Jedro

Za določitev prave vrednosti za plačilo takse lahko sodišče tudi po prvem naroku ugotavlja pravo vrednost premoženja, ki je v nepravdnemm postopku predmet delitve.

Izrek

1. Pritožba zoper sklep z dne 10.10.2000 se z a v r ž e. 2. Pritožba zoper sklep z dne 4.10.2001 se zavrne in potrdi sklep prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je s sklepom z dne 10.10.2000 ugotovilo, da v solastno premoženje udeležencev sodi nepremičnina, parcela št. 1691/4, vpisana v vložek št. 637 k.o. O. - stanovanjska stavba, dvorišče in njiva, deleža udeležencev pa sta vsakega do 1/2 ter sklenilo, da se delitev te nepremičnine opravi s prodajo stvari in razdelitvijo izkupička med udeleženca v sorazmerju z njunima solastninskima deležema. Glede skupnih stroškov postopka je ugotovilo, da znašajo 636.255,80 SIT in sta jih dolžna trpeti udeleženca vsak do 1/2, nasprotni udeleženki pa je naložilo, da predlagatelju iz naslova skupnih stroškov plača znesek 318.127,90 SIT, v 15 dneh, glede stroškov zastopanja pa odločilo, da jih trpita udeleženca vsak svoje. S sklepom z dne 4.10.2001 je sodišče prve stopnje odmerilo sodno takso za sklep po predlogu, da se opravi delitev skupnega premoženja, na znesek 534.030,00 SIT. Predlagatelj se je zoper oba sklepa pritožil. V pritožbi zoper stroškovno odločbo v sklepu z dne 10.10.2000 predlaga, da sodišče izda odločbo o odmeri takse, taksa je odmerjena v napačnem znesku, zato je tudi izrek o stroških postopka napačen in bo stroškovno odločbo potrebno ustrezno popraviti, saj bi taksa morala znašati le 30.000,00 SIT. V pritožbi zoper sklep z dne 4.10.2001 uveljavlja razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep tako spremeni, da odmeri takso za sklep o delitvi skupnega premoženja na znesek 30.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določb 2. in 3. odst. 44. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost sklepa. Pomanjkljivosti sklepa pa so tudi take narave, da sklepa ni mogoče v celoti preizkusiti, saj so razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče ni pojasnilo, zakaj naj bi določba tarifne številke 12 Zakona o sodnih taksah (ZST) predstavljala specialno določbo glede na določbe 2. in 3. odst. 44. čl. ZPP, sodišče bi moralo uporabiti tudi druge specialne določbe ZST, predvsem določbe 24. in 25. člena. Glede na določbo tarifne številke 12/2 ZST znaša v konkretnem primeru taksa 2 % od v predlogu ocenjene vrednosti skupnega premoženja na 1.500.000,00 SIT - 30.000,00 SIT, vse do zaključka nepravdnega postopka tako ugotovljene vrednosti ni nihče spreminjal. Sodišče sploh ni uporabilo določb 24. in 25. čl. ZST, prvotna vrednost namreč ostane podlaga za plačilo takse, ne glede na to, če se ta vrednost med postopkom spremeni, če ni v naslednjih odstavkih drugače določeno (1. odst. 25. čl. ZST), 2. odst. citiranega člena pa določa, da v kolikor ugotovi sodišče po 24. čl. novo vrednost, se vzame kot podlaga za plačilo takse nova vrednost. Sodišče v času trajanja nepravdnega postopka ni ugotavljalo nove vrednosti, to bi pravzaprav moralo preveriti že na prvem naroku (3. in 44. čl. ZPP in 2. odst. 18. čl. ZST) in ne po zaključku nepravdnega postopka. Pritožba zoper sklep z dne 4.10.2001 ni utemeljena, pritožba zoper sklep z dne 10.10.2000 pa ni dovoljena. O pritožbi zoper odločbo o odmeri takse z dne 4.10.2001: Uveljavljane kršitve določb pravdnega postopka sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Pravilno je pojasnilo uporabo določb 2. oz. 3. odst. 44. čl. ZPP v povezavi z 18. čl. ZST. Po določbi 2. odst. 18. čl. ZST se namreč za ugotavljanje vrednosti zahtevka oziroma predmeta smiselno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku, če v tem zakonu (ZST) ni drugače določeno. Res ZPP v 2. odst. 44. čl. določa, da se lahko sodišče v primerih, ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, in če je stranka navedla očitno previsoko ali prenizko vrednost in nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari, na hiter in primeren način prepriča o pravilnosti navedene vrednosti in o tem odloči s sklepom, zoper katerega ni posebne pritožbe. Vendar pa vsebuje ZST tudi specialno določbo. 24. čl. namreč določa, da v primeru, če se pojavi utemeljen sum, da je stranka vrednost predmeta oziroma zahtevka ocenila prenizko, sodišče po uradni dolžnosti s sklepom določi pravo vrednost potem, ko jo na primeren način preveri. Tako pravo vrednost za plačilo takse lahko sodišče določi tudi na ugovor druge stranke. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni sodišča druge stopnje pravilno pojasnilo v razlogih sklepa z dne 4.10.2001, da določba 44. čl. ZPP ne omejuje pravice sodišča, da ugotovi drugačno vrednost spornega predmeta, če gre za vprašanje taksne obveznosti, saj je to vprašanje urejeno s specialnimi določbami ZST. V tej zadevi je sodišče prve stopnje že v sklepu z dne 10.10.2000, ko je odločilo, da se delitev opravi s prodajo stvari in razdelitvijo izkupička, v razlogih stroškovne odločbe pojasnilo, da je kot vrednost premoženja in s tem vrednost predmeta, odločilno za presojo višine taksne obveznosti za sklep, štelo vrednost, ki jo je ugotovilo s pomočjo cenilca med postopkom, to je 26.701.500,00 SIT in ne 1.500.000,00 SIT, kot je to v predlogu navedel predlagatelj. Od te vrednosti je tudi po tar. št. 12 ZST pravilno odmerilo takso za sklep. Istočasno s tem sklepom je predlagatelju poslalo tudi nalog za plačilo takse za sklep. Ker se določba 24. čl. ZST nanaša na pravico sodišča, da določi pravo vrednost v zvezi s plačilom takse, je po oceni pritožbenega sodišča neutemeljena pritožbena trditev, da to lahko stori le do zaključka postopka. To je lahko storilo do izdaje naloga za plačilo takse. Ker pa je sodišče prve stopnje naknadno ugotavljalo, da je vrednost predmeta višja kot je to navedel predlagatelj, je tudi pravilno postopalo, ko je glede na novo ugotovljeno vrednost odmerilo od te vrednosti le takso za sklep, ne pa tudi takse za predlog. Nenazadnje pa je s plačilom te takse plačana taksa tudi za morebitni sklep, ki ga sodišče izda, če bosta udeleženca v 30 dneh od pravnomočnosti sklepa o civilni delitvi predlagata skladno z določbo 2. odst. 123. čl. Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), da sodišče opravi prodajo stvari v postopku za delitev stvari po določbah ZNP, saj ima sklep z dne 10.10.2000 naravo vmesne odločbe (pojasnilo pod b tarifne številke 2 ZST). Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP). O pritožbi zoper sklep z dne 10.10.2000: Za pritožbo zoper stroškovno odločbo v sklepu z dne 10.10.2000 predagatelj nima pravnega interesa. Ker je s to pritožbo uveljavljal, da je vrednost sodne takse za sklep nižja in je s tem posledično nižja tudi obveza nasprotne udeleženke, da mu povrne stroške postopka, v katere je zajeta tudi ta taksa za sklep, bi, če bi s pritožbo uspel, dosegel nekaj, kar mu je v škodo, nižjo zavezo nasprotne udeleženke napram njemu. Ker je pravni interes za pritožbo prepodpostavka za njeno dopustnost, pritožnik za tako pritožbo pravnega interesa nima in jo je zato sodišče druge stopnje kot nedovoljeno zavrglo (3. odst. 343. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 365. čl. ZPP).