Jedro

Bistveni pogoj za uveljavljanje izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj je torej neplačevitost dolžnika. Če upnik lahko uspe s poplačilom na kakršenkoli drug način, tudi s težavami, pogoji za izpodbijanje niso podani.

Izrek

I. Pritožbama toženca in tožnika proti sodbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (točke I., IV., in VII.) razveljavi ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Nova glavna obravnava se opravi pred drugim sodnikom.

III. Pritožba toženca proti sklepu (točka V.) se zavrže. IV. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo in sklepom proti tožniku razveljavilo učinke prodajne pogodbe z dne 19. 10. 2004, s katero je R. J. prodala solastniški delež ½ parc. št. 228/1, vpisano v vl. št. 698 k. o. X tožencu, in sicer do višine terjatve tožnika proti prodajalki v znesku 6.325,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 08. 2005 dalje do plačila (tč. I.). Zavrglo je tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) za razveljavitev zemljiškoknjižnega dovolila (tč. II) ter zavrnilo zahtevek za plačilo 6.325,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 08. 2005 dalje do plačila (tč. III.) Odločilo je, da je tožnik upravičen za izterjavo terjatve do R. J. predlagati izvršbo na ½ parc. št. 228/1, vpisano v vl. št. 698 k. o. X (tč. IV.). Izdalo je začasno odredbo, s katero je tožencu prepovedalo odtujiti in obremeniti ½ parc. št. 228/1, vpisano v vl. št. 698 k. o. X, z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi in z veljavnostjo še 30 dni po pravnomočnosti sodbe v tej zadevi (tč. V.), več pa zavrnilo (tč. VI.). Tožnika je zavezalo k povračilu stroškov toženca v višini 998,64 EUR v 15 dneh, z obrestmi v primeru zamude plačila (tč. VII.) na določen račun (tč. VIII).

2. Proti sodbi in sklepu se v delu tč. I., IV. in V. iz vseh razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pravočasno pritožuje toženec in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Nasprotuje oceni o tem, da dolžnica tožnika nima sredstev, češ da to ni dokazano, sodišče se je oprlo zgolj na dejstvo, da sta dolžnica in njen mož prejemnika socialne pomoči ter je verjelo tožniku, da J. avtomobile pišejo na druge. Sodišče je zapisalo, da ni preverjalo, ali je tožnik poskušal dolg izterjati, češ da mu verjame in da je splošno znano, da premičninska izvršba ni primerna. Navaja, zakaj misli, da sta dolžnika plačevita, češ da imata po njegovem vedenju dva osebna avtomobila, TV, računalnik, stanovanjsko opremo ter podnajemnike, od katerih pobirata najemnino. Ne drži torej, da dolžnica nima premoženja. Za prejemanje socialne pomoči sta prilagajala papirje, CSD ni pravilno ocenilo njunih dohodkov. Ni mogoče preizkusiti ocene prvega sodišča, češ da povprečnemu človeku ni dvomiti, da je dolžnica s prodajo namenoma škodovala upniku, da se ne bo mogel poplačati in da je tudi toženec za to vedel. Na podlagi česa sodišče to zaključuje, ni jasno. Prodajna pogodba za stanovanje namreč ni fiktivna, saj je kupnino plačal in se vpisal v zemljiško knjigo. Glede začasne odredbe meni, da prisojena terjatev ni nedenarna, kot je to zapisalo sodišče, zato ni presojalo pravih pogojev. Z izdajo začasne odredbe bi nepremičnina izgubila na vrednosti, zato ni res, da toženec ne bo utrpel nobene škode. Sklepa niti ne razume.

3. Tožnik je pritožbo vložil proti odločitvi o stroških v točki VII. sodbe in navedel, da je prvo sodišče sicer pravilno ocenilo, da je po višini uspel 20 %, nepravilno pa ni upoštevalo 100 % uspeha po temelju. Njegov uspeh je torej 60 %. Toženec bi bil zato dolžan tožniku povrniti ustrezen del njegovih stroškov, in sicer 1.184,00 EUR. Opredeljuje tudi svoje pritožbene stroške.

4. Tožnik je na toženčevo pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev ter opredelil svoje stroške v zvezi z odgovorom. Toženec na tožnikovo pritožbo ni odgovoril. 5. Pritožba toženca in tožnika proti sodbi sta utemeljeni, pritožba toženca proti sklepu o začasni odredbi pa ni dopustna.

6. Pravno sredstvo proti sklepu o izdaji začasne odredbe je ugovor (1. odst. 53. čl. v zvezi z 268. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju), ki ga je treba vložiti v roku 8 dni, kot je bila tožena stranka tudi pravilno poučena v pravnem pouku. S pritožbo (ki niti ni vložena v ugovornem roku) izdanega sklepa torej ni dopustno izpodbijati, zato je bilo treba toženčevo pritožbo proti V. točki odločbe zavreči (1. tč. 365. čl. v zvezi s 1. odst. 363. čl. ZPP).

7. Izpodbijana sodba ima nerazumljive in pomanjkljive razloge, zato se je ne da preizkusiti, kar pomeni, da je obremenjena s kršitvijo po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in jo je bilo treba razveljaviti ter zadevo vrniti v novo sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP).

8. Vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, lahko tudi ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov (1. odst. 255. čl. OZ). Šteje se, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve (2. odst. 255. čl. OZ).

9. Bistveni pogoj za uveljavljanje izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj je torej neplačevitost dolžnika. Če upnik lahko uspe s poplačilom na kakršenkoli drug način, tudi s težavami, pogoji za izpodbijanje niso podani. (1) Dokazno breme tega je na upniku, izpolne pa ga največkrat z dokazovanjem njenih vidnih znakov. V prvi vrsti bo to neuspešna izvršba na dolžnikovo premoženje.

10. Sodba sodišča prve stopnje o neplačevitosti tožnikove dolžnice nima jasnih in smiselnih razlogov oziroma so si ti v nasprotju. Navaja se namreč, da je neplačevitost razvidna iz tega, da družina J. prejema socialno pomoč, češ da Center za socialno delo vsakega upravičenca gotovo pošteno preveri, zato sodišče sâmo podatkov ni ponovno preverjalo. Zakaj naj bi upravičenost do socialne pomoči avtomatično pomenila znak za neplačevitost, ni jasno, saj to ni samo po sebi razumljivo oziroma za tak sklep pa ni ne pravne ne dejanske podlage. Ob tem pa je v nadaljnjih razlogih izpodbijane sodbe navedeno, da [sodišče priči verjame da] družina J. dobro živi, da D. J. dela od jutra do večera, da imajo pri hiši dva avtomobila, ki sta sicer gotovo registrirana na tretje osebe, da sklepa, da družina dohodkov ne prijavlja, da neprijavljenih dohodkov ni mogoče zarubiti ter da je dolžnica praktično brez premoženja.

11. Pritrditi je treba pritožbi, da so to ugotovitve, ki ne temeljijo na nobenih ustreznih dokazih, kar izrecno zapiše tudi sodišče prve stopnje, češ da zadev ni preverjalo, ker ne more biti drugače, če gre za prejemnike socialne pomoči ter da tožniku pač verjame, da je neuspešno poskušal z izvršbo. Ob tem sodišče prve stopnje še zapiše, da je splošno znano, kakšna je usoda izvršbe na premičnine in kakšni so stroški izvršilnih postopkov. Takšna dokazna ocena je neresna, nerazumljiva, protislovna in arbitrarna ter se zato pravilnosti relevantnih ugotovitev ne da razumno preizkusiti.

12. Pretežni del razlogov izpodbijane sodbe se sicer nanaša na ugotavljanje „fiktivnosti“ sporne prodaje stanovanja, češ da toženec gotovo ni plačal kupnine, ker naj tega ne bi bil sposoben. Pritožnik slednjega v pritožbi posebej sicer niti ne izpodbija, čeprav navaja, da ni šlo za fiktiven posel, češ da je kupnino plačal ter se kot lastnik vpisal v zemljiško knjigo. Vendar pritožbeno sodišče poudarja, da samo ta ugotovitev ne zadošča za uspešno izpodbijanje dolžnikovih dejanj. (Če bi bila kupnina plačana, sploh ne bi bilo pogojev za izpodbijanje dolžnikovega dejanja, saj bi njegovo premoženje zgolj spremenilo obliko.) Kot že navedeno, je treba presoditi vse zahtevane pogoje po določbi 255. čl. OZ (glej tč. 8 in 9).

13. Obrazloženo je terjalo razveljavitev meritorne odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (glej tč. 7), posledično pa je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji (in ugoditi tožnikovi pritožbi).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.

15. Na podlagi določbe 356. čl. ZPP je pritožbeno sodišče odredilo, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom. Pritožbeno sodišče je že v prvem pritožbenem postopku v tej zadevi prvostopenjsko sodišče posebej opozorilo na to, da je treba skrbno navesti neprotislovne razloge o odločilnih dejstvih, prvostopenjsko sodišče pa na ta način ni obravnavalo vseh spornih vprašanj (1. odst. 362. čl. ZPP).

16. Novi sodnik naj ustrezno dopolni dokazni postopek zaradi ugotavljanja relevantnih dejstev in okoliščin, ki se sodišču prve stopnje do sedaj niso zdela pomembna (glej tč. 8 in 9), predvsem pa naj za svojo odločitev navede jasne in nenasprotujoče si razloge, ki bodo omogočili preizkus pravilnosti in zakonitosti sprejete odločitve.

(1) Glej M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 2. knjiga str. 253 – 255.