Jedro

Tožena stranka je dala preveliko oziroma izključno težo vprašanju obstoja preteklega preganjanja v Iranu. Po tem, ko je na podlagi ocene verodostojnosti ugotovila, da ne more verjeti tožniku, da so se dogodki v Iranu odvijali tako, kot jih je opisal, tudi ni dala nobene teže drugim navedbam in predloženim dokazom tožnika o njegovem odnosu do krščanske vere pred in po krstu v Sloveniji. V zadevi, kot je obravnavana, je bistvena nevarnost, ki tožniku grozi v primeru vrnitve v Iran in s tem povezano vprašanje, kako bi na tožnika gledala iranska oblast (deveti odstavek 27. člena ZMZ-1), spričo njegovega krsta in vključenosti v protestantsko versko skupnost, če bi tožnik postal za oblast sumljiv in prepoznaven.

Kadar gre za zatrjevano spremembo vere „sur place“, je potrebno napraviti natančno in poglobljeno presojo spreobrnitve veroizpovedi, resnosti verovanj in načina njihove manifestacije v Iranu v primeru vrnitve, tudi po uradni dolžnosti. Upravno sodišče je v sodni praksi že zavzelo stališče, da kadar gre za prosilca za mednarodno zaščito, pri katerem je do spremembe vere prišlo šele po prihodu begunca iz Irana v državo, ki odloča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito („sur place“), potem je za presojo utemeljenosti strahu oziroma z vidika verodostojnosti potrebna rigorozna in natančna ocena o pristnosti spremembe vere. Verske aktivnosti, ki so same sebi namen, ne vzpostavljajo utemeljenega strahu pred preganjanjem v izvorni državi, če je takšno oportunistično ravnanje očitno vsakomur, vključno z organi v državi izvora.

Dokazni standard v zadevah mednarodne zaščite je po dobrih praksah držav članic EU in priporočilih UNHCR precej nižji od 50% in da je nižji od dokaznega standarda t.i. ravnotežja med dvema različnima možnostima. Gre za standard razumne verjetnosti, da bi do preganjanja prišlo.

Tožnik je izkazal, da je vero prav gotovo spremenil po prihodu v Slovenijo, in je novo protestantsko vero nedvomno prakticiral vsaj od marca leta 2016 naprej v zasebnem in javnem življenju in od tožnika ni mogoče zahtevati, da bi se nevarnosti lahko izognil z odpovedjo verskim dejanjem, na primer, da bi jo skrival v javnosti. Zanj bi takšna prepoved izkazovanja vere predstavljala hudo kršitev pravice do svobode veroizpovedi. V zvezi z dejanji preganjanja, na katera se je tožnik skliceval, ob upoštevanju informacij o stanju v izvorni državi, ki jih je v zadnjem delu izpodbijane odločbe povzela tožena stranka, pa je tožnik tudi izkazal utemeljen strah pred preganjanjem.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijana odločba št. 2142-584/2016/32 (1312-03) z dne 1. 6. 2018 odpravi in se prošnji za mednarodno zaščito prosilca z imenom A. A., roj. dne … 1974, državljan Islamske republike Iran, ugodi in se mu prizna status begunca z dnem 1. 6. 2018. II. Sodna odločitev o priznanju statusa begunca iz prve točke izreka te sodbe učinkuje z njeno pravnomočnostjo kot dovoljenje za stalno prebivanje tožnika v Republiki Sloveniji.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se prošnja prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A. A., rojen ... 1974 (... 1352 po šamsi koledarju), v kraju B, Iran, državljan Islamske republike Iran. za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, zavrne.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je prosilec dne 29. 2. 2016 vložil prošnjo, v kateri je med drugim povedal, da se je ob odhodu iz Irana z družino z avtobusom odpeljal do mesta, ki je blizu meje s Turčijo. Mejo so prečkali peš in v Turčiji ostali približno 14 dni. Z gumijastim čolnom so odšli proti Grčiji, kjer je ostal tri dni dalj kot ostali člani družine. Pot je nadaljeval proti Makedoniji in nadaljeval z vlakom po balkanski poti do avstrijske meje, kjer je bil zavrnjen, ker ni imel dokazov o svoji težavi. Njegova ciljna država je bila Nemčija. Sprovajalci v Turčiji so mu vzeli potni list. Ostale dokumente, to so osebna izkaznica, poročni list in potrdilo o zaključenem služenju vojaškega roka pa ima v Iranu. Kot razloge, zaradi katerih v Republiki Sloveniji zaproša za mednarodno zaščito, je navedel, da je glavni razlog ta, da je iz muslimanske vere prestopil v krščansko. Začelo ga je zanimati in posledično se je začel udeleževati njihovih srečanj. Dobivali so se v tako imenovani domači cerkvi, ki se nahaja v kraju C, Sangesijah. Udeleževal se je srečanj približno teden dni, potem pa so v domačo cerkev vdrli policisti. Bilo jih je 6, ki so prišli na treh motorjih. To se je zgodilo pred štirimi meseci. Takrat je bilo v domači cerkvi deset ljudi. Pobegnili so iz hiše in se razgubili. Policisti so tekli za njimi. Tekel je proti ograji, ki je bila visoka približno 2,5 metra. Padel je in si poškodoval roko, ker ga je policist porinil, medtem ko je tekel. Ko so videli, da je hudo poškodovan in da krvavi, so ga pustili. Dva prijatelja so ujeli, eden pa je pobegnil in se sedaj nahaja v Nemčiji. Opazovalci iz sosednje hiše so v tem času poklicali reševalno vozilo. Hospitaliziran je bil približno 12 dni. Po 22 dneh je imel dve operaciji roke. Iz neznane številke so mu preko SMS-ov grozili, češ da je nevernik in nečist za družbo. Grozili so njemu in družini. Opazil je, da mu sledijo. Po dogovoru s prijatelji se je odločil, da z družino odide na pot. Sina so na poti iz šole hoteli ugrabiti neznanci. To mu je povedal sin in to se je zgodilo pred tremi meseci. Ko se je to zgodilo je tekel k ravnatelju in mu to sporočil. 3. V Iranu se ni krstil, ker je prej pobegnil. Poleg spremembe vere je imel težave tudi zaradi udeležbe v „Zeleni revoluciji“. To je bilo pred šestimi leti. Takrat so ga zaprli za dva meseca, potem pa so se stvari glede tega umirile. V primeru vrnitve v Iran bi ne imel več zaščite in varnosti. Lahko bi mu ugrabili sina in tudi sam bi ne bil več varen.

4. V nadaljevanju obrazložitve odločbe (na straneh 2-7) tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na prvem osebnem razgovoru dne 30. 9. 2016. Po zavrnitvi njegove prošnje je na podlagi tožnikove pritožbe Upravno sodišče s sodbo v zadevi I U 928/2017-7 z dne 7. 6. 2017 odločbo tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo organu v ponovni postopek.

5. Prosilec je bil vabljen na nov osebni razgovor, ki je potekal dne 28. 9. 2017. Osebnemu razgovoru je prisostvovala njegova pooblaščenka C. C.. V povzetku tega razgovora tožena stranka pravi, da imajo žena in otroci, ki so v Avstriji zaprosili za mednarodno zaščito, dovoljenje za prebivanje, o njihovih vlogah pa še ni bilo o odločeno. Ker se žena ni strinjala z združevanjem družine, je odstopil od vloge. Avstrijskim oblastem je morala posredovati določeno izjavo oziroma vlogo. Predstavnik PIC-a mu je dejal, da mora žena posredovati pismo zahteve, da si želi združevanja z njim. Žena tega ni storila, ker jo je bilo strah, da bi se zaradi njega slabo odločilo o njeni prošnji. Na poti iz Irana, je šele v Avstriji skušal zaprositi za mednarodno zaščito, ker mu je bilo rečeno s strani ljudi, ki so mu pomagali prečkati meje, da lahko šele v državah šengenskega območja, to je od Avstrije dalje, zaprosi za azil. O tem so mu govorili ostali prosilci za azil, ki so bili namenjeni večinoma v Avstrijo ali Nemčijo.

6. Glede dogodka, ko je bežal iz "domače cerkve", je prosilec navedel, da so pobegnili iz hiše, ko so izvedeli, da so bili izdani. Dva motorja sta jih zasledovala. Na vsakem motorju sta bila dva. Med pobegom ga je eden brcnil in padel je z višine 14 oz. 15 metrov in se poškodoval. Padel je v nezavest, prišel je rešilec. Kasneje se je znašel v bolnici, kjer se je šest ali sedem ur kasneje zavedel. To je bilo ponoči. Imel je poškodovano desno zapestje, glavo, nos in komolec. Zaradi teh poškodb je bil tudi operiran. Najprej so mu po dveh dneh bivanja v bolnici operirali zapestje. Ker ima težave s srcem, je zdravnik predlagal ločeni operaciji. V bolnici je bil po približno 10 ali 12 dneh izpuščen. Po tednu dni je bil ponovno hospitaliziran in prestal operacijo desnega komolca. Imel naj bi še tretjo operacijo, vendar je zaradi kasnejših težav prej pobegnil. Na vprašanje uradne osebe, kako ve, da ga je rešilec odpeljal v bolnico glede na njegovo nezavestno stanje, je prosilec navedel, da je kasneje izvedel, da so sosedje "domače cerkve" klicali reševalce. Eden od sosedov, ki je klical reševalce, se je z reševalnim vozilom odpeljal v bolnico. Na vprašanje uradne osebe, kako lahko poda oceno padca z višine 14 oz. 15 metrov, je prosilec navedel, da gre za njemu znano okolje, saj je že pred tem dogodkom večkrat hodil pa tisti ulici. Na vprašanje uradne osebe zakaj misli, da ga policija ni prijela po tem, ko je bil porinjen in je padel, je prosilec navedel, da se mu dozdeva, da so mislili, da je umrl zaradi posledic padca.

7. Tožena stranka v nadaljevanju odločbe povzema odgovore na posebna vprašanja uradne osebe, s katerimi je uradna oseba soočila tožnika z določenimi nekonsistentnostmi ali manj verjetnimi okoliščinami. Na ugotovitev uradne osebe, da je na prošnji in osebnem razgovoru navajal 3 motoriste in šest oseb, v zadnjem osebnem razgovoru pa dva motorja in štiri osebe in da naj pojasni razhajanja, je prosilec navedel, da so v resnici bili trije motoristi in skupaj šest oseb. Na zahtevo uradne osebe, da pojasni razhajanja v izjavah iz prvega osebnega razgovora, ko je omenil, da se je iz nezavesti prebudil po dveh dneh, v zadnjem osebnem razgovoru pa, da po šestih ali sedmih urah, je prosilec navedel, da je bil po dveh dneh operiran. Morda je šlo za napako v prevodu. Zakaj misli, da ga organi oblasti niso iskali v bolnici, kasneje doma ali na delovnem mestu, je prosilec navedel, da se je po izpustu iz bolnice zavedal nevarnosti in je posledično pobegnil iz države. Zdravnik je napisal naj ostane hospitaliziran in tudi če bi tajna policija prišla ponj, ga ne bi mogla odpeljati. Da bi lažje odgovarjal na vprašanja tajne policije, je zdravnik napisal, naj ga pustijo na miru do izpustitve. Po izpustitvi ni šel domov, ker ga je bilo strah, da bi ga zaprli. Na vprašanje uradne osebe, zakaj bi se tajna policija ozirala na zdravnikovo priporočilo in ga pustila na miru do izpusta iz bolnice, je prosilec navedel, da je v resnici pobegnil iz bolnice pred uradno izpustitvijo in se na tak način izognil, da bi ga ne ujeli. V Iranu se je pred tajno policijo težko skrivati in ni varnega mesta, da bi se lahko pred njo skril. Iz bolnice je šel k prijateljem, ki jih je poznal od prej in si organiziral pot iz države. Družina je šla med tem k ženinim staršem. Na zahtevo uradne osebe, da pojasni razhajanja v izjavah, saj naj bi po izpustu iz bolnice prejemal grožnje po SMS-u in sina naj bi mu poskušali ugrabiti, je prosilec navedel, da so dogodki isti, kot jih je povedal v prošnji in na osebnem razgovoru, le da so razporejeni v različnih časovnih obdobjih. Niso zapisani kronološko. Stvari so se zelo hitro dogajale. Po hospitalizaciji ni mogel dolgo časa bivati v Iranu. Hitro je moral najti rešitev, kako čim hitreje zapustiti državo. Telefon je imel ves čas pri sebi. Klice in SMS sporočila je dobival ves čas ne glede na lokacijo. Šlo je za neznane telefonske številke. Tajna policija je v Iranu močnejša od običajne policije. V primeru, da tajna policija obravnava neko osebo, ga običajna policija ne obravnava oziroma ne obravnava njegove prijave. Grožnje je policiji prijavil približno dva meseca pred odhodom iz Irana. Prijavil jih je pred hospitalizacijo, ki pa jih ni obravnavala. Na vprašanje uradne osebe, če ga ni bilo strah podati prijave, glade na to, da naj bi bil iskan s strani tajne policije, je prosilec navedel, da je na začetku šel do informacijskega centra glede telefonskih klicev. Rekli so mu, da mora dobiti potrdilo oziroma dovoljenje s strani policije. Na začetku ni vedel, da lahko tajna policija tudi na tak način pride do njega.

8. Grožnje je prijavil samo enkrat. To je bilo pred hospitalizacijo. Približno pet mesecev pred odhodom iz Irana je prvič prejel telefonske grožnje. Na vprašanje uradne osebe, kako pojasnjuje, da je grožnje prejel še preden se je prvič srečal s krščanstvom, je prosilec navedel, da je stik s krščanstvom imel že pred vstopom v »domačo cerkev«. Tožnik je pojasnil, da je do vstopa v domačo cerkev prišlo štiri mesece pred zapustitvijo Irana. Na vprašanje uradne osebe, zakaj bi mu kdorkoli grozil po telefonu, če prej ni bil versko aktiven, grozili so mu pet mesecev pred odhodom iz Irana, v »domačo cerkev« pa je prvič vstopil štiri mesece pred odhodom, je prosilec navedel, da je sprememba veroizpovedi v Iranu zelo pogosta. Samo to, da nameravaš spremeniti vero, je dovolj, da ti začnejo groziti. Kasneje, ko že spremeniš veroizpoved, ti lahko grozijo javno. Na vprašanje uradne osebe zakaj bi mu kdorkoli grozil, če se ni spreobrnil, če se ni udeleževal srečanj v »domači cerkvi«, če se ni izpostavljal in javno razglašal simpatiziranja s krščanstvom, je prosilec navedel, da je prijatelj, ki ga je poznal, bil kristjan in kot tak posledično kontroliran, zato so verjetno nadzirali tudi njega. Nadzirali so ga tudi zaradi sodelovanja v »Zeleni revolucij«. Tajna policija se ukvarja tudi s preprečitvijo spremembe veroizpovedi. Na vprašanje uradne osebe, če je imel pri poslu zaradi simpatiziranja s krščanstvom s strani oblasti kakršnekoli težave, je prosilec navedel, da ko so oblasti izvedele za njegovo spremembo veroizpovedi, otroci niso več mogli obiskovati javne šole. Za šolnino je moral plačevati 500 evrov letne šolnine. Na vprašanje uradne osebe, kdaj otrokom ni bilo več omogočeno obiskovati javne šole, je prosilec navedel, da je šola dobila obvestilo, da njegovih otrok ne sme več vpisovati. To je bilo v začetku jeseni 1394, ko se otroci vpišejo v šolo. To je bilo tri mesece pred odhodom. Tega ni povedal ne na prošnji, ne na osebnem razgovoru, ker ni bil vprašan. Na vprašanje uradne osebe, če se mu ta dogodek ni zdel pomemben za njegovo prošnjo, je prosilec navedel, da se mu je zdelo pomembno, vendar zaradi dolgotrajnega osebnega razgovora, časovno ni šlo. Na vprašanje uradne osebe, kdaj naj bi neznanci skušali ugrabiti otroka, je prosilec navedel, da je to bilo leta 1394, ob začetku šolskega leta, v mesecu mehr (7. mesec).

9. V nadaljevanju odločbe tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal o protestantski veri. Navedel je, da je protestantizem veja krščanstva, katere ustanovitelj je bil Martin Luther. Katoliški duhovnik se ne sme poročiti, medtem, ko se protestantski duhovnik lahko poroči. Protestantizem izhaja iz beseda „protest“. Protestantje se niso strinjali s katoliki, ker so slednji prodajali odpustke. Zaradi nesoglasij je Martin Luther napisal pismo s 95 zahtevami in na podlagi tega osnoval novo vejo krščanstva. Z osnovanjem nove veje je „kupil" pekel in posledično gredo vsi pripadniki v nebesa. Pravoslavci verjamejo delno v katolicizem in delno v protestantizem. Zbrali so neko srednjo pot med obema vejama. V Iranu večina ljudi konvertira v protestantizem in zato ima o tej veji največ informacij. V protestantizmu verjamejo v boga, sina in svetega duha.

10. Pristojni organ ugotavlja, da je kot oseba, ki naj bi preučevala krščanstvo, kot zase navaja prosilec, ki naj bi prebirala biblijo in se redno udeleževala verskih obredov in praznovanj, pokazala zelo malo znanja in poznavanja glade različnih vej krščanstva. Tako na preprosto in osnovno vprašanje glede razlik treh večjih vej krščanstva po mnenju pristojnega organa ni povedal niti najosnovnejših podatkov. Krstil se je 13. 3. 2016 v Evangeličanski cerkvi v Ljubljani. Krstil ga je T. T. Krst mu pomeni ponovno rojstvo. To pomeni, da se ti zbrišejo grehi in da se ponovno rodiš s pomočjo Jezusa. Tudi po krstu se lahko obrneš na boga z novo vero in novim prepričanjem. Pred obredom krsta ni bilo treba storiti nič posebnega, le da si z bogom v srcu. Ni pomembno, kje in kdaj to narediš. Prosilec je navedel, da je tri dni po podaji prošnje za mednarodno zaščito začel iskati cerkev oziroma odgovorno osebo. Iranci, ki so prišli pred njim in so tu že bivali tri ali štiri mesece, so mu pri tem pomagali. Tri dni po podaji prošnje je bil seznanjen z bratom T. T. Datum krsta je bila njegova izbira. Na vprašanje uradne osebe, kaj bi se mu zgodilo v Iranu, če bi kdo bližnje ali širše okolice izvedel, da je spremenil vero, je prosilec navedel, da ima v Iranu zelo veliko znancev in sorodnikov. Tam velja tak zakon, da se taka oseba šteje za nevernika in nečistega, Če kdo spremeni vero, ga je dovoljeno ubiti. Če bi to izvedeli najbližji, celo njegova sestra bi bili oni prvi, ki bi mu hoteli kaj storiti. Na vprašanje uradne osebe, kakšne težave konkretno je imel zaradi spremembe veroizpovedi, je prosilec navedel, da ni mogel živeti več varno z družino v svoji hiši. Zaradi strahu prod zaprtjem ni mogel več obiskovati službe. Otroci niso imeli varnosti oziroma možnosti šolanja. Če bi o spremembi izvedeli sorodniki, bi mu grozili še oni. Na pooblaščenkina vprašanja, katere aktivnosti so izvajali v „domači cerkvi" in kako je policija izvedela zanjo, je prosilec navedel, da so skupaj molili, brali Sveto pismo in poslušati brata, ki jim je govoril o veri. Kako je policija izvedela za "domačo cerkev", je težko predvidevati. Misli, da jih je izdal eden od članov. Možno je, da je delal za tajno službo. V Sloveniji nadaljuje svojo versko, krščansko pot in skoraj nikoli ni manjkal na molitvah oziroma skupnih prireditvah.

11. Pristojni organ je v postopku preverjanja izjav prosilca uporabil poročila in informacije, predložene s strani prosilčevih pooblaščencev in ki bi lahko potrdile verodostojnost prosilčevih izjav. Glede na to, da so ta poročila in informacije predložili pooblaščenci prosilca, ga pristojni organ z njimi ni posebej seznanjal. 12. V nadaljevanju odločbe tožena stranka uporabi določilo 21. člena ZMZ-1. Pravi, da prosilec za svoje trditve ni predložil dokazov. Vendar mu ni mogoče očitati, da se ni kar najbolj potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje. Ni pa utemeljeno pričakovati, da bi izjave lahko podprl s kakšnimi konkretnimi dokazi, saj pristojni organ dvomi v prosilčeve razloge zapustitve izvorne države in posledično v zmožnost predložitve kakršnihkoli dokazil, zaradi česar je presoja te alineje v konkretnem primeru precej nebistvena. Organ ugotavlja, da je prosilec podal preveliko število neprepričljivih, malo verjetnih in kontradiktornih izjav, zaradi katerih ni verjetno, da bi obstajali razlogi in da bi se zgodili dogodki na način, kot jih je podal prosilec.

13. Ugotavlja, da prosilec za mednarodno zaščito ni zaprosil takoj, ko je to bilo mogoče niti ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, čeprav je za to imel vse možnosti. Prosilec je bi po prihodu na ozemlje Republike Slovenije nastanjen v Centru za tujce Postojna in kasneje v Nastanitveni center v Lendavi, kjer je čakal na vrnitev na ozemlje Republike Hrvaške. Prosilec je na osebnem razgovoru dne 28. 9. 2017 sicer navedel, da je v Centru za tujce Postojna podal ustno namero za mednarodno zaščito, bil od tam prepeljan v Lendavo, kjer je ponovno podal namero in bil nato prepeljan v azilni dom v Ljubljani. Pristojni organ ocenjuje, da če bi prosilec že v Centru za tujce Postojna resnično podal namero za mednarodno zaščito, ne bi bil prepeljan v Lendavo, temveč že takoj v azilni dom. Po mnenju pristojnega organa je prosilec za mednarodno zaščito zaprosil zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Poteg tega so tudi pristojni državni organi, nevladne organizacije in predstavniki UNHCR, ki so biti na mejnem prehodu Šentilj, begunce seznanjati o tem, da lahko za mednarodno zaščito zaprosijo tudi v Republiki Sloveniji in malo verjetno je, da če ta informacija do prosilca morda ni prišla neposredno, je pa o njej zagotovo slišal od ostalih beguncev, ki so bili namenjeni v Avstrijo ali dlje. Takšno ravnanje pristojni organ razume kot "izigravanje" instituta mednarodne zaščite.

14. Temu sledi ocena o prosilčevi splošni verodostojnosti. Tožena stranka pravi, da vse „zgoraj“ podane presoje v skladu s prvimi štirimi alinejami tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 zagotovo predstavljajo pomemben delež pri oceni splošne verodostojnosti določenega prosilca, ki pa lahko vključuje tudi druge elemente, ki niso nujno vezani na same razloge, s katerimi prosilec utemeljuje prošnjo za mednarodno zaščito. V izjavah prosilca, ki se nanašajo neposredno na razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, je pristojni organ, sicer zasledil kar nekaj kontradiktornosti, ki so predstavljene v nadaljevanju.

15. Po mnenju pristojnega organa je prosilec neprepričljiv v svojih navedbah, zakaj na poti, do Avstrije ni že prej zaprosil ali skušal zaprositi za mednarodno zaščito in ob tem navaja, da je hotel v Nemčijo zaradi boljše zaščite. Tako je v prošnji za mednarodno zaščito navedel, da so v "domačo cerkev" vdrli policisti, na obeh osebnih razgovorih pa, da so iz nje pobegnili, ko so prejeli obvestilo s strani mašnika oziroma, ko so izvedeli, da so bili izdani. Na drugem osebnem razgovoru je navedel, da sta jih zasledovala dva motorja, na katerih so bili štirje policisti, ko pa je bil opozorjen na neskladja, saj je v prošnji in prvem osebnem razgovoru navajal tri motoriste in šest policistov, je navedel, da so bili v resnici trije motoristi in šest policistov. Neskladja je pristojni organ zasledil tudi v navedbah, da ga je pri pobegu brcnil motorist in da je, kot je navedel v prošnji, padel proti ograji visoki 2,5 metra, na prvem osebnem razgovoru, da je padel z višine 2,5 metra, v drugem osebnem razgovoru pa, da je padel s stopnišča visokega 14 ali 15 metrov, kar lahko trdi, ker gre za njemu znano okolje. V obeh osebnih razgovorih je nasprotno navedel, da se je po padcu onesvestil in bil z reševalnim vozilom prepeljan v bolnico. Nasprotujoče so izjave, ko je prosilec v prvem osebnem razgovoru zatrjeval, da se je osvestil drugi dan bivanja v bolnici, v ponovnem osebnem razgovoru pa, da se je osvestil po šestih ali sedmih urah in da gre ob tem verjetno za napako pri prevodu. Ob tem pristojni organ opozarja, da je bil zapisnik prvega osebnega razgovora prosilcu prebran kot tudi njegovi pooblaščenki in da na zapisnik nista imela pripomb. Neskladja je pristojni organ zasledil tudi glede časa hospitalizacije. Tako je prosilec o prošnji za mednarodno zaščito navedel, da je bil hospitaliziran 12 dni in imel po 22 dneh operaciji roke, v prvem osebnem razgovoru je navedel, da je v bolnici ostal 20 dni in imel operaciji roke, v ponovnem osebnem razgovoru pa je navedel, da je imel poškodovano desno zapestje, glavo, nos komolec in bil zaradi teh poškodb tudi operiran. Najprej so mu po dveh dneh bivanja v bolnici operirali zapestje in ker ima težave s srcem je zdravnik predlagal ločeni operaciji. V bolnici je bil približno 10 ali 12 dni in bil ponovno po tednu dni hospitaliziran in podvržen operaciji desnega komolca. Imel naj bi še tretjo operacijo, vendar je zaradi kasnejših težav prej pobegnil. Pristojni organ ugotavlja, da prosilec nikoli prej ni omenjal tretje operacije in da bi zaradi težav pobegnil. 16. Organu se zdi tudi malo verjetno, da bi tajna policija prosilca, če bi režimu predstavljal grožnjo, glede na zdravnikovo priporočilo pustila na miru oziroma ga ne bi mogla odpeljati. Pristojni organ ugotavlja neskladja tudi v izjavah iz prvega osebnega razgovora, da je po izpustitvi iz bolnice in prihodu domov začel prejemati telefonske klice in sms sporočila, v katerih so mu neznanci grozili. Sina naj bi mu neznanec hotel odpeljati izpred šole, grožnje pa je prijavil policiji. V ponovnem osebnem razgovoru pa je prosilec navedel, da je imel telefon ves čas pri sebi in da je klice ter sms sporočila dobival ves čas ne glede na lokacijo. Grožnje naj bi policiji prijavil približno dva meseca pred odhodom iz Irana. Ob tem pristojne organ dodaja, da je malo verjetno, da bi prosilec grožnje preko sms, ki naj bi bile povezane z njegovo domnevno spremembo vere, resnično želel pokazati policiji, predvsem seveda zaradi dejstva, da bi se s tem sam naznanil oblastem in jih tako obvestil, da spreminja vero. Za pristojni organ je tudi nerazumno, ko prosilec sicer trdi, da je grožnje prijavil policiji, v nadaljevanju pa, da je tajna policija v Iranu močnejša od običajne policije in da v primeru, da tajna policija obravnava neko osebo, običajna policija ne obravnava njegovih prijav in se mu poraja vprašanje, zakaj je potem glade na to vedenje grožnje policiji sploh prijavil. Na neskladja glede izjav, da se je prvič srečal s krščanstvom štiri mesece pred odhodom iz Irana, grožnje pa da je prejemal že prej, je navedel, da je stik s krščanstvom imel že pred vstopom v "domačo cerkev". Ob tem se zdijo pristojnemu organu malo verjetne prosilčeve navedbe, da je bil s strani tajne službe verjetno nadziran zaradi prijatelja kristjana in da se tajna služba ukvarja tudi s preprečitvijo spremembe veroizpovedi. Po mnenju pristojnega organa so malo verjetne prosilčeve navedbe, da so šolske oblasti zaradi njegovega simpatiziranja s krščanstvom dobile navodila s strani tajne policije, da otroci ne smejo več obiskovati javne šole, zaradi česar ju je bil primoran vpisati v zasebno šolo in tega ne na prošnji za mednarodno zaščito in ne na prvem osebnem razgovoru ni omenil, ker o tem ni bil vprašan oziroma ker zaradi dolgotrajnega osebnega razgovora, časovno ni šlo. Po mnenju pristojnega organa je prosilec neprepričljiv v izjavi, da se nikoli ni udeleževal islamskih verskih dogodkov. Glade na to, da je bil rojen v islamski družini in da je bil tako tudi vzgojen, je male verjetno, da nikoli ne bi sledil verskim zapovedim in se udeleževal obredov, ki jih narekuje islamska vera. Čeprav je glede na predloženi krstni list sicer neizpodbitno, da se je prosilec na omenjeni datum res krstil, pa pristojni organ na podlagi njegovih navedb in ravnanj ocenjuje, da so imele dejavnost prosilca od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite pa ZMZ-1. Pristojni organ namreč meni, da samo predloženi krstni list še ne pomeni, da je posamezni prosilec resnično spremenil vero (in to ne glede na to, v kateri veroizpovedi je bil tak krst opravljen), ampak je potrebno pri oceni dejstva, ali je prosilec res spremenil vero ali pa gre zgolj za zlorabo postopka za priznanje mednarodne zaščite, upoštevati in razčleniti tudi prosilčeve osebne okoliščine, njegove navedbe in tudi ravnanja.

17. Pristojni organ poudarja, da je tudi iz ostalih prosilčevih navedb glede aktivnosti v evangeličanski verski skupnosti mogoče sklepati, da prosilčeva sprememba vere v evangeličansko ni pristna, ampak je krst v evangeličanski verski skupnosti zgolj izkoristil v namen lažje pridobitve statusa begunca. Kakor izhaja iz informacij o izvorni državi, ki so jih pristojnemu organu predložili pooblaščenci, je namreč sprememba vere v Iranu skrajno zavržno dejanje, ki se pogosto kaznuje s smrtjo — navedeno dejstvo pa bi v primeru pristne spremembe vere lahko vodilo k priznanju statusa begunca. Prosilec je navedel, da je pred krstom v Sloveniji obiskoval cerkev, v azilnem domu pa so imeli ob sobotah srečanja, ki jih je vodil rojak, in ki je že dolga leta kristjan in ki jih je poučeval v veri. Pristojni organ ugotavlja, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito podal v ponedeljek dne 29. 2. 2016, krstil pa se je v nedeljo dne 13. 3. 2016. Glede na to, da se bogoslužje v evangeličanski cerkvi v Ljubljani, v kateri je bil prosilec krščen, opravljajo samo ob nedeljah in praznikih, se je prosilec pred obredom krsta lahko udeležil samo enega bogoslužja. Prav tako naj bi se pred krstom dvakrat udeležil t.i. verouka, ki se je v azilnem domu izvajal ob sobotah. Glede na navedeno, ni mogoče slediti prosilčevi izjavi, podani na osebnem razgovoru, da je približno po mesecu in pol obiskovanja cerkve, brat T. T. pristal na obred krsta. Iz predloženega krstnega lista nedvoumno izhaja, da se je krstil po trinajstih dneh od vložitve prošnje za mednarodno zaščito in ne šele po mesecu in pol obiskovanja cerkve. Glede na tako podane ugotovitve pristojni organ meni, da so imele dejavnosti in ravnanja prosilca v povezavi z evangeličansko vero od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite. ZMZ-1 v 2. točki 30. člena določa, da priznanje mednarodne zaščite ne more temeljiti samo na tako ustvarjenih pogojih, če so imele dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite po tem zakonu.

18. Glede prosilčevega delovanja v _Zelenem gibanju_ pristojni organ po preučitvi vseh dejstev in okoliščin ugotavlja, da prosilec ni konkretno izkazal, da bi bil preganjan zaradi svoje domnevne politične aktivnosti in simpatiziranja z _Zelenim gibanjem_. Kot izhaja iz prosilčevih navedb, so ga iz pripora izpustili, nikoli pa kasneje ni bil vabljen na sodišče. Glede prosilčevih navedb glede prijetja in pridržanja v priporu zaradi sodelovanja v protestih _Zelenega gibanja_, pristojni organ dopušča možnost, da se mu je to res dogodilo, a prosilec kasnejših težav zaradi sodelovanja v protestih _Zelenega gibanja_ ni navajal. Če bi predstavljal grožnjo oblastnim strukturam, mu le-te potne listine ne bi izdale, prosilec pa jo je brez težav pridobil pet mesecev pred odhodom iz Irana. Pristojni organ meni, da prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, saj ni dokazal, da bi doživljal konkretno ponavljajoča se preganjanja zaradi politične aktivnosti oziroma preganjanja in ni dovolj podrobno in verodostojno pojasnil svojih izjav.

19. Pristojni organ ocenjuje, da prosilec v svoji izvorni državi ni bil deležen dejanj preteklega preganjanja v povezavi s svojim zatrjevanim zanimanjem za krščansko vero. Na podlagi različnih izjav prosilca v povezavi z ogroženostjo v izvorni državi pristojni organ dvomi, da so se njemu v resnici zgodili.

20. Po mnenju pristojnega organa so malo verjetne prosilčeve navedbe, da so oblastne strukture obvestile šolo in njegovima otrokoma prepovedala nadalje šolanje v javni šoli zaradi spremembe veroizpovedi. Malo verjetne so tudi navedbe, da naj bi ga tajna policija pustila na miru v času hospitalizacije zgolj zaradi zdravnikovega priporočila. Za odločitev v konkretni zadevi je potrebno presoditi, ali ima prosilec v času izdaje te odločbe utemeljen strah pred prihodnjim preganjanjem. Iz informacij o izvorni državi, ki so jih v dokumentacijo upravne zadeve predložili pooblaščenci prosilca namreč izhaja, da se spreobrnitev iz islama v Iranu šteje za odpadništvo in je kaznovano s smrtno kaznijo. Iranska oblast otroka, rojenega muslimanskemu očetu, avtomatično šteje za muslimana. Smrtna kazen je predpisana tako za tiste muslimane, ki svojo vero spremenijo v krščansko, kakor tudi za tiste ne-muslimane, ki v javnosti oznanjajo krščansko vero in med muslimanskim prebivalstvom propagirajo krščansko vero. Iranski zakoni namreč spremembo vere štejejo za "zločin žalitve preroka", ki se kaznuje s smrtjo. Varnostne in obveščevalne sile v Iranu spreobrnjence v krščansko vero preganjajo in se pri tem poslužujejo tudi obtožb kot so "delovanje proti nacionalni varnosti" in "propagandi proti državi". Pristojni organ ugotavlja, da prosilec v Iranu ni širil vere in da svoje spremembi veroizpovedi ni razkril nikomur razen staršem. Pristojni organ namreč meni, da samo izjave o spremembi veroizpoved še ne pomenijo, da je posamezni prosilec resnično spremenil vero (in ne glede na to, v kateri veroizpovedi je bil tak krst opravljen), ampak je potrebno pri oceni dejstva, ali je prosilec res spremenil vero ali pa gre zgolj za zlorabo postopka za priznanje mednarodne zaščite, upoštevati in razčleniti tudi prosilčeve osebne okoliščine, njegove navedbe in tudi ravnanja.

21. Iz prosilčevih navedb glede verskih aktivnosti je mogoče sklepati, da prosilčeva sprememba vere ni dokazljiva, ampak da navedbe glede spremembe veroizpovedi prosilec zgolj izkorišča v namen lažje pridobitve statusa begunca. Krstil pa se je v nedeljo dne 13. 3. 2016. Prosilec se je pred obredom krsta lahko udeležil samo enega bogoslužja. Prav tako naj bi se pred krstom dvakrat udeležil verouka, ki se je v azilnem domu izvajal ob sobotah. Glede na navedeno ni mogoče slediti prosilčevi izjavi, podani na osebnem razgovoru, da je približno po mesecu in pol obiskovanja cerkve, brat T. T. pristal na obred krsta. lz predloženega krstnega lista nedvoumno izhaja, da se je krstil po 13 dneh od vložitve prošnje za mednarodno zaščito in ne šele po mesecu in pol obiskovanja cerkve. Navedenega stališča pristojnega organa ne more spremeniti niti potrdilo evangeličanske verske skupnosti o delovanju prosilca v skupnosti z dne 26. 9. 2017, iz katerega sicer izhaja, da se prosilec od dne krsta dalje redno udeležuje obredov in aktivno vključuje v skupnost. Nemogoče je tudi trditi, da se prosilec poleg obiskovanja skupnih molitev oziroma skupnih prireditev aktivno vključuje v verske aktivnosti Evangeličanske verske skupnosti, če prosilec pa drugi strani trdi, da vse, kar počne, poteka v zasebnih prostorih. Prosilcu torej ni mogoče verjeti, da je aktiven član verske skupnosti v Sloveniji, upoštevaje navedeno pa zgoraj omenjeno potrdilo Evangeličanske verske skupnosti ne more imeti nobene dokazne vrednosti v konkretnem primeru. Glede na tako podane ugotovitve pristojni organ meni, da so imele dejavnosti in ravnanja prosilca v povezavi s spremembo veroizpovedi od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ-1. Ker prosilec drugih razlogov ni uveljavljal, pristojni organ posledično ugotavlja, da v povezavi z njegovimi navedbami težav, ki naj bi jih imel ob vrnitvi v izvorno državo, ni upravičen do podelitve statusa begunca na podlagi 2. točke 20. člena ZMZ-1. Zaradi dejstva, da se je v Republiki Sloveniji krstil v evangeličanski cerkvi, ni upravičen do podelitve statusa begunca na podlagi 2. točke 20. člena ZMZ-1. 22. V nadaljevanju odločbe od strani 20 do strani 30 so povzete informacije o stanju v Iranu glede Irancev, ki spremenijo vero. Tožena stranka med drugim navaja, da država ne odobrava ali priznava spreobrnjenja muslimanov v drugačno vero. Krščanstvo v Iranu domnevno narašča in število spreobrnjenih je najbrž podcenjeno. Večina nedavnih spreobrnitev je baje povezana z evangeličanskim krščanskim gibanjem, ki poudarja pomen spreobrnitve. Zaradi splošnega nezadovoljstvo srednjega razreda s političnim Islamom, ki ga prakticira država, so Iranci postali ne le dovzetni za spreobrnitev v krščansko vero. Tradicionalne krščanske skupnosti so pravoslavne ali katoliške in opravljajo bogoslužje v svojem domačem liturgičnem jeziku. Skušajo ohraniti dobre odnose z iransko vlado. Asirski in armenski kristjani ne sprejmejo krščanskih spreobrnjencev v svojo skupnost in asirske ter armenske pravoslavne cerkve ne nabirajo novih članov med perzijskim prebivalstvom. Dejavnosti kristjanov v Iranu so skrbno nadzorovane. Uveljavili so omejitve za prakticiranje vere, njihove člane pa aretirajo. Spreobrnjeni kristjani lahko doživijo diskriminacijo, ko si iščejo službo v javnem ali zasebnem sektorju, oziroma jih odpustijo na osnovi veroizpovedi. O diskriminaciji poročajo tudi na področju pridobivanja poslovnega dovoljenja, šolanja (v obliki prekinitve študija ali odklonitve študijskega mesta, poroke in družinskega življenja, otroškega skrbstva, dedovanja in na sodišču). Država skuša tudi zapreti dostop do krščanskih spletnih strani, ki so namenjene iranskim spreobrnjencem. Približno od leta 2006-2007 v Iranu niso krstili nobenega spreobrnjenca v krščansko vero. Od krščanskih skupnosti v Iranu oblast največ problemov povzroča protestantom, ker imajo bogoslužje v perzijskem jeziku in ker cerkev ponavadi nabira nove vernike. V praksi so vse cerkve, ki opravljajo bogoslužje v perzijščini, morale prenehati s svojo dejavnostjo. Poleg tega je bilo cerkvam odrejeno, da zagotovijo seznam članov, sicer jih bodo zaprli. Zaradi teh pritiskov so protestantske cerkve, vključno z Jama'at-e Rabbani, ki so zelo dejavno nabirale nova vernike, prenehale krstiti spreobrnjence in jim omogočiti, da sodelujejo v njihovih dejavnostih. Nekateri člani Jama'at-e Rabbani's, ki so se znašli na seznamu organov oblasti, so kasneje izgubili službe ali študijska mesta. Leta 2010 je iranski Svet za nacionalno varnost sprejel odločitev, da je treba v celoti odpraviti bogoslužje v perzijskem jeziku v cerkvah in potem je bilo delovanje protestantskih cerkva močno oteženo.

23. Junija 2013 so omejitve vsiljene cerkvi dosegle vrh z napadom na teheransko glavno cerkev, aretacijo pastorja in dokončnim zaprtjem cerkve Prezbiterijanske Emanuelove cerkve Vanak (Teheran), ki je opravljala bogoslužje v perzijščini. Protestantsko cerkev Asircev, ki je delovala v perzijskem jeziku - cerkev Shahrara - so oblasti zaprte že teta 2009. V racijah so aretirali več pastorjev in nekateri ostajajo v zaporu. Pojav cerkva na domu, ki se je širil po državi, je nastal kot posledica omejitev uveljavljenih za uradne cerkve. Danes se krščanski spreobrnjenci srečujejo v neuradnih "cerkvah na domu" (kelisaha-ye khanegi) v zasebnosti lastnih hiš, ki jih oblast ni registrirala kot kraje bogoslužja. Obstoječe cerkve praviloma nimajo stikov s cerkvami na domu. Iranske cerkve na domu ponavadi ne krstijo ljudi, bodisi iz teoloških ali varnostnih razlogov. Narava gibanja cerkva na domu je zelo neformalna, spontana in krajevna. Dejavnosti v njih potekajo pa vsej državi zlasti v Teheranu, Rashtu, Shirazu in Isfahanu. Ponavadi se v eni cerkvi na domu zbere največ ducat ljudi, da ne bi zbujati pozornost sosedov. V zadnjih letih so oblasti začele sprejemati bolj drastične ukrepe zoper cerkve na domu in so okrepili nadzor ter zavest glade njihovih dejavnosti. V preteklih treh letih so aretacije očitno postale bolj običajne in voditelje cerkva na domu so dlje časa zadrževali v priporu. Če si član cerkve na domu, spreobrnjen, se udeležiš krščanske konference v tujini in poseduješ krščansko gradivo, kot je Sveto Pismo ali drugo versko literaturo in križe, imaš lahko težave z oblastmi. Člane cerkve na domu so baje včasih tudi obdolžili prirejanja nezakonitih sestankov in uporabe alkoholnih pijač med obhajilom. Oblast pa ima le manj zanimanja za zasebno versko prakso in njeni ukrepi so predvsem namenjeni cerkvam na domu in proti aktivnemu nabiranju novih vernikov. V skladu z načelom iz klasičnega obdobja je večina šiitskih pravnih strokovnjakov sprejela stališče, da je smrtna obsodba posledica za tistega, ki se odreče islamu. Ustanovitelj Islamske Republike, Ajatola Homeini, je podal pravno mnenje, ki potrjuje prevladujočo razlago med šiitskimi učenjaki. Iranska sodišča se dokaj splošno sklicujejo na to stališče, ki ga je predstavil Homeini v svojem pravnem delu Tahrir al-Vasila (Razlaga pomena zveličanja). Po šiitskih običajih se tiste, ki se odrečejo islamu, ponavadi deli na dve kategoriji: naravne verske odpadnike, ki so bili rojeni in vzgojeni kot muslimani (mortad-e fetn) in nenaravne "nacionalne verske odpadnike", ki so se v nekem trenutku življenja (mortad-e mellr) spreobrnili v Islam. V skladu s Homeinijevo odločbo bodo pred usmrtitvijo le nacionalni verski odpadniki dobili možnost, da se pokesajo, ker so se odrekli veri. Glede na prevladujočo šiitsko stališče se žensk ne usmrti, če se odrečejo Islamu. Namesto tega jih zaprejo do konca življenja, ali dokler se ne pokesajo. Iranski kazenski zakonik ne vključuje odpovedi Islama med kazniva dejanja, vendar so po ustavi obsodbe za versko odpadništvo še vedno možne. 167. člen iranskega Kazenskega zakonika pravi: če ni zapisnega zakona, se mora sodnik sklicevati na načela islamskega prava. 220. člen kazenskega zakonika to potrjuje. Iranski kazenski zakonik vsebuje tudi člene, ki omogočajo sodni pregon na podlagi kritiziranja prevladujoče veroizpovedi. Najpomembnejši med njimi je bogokletje (sabb-e nabi, dobesedno "žaliti preroka"), za kar je kazen smrt, tako kot za versko odpadništvo. Smrtno obsodbo zaradi bogokletja (sabb-e nabi) večinoma izrečejo šiitskim muslimanom, ki kritizirajo Islam. Ker so členi o odpadništvu in bogokletju nejasno definirani v zakonodaji, je negotovo, na kakšni podlagi lahko osebo obtožijo teh zločinov. 513. člen iranskega Kazenskega zakonika določa eno do pet let zapora za žaljenje verskih vrednot. Zakon ne določa nobenih nadaljnjih podrobnosti o tem, kaj velja za sramotenje ali žalitev in kaj je na primer "običajna kritika". Spreobrnitev iz Islama v drugo vero je zelo občutljiva tema s stališča iranskega režima. Več ljudi so obtožili na sodišču, ker so se odrekli islamu, toda v večini primerov je bilo versko odpadništvo samo ena od obtožb med številnimi drugimi. Ovadbe le zaradi verskega odpadništva se le redko končajo na sodišču, kaj šele da bi koga obsodili. V zabeleženih primerih ni le verskih razlogov ampak so v ozadju še politični, ki oblikujejo stališče sodnikov. Spreobrnjenim v krščansko vero grozi aretacija, vendar so smrtne obsodbe po šeriatskem pravu za odpadništvo ali bogokletje zanje skrajno redke.

24. Profesorja Hashem Aghajari, ki je kritiziral Islam, so najprej obsodili na smrt, a so mu kazen znižali na pet let zapora, ker je žalil verske vrednote. Leta 2011 so usmrtili Sayeda Alija (Abdoireza) Ghara-bata, ki je trdil, da je bog in je nabiral vernike, zaradi verskega odpadništva in napeljevanja k prostituciji. Nedaven primer je obsodba zaradi odpadništva Hesameddina Farzizadeja, ki jo je izreklo kazensko sodišče mesta Ardabit, ker je v svoji knjigi zavračal šiitsko doktrino. Zoper obsodbo je bil vložen priziv, katerega zakonitost je vprašljiva, saj v Iranu lahko sodišča (nižja od provincialnih kazenskih sodišč) izrečejo smrtno kazen Edinega spreobrnjenca v krščansko vero, ki so ga usmrtili zaradi verskega odpadništva, Hoseina Soodmanda, pastorja cerkve Jama'at-e Rabbani, so obesili v Mashhad (leta 1990). Po Soodmandu sta bili edini dve obsodbi zaradi spreobrnitve v krščansko vero tisti za Mehdija Dibaja leta 1994 in za Youcefa Nadarkhanija leta 2010. Po obtožbi Mehdtja Dibaja na podlagi verskega odpadništva v 90. letih je slednji umrl v nejasnih okoliščinah po izpustitvi iz zapora. Obtožbe na podlagi odpadništva zoper pastorje, ki so sprejeli krščansko vero, so postale bolj pogoste na kazenskih prvostopenjskih sodiščih v letih 2009-2010. Med najbolj zanimivimi je bi v zadnjih letih primer pastorja Davooda, ki je postal protestant. Ko je zbežal iz države, so ga v odsotnosti dokončno obsodili na dve leti zapora zaradi propagande proti režimu in članstva v prepovedani organizaciji; sledi primer protestantskega pastorja Youcefa Nadarkhanija, ko je bil obsojen na smrt zaradi verskega odpadništva vendar pa so ga na koncu obsodili na tri leta zaradi "širjenja evangelija". Nadarkhani naj bi svojo dejavnost baje opravljal v cerkvi po izpustitvi iz zapora, vendar so ga za kratek časi prijeli ob Božiču leta 2012. Krščanski spreobrnjenci so postali tarča vedno večjega zanimanja oblasti že na začetku prvega mandata bivšega predsednika Mahmouda Ahmadinejada leta 2005, toda preganjanje cerkva na domu, krščanskih spreobrnjencev in protestantskih cerkva, ki uporabljajo perzijski jezik, se je zaostrilo leta 2009, ko so izbruhnili razširjeni protesti po ponovni izvolitvi Ahmadinejada. Položaj kristjanov se je še zaostroval med mandatom predsednika Hassana Rouhanija. Posebni poročevalec ZN za človekove pravice v Iranu Ahmed Shaheed pravi, da se je kot kaže proti splošnim pričakovanjem in volilnim obljubam splošen položaj človekovih pravic v Iranu poslabšal, ker je pozornost usmerjena v pogajanja o atomskem orožju, ki so bolj pomembna od človekovih pravic. Po podatkih ameriške Komisije za mednarodne verske svoboščine je bilo aretiranih več ljudi kot prej iz verskih razlogov med mandatom Rouhanija. Kristjani so se tudi pogosteje soočali s preganjanjem kot pred mandatom Rouhanija. Značilne kršitve človekovih pravic, katerim so bili izpostavljeni krščanski spreobrnjenci, so aretacije, obsodbe na zaporne kazni in kazenske ovadbe. Organizacije za človekove pravice so pred kratkim poročale o visoki rasti števila napadov na kristjane v zaporih. Krščanske spletne strani kot so Article 18, Mohabbat News, Farsi Christian News Network in Christian Solidarity Worldwide spremljajo položaj kristijanov v Iranu ter podrobno poročajo o primerih. Glede na ugotovitve in poročila krščanske mreže Mohabat, ki je opozicijska spletna stran, ni razvidno, da bi iranske oblasti izvrševale smrtno kazen zaradi spremembe veroizpovedi ali širjenja vere.

25. Že v letih 2009-2010 je pravosodni sistem zahteval, da se primeri spreobrnjenih iz Islama obravnavajo kot versko odpadništvo, zaradi česar so ovadbe postale pogostejše. Konec leta 2010 so bile kot posledica politične spremembe spreobrnitev v krščanstvo in druge prepovedane dejavnosti verskih manjšin opredeljene raje kot ogrožanje države varnosti. Maja-junija 2012 je obveščevalna služba Revolucionarne Garde prevzela pristojnost za domače racije v cerkvah od Ministrstva za notranje zadeve in revolucionarna sodišča so začela obravnavati primere spreobrnjencev iz Islama. V Iranu kazenske ovadbe zgolj na podlagi veroizpovedi - odpadništvo, bogokletje in žaljenje verskih vrednot - obravnavajo redna sodišča, ampak ker v te primere ponavadi spada ogrožanje državne varnosti, so jih prenesli na revolucionarna sodišča. Od leta 2010 so bile najbolj značilne ovadbe za krščanske spreobrnjence ogrožanje državne varnosti, članstvo v skupinah, ki skušajo strmoglaviti islamsko Republiko, propaganda proti režimu in žaljenje verskih vrednot. Kljub politični naravi sprememb so se oblasti med zaslišanji še vedno osredotočale na odrekanje Islamu. Zaradi sodelovanja Revolucionarne Garde so racije še bolj samovoljne in nepredvidljive. Po podatkih Poročevalca ZN za človekove pravice v Iranu je bilo na začetku leta 2015 aretiranih vsaj 92 krščanskih spreobrnjencev. lranski dokumentacijski center za človekove pravice (IHRDC) je julija 2015 naštel skupno 907 političnih zapornikov v državi. Po podatkih organizacije so jih 256 aretirali iz verskih razlogov: 108 je sunitskih muslimanov, 86 Bahai, 26 krščanskih spreobrnjencev. Od leta 2010 je bilo glede na ocene aretiranih skupno 500 kristjanov. Za Božič leta 2010 je iranska obveščevalna služba odkrila mrežo cerkva na domu, ki jo je organiziral Elam. Po podatkih organizacije so obveščevalci od takrat aretirali okoli 300 pripadnikov te mreže, zaradi česar so organizirane dejavnosti cerkva na domu postale še težavnejše. Najvišje število aretacij evangeličanskih kristjanov je bilo ob Božiču leta 2010, ko so v eni sami operaciji aretirali približno 60 do 70 članov in vernikov cerkva na domu, ki so delovale v Teheranu.

26. Od leta 2015 so najdaljše kazni za pastorje znašale deset let zapora za kazniva dejanja v zvezi z državno varnostjo. Bili so obsojeni iz političnih razlogov zaradi proti režimske propagande (pridobivanja privržencev), ogrožanja državne varnosti (cerkvena dejavnost na domu) in tajnega dogovarjanja s sovražnimi državami (zveze z mednarodnimi krščanskimi organizacijami). Ni zanesljivih podatkov o številu kristjanov, ki so bili aretirani, ker mnogi po aretaciji nočejo javno spregovoriti. Po podatkih krščanskih organizacij delujočih v Iranu je dejansko število seveda višje od tistega, o katerem poročajo mediji. Oblasti ponavadi naenkrat aretirajo več članov iste cerkve na domu in zasežejo gradivo v zvezi s krščanstvom.

27. Obveščevalna služba, ki deluje pod ministrstvom za notranje zadeve, in v zadnjem času bolj pogosto Revolucionarna Garda, sta pristojni za racije in zapiranje cerkva. Racije v cerkvah na domu so učinkovite zlasti ob Božiču. Razen Božiča leta 2010, so o številnih množičnih aretacijah kristjanov in zapiranju evangeličanskih cerkva poročali v več iranskih mestih, zlasti v prvih mesecih leta 2012. V teh primerih so naenkrat aretirali na ducate vernikov v cerkvah na domu, toda večino so kmalu po tem izpustili. Tudi za Božič leta 2014 so v cerkvah na domu potekale znane "Božične racije". Potekale so tudi na Veliko Noč. Kar se tiče stalnih članov aretiranih med racijami v cerkvah na domu, se zanimanje oblasti ponavadi omejuje na zbiranje podatkov o delovanju. Običajno jih po kratkem času izpustijo, vendar pogosto od njih zahtevajo, da se odrečejo javnim krščanskim dejavnostim. Pustijo jih v negotovosti glede možnih ovadb zoper njih. V mnogih primerih jih sploh ne ovadijo, ampak ljudi lahko še vedno nadzorujejo po izpustitvi. Na zaslišanju pristojni organi pogosto skušajo dobiti podatke o drugih članih cerkve na domu. V več primerih so zasliševalci grozili aretiranim s smrtno kaznijo, nadaljnjim priporom ali aretacijo družinskih članov, če ne bodo hoteli sodelovati. Trajanje pred kazenskega pripora se spreminja od nekaj ur do 18 mesecev, najdaljše zabeleženo pa je trajalo več kot 3 leta. Večino aretiranih med racijo v cerkvi na domu izpustijo čez par dni brez uradne obtožbe. Kljub temu oblasti zaslišijo vse vernike in jim grozijo z ovadbo zaradi verskega odpadništva, da jih prisilijo odpovedati se krščanski dejavnosti. Praviloma večina znanih ali vidnih primerov pride na sodišče. Prestopnike, ki so bili prvič aretirani med racijo v cerkvi na domu, ponavadi izpustijo po zaslišanju, če podpišejo obvezo, da ne bodo sodelovali v krščanskih dejavnostih, kot je maša v cerkvi na domu ali pridobivanje novih privržencev. Večino krščanskih spreobrnjencev izpustijo proti varščini. Varščina je namerno visoka, da pomeni finančno breme za obtoženca in ta mora ponavadi vzeti hipotečno posojilo na svojo hišo, da lahko plača varščino. Po podatkih organizacije za človekove pravice ICHRI varščina znaša od dva tisoč do dvesto tisoč dolarjev. Ljudi, ki so bili priprti dolgo časa, lahko izpustijo proti varščini brez uradnih ovadb zoper njih. Namen podaljšanega pripora je prestrašiti spreobrnjence, da bi prenehali s svojo dejavnostjo in jih prisiliti k sodelovanju z oblastmi, na primer kot ovaduhi. Po izpustitvi proti varščini lahko oblast vrši pritisk na obtoženega, da naj zapusti državo, ali mu prepreči dobiti službo oziroma najeti stanovanje. Ti spreobrnjenci kot kaže nimajo težav pri zapustitvi države. To naj bi bila za državo boljša alternativa kot pa sodni postopki, ki povzročajo mednarodno obsojanje.

28. Zakon ne zagotavlja zaščite ljudem, ki se javno odpovedo Islamu, zaradi česar so v ranljivem položaju v razmerju do oblasti. Po besedah mnogih verskih učenjakov - vključno z Ajatolo Homeinijem - je dovoljeno ubiti verskega odpadnika ali bogokletnika brez sojenja. Spreobrnjenci iz verujočih družin imajo lahko težave s sorodniki, če slednji izvedo za spreobrnitev. Tisti, ki živijo v verskih soseskah, lahko pritegnejo pozornost svojih sosedov, če ne hodijo v mošejo in ne sodelujejo v drugem muslimanskem izpovedovanju vere. Spreobrnjenci s sorodniki v vladnih službah so lahko podvrženi pritisku, ker se sorodniki bojijo, da bi izgubili ugled ali položaj. Zaradi pohlepa ali na primer skrbništva nad otroci, lahko sorodniki prijavijo družinskega člana, ki je sprejel krščansko vero policiji, ker po iranskih zakonih nihče razen muslimana ne sme dedovati po muslimanu ali vzgajati muslimanskega otroka.

29. V letih 2000-2010 so poročali o nekaterih nejasnih smrtih kristjanov. Leta 2005 so Ghorbana Touranija, pastorja mreže cerkva na domu ubili pred njegovo hišo. Leta 2007 sta bila umorjena Mohammad Jaberi in ali Jafarzade, tudi aktivna v cerkvah na domu, medtem ko so Abbasa Amirija in njegovo ženo ubili leta 2008. Celo danes lahko zasliševalci grozijo kristjanom s smrtjo v obliki obtožbe, da so odpadniki ali na primer z možnostjo, da jih bo povozil avto. Mučenim v zaporu so tudi grozili z "naključno smrtjo", če bodo govorili o svojih doživetjih. Na razpolago ni nobenih raziskovanih podatkov o vračanju krščanskih spreobrnjencev v Iran, vendar se na splošno meni, da bodo verjetno imeli težave, zlasti če bodo skušali pridobivati nove vernike ali bodo javno izražali svoja verska stališča. 30. Interes države se osredotoča bolj na javno prakticiranje vere kot na posameznikovo zasebno versko prepričanje. Pristojni organ kljub temu, da je preučil številne informacije glede kristjanov in spreobrnitve v Iranu in ugotovitvi, da je prosilec neprepričljiv in neverodostojen, saj je po odhodu iz Irana želel ustvariti pogoje za status, ni mogoče reči, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z resno škodo v smislu prve alineje 28. člena ZMZ-1. Glede druge alineje 28. člena ZMZ-1, ki določa, da resna škoda pomeni tudi mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi, je pristojni organ v nadaljevanju najprej preučil, kaj pomeni ta alineja, ki se v svojem bistvu neposredno navezuje na 3. člen EKČP. Zatorej je za razumevanje druge alineje 28. člena ZMZ-1 bistvenega pomena sodna praksa, ki se je glede 3. člena EKČP izoblikovala na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu (v nadaljevanju: ESČP). Na podlagi izoblikovane sodne prakse ESČP je mogoče ugotoviti, da je potrebno za zaključek, da je kršen 3. člen EKČP, doseči minimalno raven strogosti, ki pa je seveda relativna in odvisna od okoliščin posameznega primera. Prav tako mora biti kaznovanje, ki pomeni nečloveško in ponižujoče ravnanje, povezano z vsakim dejanjem, ki gre preko neizogibnega elementa trpljenja ali poniževanja in je povezan z legitimnostjo takšnega ravnanja in kaznovanja. Ob tem pa seveda ne gre spregledati, da razmere v izvorni državi, pa naj bodo še tako grozne, same pa sebi ne predstavljajo razloga, da se osebe v takšne razmere ne vrne, kar vključuje tudi težke socialne in ekonomske pogoje. Pristojni organ v povezavi z neprepričljivimi izjavami prosilca ugotavlja, da prosilec ob vrnitvi v izvorno državo ne bo soočen z resno škodo, kot jo določa druga alineja 28. člena ZMZ-1. 31. Pristojni organ nadalje ugotavlja, da v primeru prosilca tudi ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi 3. alineje 28. člena ZMZ-1. Pristojni organ je pooblaščencem prosilca dne 15. 3. 2017 po elektronski pošti v skladu z 22. členom ZMZ-1 v seznanitev in mnenje posredoval dopis št. 2142-584/2016/16 (1312-03) z informacijami, uporabljenimi v tej odločitvi. Dne 21. 3. 2017 je pristojni organ s strani PIC-a pa elektronski pošti prejel pripombe na informacije o izvorni državi. Pooblaščenci prosilca so tako komentarje in predložena poročila razdelili v več sklopov in prišli do zaključka, da iz s strani pristojnega organa predloženih informacij izhaja, da ljudi, ki opustijo islamsko vero v Iranu preganjajo. Iz informacij naj bi bilo razvidno, da preganjanje pogosto poteka zunaj pravil pravnega sistema, z grožnjami in ustrahovanjem. Uradne, javne usmrtitve niso pogoste zaradi kritik mednarodne javnosti, vendar naj bi iz informacij izhajalo, da iranske oblasti s takimi ljudmi obračunajo zunaj sodno. Pristojni organ je v celoti pregledal komentarje, poročila in informacije, ki jih je posredoval prosilčev pooblaščenec in glede na preučeno ugotavlja, da tudi te dodatne informacije ne morejo vplivati na sprejetje drugačne odločitve, kot jo je sprejel pristojni organ in izhaja iz izreka te odločbe.

32. V tožbi tožnik pravi, da tožena stranka ni presojala, ali so tožnikove izjave skladne z dostopnimi specifičnimi in splošnimi informacijami, povezanimi z njegovim primerom, kar je bistvena kršitev določb postopka. Tožena stranka je pri tem spregledala, da je tožnik prišel v Slovenijo v okviru tako imenovanega. »begunskega vala«, ko v izjemnih razmerah države beguncev niso obravnavale kot subjekte, temveč kot objekte, ki so jih pošiljali iz ene v drugo državo, v želji da bi se izognile »begunskemu žepu« na svojem območju, pri čemer so imele osebe na poti zgolj teoretične možnosti uveljaviti svojo voljo v zvezi z mednarodno zaščito. Glede na navedeno tožniku ni mogoče očitati, da je namero vložil šele po določenem času, saj je to, glede na tedanje ravnanje držav z begunci povsem življenjsko in logično. Tožnik je, tako v Lendavi, kot v Postojni, s pomočjo drugih oseb kot prevajalcev prisotnim policistom izrazil ustrezno željo, vendar je bil povsod zavrnjen, da bo obravnavan, kot vsi ostali prisotni oziroma naj počaka, kot vsi ostali prisotni. Sicer pa tožena stranka tožnika ni niti vprašala, zakaj ni oddal prošnje v prvi varni državi. Zaključek tožene stranke o izigravanju instituta, ki je izpeljan zgolj iz dejstva, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil v najkrajšem možnem času (pri čemer mu tožena stranka ni niti ponudila možnosti, da pojasni okoliščine v zvezi s tem), je nedopusten.

33. Tožnik izpostavlja, da tožena stranka ni utemeljila razlogov, zakaj naj bi bile njegove navedbe neprepričljive, s katerimi deli splošnih informacij niso skladne. Prav tako tožena stranka ni obrazložila, čemu ne verjame tožnikovim izjavam v delu, ki se nanašajo na obiskovanje domačih cerkva. Ker tožena stranka v vseh spodaj izpostavljenih primerih tega ni storila, na navedene nejasnosti pa je v celoti oprla svoje zaključke, takšna bistvena kršitev določb postopka vpliva na pravilnost in zakonitost odločbe. Tožena stranka izpostavlja, da je kontradiktornosti v navedbah prosilca zasledila glede dogodka v „domači cerkvi". Tako je v prošnji za mednarodno zaščito navedel, da so v »domačo cerkev vdrli policisti, na obeh osebnih razgovorih pa, da so iz nje pobegnili, ko so prejeli obvestilo s strani mašnika oziroma ko so izvedeli, da so bili izdani. Tožena stranka tožniku ni postavila ustreznih vprašanj, s katerimi bi domnevno nejasnost lahko odpravila. Tožena stranka je nadalje izpostavila, da je na drugem osebnem razgovoru tožnik navedel, da sta jih zasledovala dva motorja, na katerih so bili štirje policisti; ko pa je bil opozorjen na neskladja, saj je v prošnji in prvem osebnem razgovoru navajal tri motoriste in šest policistov, je navedel, da so bili v resnici trije motoristi in šest policistov. Tožena stranka pri tem v celoti spregleda, da je od samega dogodka minilo že več let in četudi gre za pomembne življenjske dogodke, od prosilca ni mogoče pričakovati, da si bo povsem natančno zapomnil vse podrobnosti dogodka.

34. Neskladja je tožena stranka zasledila tudi v navedbah, da ga je pri pobegu brcnil motorist in da je, kot je navedel v prošnji, padel proti ograji visoki 2,5 metra, na prvem osebnem razgovoru, da je padel z višine 2,5 metra, v drugem osebnem razgovoru pa, da je padel s stopnišča, visokega 14 ali 15 metrov, kar lahko potrdi, ker gre za njemu znano okolje. Navedene izjave si niso v nasprotju, saj je tožnik lahko hkrati tekel proti ograji, ki je visoka 2,5 m in pri tem padel z višina 2,5 m, pri čemer je ta padec del stopnišča, ki je sicer visoko 14 do 15m. Navedene izjave niso v nasprotju, ampak bi morala tožena stranka zastaviti dodatna vprašanja, da bi lahko tožnik odpravil domnevna neskladja. Tožnikove izjave si po oceni tožene stranke nasprotujejo v delu, da naj bi pa padcu padel v nezavest - vendar je tožnik o tem izpovedal v vseh razgovorih in v tem delu torej ni nasprotij. Prav tako si ne nasprotujejo izjava, da je po padcu krvavel in utrpel poškodbe, zaradi česar ga policisti niso več preganjali, in izjava, da se je pa padcu onesvestil in bil z reševalnim vozilom prepeljan v bolnico, saj je povsem logično, da so ga lahko z reševalnim vozilom prepeljali v bolnico, ker ga policisti niso več preganjali. Neskladja je tožena stranka zasledila tudi glede časa hospitalizacije. Tako je prosilec v prošnji za mednarodno zaščito navedel, da je bil hospitaliziran 12 dni in imel po 22 dneh operacijo roke, v prvem osebnem razgovoru je navedel, da je v bolnici ostal 20 dni in imel operaciji roke, v ponovnem osebnem razgovoru pa je navedel, da je imel poškodovano desno zapestje, glavo, nos in komolec in bil zaradi teh poškodb tudi operiran. Najprej so mu pa dveh dneh bivanja v bolnici operirali zapestje in ker ima težave s srcem, je zdravnik predlagal ločeni operaciji. V bolnici je bil približno 10 ali 12 dni in bil ponovno pa tednu dni hospitaliziran in podvržen operaciji desnega komolca. Imel naj bi še tretjo operacijo, vendar je zaradi kasnejših težav prej pobegnil. Tožena stranka je zaključila, da tožnik nikoli prej ni omenjal tretje operacije in da bi zaradi težav pobegnil in da so neskladja glede trajanja hospitalizacije. Ob tem poudarja, da je tožnik enotno izpovedal o padcu, o nezavesti o operacijah in hospitalizaciji; povsem neživljenjsko pa bi bilo od tožnika zahtevati, da si zapomni vse podrobnosti. Tudi zaključek tožene stranke o tem, da je malo verjetno, da iranski uradni organi prosilca ne bi iskali v bolnici, na domu ali na delovnem mestu, je nelogičen in neživljenjski. Tožnik je sam izpovedal o tem, da so ga zaradi poškodbe pustili na mestu (niso ga identificirali) in bi ga zatorej težko iskali v bolnici. Vsekakor pa bi ga morala tožena stranka najprej o teh okoliščinah zaslišati.

35. Popolnoma pavšalen je tudi zaključek tožene stranke, da je prosilec neprepričljiv in neverodostojen v izjavi, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo usmrčen oziroma bi mu bilo odpuščeno le, če bi si premislil glede vere. Tožnik izpostavlja, da so njegove izjave povsem skladne z informacijami, ki jih je pridobila tožena stranka. Tožena stranka pa tega, da naj bi bil neprepričljiv, ne pojasni (bistvena kršitev določb postopka). Neutemeljen je zaključek tožene stranke v zvezi s potnim listom, saj je tožena stranka prezrla, da je tožnik prejel potni list, še preden se je seznanil z novo veroizpovedjo. Dejansko stanje je v tem delu napačno ugotovljeno in materialno pravo posledično napačno uporabljeno. Tožena stranka je ugotavljala (domnevna) neskladja tudi v izjavah, da je po prihodu domov začel prejemati telefonske klice in sms sporočila, sina naj bi mu hoteli odpeljati izpred šole, grožnje pa je prijavil policiji. V ponovnem osebnem razgovoru pa je prosilec navedel, da je imel telefon ves čas pri sebi in je klice in sms sporočila dobival ves čas; grožnje je policiji prijavil približno dva meseca in pol pred odhodom. Ob tem tožena stranka zaključuje, da ni verjetno, da bi grožnje prijavil policiji, saj so povezane z njegovo spremembo vere in bi se s tem sam naznanil oblastem in jih obvestil, da spreminja vero. Prav tako se toženi stranki zdijo malo verjetne tožnikove navedbe, da je bil s strani tajne službe nadzorovan zaradi prijatelja kristjana in da se tajna služba ukvarja tudi s preprečitvijo spremembe izpovedi. Ob tem tožena stranka svojih zaključkov o tem, zakaj je tožnikova izpoved v teh delih malo verjetna, ne obrazloži (bistvena kršitev določb postopka). Nerazumljiv je zaključek tožene stranke, da ne verjame, da so šolske oblasti prejele navodila, da otroci ne smejo več obiskovati javne šole, zaradi česar jih je moral vpisati v zasebno šolo, ker tožnik tega ni izpovedal pri podaji prošnje. Tožnik izpostavlja,da je pri podaji prošnje in med prvim osebnim razgovorom povedal toženi stranki o velikem številu izrednih dogodkov, v primerjavi s katerimi menjave šolskega okolja otrok ni štel kot izrazito pomembne.

36. Sprememba vere namreč ni majhen ali nepomemben korak v življenju posameznika, sploh če ta prihaja iz tako tradicionalne družbe, kakor je izvorna država prosilca. Tožnik je pripadnik evangeličanske cerkve in je zato zaključek, da ni spremenil vere, v nasprotju s predloženimi listinami. Tožena stranka ne pojasni, ali bi bilo bolj primerno, da bi se krstil prej ali kasneje; ne pojasni kakšen bi bil primeren rok za sprejem krsta in zakaj je ravno trinajsti dan neustrezen. Pri tem je tožena stranka popolnoma pozabila, da je tožnik vedel izpovedati podrobnosti o veri, ki izkazujejo, da vero sprejema.

37. Tožnik je pojasnil osnove novo sprejete veroizpovedi in tudi na nepričakovana vprašanja je vedel odgovore, kar vse potrjuje njegovo novo verovanje. Odločba tožene stranke ne vsebuje razlogov o tem. Tožena stranka se ni opredelila, do tožnikovih navedb o prejetih grožnjah, preganjanju s strani policistov in ugrabitvi sina, kar je bistvena kršitev določb postopka. Tako tožena stranka zaključuje, da tožnik v svoji izvorni državi ni bil deležen dejanj preteklega preganjanja v povezavi s svojim zatrjevanim zanimanjem za krščansko vero. Pri tem se tožena stranka ni opredelila, do tega, katero izmed dejanj ne pomeni preganjanja (poskus ugrabitve ali grožnje). Materialnopravno zmotna je presoja tožene stranke, da se telefonski sms-i - grožnje neznanih oseb - ne morejo šteti za dejanja preganjanja. Tožena stranka je zaključila, da je iz ostalih prosilčevih navedb glede aktivnosti v evangeličanski verski skupnosti mogoče sklepati, da prosilčeva sprememba vere ni pristna. Na podlagi česa je tožena stranka sprejela takšen zaključek? Tožnik je navedel, da je pred krstom v Sloveniji obiskoval cerkev in da so imeli ob sobotah srečanja; tožena stranka pa je zaključila, da se je lahko udeležil enega bogoslužja in dvakrat verouka in naj bi bila njegova izpoved v tem delu nenatančna (pri čemer tožnik izpostavlja, da ni povedel natančnega števila obiskov v cerkvi ali verouku); glede časovnega neskladja o dolžini dobe, ki je pretekla med prošnjo za mednarodno zaščito in krstom, pa bi morala tožena stranka s tem seznaniti tožnika in ga prositi, da obrazloži nejasnosti.

38. Tožena stranka presoja o globoko intimni zadevi, o kateri se zdi, da ne ve veliko in bi lahko premogla več teološkega znanja: ko izpostavlja neverodostojnost izjav o nepripravljenosti na krst, bi se lahko spomnila, da velika večina krščenih ljudi na krst ni bila pripravljena, saj se je krstila že ob rojstvu. Tožnikova izkušnja odhoda iz domačega mesta, izguba družine in prijateljev ter nevarna pot je tudi na simbolni ravni močno povezana s krščanstvom in je več kot temeljita priprava na krst. V odločbah tožene stranke je prisoten dvom o predolgem čakanju na krst po prihodu v Slovenijo.

39. Tožena stranka se ni opredelila do tožnikovih navedb o tem, da redno obiskuje bogoslužje, kar pa tožnikovi oceni jasno kaže na pristnost njegove vere. Nadalje izpostavlja, da sklep tožene stranke, da izjave prosilca niso verjetne, temeljijo na določenih kulturnih stereotipih kot so: da se človekov odnos do vere ne spreminja in da postane dokončen že v puberteti, da je posameznik že tako odtujen religiji, da ga lahko k njej pritegne samo nekdo, ki ga že dolgo pozna in ki ga že dolgo prepričuje v določeno vero, da je vera strogo osebna intimna stvar, ki spada v sfero zasebnega. Gre za stereotipe, ki so lastni zahodnemu s sekularizmom zaznamovanem pogledu na svet in posameznika. Pri teh ugotovitvah tožena stranka ni upoštevala kulturnih, družbenih in zgodovinskih posebnosti življenja v Iranu. Ta izhodišča, ki so služila za podlago sklepanja, da prosilčeve izjave niso verjetne, niso podprta z nobenimi objektivnimi dokazi ali splošno znanimi dejstvi. Tožnik izpostavlja določene članke (navedene na strani 9 tožbe), ki jih brez svoje krivde ni mogel navesti poprej, saj ni bilo mogoče pričakovati tovrstnega sklepanja tožene stranke. "House Churches" so v Iranu pojav, ki se mu ne pridružujejo samo tisti, ki so se sicer zanimali za vero. „House Churches“ gibanje je pojav, ki ima tudi politično implikacijo, pomeni nekakšen upor zoper družbo nadzora, v kateri so izjemno dejavne represivne verske oblasti, udejanjanje svobode združevanja v družbi, kjer je to sicer prepovedano. Prav zato morebiti bolj privlači tudi tiste, ki se pred tem niso zanimali za vero, ker jih je ta zaradi represivnega družbenega ozračja odvračala. Ob tem pa je potrebno še upoštevati informacije, iz katerih izhaja, da se spremembe vere v Iranu ne izvajajo zaradi oblastnih ukrepov (niti uradne niti domače cerkve). Zaradi splošnega nezadovoljstva srednjega razreda s političnim Islamom, ki ga prakticira država, so Iranci postali dovzetni za spreobrnitev v krščansko vero. Pred kratkim so vse protestantske cerkve, ki uporabljajo perzijski jezik, oblasti zaprle ali pa so morale bistveno omejiti svoje dejavnosti. Spreobrnitev je strogo prepovedana, ker je spreobrnitev iz Islama v drugo vero protizakonita v Iranu. Približno od leta 2006-2010 v Iranu niso krstili nobenega spreobrnjenca v krščansko vero. Od krčanskih skupnosti v Iranu oblast največ problemov povzroča protestantom, ker imajo bogoslužje v perzijskem jeziku in ker cerkev ponavadi nabira nove vernike. Zaradi teh pritiskov so protestantske cerkve, ki so dejavno nabirale nove vernike, prenehale krstiti spreobrnjence. Glede na navedene podatke je torej logično in razumljivo, da se tožnik v Iranu ni mogel krstiti in je zato tudi izkoristil možnost za krst v Sloveniji. Tudi navedbe o obiskovanju »domače cerkve« in pregonu le-te s strani policije so skladne s pridobljenimi podatki. Pojav cerkva na domu je namreč nastal kot posledica omejitev, uveljavljenih za uradne cerkve. Danes se krščanski spreobrnjenci srečujejo v neuradnih cerkvah na domu v zasebnosti hiš. Iranske cerkve na domu ponavadi ne krstijo ljudi; narava gibanja cerkva na domu pa je zelo neformalna, spontana in krajevna. V zadnjih letih pa so oblasti začele sprejemati bolj drastične ukrepe zoper cerkve na domu in okrepile nadzor ter zavest glede njihove dejavnosti, aretacije so postale bolj običajne. Res je zaključek, da so smrtne obsodbe pa šeriatskem pravu za odpadništvo ali bogokletstvo skrajno redke, ker so v tujini izzvale grajo. V letih 2009-2010 je pravosodni sistem zahteval, da se primeri spreobrnjenih iz Islama obravnavajo kot versko odpadništvo, zaradi česar so postale ovadbe pogostejše; praviloma so sojenje (skupaj z ovadbami zaradi ogrožanja državne varnosti) prenesli na revolucionarna sodišča. Kljub nadaljnji politični naravi sprememb, pa so se oblasti med zaslišanjem še vedno osredotočale na odrekanje islamu. Nadalje tožena stranka izpostavlja podatek o racijah na domu, pri tem sicer izpostavlja, da jih običajno v kratkem času izpustijo, vendar pogosto od njih zahtevajo, da se odrečejo krščanskim dejavnostim; pustijo jih v negotovosti glede ovadbe, še vedno jih nadzorujejo. Obenem pa je prisotno tudi neuradno preganjanje kristjanov v skladu s prepričanjem, da je dovoljeno ubiti verskega odpadnika ali bogokletnika brez sojenja. Navedeni podatek pa bi bila dolžna tožena stranka upoštevati pri presoji posledic, ki utegnejo nastati tožniku ob morebitni vrnitvi v Iran.

40. Tožena stranka namreč tožnika ni ustrezno izprašala o tem, kaj mu grozi v Iranu, če bi kdo od njegovih bližnjih ali širša okolica izvedela, da je spremenil vero oziroma ali bo v primeru, da se bo moral vrniti v Iran svojo pripadnost novi veri skrival ali jo bo javno oznanil. Da je to ena izmed bistvenih okoliščin ali dejstev, ki jih je potrebno natančno raziskati izhaja tudi iz odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi F.G. v Sweden. Kot dokaz predlaga zaslišanje tožnika.

41. V konkretnem primeru torej ni nujno odločilno, ali je prosilec dejansko spremenil vero in ima torej lastnost, na podlagi katere bi bil lahko preganjan, pač pa je bistveno vprašanje, ali lahko takšno lastnost, to je spremembo vere iz muslimanske v evangeličansko tožniku pripiše subjekt preganjanja. Tega tožena stranka ni raziskala, pa bi v skladu z načelom materialne resnice morala, saj gre za dejstvo, ki je pomembno za zakonito in pravilno odločitev. Da priznanje statusa begunca ni pogojeno z obstojem "dobre vere" na strani prosilca je že bilo npr. odločeno s strani angleškega sodišča, ki je kot bistveno štelo ne to, ali je bila sprememba vere iranskega državljana iskrena, pač pa, kako bodo na zatrjevano spremembo vere gledale oblasti v Iranu. V pravni teoriji se je izoblikovalo celo stališče, da naj država prošnjo, podano v "slabi veri", obravnava kot vsako drugo prošnjo na podlagi enakih kriterijev, brez posebnih vsebinskih ali procesnih omejitev, pri čemer naj ne bi bila utemeljena skrb, da bi se lahko v nasprotnem primeru vsak prosilec sam spremenil v begunca, ker je namreč ključen odziv izvorne države in so edina namerna dejanja, ki lahko povzročijo potrebo po nudenju zaščite, dejanja izvorne države, ki ne spoštuje svoje osnovne dolžnosti nuditi zaščito svojim državljanom brez diskriminiranja. Četudi ni povsem jasno kakšno težo ESČP daje vprašanju, ali so bile „sur place“ aktivnosti pristne ali ne, pa ESČP na splošno priznava, da je v primerih, ki zadevajo „sur place“, dejavnosti, zelo težko oceniti, ali se oseba resnično zavzema za določene cilje ali pa se je v te dejavnosti vključila le zato, da bi ustvarila razloge za ugoditev prošnji. Po mnenju sodišča je glede na absolutno naravo pravic iz 2 člena EKČP in Protokola 6 k EKČP, ki zadeva odpravo smrtne kazni, in Protokola 13 k EKČP glede odprave smrtne kazni v vseh okoliščinah (pravica do življenja) in 3. člena EKČP (prepoved mučenja), mogoče sklepati, da bi bila prisilna odstranitev tujca v izvorno državo, kjer bi mu grozila kršitev pravic iz 2. ali 3. člena EKČP, nedopustna in to ne glede na morebitna tujčeva preračunljiva „sur place“ dejanja. Podobno stališče je Upravno sodišče že zavzelo v sodbi I U 850/2017. To sodbo je Vrhovno sodišče s sklepom I Up 187/2017 razveljavilo s stališčem, da je prvostopenjsko sodišče drugače ugotovilo dejansko stanje, češ da predloženi krstni listi predstavljajo resnično spremembo vere, za kar pa bi sodišče moralo opraviti glavno obravnavo. Sodišče zato v tej zadevi poudarja, da dejanskega stanja ni ugotovilo drugače kot tožena stranka in da tudi pa mnenju sodišča predloženi krstni list ne more sam pa sebi izkazovati tožnikove povsem pristne spremembe vere. Glede na pojasnjeno, da je torej bolj od tega, ali je tožnik resnično spremenil vero, bistveno vprašanje, ali mu lahko to lastnost pripišejo subjekti preganjanja in da zato v konkretnem primeru (še) ni možen zaključek, da razlog preganjanja ne obstaja, in sicer zgolj zato, ker tožena stranka tožniku ne verjame, da je vero dejansko spremenil. Glede na informacije o izvorni državi, da je spreobrnitev iz islama v Iranu kaznovana s smrtno kaznijo in da v Iranu spreobrnjence preganjajo varnostne in obveščevalne sile, je razlog za preganjanje tožnika lahko podan, in sicer če mu subjekti preganjanja pripišejo spremembo vere. Kakšna je verjetnost, da se bo to zgodilo, pa je zaradi napačne uporabe materialnega prava ostalo neraziskano.

42. Za pravilno in popolno oceno dejanskega stanja, bi bilo torej treba ugotoviti: (1) ali bi iranske oblasti lahko izvedele za tožnikovo spremembo vere in njegove aktivnosti v evangeličanski cerkvi ter (2) ali bodo iranske oblasti lahko sklepale ali se pustile prepričati, da so bile tožnikove dejavnosti v zvezi s spremembo vero storjene le zaradi ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite in mu torej na tej podlagi ne bo grozilo preganjanje oziroma povzročitev resne škode. Sodišče je seznanjeno z obstojem zadev iz tuje prakse, ki so primerljive z obravnavano, iz česar sklepa, da nedvomno obstajajo verodostojne informacije o tem, kako verjetno je, da iranske oblasti izvejo za dejavnosti prosilcev v zvezi s spremembo vere, kako te dejavnosti nato ocenijo in ali oblasti takšne prosilce, ko se v državo vrnejo, nato dejansko preganjajo. Na podlagi vsega navedenega je sodišče v izpostavljeni zadevi ugotovilo, da je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo, tj. drugi odstavek 30. člena ZMZ-1, prav tako pa tudi ni upoštevala določb 8.,9. in 10. alineje prvega odstavka 23. člena ZMZ-1, ker ni upoštevala splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi in ni izvedla ocene, ali bi bil prosilec ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen preganjanju ali resni škodi, tudi če so imele dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države izključni ali poglavitni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za prošnjo za mednarodno zaščito. V tožbi je tožnik predlagal odpravo odločbe.

43. V odgovoru na tožbo je tožena stranka vztrajala pri obrazložitvi izpodbijanega akta.

44. V pripravljalni vlogi tožeče stranke z dne 5. 2. 2020 se tožnik sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 1551/2016 z dne 12. 3. 2018. Vprašanje pristnosti vere v okoliščinah konkretnega primera, ko ni sporno, da se je tožnik krstil v evangeličanski cerkvi, in ko tožena stranka v izpodbijani odločbi sama ugotavlja, da je spreobrnitev iz islama v Iranu kaznovana s smrtno kaznijo in da v Iranu spreobrnjence preganjajo varnostne in obveščevalne sile, ni nujno odločilno. Tožena stranka bi morala ne glede na to, da tožniku ne verjame, da so bile izvršene dejavnosti v povezavi s spremembo vere "pristne", ugotavljati, ali bi bil tožnik zaradi teh dejavnosti, tj. zaradi krsta v evangeličanski cerkvi, ob vrnitvi v Iran izpostavljen preganjanju ali resni škodi. Sklicuje se na deveti odstavek 27. člena ZMZ-1, na določila členov 4(3)d, 5(1) in 5(2) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU ter prvi odstavek 30. člena ZMZ-1. 45. Iz smernic UNHCR iz leta 2004, ki zadevajo obravnavo prošenj za mednarodno zaščito v zvezi z verskimi razlogi, izhaja, da dejavnosti, ki so bile izvršene zgolj z namenom ustvarjanja pogojev za mednarodno zaščito ne ustvarijo utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga iz Ženevske konvencije, če bo "oportunistična" narava teh dejavnosti očitna vsem, tudi oblastem v izvorni državi, in v primeru vrnitve v izvorno državo ne bodo nastale resne škodljive posledice.

46. Tožnik je tudi spremenil tožbeni zahtevek. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi tako, da prošnji prosilca za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji ugodi in tožniku prizna status begunca. Podredno in iz previdnosti, za primer, če sodišče ne bo ugodilo gornjemu zahtevku, pa tožeča stranka postavlja podredni zahtevek in predlaga, da sodišče odpravi odločbo in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

47. Na glavni obravnavi je sodišče izvedlo dokaz z zaslišanjem tožnika, vpogledalo je v krstni list tožnika z dne 13. 3. 2016 ter v potrdilo Evangeličanske cerkvene občine Ljubljana z dne 26. 9. 2017 o udeležbi tožnika pri obredih te cerkve, v sliko iz interneta z dne 29. 11. 2019 (iz tožnikovega facebook profila) o srečanju perzijske evangeličanske cerkve v Ljubljani, v certifikat Hayateh No Online Bible College z dne 9. 4. 2019 in v listine upravnega spisa. Izvedbo preostalih dokazov, ki jih je predlagal tožnik in sicer vpogled v več fotografij iz interneta o srečanjih tožnika z verniki v Sloveniji ter prispevek iz spletnega portala Nova24 o domnevni povezanosti tolmačke z iransko oblastjo je zavrnilo kot nepotrebno.

48. Tožba je utemeljena.

49. Tožena stranka je nepravilno uporabila materialno pravo iz več razlogov in je nepravilno uporabila tudi splošna in specialna pravila dokaznega prava, ko gre za zatrjevano preganjanje zaradi spremembe vere prosilca iz Irana. Sodišče bo napake pri uporabi materialnega prava in dokaznih pravil obravnavalo po posameznih razdelkih obrazložitve sodbe.

a.) Pravna opredelitev razlogov za zatrjevano preganjanje tožnika v konkretnem primeru:

50. V konkretnem primeru je treba dejanja preganjanja (in njihovo intenzivnost) presojati z vidika razloga pripadnosti določeni veroizpovedi (druga alineja prvega odstavka 27. člena ZMZ-1), v povezavi s političnim prepričanjem (peta alineja prvega odstavka 27. člena ZMZ-1) tožnika. Ta kombinacija razlogov, v kateri v obravnavanem primeru očitno prevladuje vidik veroizpovedi, je namreč relevantna tudi za primer spremembe vere iz muslimanske v protestantsko vero tožnika, ki je iranski državljan. To je potrebno zaradi specifičnega načina in sredstev o tem, kako iranske oblasti obravnavajo primere spremembe vere med iranskimi državljani. Po ugotovitvah tožene stranke v zadnjem delu izpodbijane odločbe iranske oblasti namreč primere spremembe vere v okoliščinah, katere zatrjuje tožnik, obravnavajo tudi kot ogrožanje državne varnosti, propagando proti režimu in žaljenje verskih vrednot. V predmetni zadevi je torej izvorni razlog za zatrjevano preganjanje sprememba vere, ki pa ima glede na neprerekana dejstva o načinih obravnavanja teh ljudi s strani iranskih oblasti, lahko tudi elemente preganjanja zaradi političnega prepričanja.

51. Navedena kombinacija zatrjevanih razlogov za preganjanje namreč velja tudi za tožnika, ker je ob podaji prošnje povedal, da je bil udeležen v t.i. Zeleni revoluciji, ko je bil zaprt dva meseca, sicer pa so se po njegovi navedbi „_kasneje stvari uredile_“. Na posebna vprašanja sodišča, kaj mu protestantska vera pomeni, pa je tožnik odgovoril na način, da je mogoče razumeti, da mu vera pomeni odnos do Boga oziroma verovanje v Boga, elementa vere kot pripadnosti določeni skupnosti (v smislu skupinske identitete) pa tožnik ni izpostavil,1 pri čemer pa očitno iz njegovih izjav izhaja, da je zelo kritičen do muslimanske vere zaradi nepravilnosti, ki se v Iranu dogaja zaradi islama, ker oblast vse dela v imenu islama, v imenu vere in je slab zgled za vero. Pravi, da mogoče islam ni slaba vera, vendar pa oblastniki v imenu vere človeka ubijejo, zaprejo in podobno.2 V Sloveniji pa tožnik po navedbah na zaslišanju pred sodiščem prakticira vero popolnoma svobodno in se lahko posveti svojim verskim obveznostim.3 Tožniku protestantska vera torej pomeni tudi bolj svoboden način življenja, ki je tretji možen element v kontekstu religije kot razloga za preganjanje v mednarodnem pravu beguncev.

52. Tožnik zaradi (politične) vpletenosti v Zeleno revolucijo ni preganjan. Vendar pa je zatrjevana vpletenost tožnika v Zeleno revolucijo, ko naj bi bil dva meseca zaprt, lahko relevantna z vidika možnosti, da bi bil tožnik v primeru vrnitve bolj izpostavljen, kot če takšne okoliščine ne bi bilo. Na drugem osebnem razgovoru je tožnik pojasnil tudi, da naj bi bilo njegovo prvo srečanje s krščanstvom v Iranu, še preden je vstopil v hišno cerkev, povezano s prijateljem, ki je bil kristjan, in kot tak posledično kontroliran, zato so verjetno nadzirali tudi njega. Nadzirali so ga tudi zaradi sodelovanja v »Zeleni revolucij«. Na zaslišanju na sodišču je namreč na posebno vprašanje povedal, da ko so ga za dva meseca in pol zaprli, ni bil aretiran na ulici, ampak so prišli k njemu domov. To pomeni, da bi obveščevalna služba tožnika lahko imela v evidenci kot nasprotnika režima. V tem smislu in zaradi tipičnih dejanj preganjanja v primerih, ko iranski državljani spremenijo vero, in ki jih sodišče obravnava v razdelku e.) te sodbe, sta v obravnavani zadevi relevantna razloga za preganjanje sprememba vere v povezavi s političnim prepričanjem. Ta kombinacija razlogov v izpodbijanem aktu ni razvidna, četudi je to relevantno tako z vidika dejanj preganjanja, kot tudi z vidika njihove intenzivnosti in stopnje verjetnosti, ali bi lahko bile iranske oblasti v primeru vrnitve tožnika v izvorno državo na tožnika bolj pozorne, kot če te kombinacije razlogov ne bi bilo.

b.) Obravnava intenzivnosti dejanj preganjanja iz razloga veroizpovedi:

53. Kadar gre za zatrjevano preganjanje v zvezi s svobodo veroizpovedi, je treba dejanja oziroma intenzivnost dejanj iz ZMZ-1 presojati ob upoštevanju sodnih odločb Sodišča EU v zadevah Y Z in Fathi. Tožena stranka tega ni storila in je zaradi tega prišlo do zmotne uporabe materialnega prava (v drugem odstavku na strani 29 izpodbijane odločbe). Za dejanje preganjanja zaradi spremembe vere namreč ni treba, da se preganjanje odraža nujno v realni grožnji za izrek in izvršitev smrtne kazni zaradi spremembe vere v smislu prve ali druge alineje 28. člena ZMZ-1.4 Ravno na tej zmotni razlagi pa temelji izpodbijani akt. 54. Sodišče EU je intenzivnost dejanj preganjanja, ko gre za razlog veroizpovedi prosilca za mednarodno zaščito najprej interpretiralo v zadevi Y Z. Sodišče EU pri tem izhaja iz besedila Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU, da morajo biti dejanja preganjanja _dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da pomenijo hudo kršitev temeljnih človekovih pravic, zlasti absolutnih pravic, od katerih odstopanja v skladu s členom 15(2) EKČP niso mogoča“ ali da mora iti za „akumulacijo različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki je „dovolj huda, da vpliva na posameznika na podoben način, kot je opisano v členu 9(1)(a) Direktive 2011/95/EU._“5

55. Nato pa Sodišče EU nadaljuje z nekoliko konkretnejšo razlago resnosti oziroma intenzivnosti dejanj preganjanja, kar pa ne veže izključno na kršitev 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ampak intenzivnost dejanj preganjanja veže na kršitev pravice do svobode veroizpovedi iz člena 10(1) Listine, ki je enaka pravici do verske svobode iz 9. člena EKČP.6 Sodišče EU izpeljuje, da je _„verska svoboda eden od temeljev demokratične družbe in temeljna človekova pravica. Poseg v pravico do verske svobode je lahko tako resen, da ga je mogoče enačiti s primeri iz člena 15(2) EKČP, na katerega se člen 9(1) direktive primeroma sklicuje za opredelitev dejanj, ki jih je treba zlasti šteti za preganjanje._“7

56. To nikakor ne pomeni, da je „vsak poseg v pravico do verske svobode,“ zagotovljene s členom 10(1) Listine EU o temeljnih pravicah, dejanje preganjanja, zaradi katerega morajo pristojni organi tistemu, ki je izpostavljen takemu posegu, priznati status begunca. Iz besedila člena 9(1) te direktive nasprotno izhaja, da mora zato, da se zadevna dejanja štejejo za preganjanje, obstajati _„huda kršitev“_ navedene svobode, ki odločilno vpliva na posameznika. Dejanja, ki resda pomenijo _„kršitev pravice“_, priznane s členom 10(1) Listine EU o temeljnih pravicah, vendar niso _„tako resna, da bi pomenila hudo kršitev temeljnih človekovih pravic_,“ od katerih odstopanja po členu 15(2) EKČP niso mogoča, se ne morejo šteti za preganjanje v smislu člena 9(1) direktive in člena 1(A) Ženevske konvencije.8

57. Iz besedila določbe člena 10(1)(b) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU,9 predvsem iz uporabe pojma „_zlasti_“, po mnenju Sodišča EU jasno izhaja, da je v opredelitvi pojma _„veroizpoved“_, ki jo vsebuje, le neizčrpen seznam elementov, ki lahko opredeljujejo ta pojem v okviru prošnje za mednarodno zaščito, ki temelji na strahu pred preganjanjem zaradi veroizpovedi.10 Glede na te elemente se od prosilca ne more zahtevati, da v utemeljitev svojih verskih prepričanj poda izjave ali predloži dokumente o vsakem od elementov, ki so zajeti s členom 10(1)(b) Kvalifikacijske direktive 2011/95.11 Dejanja, za katera obstaja tveganje, da bi jih v primeru vrnitve prosilca v njegovo izvorno državo organi te države zoper tega prosilca izvedli iz razlogov, povezanih z veroizpovedjo, je treba presoditi glede na njihovo resnost. Ta dejanja je glede na to merilo mogoče opredeliti kot preganjanje, ne da bi bilo nujno, da ta dejanja posegajo v vsakega od elementov pojma veroizpovedi.12

58. Za konkretno opredelitev, katera dejanja je mogoče šteti za preganjanje v smislu člena 9(1)(a) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU, torej ni pomembno razlikovanje med dejanji, ki posegajo v jedro (_forum internum_) temeljne pravice do verske svobode, ki naj ne bi zajemalo javnih verskih dejavnosti (_forum externum_), in tistimi, ki na to domnevno jedro ne vplivajo. Po mnenju Sodišča EU takšno razlikovanje ne bi bilo v skladu s široko razlago pojma „_veroizpoved_“, kot je podana v členu 10(1)(b) direktive z združevanjem „_vseh njenih sestavin, javnih in zasebnih, skupinskih in posamičnih. Dejanja, ki lahko pomenijo hudo kršitev v smislu člena 9(1)(a) direktive zajemajo resna dejanja, ki ne posegajo samo v svobodo prosilca do izražanja vere v zasebnosti, temveč tudi do javnega izpovedovanja_.“13

59. Iz tega izhaja, da organ in sodišče dejanja, ki se zaradi „_svoje resnosti in resnosti njihovih posledic za zadevno osebo_“ lahko štejejo za preganjanje, ne smeta opredeliti na podlagi _„elementa verske svobode, v katerega se posega, temveč glede na naravo nasilja nad posameznikom in njegove posledice_“ /.../.14 Odločilna je torej teža ukrepov in sankcij, ki so bili sprejeti, ali bi lahko bili sprejeti zoper posameznika.15

60. Sodišče EU tako ni razvilo neke bolj objektivne interpretacije (intenzivnosti) dejanj preganjanja od zgoraj navedene interpretacije (intenzivnosti) dejanj preganjanja, vsekakor pa dejanja preganjanja niso vezana izključno na kriterije nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, na kar se zmotno omejuje tožena stranka v izpodbijanem aktu. Sodišče EU je tako razvilo interpretacijo, ki po eni strani upošteva objektivne okoliščine hude kršitve pravice do svobode veroizpovedi – vendar za konkretnega posameznika, kar pa hkrati pomeni, da je treba upoštevati tudi subjektivne okoliščine (morebitnega preteklega nasilja in) grozečega nasilja za konkretnega posameznika in posledice nezmožnosti uresničevanja pravice do svobode veroizpovedi za konkretnega posameznika v primeru vrnitve. Sodišče EU namreč pravi, da je treba upoštevati dejanja, ki jim je prosilec bil ali bi jim lahko bil izpostavljen, zato da ob upoštevanju „_njegovih osebnih okoliščin_“ organ oziroma sodišče ugotovi, ali je mogoče ta dejanja šteti za preganjanje.16 Pristojni organ mora pri presoji te nevarnosti upoštevati vrsto dejavnikov, tako „_objektivnih kot subjektivnih_. _Subjektivna okoliščina, da je javno izvajanje nekega verskega obreda, ki je predmet spornih omejitev, za posameznika posebno pomembno za ohranjanje verske identitete, je upošteven dejavnik pri presoji nevarnosti, ki bi ji bil prosilec zaradi vere izpostavljen v izvorni državi, čeprav izvajanje take verske prakse ni osrednji element za zadevno versko skupnost_.“17 „_Zlasti_“ bo šlo za preganjanje, če prosilcu zaradi uresničevanja verske svobode „_resno grozi nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje_“ s strani enega izmed subjektov iz 6. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU.18

61. Dejstvo, da po tej interpretaciji „_zlasti_“ nečloveško in ponižujoče ravnanje s strani državnih subjektov v Iranu zaradi spremembe vere pomeni preganjanje v smislu 9. člena Kvalifikacijske direktive 20111/95/EU oziroma 26. člena ZMZ-1 posledično pomeni tudi, da lahko tudi druge oblike in intenzivnosti preganjanja in hude kršitve pravice do svobode veroizpovedi zadoščajo za izpolnjevanje pogojev za status begunca.

62. Tako je v zadevi Fathi Sodišče EU postavilo, da je zahteva, da mora obstajati huda kršitev svobode veroizpovedi, ki odločilno vpliva na zadevno osebo, izpolnjena, kadar prosilcu za mednarodno zaščito zaradi uresničevanja te svobode v izvorni državi dejansko grozi „_zlasti preganjanje oziroma nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje_“ s strani enega od subjektov iz člena 6 Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU.19 V tem citiranem delu pa gre za napačen prevod v ključnem delu slovenske različice te sodbe Sodišča EU. Kajti pravilen prevod bi se moral glasiti: /.../ „_zlasti (kazenski) pregon ali_“ nečloveško in ponižujoče ravnanje ali kaznovanje.20 Druge jezikovne različice te sodbe so namreč enotne v tem, da je tudi (kazenski) pregon in ne samo nečloveško ravnanje lahko dovolj intenzivno dejanje preganjanja za izpolnitev pogojev za status begunca. Ta razlaga je sicer potrjena v naslednjem odstavku sodbe, ki pa ne ponovi napake v prevodu, ki pravi, da lahko zgolj to, da predpis, kot je zakon o verskem odpadništvu iz postopka v glavni stvari, kot sankcijo določa „_smrtno ali zaporno kazen_,“ pomeni dejanje preganjanja v smislu člena 9(1) direktive, če se taka sankcija v izvorni državi, ki je tako zakonodajo sprejela, dejansko uporablja.21 Glede višine zagrožene zaporne kazni se Sodišče EU ni opredelilo.

c.) Napačna uporaba določila drugega odstavka 20. člena v zvezi z 10 alinejo prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 in devetega odstavka 27. člena ZMZ-1 v izpodbijanem aktu:

63. Naslednja napaka z vidika materialnega prava je v tem, da je tožena stranka očitno dala preveliko oziroma izključno težo vprašanju obstoja preteklega preganjanja v Iranu.22 Po tem, ko je na podlagi ocene verodostojnosti ugotovila, da ne more verjeti tožniku, da so se dogodki v Iranu odvijali tako, kot jih je opisal, tudi ni dala nobene teže drugim navedbam in predloženim dokazom tožnika o njegovem odnosu do krščanske vere pred in po krstu v Sloveniji v času od marca leta 2016 do junija 2018, ko je tožena stranka izdala odločbo. Okoliščina morebitnega preteklega preganjanja je sicer pomembna z vidika (ne)obstoja resnega znaka prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem (drugi odstavek 23. člena ZMZ-1) in tožnikova verodostojnost glede dogajanja v Iranu pred pobegom ni nepomembna z vidika celostne ocene verodostojnosti o pristnosti spremembe vere. Vendar pa je v zadevi, kot je obravnavana, bistvena nevarnost, ki tožniku grozi v primeru vrnitve v Iran in s tem povezano vprašanje, kako bi na tožnika gledala iranska oblast (deveti odstavek 27. člena ZMZ-1), spričo njegovega krsta in vključenosti v protestantsko versko skupnost, če bi tožnik postal za oblast sumljiv in prepoznaven. Tožena stranka sicer v tretjem odstavku na strani 18 izpodbijane odločbe omenja „prihodnje preganjanje“, vendar samo v zvezi z grožnjo smrtne kazni, kar pa, kot že rečeno, ni edino možno dovolj intenzivno dejanje preganjanja za izpolnitev pogojev za dodelitev statusa begunca, ko gre za spremembo vere.

d.) Napačna uporaba določila drugega odstavka 30. člena ZMZ-1 v izpodbijanem aktu:

64. Naslednja napaka v uporabi materialnega prava se nanaša na uporabo določilo drugega odstavka 30. člena ZMZ-1.23 Upravno sodišče je v sodni praksi že ugotovilo, da je ta odločba napačno prenesena v notranji pravni red.24 Kajti določba člena 5(3) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU pravi, da brez poseganja v Ženevsko konvencijo lahko države članice določijo, da se prosilcu, „_ki vloži naknadno prošnjo_,“ načeloma ne prizna status begunca, če tveganje preganjanja temelji na okoliščinah, ki jih je prosilec ustvaril po lastni odločitvi po odhodu iz izvorne države. V predmetni zadevi pa ne gre za to, da bi tožniku že bila zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito in da se v postopku naknadne prošnje sklicuje na spremembo vere. To sicer ne pomeni, da v primeru odločanja o prvi prošnji dejavnosti, ki bi bile po odhodu tožnika iz izvorne države z njegove strani namenjene zgolj ustvarjanju okoliščin za pridobitev mednarodne zaščite, ne morejo igrati nobene vloge, če so storjene v omenjeni slabi veri (10 alineja prvega odstavka 23. člena ZMZ-1). Vendar pa te slabe vere tožena stranka ni uspela dokazati v konkretnem primeru; poleg tega je tudi v primeru, da je pri tožniku izkazan poglavitni namen po ustvarjanju potrebnih pogojev za prošnjo za mednarodno zaščito, potrebno oceniti, ali bi bil ob vrnitvi v državo preganjan, ker bi mu določene lastnosti v zvezi s spremembo vere in političnim prepričanjem pripisovale iranske oblasti.

65. Zaradi tega je nepomemben in tudi neprepričljiv del dokazne ocene tožene stranke na strani 13 izpodbijane odločbe o tem, ali bi tožnik lahko prej izrazil namero za azil, ko je v begunskem valu prišel v Slovenijo in bil namenjen v Nemčijo in da iz tega ravnanja tožnika izhaja, da je izigraval institut mednarodne zaščite, kar naj bi po zmotni oceni tožene stranke bilo še vedno relevantno. Za odločitev o prošnji za mednarodno zaščito prosilca, ki se je krstil v protestantski veri meseca marca 2016 v Ljubljani, tudi ne more biti bistveno, ali so bili ob odkritju zbiranja simpatizerjev krščanske vere v hišni cerkvi štirje policisti na dveh motorjih ali šest policistov na treh motorjih, pred katerimi naj bi tožnik bežal, ker ne gre element, za katerega bi se dalo dovolj zanesljivo reči, da pomembno prispeva k neverodostojnosti tožnika v celoti glede spremembe vere. Enako tudi ni bistveno, ali je tekom te racije tožnik padel proti ograji višine 2,5 metrov, ali je padel 2,5, metrov globoko, ali je padel s stopnišča višine 14 oziroma 15 metrov, saj se to nujno niti ne izključuje, poleg tega pri prevodu teh specifičnosti lahko pride do nesporazumov ali netočnosti, na kar je tožnik opozoril v tožbi. Ravno tako se ne izključujeta izjavi, da naj bi se iz nezavesti prebudil po 6 ali 7 urah oziroma drugi dan, ko je bil v bolnici. Takšna je tudi nekonsistentnost, na katero se je oprla tožena stranka, da je v prošnji za mednarodno zaščito navedel, da je bil hospitaliziran 12 dni in imel po 22 dneh operaciji roke, v prvem osebnem razgovoru je navedel, da je v bolnici ostal 20 dni in imel operaciji roke, v ponovnem osebnem razgovoru pa je navedel, da je imel poškodovano desno zapestje, glavo, nos komolec in bil zaradi teh poškodb tudi operiran. Tožena stranka izpušča iz dokazne ocene tisti del njenega povzetka tožnikovih izjav, kjer pojasnjuje, da je bil v bolnici približno 10 ali 12 dni in bil potem ponovno po tednu dni hospitaliziran in podvržen operaciji desnega komolca, s čimer bi se lahko izračun vseh dni hospitalizacije približal številki 22 dni. Vse to ne morejo biti odločilni elementi v okoliščinah, ko ni sporno, da se je tožnik meseca marca 2016 krstil v Ljubljani in da od takrat naprej redno obiskuje bogoslužje, kar med strankama ni sporno. Upravno sodišče je že v sodbi v zadevi I U 1276/2019-19 z dne 13. 5. 2020 izpostavilo, da iz sodbe v zadevi Fathi ne izhaja, da mora nujno biti prosilčevo zanimanje za krščanstvo že v izvorni državi dovolj pristno in intenzivno, da bi lahko prosilec na tem uspešno gradil željo po spremembi vere po prihodu v državo članico EU, in da bi na tej podlagi nastala potreba po zaščiti pred preganjanjem.25 e.) Opredelitev dejanj preganjanja iz razloga veroizpovedi glede na informacije o stanju v izvorni državi tožnika:

66. Za situacijo v zvezi z obravnavanjem pripadnikov hišnih cerkva, ki so spremenili svojo vero, s strani oblasti v Iranu, je tožena stranka v analizi informacij o stanju v izvorni državi v zadnjem delu izpodbijane odločbe (v predzadnjem odstavku na strani 24) sama ugotovila, da so v Iranu več ljudi obtožili na sodišču, ker so se odrekli islamu, toda v večini primerov je bilo versko odpadništvo samo ena od obtožb med številnimi drugimi. Ovadbe zgolj zaradi verskega odpadništva se le redko končajo na sodišču, kaj šele da bi koga obsodili. V zabeleženih primerih ni le verskih razlogov, ampak so v ozadju še politični, ki oblikujejo stališče sodnikov. Spreobrnjenim v krščansko vero grozi aretacija. Na strani 25 v zadnjem odstavku odločbe tožena stranka ugotavlja, da so značilne kršitve človekovih pravic, katerim so bili izpostavljeni krščanski spreobrnjenci, aretacije, obsodbe na zaporne kazni in kazenske ovadbe. Organizacije za človekove pravice so poročale o visoki rasti števila napadov na kristjane v zaporih. V drugem in tretjem odstavku na strani 26 odločbe tožena stranka ugotavlja, da so konec leta 2010 kot posledica politične spremembe spreobrnitev v krščanstvo ali druge prepovedane dejavnosti verskih manjšin opredeljene kot ogrožanje države varnosti in da je v obdobju maj-junij 2012 obveščevalna služba Revolucionarne garde prevzela pristojnost za domače racije v cerkvah od Ministrstva za notranje zadeve. Revolucionarna sodišča so začela obravnavati primere spreobrnjencev iz Islama. Od leta 2010 so bile najbolj značilne ovadbe za krščanske spreobrnjence ogrožanje državne varnosti, članstvo v skupinah, ki skušajo strmoglaviti islamsko Republiko, propaganda proti režimu in žaljenje verskih vrednot. V tretjem in četrtem odstavku na strani 26 odločbe tožena stranka ugotavlja, da je bilo po podatkih Poročevalca ZN za človekove pravice v Iranu na začetku leta 2015 aretiranih vsaj 92 krščanskih spreobrnjencev. lranski dokumentacijski center za človekove pravice (IHRDC) je julija 2015 naštel skupno 907 političnih zapornikov v državi. Po podatkih organizacije so jih 256 aretirali iz verskih razlogov: 108 je sunitskih muslimanov, 86 Bahai, 26 krščanskih spreobrnjencev. Od leta 2010 je bilo glede na ocene aretiranih skupno 500 kristjanov. Za Božič leta 2010 je iranska obveščevalna služba odkrila mrežo cerkev na domu, ki jo je organiziral Elam. Po podatkih organizacije so obveščevalci od takrat aretirali okoli 300 pripadnikov te mreže, zaradi česar so organizirane dejavnosti cerkva na domu postale še težavnejše. Najvišje število aretacij evangeličanskih kristjanov je bilo ob Božiču leta 2010, ko so v eni sami operaciji aretirali približno 60 do 70 članov in vernikov cerkva na domu, ki so delovale v Teheranu. Ni zanesljivih podatkov o številu kristjanov, ki so bili aretirani, ker mnogi po aretaciji nočejo javno spregovoriti. Po podatkih krščanskih organizacij, delujočih v Iranu, je dejansko število višje od tistega, o katerem poročajo mediji. Oblasti ponavadi naenkrat aretirajo več članov iste cerkve na domu in zasežejo gradivo v zvezi s krščanstvom. V četrtem odstavku na strani 27 odločbe tožena stranka povzema iz poročil o stanju v Iranu, da kar zadeva stalne člane aretiranih med racijami v cerkvah na domu, se zanimanje oblasti ponavadi omejuje na zbiranje podatkov o delovanju. Običajno jih po kratkem času izpustijo, vendar pogosto od njih zahtevajo, da se odrečejo javnim krščanskim dejavnostim. Pustijo jih v negotovosti glede možnih ovadb zoper njih. V mnogih primerih jih sploh ne ovadijo, ampak ljudi lahko še vedno nadzorujejo po izpustitvi. Na zaslišanju pristojni organi pogosto skušajo dobiti podatke o drugih članih cerkve na domu. V več primerih so zasliševalci grozili aretiranim s smrtno kaznijo, nadaljnjim priporom ali aretacijo družinskih članov, če ne bodo hoteli sodelovati. Trajanje pred-kazenskega pripora se spreminja od nekaj ur do 18 mesecev, najdaljše zabeleženo pa je trajalo več kot 3 leta. Večino aretiranih med racijo v cerkvi na domu izpustijo čez par dni brez uradne obtožbe. Kljub temu oblasti zaslišijo vse vernike in jim grozijo z ovadbo zaradi verskega odpadništva, da jih prisilijo odpovedati se krščanski dejavnosti. V zadnjem odstavku na strani 27 in prvem odstavku na strani 28 odločbe tožena stranka ugotavlja, da večino krščanskih spreobrnjencev izpustijo proti varščini. Varščina je namerno visoka, da pomeni finančno breme za obtoženca in ta mora ponavadi vzeti hipotečno posojilo na svojo hišo, da lahko plača varščino. Po podatkih organizacije za človekove pravice ICHRI varščina znaša od dva tisoč do dvesto tisoč dolarjev. Ljudi, ki so bili priprti dolgo časa, lahko izpustijo proti varščini brez uradnih ovadb zoper njih. Namen podaljšanega pripora je prestrašiti spreobrnjence, da bi prenehali s svojo dejavnostjo in jih prisiliti k sodelovanju z oblastmi, na primer kot ovaduhi. Po izpustitvi proti varščini lahko oblast vrši pritisk na obtoženega, da naj zapusti državo, ali mu prepreči dobiti službo, oziroma najeti stanovanje. Ti spreobrnjenci kot kaže nimajo težav pri zapustitvi države. To naj bi bila za državo boljša alternativa, kot pa sodni postopki, ki povzročajo mednarodno obsojanje. Na strani 28 odločbe tožena stranka dodaja v povzemanju omenjenih poročil, da zakon ne zagotavlja zaščite ljudem, ki se javno odpovedo Islamu, zaradi česar so v ranljivem položaju v razmerju do oblasti. Po besedah mnogih verskih učenjakov - vključno z Ajatolo Homeinijem - je dovoljeno ubiti verskega odpadnika ali bogokletnika brez sojenja. Spreobrnjenci iz verujočih družin imajo lahko težave s sorodniki, če slednji izvedo za spreobrnitev. Tisti, ki živijo v verskih soseskah lahko pritegnejo pozornost svojih sosedov, če ne hodijo v mošejo in ne sodelujejo v drugem muslimanskem izpovedovanju vere. Spreobrnjenci s sorodniki v vladnih službah so lahko podvrženi pritisku, ker se sorodniki bojijo, da bi izgubili ugled ali položaj. Zaradi pohlepa ali na primer skrbništva nad otroci, lahko sorodniki prijavijo družinskega člana, ki je sprejel krščansko vero policiji, ker po iranskih zakonih nihče razen muslimana ne sme dedovati po muslimanu, ali vzgajati muslimanskega otroka. V predzadnjem odstavku na strani 28 tožena stranka ugotavlja, da bodo spreobrnjenci v primeru vrnitve v Iran, zlasti če bodo skušali pridobivati nove vernike ali bodo javno izražali svoja verska stališča, verjetno imeli težave. Ta dejstva torej med strankama niso sporna.

67. Iz teh informacij o stanju v izvorni državi, v povezavi s stališči Sodišča EU v zadevah Y Z in Fathi o intenzivnosti dejanj preganjanj, ki pomenijo hudo kršitev pravice do svobode veroizpovedi, izhaja, da so ovadbe, aretacije, obtožbe za sovražno propagando, zasliševanja, pritiski in izsiljevanje, ki so lahko usmerjeni tudi na člane hišnih cerkva, grožnje aretiranim s smrtno kaznijo, nadaljnjim priporom ali aretacijo družinskih članov, če ne bodo hoteli sodelovati, da se osebe odpovedo veri, trajanje pred-kazenskega pripora v povprečju od nekaj ur do 18 mesecev, visoke varščine, ki povzročajo zadolžitve, odtegovanje dostopa do služb, stanovanj, šolanja otrok, kakor tudi pritiski in pravne posledice naznanitve spremembe vere s strani sorodnikov spreobrnjenih, tudi lahko dejanja preganjanja zaradi verskega prepričanja oziroma spremembe vere. Upoštevajoč navedena dejanja, ki jih izvajajo iranske oblasti, je v zadevi pomembno, da je tožnik tako v upravnem postopku kot tudi na zaslišanju na sodišču povedal, da so mu poskušali ugrabiti otroka v šoli in da ni mogel zagotoviti njegove varnosti. Ravnatelj šole je ženi povedal, da (v šoli) ne morejo zagotoviti varnosti otroka, ko se ne nahaja v šoli. Zato od tega dne otrok ni več hodil v šolo. Žena je na policiji podala ustno ovadbo, vendar je policija vedela, da to poteka preko obveščevalne službe in zato tudi ni nič bilo od te ovadbe. Na zaslišanju na glavni obravnavi je tožnik pojasnil, da je bila otrokova šola privatna in ne javna, vendar sta obe vrsti šol pod nadzorom države, le da je treba za privatno šolo plačevati šolnino. Tožnik je v tem kontekstu tudi pojasnjeval napake pri prevajanju v upravnem postopku.26

68. Za primerjavo Upravno sodišče izpostavlja primer A.A. proti Švici, v katerem je ESČP zaključilo, da bi prisilitev tožnik za t.i. „_življenje v laži_“ v primeru vrnitve v Afganistan, ki se je spreobrnil v veri in bi imel možnost, da notranjo zaščito poišče le v delu izvorne države (v mestu Kabul), kjer živijo njegovi sorodniki, ki pa ne vedo, da je pritožnik zamenjal vero iz muslimanske v krščansko, pomenilo kršitev pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja. V takih okoliščinah bi moral namreč pritožnik tajiti svojo veroizpoved med svojimi ljudmi in temu prilagoditi svoje socialne stike, jih prekiniti, kar je lahko neznosno oziroma tega od pritožnika ni mogoče zahtevati v povezavi z določilom 3. člena EKČP.27

69. Primerjalno gledano so zato tudi zgoraj omenjena dejanja preganjanja, ki jih je ugotovila tožena stranka v izpodbijanem aktu, dovolj intenzivna, da bi lahko šlo v primeru vrnitve tožnika v Iran za hudo kršitev pravice do svobode veroizpovedi v smislu sodne prakse v zadevah Y Z in Fathi. Tudi tožnik je namreč na zaslišanju na sodišču povedal, da njegovi znanci v Iranu ne vedo za njegovo spremembo vere, in da enkrat ali dvakrat mesečno komunicira samo s sestro, prelivanje krvi pa je celo dovoljeno in se dogaja „_med brati_“, kadar gre za spremembo vere.28

70. Vendar so navedena dejanja lahko dejanja preganjanja v smislu ZMZ-1 v odvisnosti od tega, kaj dejanje spremembe vere za prosilca pomeni, in sicer v tem smislu, ali gre pri konkretnem prosilcu za religijo kot verovanje v Boga, za religijo kot del identitete ali za religijo kot način življenja29 oziroma za kakšno kombinacijo teh treh vidikov religioznosti gre v posamičnem primeru. Šele upoštevajoč to je treba oziroma je na podlagi ZMZ-1 možno presojati tudi, ali obstajajo utemeljeni razlogi za oceno, da bi vrnitev tožnika v izvorno državo povzročilo takšen poseg v prosilčevo pravico do verske svobode, da je ta poseg mogoče enačiti s primeri iz člena 15(2) EKČP.30

71. Na zaslišanju na glavni obravnavi je sodišče o tem intimnem odnosu tožnika do spremembe vere postavilo konkretna vprašanja in tožnik je odgovoril, da se bo držal Jezusove poti in da bo tudi sam nosil svoj križ še naprej, saj je na svoji poti spremembe vere izgubil ves svoj kapital, zdravje, bil je operiran na srcu, izgubil je družino. Tožnik je na zaslišanju dodatno pojasnil, da sta se z ženo ločila pred enim letom, odnosi so se ohladili, štiri leta je trpela. Sklepa o razvezi še ni dobil, pred devetimi meseci pa so ga obvestili, da so razvezo izvedli v Avstriji. Z ženo se je zadnjič pogovarjal pred enim letom, vendar sta se takrat pogovarjala samo glede odvetnika za razvezo in sodišča. Tožnik v Sloveniji ni dobil pozitivnega odgovora, zato ni mogel k družini v Avstriji, oni pa zaradi pandemije niso mogli k njemu v Slovenijo. Pred enim letom in pol so dobili pozitiven odgovor na prošnjo. Svoje otroke je videl enkrat v petih letih. Na posebno vprašanje je tožnik povedal ime sina in je posredoval njegovo telefonsko številko. S sinom je zadnjič govoril po telefonu, ko je imel 9. 2. 2021 rojstni dan. Povedal je, da je krščansko vero sprejel s srcem in ne zgolj na videz. Krst razume kot očiščenje grehov in ponovno rojstvo. Nova vera mu pomeni tudi svobodo in se lahko posveti verskim obveznostim. Na podlagi njegove izpovedbe sodišče zaključuje, da religiozno identiteto tožnik bolj veže na intimno prepričanje, kot na pripadnost širši krščanski skupnosti. Osebni pogled na vero je na poziv sodišča, naj izpostavi eno od manj znanih priljubljenih zgodb iz Biblije, pojasnil s prispodobo iz Biblije o hoji po vodi.31 Za protestantizem in ne za kakšno drugo vejo krščanstva pa se je odločil, ker je protestantizem v Iranu bolj razširjen kot pravoslavje in katolicizem in ker je bil „oče“, h kateremu so hodili v Iranu, protestant.32 Tožnik je na zaslišanju na glavni obravnavi povedal tudi, da vere ni dolžan skrivati in da naj vsakdo, kdor veruje, lahko vero izvaja javno in ne samo zasebno in se je ob tem skliceval na besede Jezusa.33

72. Zgoraj navedena opredelitev dejanj preganjanja in upoštevajoč pri tem tožnikovo pojasnitev, kaj pripadnost protestantski veroizpovedi in njeno izkazovanje pomeni za tožnika, sodišče zaključuje, da bi omenjena dejanja preganjanja za tožnika lahko pomenila utemeljen strah pred preganjanjem pod pogojem, da je tožnik izpolnil svoj del dokaznega bremena glede spremembe vere in tveganja v primeru vrnitve, in če tožena stranka ni odvrnila vsakršnega dvoma, da se preganjanje ne bi moglo zgoditi bodisi s strani državnih ali nedržavnih subjektov v primeru tožnikove vrnitve v Iran.

f.) Uporaba pravil dokaznega prava v konkretnem primeru:

73. Naslednji vidik presoje izpodbijanega akta se nanaša na pravila dokaznega bremena. V zadevi Fathi je bilo predhodno vprašanje v zvezi z ugotavljanjem pristnosti vere postavljeno v situaciji, ko se je prosilec „zgolj imel za kristjana“, ne da bi se tudi natančneje opredelil za člana tradicionalne verske skupnosti in tudi ni predložil nobenih elementov ali izjav, ki bi omogočale ugotoviti, ali in če, kako izvršuje svojo veroizpoved.34 V teh okoliščinah je Sodišče EU sprejelo stališče, da mora prosilec trditve v zvezi z domnevno versko spreobrnitvijo „_ustrezno utemeljiti_“, pri čemer so izjave o verskem prepričanju ali pripadnosti verski skupnosti le izhodišče za postopek presoje dejstev in okoliščin iz člena 4 Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU.35 v zadevi Y Z pa ni bilo nobenega dvoma o tem, da je bil prosilec pristen pripadnik ahmadijske muslimanske skupnosti, ki je reformistično gibanje.

74. Iz sodne prakse ESČP pa izhaja, kar se sicer nanaša na dokazni standard v zvezi s prepovedjo nečloveškega ravnanja (in ne glede hude kršitve pravice do veroizpovedi iz 10. člena Listine EU o temeljnih pravicah), kadar gre za zatrjevano spremembo vere „_sur place_“, je potrebno napraviti natančno in poglobljeno presojo spreobrnitve veroizpovedi, resnosti verovanj in načina njihove manifestacije v Iranu v primeru vrnitve, tudi po uradni dolžnosti.36 Upravno sodišče je v sodni praksi že zavzelo stališče,37 da kadar gre za prosilca za mednarodno zaščito, pri katerem je do spremembe vere prišlo šele po prihodu begunca iz Irana v državo, ki odloča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito („_sur place_“), potem je za presojo utemeljenosti strahu oziroma z vidika verodostojnosti potrebna rigorozna in natančna ocena o pristnosti spremembe vere. Verske aktivnosti, ki so same sebi namen, ne vzpostavljajo utemeljenega strahu pred preganjanjem v izvorni državi, če je takšno oportunistično ravnanje očitno vsakomur, vključno z organi v državi izvora.38 Namen rigorozne in natančne ocene o pristnosti spremembe vere („_sur place_“) je v tem, da se preveri, ali je pri prosilcu moč ugotoviti zadostno stopnjo jasnosti, logičnosti, prepričljivosti, resnosti ter pomembnosti v dejanju spremembe vere.39 Ugotavljati je treba, v kakšnih okoliščinah je do spremembe vere prišlo in če je razumno pričakovati, da bo prosilec v državi izvora živel kot spreobrnjenec, pri čemer od take osebe ni mogoče zahtevati, da bo skrival svojo vero, da bi se izognil preganjanju.40 V zadevi F.G. ni bilo sporno, da je prosilec vero spremenil šele po prihodu na Švedsko in da je predložil potrdilo pastorja, da je član verske skupnosti evangeličanov od decembra 2009, priložil je potrdilo o krstu z dne 31. 1. 2010 in posebno izjavo pastorja iz meseca marca 2010.41 Prosilec v zadevi F.G. je sicer dne 16. 9. 2009 zaprosil za azil na Švedskem.42 Tudi v zadevi A.A. proti Švici je šlo za vlogo „_sur place_“ in je ESČP ugotavljalo, ali je bila sprememba vere dovolj intenzivna,43 resna, koherentna (skladna) in pomembna.44 Kljub temu, da je v konkretnem primeru med strankama ostalo sporno, ali se je tožnik udeležil od 20 do 30 srečanj protestantskih vernikov v hišni cerkvi v Iranu, ali pa je tožnik odločilno ali v celoti vero spremenil šele po prihodu v Slovenijo, je Upravno sodišče uporabilo strožja pravila dokaznega bremena in sicer, kot da je tožnik vero spremenil po prihodu v Slovenijo. To pa pomeni, da bi moral tožnik izkazati, da je njegova sprememba vere intenzivna, resna, koherentna, skladna in zanj pomembna.

75. Temu je treba dodati splošna pravila glede dokaznega prava v azilnih zadevah. Dokazni standard v zadevah mednarodne zaščite oziroma prepovedi vračanja je po terminologiji Ustavnega sodišča ta, da „_morajo biti izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo oseba izpostavljena_“ preganjanju,45 oziroma po interpretaciji Sodišča EU, da „_obstajajo utemeljeni razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti_“46 preganjanja oziroma da mu preganjanje ali resna škoda „_resno grozi_.“47 Upravno sodišče ponovno poudarja - kot tudi že mnogokrat poprej (na primer v zadevi I U 411/2015-57 z dne 24. 4. 2015) - da je dokazni standard v zadevah mednarodne zaščite po dobrih praksah držav članic EU in priporočilih UNHCR precej nižji od 50% in da je nižji od dokaznega standarda t.i. ravnotežja med dvema različnima možnostima.48 Gre za standard razumne verjetnosti, da bi do preganjanja prišlo.49 Tak standard je v azilnih zadevah potreben, ker je posledica napačne ocene tveganja lahko (tudi smrt ali) mučenje oziroma nečloveško ravnanje s prosilcem za mednarodno zaščito, četudi gre lahko tudi za splet kršitev različnih neabsolutnih človekovih pravic, ki se kumulativno približa varstvu omenjenih absolutnih pravic. Enak dokazni standard (»_reasonable likelihood_«) zagovarja UNHCR že 23 let.50 To pomeni, da načelo, po katerem velja v dvomu odločiti v korist prosilca ne pomeni, da je treba najprej z verjetnostjo 50% ugotoviti, ali obstaja nevarnost preganjanja v primeru vrnitve tožnika, in če obstaja, je treba v dvomu odločiti v korist prosilca. Verjetnost obstoja nevarnosti je lahko bistveno nižja od 50%, da pride v poštev uporaba omenjenega načela odločanja v dvomu. Tak dokazni standard dokaj usklajeno velja v evropskih praksah za ocenjevanje prihodnjega tveganja,51 odprto vprašanje v praksi držav članic pa je, če je treba dokazni standard pod 50% verjetnostjo upoštevati tudi, ko gre za presojo verodostojnosti trditve o preteklem preganjanju.52 Upravno sodišče se je do tega vprašanja že opredelilo in je zavzelo stališče, da v elementu preteklega preganjanja velja višji dokazni standard in sicer morajo obstajati dovolj resni razlogi za dokazno oceno, da se je zatrjevani historični dogodek zgodil, tako da se stopnja verjetnosti oziroma dvoma približa 50%.53

76. Tožnik je svoj del dokaznega bremena v konkretnem primeru izpolnil. Sodišče je to natančno preverilo na zaslišanju na glavni obravnavi, kjer je zaslišanje trajalo z odmori vred 5 ur, in z izvedbo preostalih dokazov v skladu z določbo člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, ki ima neposredni učinek,54 kakor ga ima tudi določba 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah.55

77. Tožnik je na zaslišanju na sodišču povedal, da je preden je pobegnil iz Irana, opravljal več služb, 10 let je delal kot frizer, 10 let je vozil težke tovornjake in avtobuse, delal je v gradbeništvu, bil je monter varnostnih kamer, varilec, z ženo in dvema otrokoma je 10 let živel v lastniškem stanovanju, po stečaju pa so živeli v najemniškem stanovanju. Skozi stečajni postopek je šel približno 8 do 10 let pred odhodom iz Irana. Tudi njegova žena je delala kot frizerka in je v Iranu končala višjo šolo računalništva. V otroštvu je bil deležen stroge verske vzgoje s strani staršev, oblasti in šole. Vendar je mnenja, da bi moral namesto tega vero sprejeti s srcem; za hčer je na primer dejal, da želi, da se sama odloči za vero, ko bo polnoletna. Otroka sta sicer v Iranu v okviru učenja islama in arabščine bila deležna verske vzgoje, ker je bilo to obvezno. Vendar pa sta sin in žena, ki zdaj živita v Avstriji, kristjana, žena se je krstila in prakticira novo vero zadnjih 5 let. Ko je, kot je sam povedal, še v Iranu s srcem sprejel novo vero, je ženi prvič tudi to povedal. Spoštovala je njegovo mnenje. On se je za krščanstvo začel zanimati v drugi polovici leta 2015. Za to ga je navdušil prijatelj, ki mu je ponudil v branje biblijo, kasneje pa naj bi se tudi udeležil srečanj v t.i. hišnih cerkvah, ki jih je bilo med 20 in 30, preden je zapustil Iran; približno enkrat ali dvakrat na teden so se srečali. To je bilo v mestu Shiraz, kjer je živel, vendar na drugem koncu mesta. Na zaslišanju je natančno navedel imeni predelov mest, kjer o se srečavali: ... ter ... Slednje je naselje oziroma občina, med tem ko je ... ulica. Tožnik je s temi pojasnili odgovarjal na konkretna vprašanja pooblaščenke tožene stranke, ki je na zaslišanju na glavni obravnavi izpostavljala razlike med izjavami tožnika v upravnem postopku in v upravnem sporu.56 Tožnik je v tem pojasnjevanju izpostavil problem netočnega prevajanja v upravnem postopku in je povedal, da ga ne moti natančno spraševanje sodišča, ampak da je škoda, da mu ni bilo omogočeno tako natančno odgovarjati, ko ga je spraševala tožena stranka v upravnem postopku.57 Na posebno vprašanje pooblaščenke tožene stranke je tako povedal tudi, da je bil prvič na krščanstvo opozorjen s strani dveh prijateljev, s katerimi je bil skupaj zaprt zaradi Zelene revolucije, vendar pa je odločilen vpliv nanj imel prijatelj, s katerim sta se poznala 10 let v povezavi z njegovo službeno dejavnostjo.

78. Pred spremembo vere je bil v kontaktu z ženino družino, z njenim bratom in sestro, po spremembi vere pa niso imeli več kontaktov. Na zaslišanju je povedal, da se je žena strinjala, da pobegnejo iz Irana, ker je bilo njegovo življenje in življenje otrok v nevarnosti in je hotela zaščititi otroke. Ko je predčasno zapustil bolnico, je bil prisiljen bivati pri znancih. Ti so mislili, da se pri njih skriva zaradi njegove politične aktivnosti v Zeleni revoluciji in da ga zato išče obveščevalna služba. Po poskusu ugrabitve sina, se je pri tem znancu skrivala tudi žena z otrokom, pred tem pa se je žena z otrokom zatekla k njenim staršem, potem ko je tožnik zapustil bolnico.

79. Tožnik je z ženo odšel na pot proti Evropi, za kar je porabil med 10.000 in 20.000 EUR, otroka pa sta bila takrat stara približno 13 in 6 let. Iz Turčije na grške otoke so šli s čolnom. Na poti je po posameznih etapah plačeval sprovajalcem, bili pa so del t.i. begunskega vala. Namenjeni so bili v Nemčijo, kjer so imeli sorodnika. V zadevi je pomembno tudi, da so iransko mejo prečkali ilegalno, čeprav so imeli veljavne dokumente, in sicer so šli čez hribe, čez iranski Kurdistan. Tožnik se je torej odpravil na dolgo, zahtevno in nevarno pot z ženo in otrokoma, in na skrivaj je zapustil Iran, kar se ujema z njegovimi trditvami o strahu pred preganjanjem. Na zaslišanju je pojasnil, da so na skrivaj zapustili Iran, ker je menil, da je pod nadzorom obveščevalne službe. Z družino se je zaradi spleta okoliščin, ko je bil dva dni pridržan zaradi konflikta s policisti, ločil, vendar ne po svoji volji. Družina je pod prisilo dva dni pred njim z vlakom odpotovala iz Makedonije.

80. Ne samo z ženo, tudi kasneje je z ljudmi, ki so prihajali v nastanitveni center za begunce, je komuniciral o krščanstvu in jim pomagal pri dostopu do biblije, nikogar pa ni v to silil, spodbuja pa jih – nove begunce. Glede prevodne literature (biblije) v jezik farsi iranski skupnosti vernikov v Ljubljani pomaga gospa ... iz Nemčije, ki jo je tožnik pokazal tudi na skupni sliki vernikov iranskega porekla v Sloveniji. To literaturo jim nato razdeli duhovnik T. T. Dokaz z vpogledom v to fotografijo je sodišče izvedlo na glavni obravnavi. V Sloveniji obiskuje bogoslužje pri duhovniku T. T. Pred pandemijo je to bilo vsako nedeljo, ob četrtkih pa je to potekalo v cerkvi s pomočjo prevajalca za iranski jezik. Vsako prvo nedeljo v mesecu so pred pandemijo dobili pri obredu kruh in vino. Pandemija je to spremenila. Tudi za novo leto ni bilo obreda. Obiskuje internetno stran Hayateh No Online Bible College. Imajo posebno stran za farsi govoreče Irance, kjer lahko postavljajo vprašanja in dobijo odgovore. Sodišče je na glavni obravnavi vpogledalo tudi v krstni list z dne 13. 3. 2016 in v certifikat z dne 9. 4. 2019, ki v prevodu pomeni „Novo življenje“. Tožnik je ob vpogledu v omenjeni certifikat pojasnil, da je šlo za usposabljanje v trajanju 6 semestrov, pri čemer je vsak semester zajemal od 17 do 22 predavanj na daljavo. Na koncu so dobili 28 vprašanj, na katere so morali odgovoriti. Ime ... na certifikatu pa je iz razloga, ker je to njegov vzdevek na družabnih omrežjih (facebook, instagram), zato da ne bi bil izsledljiv; tudi elektronski naslov je odprl pod imenom ...

81. Na posebno vprašanje pooblaščenke tožene stranke je pojasnil, da ni samo on odločal o tem, kdaj bo prišlo do krsta, ampak je duhovnik T. T. odločil, da bo po določenih bogoslužjih opravil tudi krst. Teh bogoslužij se je pred njegovim krstom odvilo dve ali tri in temu je tožnik dodal, da tudi v katolicizmu ni važno, koliko časa po rojstvu mine, da krstijo otroka.

82. Tožnik je na zaslišanju povedal tudi, da protestantske vere v Iranu ne bi mogel prakticirati, ker je to prepovedano, boji se tudi, kako bi nanj odreagirali znanci, sorodniki, sosedje glede na to, da je prelivanje krvi zaradi spremembe vere dovoljeno.58 Poleg tega, da naj bi obstajal seznam Irancev, ki so spremenili vero, nikjer se ne bi počutil varnega. Imena teh ljudi so znana in so znana tudi iranski obveščevalni službi. Tožnik je v potrditev, da je tolmačka, ki je sodelovala v postopkih mednarodne zaščite, povezana z iransko oblastjo, predlagal izvedbo dokaza „Šokantno pismo razkriva delovanje iranske agentke v Sloveniji Nade Altbauer in njenih pomagačev“. Vir tega dokaza je spletni naslov „Nova24.si“. Sodišče je ta dokaz zavrnilo zaradi tega, ker bi moral biti zaradi teže zatrjevanega dejstva vir tega dokaza bolj verodostojen. Zavrnilo pa je tudi predlog, da sodišče vpogleda v več drugih slik z interneta, ker tudi ti dokazi za razsodbo niso potrebni.

83. Sodišče se strinja, da v zadevi ni izkazano, da bi glede na nizko javno izpostavljenost tožnikove zatrjevane pripadnosti protestantski veri oziroma njegove vloge kot običajnega simpatizerja protestantske vere v Iranu glede na informacije o stanju v izvorni državi, ki jih je tožena stranka povzela v zadnjem delu obrazložitve izpodbijanega akta, tožniku grozil izrek smrtne kazni in izvršitev smrtne kazni, ki je sicer v praksi možna za spremembo vero. Vendar pa je tožnik izkazal, da je vero prav gotovo spremenil po prihodu v Slovenijo, in je novo protestantsko vero nedvomno prakticiral vsaj od marca leta 2016 naprej v zasebnem in javnem življenju in od tožnika ni mogoče zahtevati, da bi se nevarnosti lahko izognil z odpovedjo verskim dejanjem, na primer, da bi jo skrival v javnosti.59 Zanj bi takšna prepoved izkazovanja vere predstavljala hudo kršitev pravice do svobode veroizpovedi. V zvezi z dejanji preganjanja, na katera se je tožnik skliceval, ob upoštevanju informacij o stanju v izvorni državi, ki jih je v zadnjem delu izpodbijane odločbe povzela tožena stranka, pa je tožnik tudi izkazal utemeljen strah pred preganjanjem.

84. Zato je bilo na toženi stranki dokazno breme, da bi odvrnila vsakršen dvom60 oziroma bi morala odpraviti vsakršen resen pomislek,61 da bi v primeru vrnitve tožnika v Iran prišlo do omenjene hude kršitve njegove pravice do svobodne veroizpovedi oziroma da glede tega tožnika nima utemeljenega strahu pred preganjanjem. O tem pa izpodbijani akt nima nobene utemeljitve (obrazložitve), ker izhaja iz napačne razlage materialnega prava glede dejanj preganjanja in določil drugega odstavka 2. člena v zvezi z 10 alinejo prvega odstavka 23. člena ter devetega odstavka 27. člena ZMZ-1. Zato je sodišče razsodilo, kot izhaja iz izreka te sodbe ob uporabi določila 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, prvega in četrtega odstavka 71. člena ZMZ-1, določila 1. točke prvega odstavka 65. člena ZUS-1 (v zvezi z 4. in 3. ter posledično tudi 2. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

85. Odločitev v drugi točki izreka upošteva določbo 92. člena ZMZ-1, po kateri osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, odločba o priznanju statusa z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Po določbi tretjega odstavka istega člena dovoljenje za prebivanje izda ministrstvo v obliki, določeni z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujca v Republiki Sloveniji.

86. Podlaga za odločitev v drugi točki izreka te sodbe je tudi določba prvega odstavka 73. člena ZUS-1, po katerem je zoper sodbo, ki jo izda Upravno sodišče, dovoljena pritožba, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt, ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1. V konkretnem primeru Upravno sodišče ni odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, vendar pa je deloma tudi zaradi drugačne izpeljave dokazne ocene in drugače ugotovljenega dejanskega stanja, kar sta posledici napačne uporabe materialnega prava, spremenilo izpodbijani akt oziroma ga je odpravilo in je samo odločilo o stvari. Zato je v tej zadevi po mnenju Upravnega sodišča pritožba dovoljena.

1 O treh elementih odnosa do vere v kontekstu preganjanja beguncev zaradi veroizpovedi glej: Guidelines on International Protection: Religion-Based Refugee Claims under Article 1A(2) of the 1951 Convention and/or the 1967 Protocol relating to the Status of Refugees UNHCR Guidelines no. 6 on Religious-Based Refugee Claims, HCR/GIP/04/06 28 April 2004, točka II/A. Glej tudi zadnji del razdelka c.) te sodbe. 2 Zapisnik o glavni obravnavi z dne 18. 2. 2021, str. 6 3 Ibid. str. 8. 4 Ti dve določbi je mogoče povezati z določbo 3. člena EKČP (C-465/07, Elgafaji, odst. 28) oziroma z 2. členom, 1. členom Protokola št. 6 EKČP ter 13. Protokolom št. 13 k EKČP. 5 C-71/11, Y Z, 5. 9. 2012, odst. 53-54. 6 Ibid. odst. 56. 7 Ibid. odst. 57. 8 Ibid. 58-59, 61. 9 Po tem določilu države članice pri ocenjevanju razlogov za preganjanje upoštevajo naslednje elemente: […] pojem veroizpovedi zajema zlasti teistična, neteistična in ateistična prepričanja, sodelovanje ali nesodelovanje pri zasebnih ali javnih formalnih verskih obredih posamično ali v skupnosti drugih oseb, druga verska dejanja ali izraze prepričanja ali oblike osebnega ali skupnega vedenja, ki temelji na kakršnem koli verskem prepričanju ali izhaja iz njega. 10 C-56/17, Fathi, odst. 79. 11 Ibid. odst. 82. 12 Ibid. odst. 83. 13 C-71/11 in C-99/11, Y Z, odst. 62-63. 14 Ibid. odst. 65. 15 Ibid. odst. 66. 16 Ibid. odst. 68 17 Ibid. odst. 70. 18 Ibid. odst. 67, glej tudi: odst. 69. 19 C-56/17, Fathi, odst. 94-95. 20 Angleška različica sodbe v zadevi Fathi se glasi: /.../runs a genuine risk of, inter alia, „being prosecuted or“ subject to inhuman or degrading treatment or punishment /.../; francska različica se glasi: /.../ court un risque réel, notamment, „d’être poursuivi ou“ d’être soumis à des traitements ou à des peines inhumains ou dégradants; italijanska različica se glasi: /.../ corre un rischio effettivo, in particolare, di „essere perseguito penalmente ovvero“ di essere sottoposto a trattamenti o a pene disumani o degradanti /.../; hrvaška različica sodbe pa se glasi: /.../ izložen stvarnoj opasnosti, među ostalim, „od sudskog progona ili“ podvrgavanja nečovječnom ili ponižavajućem postupanju ili kazni /.../. 21 C-56/17, Fathi, odst. 96. 22 Glej prvi odstavek na strani 13 izpodbijane odločbe. 23 Glej četrti odstavek na str. 16 izpodbijane odločbe. 24 Glej na primer: sodba Upravnega sodišča v zadevi I u 1276/2019-19 z dne 13. 5. 2020, odst. 76. 25 Enako velja tudi po sodni praksi ESČP; glej na primer: F.G. v. Sweden, App. no. 43611/11; A v. Switzerland, App. no. 60342/16; A.A v. Suisse, Req. 32218/17 26 Zapisnik o glavni obravnavi z dne 18. 2. 2021, str. 7-8. 27 A.A. c Suisse, Req. 32218/17, odst. 55. 28 Zapisnik o glavni obravnavi z dne 18. 2. 2021, str. 14. 29 Guidelines on International Protection: Religion-Based Refugee Claims under Article 1A(2) of the 1951 Convention and/or the 1967 Protocol relating to the Status of Refugees UNHCR Guidelines no. 6 on Religious-Based Refugee Claims, HCR/GIP/04/06 28 April 2004, točka II/A. 30 Glej: Y Z, C-71/11 in C-99/11, 5. 9. 2011, odst. 57. 31 Zapisnik o glavni obravnavi z dne 18. 2. 2021, odst. 8-10. 32 Ibid. str. 14, 16. 33 Ibid. str. 8., 14. 34 Fathi, C-56/17, odst. 73. 35 Ibid. odst. 84. 36 F.G. v. Sweden, [GC], App. no. 43611/11, 23. 3. 2016, odst. 156. 37 Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 1276/2019-19 z dne 13. 5. 2020, odst. 78. 38 F.G. v. Sweden [GC], App. no. 43611/11, 23. 3. 2016, odst. 123. 39 Ibid. odst. 144. Glej tudi: A. v. Switzerland, App. no. 60342/16, 19. 12. 2017, odst. 41, 45. 40 Ibid. odst. 145. 41 Ibid. odst. 145. 42 Ibid. odst. 11. 43 V zadevi A. v. Switzerland, je sodba ESČP v angleščini in je uporabljen pojem „certain level of cogency“, med tem ko je sodba v zadevi A.A. v francoščini in ESČP uporablja izraz „ un degré suffisant de force“. 44 A.A. c. Suisee, App. no. 32218/17, 5. 11. 2019, odst. 49. 45 Glej na primer odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-59/17-27, 18. 9. 2019, odst. 22. 46 Glej na primer mutatis mutandis: C-411/10 in C-493/10, N.S. in M.E., odst. 94; C-163/17, Jawo, odst. 87; C-578/16 Ppu, C.K. and others v. Slovenia, odst. 73-74; C-556/17, Torubarov, odst. 49. 47 C-71/11 in C-99/11, Y Z, odst. 72, 80; glej tudi: F.G. v. Sweden, odst. 111; AA. c. Suisse, Req. 32218/17, 5. 11. 2019, odst. 39. 48 Ang.: „balance of probability«. 49 Ang.: „reasonable degree of likelihood“ (sodba Vrhovnega sodišča Združenega kraljestva (House of Lords), v zadevi R v. Secretary of State for the Home Department, ex p Sivakumaran [1988] AC 958). 50 UNHCR, 1998, Note on the Burden and Standard of Proof, 16. December 1998, odst. 10; UNHCR, 2001, Interpreting Article 1 of the 1951 Convention relating to the Status of Refugees, April 2011. Približno 31 let je v veljavi tak dokazni standard („real chance test“) tudi v azilnih postopkih v Avstraliji (Chan Yee Kin v. MIEA (1989) 169 CLR 379; MIEA v. Wu Shan Liang (1996), 185 CLR 259, 282-283; Abebe v The Commonwealth (1999) 197 CLR 611 190-193) in lahko znaša precej pod 50% (Luker, Trish, 20013, Decision making Conditioned by Radical Uncertainty: Credibility Assessment at the Australian Refugee Review Tribunal, International Journal of Refugee Law, Vol. 25, No. 3, str. 504 in 515). 51 Glej tudi: Evidence and Credibility Assessment in the Context of the Common European Asylum System, EASO Professional Development Series for members of courts and tribunals; produced by IARLJ-Europe under contract to EASO, 2018, str. 79-81. 52 Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 411/2015-57 z dne 24. 4. 2015, odst. 118. 53 Ibid. odst. 118. 54 C-556/17, Torubarov, odst. 73. Po določilu člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU države članice zaradi spoštovanja odstavka 1 zagotovijo, da učinkovito pravno sredstvo vsaj v pritožbenih postopkih pred sodiščem prve stopnje zagotavlja podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, po potrebi vključno s presojo potreb po mednarodni zaščiti v skladu z Direktivo 2011/95/EU. 55 Ibid. odst. 56 56 Zapisnik o glavni obravnavi z dne 18. 2. 2021, str. 6, 13 57 Ibid. odst. 12 58 Ibid. str. 14. 59 C-71/11 in C-99/11, Y Z, odst. 78-79; F.G. v. Sweden, odst. 145. 60 J. K. and others v. Sweden [GC], odst. 91-92; Paposhvili v. Belgium [GC], odst. 187; Savran v. Denmark, App. no. 57467/15, I 10. 2020, odst. 66. 61 C.K and others v. Slovenia, C-578/16, odst. 76.