Jedro

V primeru dokazov, pridobljenih s tehničnimi sredstvi (zahteva za varstvo zakonitosti se v tem delu nanaša na vprašanje izvajanja dokazov z reprodukcijo zvočnih zapisov prisluškovanih pogovorov), je treba upoštevati, da ima v kazenskem postopku dokazno vrednost samo zvočni zapis na izvirnem posnetku. Sodišče izvede ta dokaz oziroma se seznani z vsebino posnetka tako, da ga posluša. Ni pa v nasprotju z načelom neposrednosti, če se sodišče, ki razpolaga tudi z izvirnim posnetkom, na glavni obravnavi z vsebino zvočnega zapisa seznani tako, da prečita prepis zvočnega zapisa, vendar pa to sme storiti le v primeru, če stranke temu ne nasprotujejo oziroma če glede vsebine posnetkov, točnosti prepisov ali identitete posnetih glasov ni nobenih ugovorov.

Strokovno mnenje Centra za kriminalističnotehnične preiskave je dovoljen dokaz v kazenskem postopku.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega Z.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Obsojeni Z.Č. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili (točka III/1 in 2) in obsojen na eno leto in deset mesecev zapora. Dolžan je plačati stroške kazenskega postopka, od tega 80.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obtoženca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obsojenčev zagovornik je dne 13.03.2000 zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlagal, da sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

Vrhovni državni tožilec M.V. je odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 432. člena ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlagal, naj jo zavrne, ker je neutemeljena. Sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe, ko je v skladu z zakonskimi možnostmi zavrnilo dokazni predlog obrambe. Neutemeljen je tudi zagovornikov očitek kršitve načela neposrednosti, kajti na zakoniti podlagi zbrani dokazi v predkazenskem postopku so bili obdolžencem na obravnavi predočeni, ti so jih komentirali in niso zahtevali poslušanja trakov in so torej privolili v takšno izvajanje dokazov. Sodbi sta popolni, po vsebini skladni in izčrpni, zato tudi ni podana zatrjevana procesna kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. V delu, ko vložnik zahteve uveljavlja domnevno zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja pa je zahteva za varstvo zakonitosti nedopustna.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitve zakona, ki jih želi vložnik zahteve uveljavljati, mora v zahtevi izrecno navesti in obrazložiti. V skladu z določbo 1. odstavka 424. člena ZKP se je namreč Vrhovno sodišče dolžno opredeliti le do kršitev zakona, ki so zatrjevane na opisan način, to je konkretizirane in ustrezno obrazložene. Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vložnik zahteve skoraj v celoti povzema vsebino njegove pritožbe zoper sodbo prvostopenjskega sodišča, ki jo je sodišče druge stopnje potrdilo, pritožbe zagovornikov, med njimi tudi pritožbo zagovornika obsojenega Č., pa je zavrnilo kot neutemeljene. Ugotoviti je treba, da je že višje sodišče zavzelo stališče do vložnikovih ugovorov glede kršitve procesnega zakona in da njegovim argumentom, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ni mogoče odreči utemeljenosti.

Po mnenju vložnika zahteve naj bi sodišče prve stopnje v škodo obsojenca kršilo načelo neposrednosti (in hkrati tudi pravico do obrambe ter pravico do poštenega sojenja), ker na glavni obravnavi ni poslušalo posnetkov telefonskih pogovorov med obsojenci, pač pa je le prečitalo zapise teh pogovorov, ki pa po zagovornikovem mnenju ne morejo biti podlaga za odločitev na glavni obravnavi.

Po določbi 1. odstavka 355. člena ZKP sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi. Načelo neposrednosti, ki prihaja v polni meri do izraza šele v fazi glavne obravnave, sodišče zavezuje, da mora za podlago sodbe vzeti (praviloma) le tista dejstva, ki jih je zaznalo neposredno na glavni obravnavi, ko je izvajalo in ocenjevalo izvirne dokaze. S tem je sodišču omogočeno, da si ustvari neposredno vtis o dokazni vrednosti posameznega dokaza. Načelo neposrednosti pa ni absolutno, ampak je relativizirano z vrsto izjemami. Tako sme sodišče izjemoma v primerih, ki jih določa zakon, dokaze izvajati in ocenjevati tudi posredno, s tem, da na glavni obravnavi zgolj prebere izpovedbe soobtožencev, prič, izvedencev itd. V primeru dokazov, pridobljenih s tehničnimi sredstvi (zahteva za varstvo zakonitosti se v tem delu nanaša na vprašanje izvajanja dokazov z reprodukcijo zvočnih zapisov prisluškovanih pogovorov), je treba upoštevati, da ima v kazenskem postopku dokazno vrednost samo zvočni zapis na izvirnem posnetku. Sodišče izvede ta dokaz oziroma se seznani z vsebino posnetka tako, da ga posluša. Ni pa v nasprotju z načelom neposrednosti, če se sodišče, ki razpolaga tudi z izvirnim posnetkom, na glavni obravnavi z vsebino zvočnega zapisa seznani tako, da prečita prepis zvočnega zapisa, vendar pa to sme storiti le v primeru, če stranke temu ne nasprotujejo oziroma če glede vsebine posnetkov, točnosti prepisov ali identitete posnetih glasov ni nobenih ugovorov. Če stranka predlaga izvajanje dokaza s poslušanjem zvočnega posnetka, je dolžna svoj predlog obrazložiti in navesti, katera dejstva naj bi se s tem dokazovala in s katerim od predlaganih dokazil (časovno opredeljenim posnetkom).

Za takšno procesno situacijo je šlo tudi v obravnavanem primeru.

Sodišče druge stopnje je utemeljeno zavrnilo ugovore obrambe o kršitvi načela neposrednosti, saj je ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče na glavni obravnavi prečitalo zapise o telefonskih pogovorih, jih predočalo obtožencem in pričam, ki so jih tudi komentirali, pri čemer nihče ni predlagal oziroma zahteval zvočnega predvajanja posnetih pogovorov ali izrazil kakršenkoli dvom, da se kateri od telefonskih pogovorov ne bi nanašal na osebo, navedeno v pisnem zapisu (sodba, stran 4). Vrhovno sodišče po navedenem ugotavlja, da s čitanjem prepisov telefonskih pogovorov v navedenih okoliščinah načelo neposrednosti ni bilo prekršeno.

Zagovornik tudi navaja, da sodišči prve in druge stopnje v svojih odločbah naj ne bi navedli razlogov o odločilnih dejstvih, ker nista pojasnili, kaj naj bi bila "desetka", oziroma na kakšni podlagi sklepata, da sta obtožena Č. in K. s to besedo poimenovala heroin. S tem smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Glede na to, da je heroin predmet obravnavanega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili, ni dvoma, da se zagovornikovi ugovori nanašajo na odločilno dejstvo. Sodišče prve stopnje na 16. in 17. strani obrazložitve sodbe povzema vsebino telefonskih pogovorov obsojenega Z.Č. s soobsojenci, med katerimi se omenja tudi izraz "desetka" in na podlagi njihove vsebine ocenjuje, da ti pogovori dokazujejo, da je Č. S.K. prodal heroin, ki naj bi ga taksist odpeljal do obtoženega I.T., vendar je bil pred tem taksist prijet. Višje sodišče je enake ugovore obrambe, kot jih ponavlja v vloženi zahtevi, zavrnilo kot neutemeljene z obrazložitvijo (sodba, stran 4), da je iz konteksta razvidno, da ni dvoma, da sta obtožena K. in Č. s to besedo poimenovala heroin. Obe sodišči sta na opisan način določno in jasno povedali, da ob upoštevanju celotne vsebine pogovorov ne more biti dvoma, da sta obsojenca z besedo "desetka" poimenovala heroin. Zato tudi ta procesna kršitev, ki jo uveljavlja zagovornik, ni podana.

Vložnik zahteve prvostopenjskemu sodišču tudi očita, da ni sprejelo dokaznega predloga obrambe, da naj analizo zasežene snovi opravi nepristranska izvedenska organizacija, saj po dosedanji sodni praksi "Center, ki je v sklopu policije, ne more biti nepristranski izvedenec".

Na vprašanje, ali je strokovno mnenje Centra za kriminalistično-tehnične preiskave, ki je ena od organizacijskih enot Uprave kriminalistične službe, dovoljen dokaz, je Vrhovno sodišče že odgovorilo v več svojih odločbah, v katerih je ugotovilo, da je takšno strokovno mnenje dovoljen dokaz v kazenskem postopku in da se sodna odločba nanj sme opirati. Stranke sicer lahko v postopku izrazijo dvome v njegovo nepristranost in zanesljivost, vendar morajo svoje pomisleke utemeljiti s konkretnimi okoliščinami, ne pa zgolj s sklicevanjem na status Centra. Obramba obsojenega Č. je med postopkom sicer res predlagala odreditev "neodvisnega izvedenca" (l. št. 319 in 349), vendar pri tem ni navajala nobenih dejstev, s katerimi bi izkazala, da je njen predlog objektivno upravičen. Z enakim argumentom, to je, da mnenju Centra ni mogoče očitati nepristranosti zgolj zato, ker deluje v sestavi Ministrstva za notranje zadeve, je zagovornikove pomisleke utemeljeno zavrnilo tudi sodišče druge stopnje (sodba, stran 5). Spričo navedenega Vrhovno sodišče zavrača tudi vložnikovo stališče glede dovoljenosti omenjenega dokaza.

Ostala izvajanja vložnika zahteve Vrhovno sodišče ocenjuje bodisi kot oporekanje popolnosti in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ali pa kot sklicevanje na kršitve zakona, ki pa jih Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti, ker zaradi svoje splošnosti ne izpolnjujejo kriterijev uvodoma citirane določbe. Med slednje sodijo navedbe, da zaključki sodišča (glede krivde, ki se opira na izsledke telefonskih pogovorov in zaseg predmetov) niso obrazloženi "v takšni meri, da bi jih bilo mogoče preizkusiti". Zagovornikovo nestrinjanje z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, pa se kaže v navedbah: da so zaključki sodišča (glede krivde) napačni; da Č. ni bil zasežen mobilni telefon s številko, katero ugotavlja sodišče in kot se navaja v zapisniku o zasegu predmetov; da veriga dokazov v tem delu ni sklenjena in da bi moralo sodišče ugotoviti, kaj je Č.

govoril po telefonu kritičnega dne, kar pa bi bilo mogoče le s predvajanjem magnetnega zapisa pogovora in ne z njegovo transkripcijo; da iz telefonskih pogovorov prodaja heroina soobsojencu ni izkazana, saj Č. K. po telefonu ni dejal, da "desetke nima", ter da bi bilo potrebno opraviti kvalitativno in vsebinsko analizo heroina.

S takšnimi navebami zagovornik izpodbija dokazno oceno prvostopenjskega sodišča ter zatrjuje zmotnost in nepravilnost njegovih dokaznih zaključkov. S tem ugovarja ugotovljenemu dejanskemu stanju, iz tega razloga (člen 373 ZKP) pa zahteve za varstvo zakonitosti, kot je že bilo obrazloženo, ni mogoče vložiti.

Ker uveljavljane kršitve niso podane oziroma niso zakonski razlog za izredno pravno sredstvo, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

V skladu z določbo 1. odstavka 95. člena ter 98.a člena ZKP je obsojenec dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino 100.000,00 SIT, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.