravnavanem primeru izpolnjeni, saj ne drži tožnikova trditev, da ZMZ-1 ne določa objektivnih meril, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito. Kriteriji za ugotovitev obstoja nevarnosti pobega (begosumnost) so urejeni v 84. a členu ZMZ-1 in po presoji sodišča izpolnjujejo merila, za katera se je zavzelo SEU v primeru omejitve gibanja zaradi postopka po 28. členu Uredbe Dublin III, saj so dovolj natančni in je njihova uporaba predvidljiva. Med drugim je tak objektivni, vnaprej določen in jasen kriterij, iz katerega izhaja nevarnost pobega tudi ta, da je oseba predhodno že poskušala Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustila (druga alineja 84. a člena ZMZ-1).

17. Sodišče ugotavlja, da je tožnik 25. 9. 2022 nezakonito prečkal mejo med Madžarsko in Slovenijo in je bil po tem, ko je izrazil namero, da bo zaprosil za azil, nameščen v Azilnem domu Ljubljana, dne 26. 9. 2022 pa ga je policija prijela na vlaku v Logatcu. Na naroku za glavno obravnavo je v zvezi s tem izpovedoval, da Slovenije ni hotel namenoma zapustit. Iz azilnega doma je odšel v mesto, da bi si nakupil oblačila, potem pa so drugi, s katerimi je bil, predlagali, da gredo na vlak, na kar ni več vedel, kam gredo in jim je zgolj sledil. Po presoji sodišča je taka izjava neprepričljiva, saj ni verjetno, da bi tožnik ob številnih trgovinah, ki jih je moral opaziti v Ljubljani, odšel na vlak za to, da bi oblačila kupil v drugem kraju, pri čemer je bil to ravno vlak, ki je vozil v smeri Italije. Verodostojnost njegovih izjav, ki jih je podal na zaslišanju, močno omajejo tudi izjave, ki jih je dal v postopku pred toženko, saj je povedal, da je bil namenjen v Italijo, kjer ima strica (uradni zaznamek o izjavi tujca z dne 26. 9. 2022, podatki o ilegalnem prehodu državne meje z dne 26. 9. 2022, stran 7). Tudi, ko ga je 26. 9. 2022 prijela policija, je izjavil, da ga je za zapustitev azilnega doma in odhod v Italijo prepričal prijatelj, ki je bil prijet z njim, zato so se vsi skupaj odločili, da odpotujejo v Italijo (uradni zaznamek o izjavi tujca z dne 26. 9. 2022). Nadalje je še v tožbi trdil, da je – citirano: „v bistvu verjel prijatelju, ki mu je povedal, da za odhod v Italijo ne potrebuje izkaznice prosilca“, v pripravljalni vlogi pa – citirano: „da je bil prepričan, da sme zapustiti Slovenijo, glede na to, da je Slovenija v Evropski Uniji“. Če Slovenije ne bi nameraval zapustiti, namreč opravičevanje, zakaj se je tako namenil, ne bi imelo smisla. Po oceni sodišča je zato tožnikova izpoved na sodišču, s katero vse navedeno zanika, neprepričljiva in povsem neverodostojna. Glede na navedeno verjame ugotovitvi toženke, ki se je oprla na njegove izjave, da je bil na vlaku zato, ker je hotel iz Azilnega doma v Ljubljani priti v Italijo, kar so mu preprečili policisti.

18. Sodišče kot neutemeljene zavrača tudi trditve, da tožnik ni samovoljno poskušal zapustiti Slovenije, ker ni bil obveščen, da azilnega doma ne sme zapustiti, taka zahteva pa naj tudi ne bi bila v skladu z zakonom. Po 42. členu ZMZ-1 namreč vlagatelj namere lahko izrazi ta namen pri katerem koli državnem organu ali organu samoupravne lokalne skupnosti v Republiki Sloveniji, ki o tem obvesti policijo (prvi odstavek). Osebo iz prejšnjega odstavka obravnava policija, ki ugotovi njeno istovetnost in pot, po kateri je prišla v Republiko Slovenijo, ter druge okoliščine, ki bi lahko vplivale na nadaljnji postopek. Policija pri tem izpolni registracijski list in osebo v njej razumljivem jeziku seznani s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, kar oseba potrdi s podpisom (drugi odstavek). Po izvedenem postopku iz prejšnjega odstavka pristojni organ osebi ob prihodu v azilni dom izroči informacije iz prvega odstavka 5. člena tega zakona v njej razumljivem jeziku. Prejem informacij oseba potrdi s svojim podpisom (tretji odstavek).

19. Zakonska podlaga, da oseba, ki je podala namero, ne sme zapustiti sprejemnih prostorov azilnega doma, torej obstaja. Res pa je, da 84. a člen ZMZ-1 tega, ali je prosilec zapustil azilni dom, ne opredeljuje kot begosumnost, ampak kot merilo za begosumnost določa, da je oseba predhodno že poskušala samovoljno zapustiti Republiko Slovenijo. Glede na to, da je bil tožnik opozorjen, da ne sme zapustiti azilnega doma, pa bi se seveda moral zavedati, da ne sme zapustiti niti Republike Slovenije. Kajti, če ne bi zapustil azilnega doma tudi ne bi mogel zapustiti Slovenije, kar pa je poskušal storiti. Na registracijskem listu je namreč opozorilo o tem, da je seznanjen, da prostorov azilnega doma ne sme zapustiti, ker bo sicer obravnavan po Zakonu o tujcih. Obvestilo je napisano v Urdu jeziku, ki je uradni jezik Pakistana. Tožnik je obvestilo podpisal, ne da bi izpostavil, da jezika ne razume. Tudi, ko je dal izjavo z dne 26. 9. 2022, ki jo je prevajal isti tolmač za Urdu jezik, tj. A. A., je povedal, da govori – citirano: „urdu pandžabi“, torej oba jezika. Ko je podal prošnjo za mednarodno zaščito, je iz slovenščine v Urdu in obratno prevajal B. B., prav tako tolmač za urdu jezik. Še pred začetkom sprejema prošnje, je tožnik na izrecno vprašanje uradne osebe, ali razume tolmačenje, odgovoril, da ja. Pod točko 10 je kot materin jezik navedel Urdu in kot drugi jezik: Pandžabi. Ko je bil na koncu vprašan, ali je vse razumel, pa je ponovno odgovoril, da ja. Sodišče sicer verjame pojasnilu tolmača, da sta Urdu in Punjabi različna jezika, ne verjame pa tožniku, da ne razume dovolj dobro Urdu jezika, saj je imel več priložnosti, da bi to povedal že v upravnem postopku, česar ni storil. Nasprotno, vsakič je na izrecno vprašanje potrdil, da tolmača (ki je tolmač za Urdu jezik) razume. Tožnik je sicer zaslišan kot stranka izpovedal, da se je bal povedati, da prevoda ne razume, česar pa mu ni mogoče verjeti. Če je to brez strahu izjavil na sodišču, ni razloga, da ne bi tega povedal uradni osebi v upravnem postopku. Poleg tega je tožnik na vprašanja, ki so mu bila tolmačena v Urdujščini, odgovarjal smiselno. Če vprašanj ne bi razumel, bi odgovarjal kaj drugega, kot pa je bil vprašan, ali vsaj ne direktno in bi se tudi na ta način razkrilo, da jezika ne razume. Zagotovo bi to, da vprašanj ne razume, opazil tudi tolmač.

20. Glede na to se sodišče strinja s presojo toženke, da je tožnik predhodno že poskušal Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti (druga alineja 84.a člena ZMZ-I) in je tako izkazano, da obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 21. Vrhovno sodišče je v novejši praksi, ko je presojalo obstoj nevarnosti pobega po Uredbi Dublin III poudarilo, da za izpolnjevanje enega od kriterijev iz 84. a člena ZMZ-1 ne zadošča za uporabo ukrepa pridržanja, ampak mora biti ta dodatno kvalificirana, tj. temeljiti mora na individualni oceni. Ugotoviti je treba visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Vzpostavljajo jo dodatno ugotovljene kvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se npr. na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd.1

22. Čeprav se obravnavana zadeva ne nanaša na peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, na katero se nanaša citirana praksa Vrhovnega sodišča, je sodišče zaradi tožbenega ugovora o neupravičenem in neobrazloženem posegu v svobodo gibanja, presojalo tudi obstoj teh okoliščin in ugotovilo, da so v obravnavani zadevi izkazane. V upravnem sporu namreč ni bilo sporno, da je tožnik potoval v skupini, skupaj s tihotapci, da je mejo prestopil ilegalno, skrit v kombiju in da je bil namenjen v Italijo. Ugotovljeno je, da v azilnem domu ni počakal, da bi podal prošnjo, ampak ga je samovoljno zapustil in ponovno poskusil priti v Italijo. Nenazadnje pa na neposredno nevarnost pobega kaže tudi dejstvo, da je v sodnem postopku spreminjal svoje izjave, tako da tudi njegovim obljubam, da Slovenije ne bo (več) zapustil, ni mogoče verjeti. Glede na navedeno tudi sodišče ocenjuje, da ni verjetno, da bo tožnik v azilnem domu prostovoljno ostal in da Slovenije do odločitve o prošnji ne bo poskušal zapustiti.

23. Po presoji sodišča niso utemeljene niti tožbene navedbe, da je toženka s pridržanjem tožnika na prostore Centra za tujce prekomerno posegla v njegovo svobodo in da ni tehtala sorazmernosti. Tožena stranka je sorazmernost v izpodbijani odločbi namreč presojala v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območje azilnega doma, tožnik pa ob tem ne navaja konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da bi bilo tudi z njim mogoče doseči cilj — ugotovitev določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito. Zato tudi po presoji sodišča izrečeni ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce glede na okoliščine obravnavane zadeve ni nesorazmeren. Tudi SEU je v zadevi C-18/16, v katerem je preizkušalo veljavnost člena 8(3) pododstavek (a) in (b) Direktive 2013/33 z vidika omejitve v zvezi z izvrševanjem pravice, podeljene s členom 6 Listine, ugotovilo, da omejitve glede na zastavljene cilje niso nesorazmerne. V zvezi s tem je poudarilo, da je navedeni člen 8(3), prvi pododstavek, (a) in (b), rezultat uravnoteženega razmerja med želenim ciljem v splošnem interesu, to je po eni strani pravilno delovanje skupnega evropskega azilnega sistema, ki omogoča, da se odobri mednarodna zaščita prosilcem, ki jo resnično potrebujejo, in da se zavrnejo prošnje tistim, ki ne izpolnjujejo pogojev, in po drugi strani posegom v pravico do svobode, ki ga pomeni pridržanje (točka 47). Čeprav pravilno delovanje skupnega evropskega azilnega sistema v bistvu zahteva, da pristojni nacionalni organi razpolagajo z zanesljivimi informacijami, ki se nanašajo na identiteto ali državljanstvo prosilca za mednarodno zaščito in na elemente, na katerih temelji njegova prošnja, ta člen ne bi smel upravičiti tega, da se o ukrepih pridržanja odloči, ne da bi ti nacionalni organi prej v vsakem primeru posebej preverili, ali so ti sorazmerni z namenom. Takšno preverjanje zahteva, da se prepriča, da so vsi pogoji v točkah od 44 do 46 te sodbe izpolnjeni, in zlasti, da se v vsakem konkretnem primeru pridržanje uporabi le kot skrajno sredstvo. Poleg tega je treba paziti, da pridržanje v nobenem primeru ne prekorači čim krajšega mogočega obdobja. Sodišče je v zvezi s tem ugotovilo, da tožnik ni bil pridržan zgolj zato, ker je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, presojane pa so bile okoliščine konkretnega primera, iz katerih izhaja, da ni mogoče učinkovito uporabiti drugih ukrepov, odločitev pa vsebuje vse pravne in dejanske razloge, ki so podlaga za pridržanje. Ukrep je tudi časovno omejen, saj traja do prenehanja razloga, vendar najdlje do 27. 12. 2022, z možnostjo enomesečnega podaljšanja.

24. Glede na vse navedeno je izpodbijani sklep pravilen in je zato sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**25. K II. točki izreka:**

26. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

27. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

28. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

29. Iz tožnikovih navedb je razvidno njegovo stališče, da pogoji za pridržanje niso podani. Meni, da bi mu izvrševanje tega ukrepa povzročilo težko popravljivo škodo, saj se v Centru za tujce slabo počuti. Trdi, da izrečeni ukrep posega v njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave ter 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

30. V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre ravno za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi. Vendar pa potrebnost izdaje takšne začasne odredbe v obravnavani zadevi ni izkazana že zato, ker je izrek ukrepa zakonit. Zakonita omejitev gibanja ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave). Težko popravljive škode pa tožnik ni izkazal niti s posplošenimi trditvami, da se v Centru za tujce zelo slabo počuti.

31. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

1 Glej I Up 12/2022, I Up 16/2022, , I Up 36/2022, I Up 76/2022 in druge.