Jedro

Ustavno skladna je takšna razlaga določbe prvega odstavka 34.a člena ZST-1, ki dopušča presojo odmerjene višine sodne takse tudi iz v ugovoru navedenih razlogov, ki se nanašajo na sodno določeno vrednost predmeta postopka za odmero sodne takse. Pravica stranke do pravnega sredstva zoper odmerjeno višino sodne takse bi bila namreč zgolj navidezna v primeru, če stranke zatrjevane kršitve določb ZST-1 (19. do 30. člen ZST-1) glede določitve vrednosti predmeta postopka zaradi odmere sodne takse, ne bi imele pravice uveljavljati v ugovoru zoper plačilni nalog po 34.a členu ZST-1, ki v tem smislu predstavlja končno (incidenčno) odločbo.

Od drugačni razlagi, po kateri je preizkus sodno določene vrednosti spornega predmeta dopusten šele po pritožbi zoper odločbo o tožbenem zahtevku, bi bilo poseženo v pravico stranke do sodnega varstva oziroma do učinkovitega pravnega sredstva. Stranke, ki takse ne plačajo v prepričanju, da je bila taksa napačno odmerjena, namreč tvegajo, da se bo štelo, da je tožba umaknjena, s čimer je poseženo v njihovo pravico do sodnega varstva.

Sporov v zvezi z izpodbijanjem veljavnosti sklepov skupščine delniške družbe ne gre uvrščati med premoženjske spore.

Iz vmesne bilance stanja na dan 30. 6. 2016 izhaja, da denarna sredstva tožnice (47.491,00 EUR) skoraj štirikrat presegajo višino dolgovane sodne takse (12.755,00 EUR). Že zato ni razloga, da tožnica ne bi mogla priskrbeti sredstev za plačilo sodne takse takoj, v celotnem znesku, brez ogrožanja svoje dejavnosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep delno spremeni, tako da se v I. točki izreka glasi: „1. Ugovoru tožnice zoper plačilni nalog Okrožnega sodišča v Ljubljani V Pg 1955/2016 o doplačilu sodne takse za redni postopek s 16. 12. 2016 se ugodi in se plačilni nalog razveljavi v znesku, ki presega 12.755,00 EUR ter se tožnici naloži doplačilo sodne takse za redni postopek za primarni (9.480,00 EUR) in podredni zahtevek (3.275,00 EUR) po tarifni številki 1111 ZST-1 v znesku skupaj 12.755,00 EUR.„

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožnice zoper plačilni nalog s 16. 12. 2016 o doplačilu sodne takse za redni postopek (I. točka izreka) in predlog za oprostitev oziroma odlog plačila sodne takse (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sklepa in ugoditev predlogu za oprostitev ali odlog plačila sodne takse oziroma določitev sodne takse v nižjem znesku. Podredno predlaga njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je s sklepom s 13. 12. 2016 na podlagi tretjega odstavka 44. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) določilo vrednost spornega predmeta v višini 3.158.296,95 EUR in izdalo plačilni nalog za doplačilo premalo plačane sodne takse (drugi odstavek 32. člena Zakona o sodnih taksah, v nadaljevanju ZST-1), v skupnem znesku za primarni in podredni zahtevek 32.115,00 EUR. Presodilo je, da izpodbijanje sklepa skupščine predstavlja premoženjski spor. Zato je zavrnilo ugovor zoper plačilni nalog tožnice (po prvem odstavku 34a. člena ZST-1), v katerem je sodišču očitala zmotno odmero sodne takse, ker ni postopalo po drugem odstavku 30. člena ZST-1, ki omejuje najvišjo vrednost spornega predmeta pri nepremoženjskih sporih. Dodalo je, da stranka z ugovorom zoper plačilni nalog za doplačilo sodne takse se more uspešno izpodbijati sklepa o določitvi prave sporne vrednosti.

5. Zoper plačilni nalog iz 34. člena ZST-1 je dopustno v osmih dneh od vročitve naloga vložiti ugovor iz razlogov, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo (prvi odstavek 34.a člena ZST-1). Zoper sklep o ugotovitvi vrednosti spornega predmeta po tretjem odstavku 44. člena ZPP ni dopustna posebna pritožba. Tudi zoper odločbo o ugotovitvi prave vrednosti iz prvega odstavka 31. člena ZST-1 je dopustna posebna pritožba samo, kadar se stranka ne more pritožiti zoper odločbo o glavni stvari (drugi odstavek 31. člena ZST-1).

6. V konkretnem primeru je bila vrednost spornega predmeta določena s sklepom sodišča prve stopnje z dne 31. 12. 2016, iz pravnega pouka le-tega pa izhaja, da zoper ta sklep ni posebne pritožbe. Logika pridržane pritožbe je v tem, da naj se postopka ne obremenjuje s (posebnim) pritožbenim postopkom, za katerega se ne ve ali je oziroma bi bil potreben, saj stranka, ki je s končno odločbo odločbo uspela, nima več interesa izpodbijati obsoletnega sklepa. S končno odločbo je treba razumeti celo odločbo, s katero se končno odloči o določenem incidenčnem zahtevku, če je zoper to odločbo predvidena samostojna pritožba, sklep, ki se v tej pritožbi izpodbija s pridržano pritožbo, pa je procesna podlaga za izdajo te (incidenčne) končne odločbe.(1)

7. Po presoji pritožbenega sodišča je, glede na navedeno, ustavno skladna takšna razlaga določbe prvega odstavka 34.a člena ZST-1, ki dopušča presojo odmerjene višine sodne takse tudi iz v ugovoru navedenih razlogov, ki se nanašajo na sodno določeno vrednost predmeta postopka za odmero sodne takse. Pravica stranke do pravnega sredstva zoper odmerjeno višino sodne takse bi bila namreč zgolj navidezna v primeru, če stranke zatrjevane kršitve določb ZST-1 (19. do 30. člen ZST-1) glede določitve vrednosti predmeta postopka zaradi odmere sodne takse, ne bi imele pravice uveljavljati v ugovoru zoper plačilni nalog po 34.a členu ZST-1, ki v tem smislu predstavlja končno (incidenčno) odločbo.

8. Od drugačni razlagi, po kateri je preizkus sodno določene vrednosti spornega predmeta dopusten šele po pritožbi zoper odločbo o tožbenem zahtevku, bi bilo namreč poseženo v pravico stranke do sodnega varstva oziroma do učinkovitega pravnega sredstva. Stranke, ki takse ne plačajo v prepričanju, da je bila taksa napačno odmerjena, namreč tvegajo, da se bo štelo, da je tožba umaknjena (tretji odstavek 105. člena ZPP), s čimer je poseženo v njihovo pravico do sodnega varstva. V primeru plačila odmerjene sodne takse pa bi morala stranka do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku „založiti“ sredstva za plačilo sodne takse, za katero meni, da je bila napačno odmerjena. Ob tem je treba še dodati, da stranka, ki s tožbenim zahtevkom uspe, preizkusa pravilnosti sklepa o sodni določitvi vrednosti predmeta postopka tudi ob zaključku postopka v glavni stvari ne bo mogla doseči, saj v tem primeru nima pravnega interesa za pritožbo zoper sodbo (ne glede na to, ali bo po koncu postopka, ki lahko traja več let, od nasprotne stranke dejansko dobila te stroške povrnjene).

9. Pritožbeno sodišče je zato nadalje obravnavalo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje sodno takso napačno odmerilo, in sicer v nasprotju z določbami 30. člena ZST-1. Po presoji pritožbenega sodišča pritožba utemeljeno opozarja, da sporov v zvezi z izpodbijanjem veljavnosti sklepov skupščine delniške družbe ne gre uvrščati med premoženjske spore(2). Zato gre pritrditi pritožnici, da je prvostopenjsko sodišče sodno takso nepravilno odmerilo od zneska 3.158.296,95 EUR. Ker gre za nepremoženjski spor, bi namreč moralo sodišče postopati skladno z drugim odstavkom 30. člena ZST-1 (in ne po tretjem odstavku 30. člena ZST-1 kot pavšalno navaja tožnica) ter kot vrednost predmeta za odmero sodne takse upoštevati največ en millijon eurov. To pomeni, da mora tožnica doplačati 9.480,00 EUR sodne takse za primarni zahtevek(3) in 3.275,00 EUR za podredni zahtevek (po tretjem odstavku 18. člena ZST-1), skupaj torej 12.755,00 EUR.

10. Ker je torej sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri odmeri sodne takse (drugi odstavek 30. člena ZST-1), je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep v I. točki izreka spremenilo, tako da je ugovoru ugodilo in plačilni nalog znižalo na 12.755,00 EUR (3. točka 365. člena ZPP).

11. Po 11. členu ZST-1(4) lahko sodišče pravno osebo (delno) oprosti plačila, odloži plačilo ali pa dovoli obročno plačilo sodnih taks, če nima sredstev za plačilo celotne takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (drugi, tretji in četrti odstavek 11. člena ZST-1). Pri odločanju mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe (peti odstavek 11. člena ZST-1).

12. Glede na novo odmerjeno nižjo sodno takso, je zavrnitev predloga za oprostitev oziroma odlog plačila sodne takse pravilna. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na ugotovitev, da je imela tožnica na dan 30. 6. 2016 poslovne terjatve v znesku 256.535,00 EUR, 13.023.878,00 EUR finančnih sredstev (vrednotenih po pošteni vrednosti po izkazu poslovnega izida) in 47.491,00 EUR denarnih sredstev(5) ter prilive na transakcijski račun v zadnjih treh mesecih. Iz vmesne bilance stanja na dan 30. 6. 2016 izhaja, da denarna sredstva tožnice (47.491,00 EUR) skoraj štirikrat presegajo višino dolgovane sodne takse (12.755,00 EUR). Že zato ni razloga, da tožnica ne bi mogla priskrbeti sredstev za plačilo sodne takse takoj, v celotnem znesku, brez ogrožanja svoje dejavnosti. Drži sicer, da je tožnica v poslovnem letu 2015 izkazovala poslovno (232.382,00 EUR) in bilančno izgubo (5.692.818,00 EUR) ter dodatno izgubo iz poslovanja 16.235,00 EUR v prvi polovici leta 2016. Vendar navedeno ne zadošča za (delno) oprostitev plačila sodne takse, niti za odlog plačila. Enako velja za pritožbene novote, da tožnica po plačilu odmerjene sodne takse ne bo mogla poravnati kratkoročnih poslovnih in drugih obveznosti. Ob presoji taksnega predloga je namreč treba upoštevati ne le finančno in likvidnostno stanje stranke, temveč tudi njeno premoženje (peti odstavek 11. člena ZST-1)(6). Nenazadnje tožnica razpolaga tudi z določenim premoženjem (256.535,00 EUR poslovnih terjatev in 13.023.878,00 EUR finančnih sredstev) ter ima prilive na transakcijski račun.

13. Glede na navedeno pritožba tožnice v preostalem delu ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo v tem delu zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Opr. št. (1): Zobec J.: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga GV založba Ljubljana, 2009, str. 506 in 507. Op. št. (2): Primerjaj sodbo VS RS III Ips 89/2009 s 27. 1. 2011 (9. točka obrazložitve).

Op. št. (3): Tj. 2.175,00 EUR + 10 x 110,00 EUR = 3.275,00 EUR kar upoštevaje količnik 3 po tar. št. 1111 znaša 9.825,00 EUR. Zmanjšano za 345,00 EUR že plačane sodne takse torej 9.480,00 EUR.

Op. št. (4): Taksni predlog je bil vložen 23. 12. 2016, tj. po začetku uporabe Zakona o sodnih taksah (ZST-1C, Uradni list RS, št. 30-1267/2016).

Op. št. (5): Glej vmesno bilanco stanja na dan 30. 6. 2016. Op. št. (6): Primerjaj sklep VSL II Cpg 557/2015 z 11. 5. 2015.