Jedro

Dokazno breme dejstev, ki tožnikov zahtevek izključujejo, je na toženi stranki (zavarovalnici). Če ta uspe dokazati, da se prometna nesreča ni zgodila na zatrjevan način, se procesno dokazno breme prevali nazaj na tožnika, ki mora dokazati resničen potek nesreče in s tem protipravnost ravnanja zavarovanca tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 4.223,11 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo tudi povračilo stroškov pravdnega postopka tožene stranke v višini 36,94 EUR.

(2) Zoper sodbo se po svojih pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Meni, da je odločitev sodišča zgrešena in temelji na subjektivnem ugotavljanju dejstev, saj je dokazni postopek nedvomno potrdil, da je do obravnavane prometne nesreče dejansko prišlo ter da je bil tožnik kot sopotnik v njej poškodovan. To izhaja iz izjav zaslišanih prič kot tudi iz izvedenskega mnenja, saj je izvedenec strokovno obrazložil in zaključil, da je zatrjevan potek prometne nesreče tehnično mogoč, saj se poškodbi vozil po obliki in intenzivnosti skladata. Da je do prometne nesreče prišlo, je tožeča stranka dokazala s policijskim zapisnikom, ki je javna listina in s tem dokazno breme prevalila na toženo stranko. Policisti pri obravnavi nesreče niso zaznali nobenih sumljivih okoliščin, pa bi jih vsekakor, če bi obstajale. Sodišče izjemno selektivno povzema ugotovitve izvedenca, saj zgolj ena sama sporna poškodba (vetrobransko steklo) ne more izključiti celotnega poteka škodnega dogodka. Zato izvedensko mnenje v tem delu ne more negirati osnovnega mnenja, da je potek prometne nesreče mogoč. Spremenljivost izpovedb pa gre pripisati časovni oddaljenosti dogodka, navajanja sodišča, da je želel voznik U. Ž. odsotnost zavornih sledi prikazati z delovanjem ABS zgolj zato, ker je po poklicu avtomehanik, pa so le ugibanja. Sodišče nikjer ne ugotovi, da do trka ni prišlo, zato bi moralo konkretneje odgovoriti, zakaj meni, da tožnik v tej nesreči ni utrpel poškodb, ki izhajajo iz predložene zdravstvene dokumentacije. Ker z ustreznim znanjem ne razpolagata ne sodišče, ne izvedenec cestnoprometne stroke, bi moral odgovor glede poškodb podati izvedenec medicinske stroke. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in priglaša stroške pritožbe.

(3) Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Tožnik resničnost svojih navedb, da je bil kot sopotnik poškodovan v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke, utemeljuje s policijskim zapisnikom in v njem navedenem poteku prometne nesreče. Zapisnik s kraja prometne nesreče je javna listina v smislu določbe 1. odstavka 224. člena ZPP, kar pomeni, da dokazuje resničnost tistega, kar se v njem potrjuje. Vendar je ob upoštevanju določbe 4. odstavka istega člena dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, dokazno breme pa je na toženi stranki.

(6) Tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala, da do prometne nezgode ni prišlo na način, kot so ga zatrjevali udeleženci (posledično tudi kot je bilo ugotovljeno v zapisniku o ogledu kraja nesreče). Po pravilni presoji prvostopnega sodišča pa je tožena stranka to zatrjevano dejstvo tudi dokazala. Ne glede na to, da policisti ob ogledu na nameščenost prometne nesreče niso sklepali, iz ugotovitev postavljenega izvedenca izhaja, da prometna nesreča (v celoti) ni potekala tako, kot zatrjuje tožnik. Izvedeniško mnenje je tudi po presoji pritožbenega sodišča jasno in popolno, na pripombe pravdnih strank je izvedenec odgovoril ob ustnem zaslišanju, zato ni nobenega razloga za dvom v pravilnost njegovega mnenja. Z ugotovitvami izvedenca pa niso potrjene izpovedbe udeležencev o poteku prometne nesreče, o položaju vozil in obsegu poškodb na vozilu Clio. Če bi bil potek prometne nesreče takšen, kot so ga zatrjevali udeleženci, bi moral biti po ugotovitvah sodnega izvedenca položaj vozil po trčenju drugačen, kot so ga opisali in kot je zabeležen v policijskem zapisniku in skici, ne glede na to, da so pojasnili, da sta bila avtomobila po prometni nesreči premaknjena, čeprav tega policistom ob ogledu niso pojasnili. Po ugotovitvah izvedenca bi moralo ob zatrjevanem položaju vozil ob trku (da je bilo vozilo Subaru že poravnano s cestiščem) vozilo Clio svojo pot nadaljevati naravnost čez bankino in se ustaviti šele čez 9 m, če pa vozili še nista bili poravnani, bi moral trk vozilo Subaru postaviti prečno čez cestišče. Udeleženci pa ničesar od navedenega niso potrdili. Poleg tega (in ne zgolj zaradi tega kot meni pritožba) v tej prometni nesreči zagotovo ni bilo poškodovano vetrobransko steklo na vozilu Clio, po zatrjevanju njegovega lastnika, pa pred nesrečo to vozilo ni bilo poškodovano. Na prirejenost prometne nesreče kaže tudi odsotnost zavornih sledi vozil, ki bi jih sicer eventuelno lahko pojasnilo slabše delovanje ABS zavornega sistema na vozilu Clio, kar pa še ne pojasnjuje odsotnosti zavornih sledi vozila Subaru. V primeru, da to vozilo ne bi zaviralo, pa bi se moralo ustaviti bistveno dlje od zatrjevanega in prikazanega mesta trka. Četudi je potek prometne nesreče, kot so ga zatrjevali udeleženci, (v pretežni meri) tehnično mogoč, saj se intenzivnost in oblika poškodb (razen poškodbe vetrobranskega stekla) skladata, predvsem položaj vozil po trku in nemožnost poškodbe vetrobranskega stekla, pa tudi odsotnost zavornih sledi dokazujejo, da potek prometne nesreče ni bil (v celoti) takšen, kot je zatrjeval tožnik. S tem je tožena stranka procesno dokazno breme prenesla nazaj na tožnika, ki bi moral navedene nejasnosti v celoti pojasniti in odpraviti (s pojasnilom nastanka poškodbe vetrobranskega stekla, itd...), česar pa ni storil, niti ni kaj takšnega razvidno iz izpovedb ostalih udeležencev prometne nesreče. Zagotovo pa takšne vrzeli ne moreta povzročiti časovna oddaljenost dogodka in šok udeležencev ob prometni nesreči, saj so ti (po skrbni in pravilni dokazni oceni sodišča prve stopnje neprepričljivo) vedeli izpovedati ravno nasprotno, da vozilo Clio pred tem ni bilo poškodovano in da sta vozili po prometni nesreči ostali poravnani in na cestišču. (7) Tožnik s tožbo zahteva povrnitev škode direktno od zavarovalnice, pri kateri je imelo vozilo Subaru, katerega voznik naj bi bil v smislu določbe 1. odstavka 154. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ) izključno odgovoren za prometno nezgodo, obvezno zavarovano vozilo. Zavarovalnica je dolžna kriti le tisto škodo, za katero je njen zavarovanec odgovoren, zato morajo biti za ugoditev zahtevku na strani zavarovalnice hkrati podani vsi elementi civilnega delikta. Ker vse že opisane okoliščine o stanju na cestišču, položaju vozil po trčenju in o obsegu poškodb ne potrjujejo, da je do škodnega dogodka prišlo na način, kot ga zatrjuje tožnik, četudi je ob tem morebiti sicer prišlo do trka, ni izkazano, da je škoda, ki jo tožnik izkazuje z medicinsko dokumentacijo, nastala zaradi protipravnega ravnanja zavarovanca tožene stranke. Zato sodišču prve stopnje pri odločitvi ni bilo potrebno upoštevati medicinske dokumentacije, ki izkazuje poškodbe tožnika in ne izvesti dokaza z izvedencem medicinske stroke, saj ob zaključku, da tožnik uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, za katero ni izkazano, da je nastala v zatrjevanem škodnem dogodku, objektivno dejstvo izkazanih poškodb na odločitev ne more vplivati. Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje še, da je delovanje sil in (ne)zmožnost nastanka telesnih poškodb v prometni nesreči področje, ki spada v pristojnost izvedenca za raziskavo prometnih nesreč, katerega mnenje ugotavlja, da poškodbe tožnika glede na aktiviranje zračnih blazin niso verjetne, v pristojnost izvedenca medicinske stroke pa sodi ugotavljanje teh poškodb in njihovih posledic.

(8) Spričo neutemeljenosti pritožbenih navedb in odsotnosti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

(9) Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).