Jedro

V smislu 14. člena ZPP je dejansko stanje identično, če je podana identiteta historičnega dogodka v subjektivnem in v objektivnem oziru.

Subjektivni vidik identitete dejanskih stanj je v tem, da je odgovorna oseba v kazenskem in v sledečem mu pravdnem postopku ista - da je torej ista oseba storilec kaznivega dejanja in povzročitelj škode.

Objektivni vidik identitete je v tem, da je kaznivo dejanje iz pravnomočne kazenske sodbe hkrati škodno dejanje kot vzrok škode, o povrnitvi katere se odloča v pravdi. Zaradi vezanosti pravdnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne odgovornosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki bi bile v nasprotju s tistimi ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne kazenske sodbe; pravdno sodišče lahko drugače ugotovi le dejstva, od katerih ni bila odvisna odločitev o kvalifikaciji in obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje se razveljavita v delu, v katerem je bil zavrnjen zahtevek zoper prvo toženko in v delu, v katerem je odločeno o stroških postopka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Toženka A. A. je (bila) lastnica poslovnega prostora v Piranu, ki ga je oddala v najem tožnici B. B. Ta je v njem opravljala trgovsko dejavnost do tedaj, ko je lastničin mož, drugi toženec C. C., zamenjal ključavnico kovinskih vrat, nameščenih pred vhodna vrata v poslovni prostor in ključavnico vhodnih vrat in ključe izročil ženi, ta pa je njihovo izročitev najemnici zavrnila in ji s tem onemogočila opravljanje dejavnosti. Ker ji je s tem nastala škoda (premoženjska - vrednost blaga v poslovnem prostoru, izgubljeni zaslužek, obveznosti do zaposlenih, plačilo prispevkov za tožnico, obveznosti do dobaviteljev blaga, in nepremoženjska škoda) je zahtevala njeno povrnitev od obeh tožencev, toženca pa sta zahtevala pobot svoje terjatve (strošek porabe električne energije, stroške iz trgovine v hrambo danega blaga, stroške iz pravnomočne sodbe I Pg 256/2014).

**Bistvene dejanske ugotovitve**

2. Za revizijsko sodišče zavezujoče ugotovitve sodišča prve stopnje so: ‒ tožnica in toženka, obe samostojni podjetnici, sta 30. 4. 2005 sklenili najemno pogodbo, s katero je toženka tožnici oddala v najem opremljen poslovni prostor v Piranu v izmeri 98 m² za določen čas, za obdobje od 1. 5. 2005 do 1. 5. 2010; ‒ tožnica je v poslovnem prostoru, poimenovanem E., do 25. 4. 2012 opravljala svojo dejavnost, prodajo prehrambenih proizvodov in drugih artiklov, ter imela tam sedež svoje dejavnosti; ‒ v najemni pogodbi je bila določena najemnina v višini 1.000,00 EUR mesečno; ‒ toženka je od 1. 6. 2006 dalje izstavljala račune za najemnino za poletno obdobje po 1.200,00 EUR mesečno, od 1. 7. 2009 pa za poletno obdobje po 1.500,00 EUR mesečno, sicer pa 1.200,00 EUR mesečno; ‒ tožnica aneksov k najemni pogodbi, ki jih je pripravila prva toženka in katerih predmet je bilo zvišanje najemnine na v prejšnji točki navedene zneske, ni podpisala, je pa te zneske plačevala; ‒ po izteku najemnega obdobja iz pogodbe z dne 30. 4. 2005 nova najemna pogodba za čas po 1. 5. 2010 ni bila podpisana, je pa prva toženka še nadalje dopustila tožnici v poslovnem prostoru izvajati dejavnost, tožnica pa ji je tudi po izteku obdobja najema iz pisne pogodbe z dne 30. 4. 2005 več mesecev plačevala najemnino v prej navedenih (glede na navedeno pogodbo zvišanih) zneskih; ‒ tožnica je najemnino dolgovala za čas od oktobra do decembra 2010 ter od septembra do decembra 2011 in od 1. 1. 2012 dalje; ‒ prva toženka je tožnico večkrat opominjala k plačilu neplačanih najemnin, čemur je tožnica nasprotovala, češ da ima preplačilo, ker je v predhodnem obdobju plačevala več od najemnine, določene v najemni pogodbi z dne 30. 4. 2005; ‒ zaradi neplačevanja najemnine je prva toženka tožnici 10. 2. 2012 podala odstop od najemne pogodbe, ki ga je tožnica prejela 11. 2. 2012, ter zahtevala izročitev poslovnega prostora, prostega oseb in stvari, najkasneje do 14. 3. 2012; ‒ poleg tega je prva toženka sodno zahtevala plačilo dolgovanih zneskov najemnine po 1.200,00 EUR oz. v poletnih mesecih po 1.500,00 EUR mesečno in z zahtevkom uspela: Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I Pg 256/2014 z dne 13. 4. 2015, ki je postala pravnomočna na podlagi sodbe Višjega sodišča v Mariboru I Cp 106/2016 z dne 6. 5. 2016, njenemu zahtevku ugodilo do višine glavnice 11.800,00 EUR in stroškov, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi; presodilo je, da je bila najemna pogodba s tem, ko je bila realizirana glede nadaljnje prepustitve prostora v uporabo na strani najemodajalke in s plačevanjem zvišane najemnine na strani najemnice, preoblikovana v razmerje za nedoločen čas. Zavrnjena je bila najemničina teza o preplačilu, izvirajočem iz plačevanja nad 1.000,00 EUR mesečno; ‒ drugi toženec C. C. je 25. 4. 2012 zamenjal ključavnico varovalnih kovinskih vrat, nameščenih pred vhodna vrata v poslovni prostor in ključavnico vhodnih vrat in ključa izročil ženi, ta pa je njihovo izročitev najemnici zavrnila in ji s tem onemogočila opravljanje dejavnosti; ‒ tožnica je vložila tožbo zaradi motenja posesti. Okrajno sodišče v Piranu je s sklepom P 88/2012 z dne 20. 9. 2012, potrjenim s sklepom Višjega sodišča v Kopru Cp 849/2012 z dne 16. 1. 2013, prvi toženki naložilo vzpostavitev prejšnjega stanja in ji prepovedalo ponoviti motilno dejanje; ‒ po zamenjavi ključavnic je tožnica zoper prvo toženko vložila tudi zasebno kazensko tožbo. Tudi s to je uspela. S sodbo z dne 19. 1. 2015 je bila prva toženka spoznana za krivo kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), in sicer, da »je samovoljno vzela svojo pravico, za katero je mislila, da ji pripada, s tem, da je v večernih urah 25. 4. 2012 potem, ko je njen soprog C. C. na vhodnih vratih poslovnega prostora – mini marketa v pritličju stavbe na naslovu ..., katerega je imela v najemu D. D. na podlagi najemne pogodbe z dne 30. 4. 2005, zamenjal ključavnici in ključe teh ključavnic izročil A. A., zavrnila zahtevo D. D., naj ji izroči navedena ključa, ki odpirata zamenjani ključavnici in ji ključev ni izročila niti potem, ko je prejela ugovor D. D., vložen zoper sklep Okrožnega sodišča v Kopru Plg 7/2012 z dne 21. 3. 2012, s čimer je pridobila posest nad navedenim poslovnim prostorom, kakor niti po prejemu sklepa Višjega sodišča v Kopru Cp 849/2012 z dne 16. 1. 2013, s katerim je bil potrjen sklep Okrajnega sodišča v Piranu P 88/2012, s katerim ji je bilo naloženo, da izroči D. D. ključe zamenjane ključavnice, in tako D. D. onemogočila izvajanje posesti na navedenem poslovnem prostoru, čeprav A. A. za opisano ravnanje ni imela pravnomočnega izvršilnega naslova, kakor tudi ne podlage v zakonu.« **Odločitvi sodišč prve in druge stopnje v prvem sojenju**

3. Sodišče prve stopnje je zahtevku delno ugodilo. Glede podlage zahtevka je odločilo, da je prva toženka odgovorna za tožničino škodo zaradi vezanosti pravdnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo, drugi toženec pa je odgovoren po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti.

S sodbo P 71/2015 z dne 30. 4. 2020 je: i) ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 47.701,12 EUR (vrednost blaga v trgovini 20.605,40 EUR, obveznosti do delavcev 8.404,84 EUR, prispevki za tožnico 3.424,65 EUR, obveznosti do dobaviteljev 948,23 EUR, izgubljeni zaslužek 12.018,00 EUR, odškodnina za nepremoženjsko škodo 2.300,00 EUR), ii) ugotovilo, da ne obstojita terjatvi tožene stranke do tožeče stranke v višini 607,56 EUR z obrestmi (strošek električne energije) in 6.300,00 EUR z obrestmi (stroški hrambe), iii) zavrnilo ugovor prve toženke za pobot 2.000,00 EUR (uporabnina), iv) pobotalo tožničino terjatev v višini 47.701,12 EUR s terjatvijo prve toženke v znesku 24.226,13 EUR (prisojeno s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 256/2014) v) toženi stranki naložilo v plačilo 43.463,50 EUR z obrestmi, vi) višji tožbeni zahtevek zavrnilo.

4. Drugostopenjsko sodišče je s sklepom I Cp 110/2021 z dne 20. 4. 2021 sodbo razveljavilo. Ocenilo je, da je ravnanje tožencev mogoče opredeliti kot protipravno le, če odstop od najemne pogodbe ni bil utemeljen, česar sodišče prve stopnje ni presojalo. Če je bil odstop utemeljen in tožnica na dan zamenjave ključavnic ni imela več pravnega temelja za uporabo poslovnega prostora, ni upravičena do povrnitve škode, ki izvira iz nemožnosti poslovanja v njem.

**Odločitev sodišča prve in druge stopnje v ponovljenem sojenju**

5. Prvostopenjsko sodišče je (glede podlage zahtevka upoštevaje napotke iz razveljavitvenega sklepa): i) ugotovilo obstoj terjatve tožnice do prve toženke v višini 20.605,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. 2. 2015 dalje do plačila (terjatev na dan izdaje sodbe 15. 3. 2022 znaša 32.325,50 EUR), ii) ugotovilo obstoj terjatve toženke do tožnice v skupni višini na dan izdaje sodbe 830,61 EUR in 6.300,00 EUR, iii) ugovor pobotanja toženke glede terjatve v višini 2.000,00 EUR zavrnilo, iv) pobotalo terjatve tožnice s terjatvami prve toženke, vključno s tisto, o kateri je bilo odločeno s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru, do zneska 32.325,50 EUR, v) zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da sta ji oba toženca dolžna plačati 161.133,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdne stroške ter vi) tožnici naložilo, da mora toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 11.867,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Pravni zaključek sodišča prve stopnje je bil, da je prva toženka veljavno odstopila od za nedoločen čas obnovljene najemne pogodbe iz krivdnih razlogov na strani tožnice: v relevantnem obdobju ta najemnine ni plačevala zaradi prepričanja o preplačilu v predhodnem obdobju, ki je neutemeljeno, saj je bilo ugotovljeno, da je bila najemnina s konkludentnim ravnanjem pogodbenih strank zvišana in je tožnica plačevala toliko, kot je bila dolžna plačati, ter preplačilo ni nastalo. Zaradi veljavnosti odstopa od pogodbe tožnica ni imela več pravnega naslova za posest poslovnega prostora, česar ne spremeni sklep, izdan v motenjski pravdi, po katerem je bila prva toženka dolžna tožnici posest vrniti, saj se v motenjski pravdi ne upoštevata pravica do posesti in dobra vera posestnika. Tožnica zaradi odpovedi pogodbe ni imela pravne podlage za uporabo poslovnega prostora, zapustiti ga je bila dolžna najpozneje 14. 3. 2012. Zato v njem ne bi mogla opravljati dejavnosti ter iz nje ustvarjati prihodkov niti v primeru, če ne bi uspela v motenjski pravdi in v kazenskem postopku. Iz tega razloga dejanje prve toženke ni pravno relevanten vzrok škode, za katero tožnica trdi, da je bila posledica odvzema posesti poslovnega prostora in nemožnosti opravljanja dejavnosti. Stališče tožnice, da bi morala toženka s prevzemom poslovnega prostora počakati do odločitve sodišča o njenem ugovoru zoper izpraznitveni nalog, je prvostopenjsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno: tožnica je ravnala protipravno, pravnega temelja za posest ni imela več in onemogočanje uporabe lastne stvari prvi toženki bi pomenilo prikrajšanje slednje.

7. Zaradi presoje, da toženca nista odgovorna za škodo, ki je posledica nemožnosti uporabe spornega poslovnega prostora, je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevke za povrnitev izdatkov za plače zaposlenih za čas od maja do julija 2012, za socialno zavarovanje tožnice za čas od 1. maja do 31. decembra 2014, za plačilo računov dobaviteljev za čas po 25. 4. 2012, za stroške pravdnih in izvršilnih postopkov, katerih povrnitev so zahtevali dobavitelji, za plačilo izgubljenega dobička za leta od 2012 do 2014 in za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnice. Odločitve o zahtevkih, s katerimi je tožnica uspela, Vrhovno sodišče natančneje ne povzema, ker niso predmet presoje v revizijskem postopku.

8. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo. Pritrjuje sodišču prve stopnje, da je odločilno, da je prva toženka od pogodbe veljavno odstopila in da je s tem pridobila pravno podlago za prevzem posesti, to pa po njegovem mnenju pomeni, da toženca nista ravnala protipravno in da nista odgovorna za tožničino škodo. Povzema del razlogov iz odločbe III Ips 213/2008, po katerih dobljena motenjska pravda brez veljavne najemne pogodbe za poslovni prostor ne more biti podlaga za pričakovanje dobička izprtega najemnika. Niti ugovor zoper izpraznitveni nalog in obsodba v kazenskem postopku ne pomenita, da je imela tožnica pravni naslov za uporabo prostora, njena škoda pa izvira iz nemožnosti opravljanja dejavnosti v tem prostoru.

**Dopuščeno vprašanje**

9. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 434/2022 z dne 21. 12. 2022 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali je pravilno stališče sodišča, ko v predmetnem odškodninskem sporu kljub določbi 14. člena Zakona o pravdnem postopku svoje odločitve ni vezalo na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo in jo je vezalo na vprašanje, ali je prva toženka veljavno odstopila od najemne pogodbe za poslovni prostor.

**Povzetek revizijskih navedb**

10. Tožnica je vložila revizijo iz razlogov »bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava, kršitve enakega varstva pravic, torej iz razlogov po 370. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in 22. člena Ustave Republike Slovenije« in predlagala spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo pritožbi in spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da bo njenemu zahtevku ugodeno, podredno pa razveljavitev sodb obeh sodišč nižje stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

11. Strinja se, da je bila najemna pogodba obnovljena za nedoločen čas. Nato povzema izreka motenjskega sklepa in kazenske sodbe (obsodba za kaznivo dejanje samovoljnosti, ker je ravnala brez podlage v izvršilnem naslovu ali zakonu, pomeni, da je bilo njeno ravnanje protipravno) ter besedilo 14. člena ZPP.

12. Meni, da prva toženka z motenjskim sklepom ne bi bila zavezana vzpostaviti prejšnje stanje – vrniti posest, če bi bil njen odstop od pogodbe pred motilnim dejanjem veljaven. In tudi, če bi bil odstop od pogodbe veljaven, to še ne pomeni, da bi smela toženca prejšnje posestno stanje vzpostaviti na silo. Bistvo posestnega varstva je prav v tem, da pravni red ščiti obstoječe stanje in preprečuje uporabo sile za ponovno vzpostavitev posesti. Prav nasilna sprememba stanja, ki je bila protipravna (razlogi sodišča prve stopnje o tem v 23. in v 25. točki obrazložitve si med seboj nasprotujejo), je vzrok tožničine škode: izpada dohodka, stroškov izplačila plač in odpravnin zaposlenim in podobno ne bi bilo, če bi tožnica v poslovnem prostoru navkljub odsotnosti pravnega naslova za njegovo uporabo lahko opravljala dejavnost. 13. Stališče, da je odločilno, ali je imela prva toženka pravico do prevzema posesti, kar je odvisno od vprašanja, ali je veljavno odstopila od pogodbe, je zmotno, saj pomeni negacijo vezanosti sodišča na obsodilno kazensko sodbo. V konkretnem primeru iz izreka obsodilne sodbe izhaja, da prva toženka za ravnanje dne 25. 4. 2012 ni imela podlage ne v izvršilnem naslovu ne v zakonu. Evidentno je, da je ravnala protipravno, to ravnanje pa je bilo vzrok vtoževane škode.

**Povzetek odgovora na revizijo**

14. Toženca predlagata zavrnitev revizije. Sklep, izdan v motenjski pravdi, za presojo protipravnosti njunega ravnanja nima teže, ki mu jo pripisuje tožnica, saj je z njim odločeno le o zadnji mirni posesti, ne pa o pravici do posesti ali o njuni odgovornosti za tožničino škodo. Sicer pa tožnica po prejemu sklepa ni storila ničesar za ponovno pridobitev posesti, predlog za izvršbo je vložila prepozno in ga je izvršilno sodišče zavrglo. Vzročna zveza med spornim dejanjem tožencev (četudi je bilo protipravno in na strani prve toženke kaznivo) je bila s tem prekinjena. Najmanj od 31. 3. 2013 tožencema ni mogoče naložiti nobene odgovornosti niti če bi tožnici res nastala škoda in če bi bilo treba upoštevati kazensko sodbo, ki je postala pravnomočna 19. 1. 2015. 15. Tožničina opustitev zavarovanja svojih pravic iz malomarnosti je pomenila prekinitev vezanosti sodišča na 14. člen ZPP. Te določbe ni mogoče uporabiti, ker sploh ne gre za identično dejansko stanje: kazensko sodišče je ugotavljalo dejansko stanje na dan 25. 4. 2012, pravdno sodišče v tej zadevi pa pred tem datumom, zato njegove ugotovitve niso v nasprotju z ugotovitvami, na katerih temelji obsodilna sodba. Tožnica 25. 4. 2012 ni imela pravnega naslova za uporabo spornega prostora, kar pomeni, da je nase prevzela tveganje neugodnih posledic.

16. Procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni bilo, obrazložitev v 22. do 25. točki izpodbijane sodbe je ustrezna.

**Obseg preizkusa izpodbijane sodbe**

17. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi samo izpodbijano sodbo ter samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Vrhovno sodišče se zato ni opredeljevalo do očitkov o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi zatrjevanega nasprotja v razlogih prvostopenjske sodbe, ker ti niso naperjeni proti drugostopenjski sodbi (kot zmotno izhaja iz odgovora na revizijo) in ne do pravilnosti materialnopravnega zaključka izpodbijane sodbe o veljavnosti tožničinega odstopa od najemne pogodbe, ker glede tega vprašanja revizija ni bila dopuščena.

**Presoja utemeljenosti revizije**

18. Revizija je utemeljena.

**O vezanosti pravdnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo**

19. ZPP v 14. členu določa, da je sodišče, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, (samo) glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Določba se uporabi, ko je dejansko stanje, na katerega tožnik opira zahtevek v pravdi, identično z dejanskim stanjem, ki je bilo podlaga pravnomočne obsodilne kazenske sodbe - ko torej kazensko in pravdno sodišče obravnavata isti historični dogodek.1

20. Predpostavke vezanosti pravdnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo so: (i) da je isti historični dogodek predmet obravnave najprej pred kazenskim in nato pred pravdnim sodiščem; (ii) da se o civilnopravni odgovornosti odloča na podlagi v bistvenem iste dejanske podlage, kot jo je za podlago svoje odločitve glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti vzelo kazensko sodišče; (iii) da se je kazenski postopek zaključil z obsodilno sodbo. Vezanost je logična (če določeno ravnanje utemeljuje presojo o obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca zanj, potem toliko bolj utemeljuje presojo o civilnopravni odgovornosti, ki je strožja od kazenskopravne) in je namenjena varovanju avtoritete pravnomočne obsodilne sodbe in koherentnosti pravnega reda2 (nasprotujoče si odločitve pravdnega in kazenskega sodišča o istem vprašanju bi lahko ogrozile pravno varnost, zato se pravdnemu sodišču prepreči, da bi odločilo drugače3).

21. Izhodišče za presojo vezanosti so tožbene trditve (nanje je sodišče po 7. členu ZPP vezano), s katerimi tožnica utemeljuje svoj odškodninski zahtevek. V odškodninski pravdi je dejansko stanje identično, kadar škoda izvira prav iz tistega ravnanja toženca, zaradi katerega je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja.4 Zakon želi zagotoviti, da bo nekdo, ki je utrpel škodo s kaznivim dejanjem, v pravdnem postopku uspel s svojim odškodninskim zahtevkom.5

22. Tožnica je, povzeto po tožbi, trdila, da sta toženca odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je utrpela, ker sta ji onemogočila uporabo od prve toženke najetega poslovnega prostora, v katerem je opravljala svojo poslovno dejavnost prodaje prehrambenih proizvodov in drugih artiklov. Med pogodbenicama je bilo sporno, ali tožnica dolguje najemnino. Prva toženka je v prepričanju, da jo dolguje, izposlovala sodni izpraznitveni nalog, ki ob odvzemu posesti zaradi tožničinega ugovora ni bil pravnomočen, toženca pa sta ne glede na to na silo in brez pravnega naslova zamenjala ključavnico in tožnici v trenutku onemogočila opravljanje dejavnosti. Kazensko sodišče je prvo tožnico pravnomočno obsodilo storitve kaznivega dejanja samovoljnosti.

23. V prvem odstavku 310. člena KZ-1 je določeno: »Kdor si samovoljno vzame svojo pravico ali pravico, za katero misli, da mu pripada, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev.« Inkriminirano je ravnanje posameznika, ki ima, ali v dobri veri meni, da ima, pravni naslov za določeno pravico, a jo uresniči tako, da obide za to z zakonom predvideno pot pred pristojnimi organi. Ignorira torej obstoječi pravni red in sam nepooblaščeno vzame stvari v svoje roke mimo zakonske ureditve, čeprav ve, da samopomoč ni dopustna. Iz obsodilne kazenske sodbe izhaja, da je prva toženka storila prav to: prepričana, da ima kot lastnica pravico nastopiti uporabo poslovnega prostora, češ da je tožničina pogodbena pravica uporabe zaradi odpovedi najemnega razmerja prenehala, je potem, ko je drugi toženec zamenjal ključavnice, odklonila izročitev ključev tožnici in ji onemogočila uporabo. Ni počakala, da bi o ugovoru tožnice zoper izpraznitveni nalog odločilo sodišče, pred katerim je tekel postopek.

24. V smislu 14. člena ZPP je dejansko stanje identično, če je podana identiteta historičnega dogodka v subjektivnem in v objektivnem oziru.

Subjektivni vidik identitete dejanskih stanj je v tem, da je odgovorna oseba v kazenskem in v sledečem mu pravdnem postopku ista - da je torej ista oseba storilec kaznivega dejanja in povzročitelj škode.

Objektivni vidik identitete je v tem, da je kaznivo dejanje iz pravnomočne kazenske sodbe hkrati škodno dejanje kot vzrok škode, o povrnitvi katere se odloča v pravdi. Zaradi vezanosti pravdnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne odgovornosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki bi bile v nasprotju s tistimi ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne kazenske sodbe;6 pravdno sodišče lahko drugače ugotovi le dejstva, od katerih ni bila odvisna odločitev o kvalifikaciji in obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti.7

25. Subjektivni vidik identitete je glede prve toženke podan. Ne pa tudi glede drugega toženca: pravilo o vezanosti na kazensko obsodilno sodbo zaradi identitete dejanskih stanj je treba razlagati restriktivno oziroma tako, da (preširoka) razlaga ne bi privedla do kršitve strankine ustavne in konvencijske pravice do sodnega varstva (22. člen Ustave RS in 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah), iz katere izhaja tudi zahteva po kontradiktornosti pravdnega postopka; vezanost na obsodilno kazensko sodbo bi bila v nasprotju s to zahtevo, če bi imela v pravdi položaj tožene stranke oseba, ki v kazenskem postopku ni imela položaja obdolženca in s tem možnosti sodelovanja v postopku.8

26. V zvezi z objektivnim elementom identitete glede prve toženke je v obravnavanem primeru pomembno, ali se dejanski opis znakov kaznivega dejanja prekriva z dejstvi, ki so bistvena za odločitev o tožbenem zahtevku in pomenijo elemente odškodninskega delikta. Prekrivanje je le delno. Ni ga glede vzročne zveze in škode. Škoda je bistveni element civilnopravne odgovornosti, a ni hkrati tudi zakonski znak kaznivega dejanja samovoljnosti; zato škoda v izreku kazenske sodbe ni bila ugotovljena,9 prav tako, logično, tudi ne vzročna zveza med ravnanjem prve toženke in škodo. V izreku obsodilne sodbe navedena ugotovitev, da je prva toženka tožnici odvzela posest poslovnega prostora, v katerem je ta opravljala podjetniško dejavnost, za kar (prva toženka) ni imela ne pravnomočnega izvršilnega naslova in ne podlage v zakonu, sicer lahko kaže na oškodovanje tožnice in njen vzrok, vendar je treba upoštevati, da predmet kazenskopravnega varstva pri kaznivem dejanju samovoljnosti, ki je kaznivo dejanje zoper javni red in mir, ni škoda, ki bi nastala posamezniku (v konkretnem primeru tožnici). Škodo zato ugotavlja pravdno sodišče, če so podani ostali elementi civilnega delikta. Pri tem je na tiste, ki se ujemajo z obsodilno kazensko sodbo, vezano (v obravnavanem primeru na protipravnost), ostale (v tem primeru škodo in vzročno zvezo) pa presoja samo.

27. Vezano je na presojo kazenskega sodišča, da je bilo ravnanje prve toženke, ki je po tožničinih trditvah vzrok njene škode, to je odvzem posesti poslovnega prostora z neizročitvijo ključev zamenjanih ključavnic, protipravno. Argument izpodbijane sodbe, da ravnanje ni bilo protipravno, češ da je prva toženka veljavno odstopila od najemne pogodbe in da je s tem pridobila pravno podlago za prevzem posesti, tožnica pa zato pravice do posesti ni imela več, je zmoten: v času, ko je bila posest tožnici odvzeta, sklep sodišča o odpovedi še ni bil pravnomočen, sklep, po katerem je bila prva toženka dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje, pa je bil pravnomočen; prav zato je bilo ravnanje prve toženke, obravnavano v kazenskem postopku, skladno z ratiom kaznivega dejanja samovoljnosti, opisanim zgoraj,10 v obsodilni sodbi opredeljeno kot samovoljno in prepovedano (v civilnopravnem pomenu pa je bilo v nasprotju s temeljnim postulatom prava - prepovedjo nedovoljene samopomoči). S presojo, da je bila prva toženka upravičena tožnici odvzeti posest poslovnega prostora, je bila v pravdnem postopku izničena avtoriteta pravnomočne obsodilne kazenske sodbe.

**Odgovor na dopuščeno vprašanje**

28. Vrhovno sodišče torej zaključuje (in s tem odgovarja na dopuščeno vprašanje), da je pritožbeno sodišče pri presoji protipravnosti kot elementa civilnega delikta kljub vezanosti na pravnomočno obsodilno sodbo svojo odločitev napačno vezalo na vprašanje, ali je prva toženka veljavno odstopila od najemne pogodbe (in ali je imela, tožnica pa izgubila pravico do posesti spornega poslovnega prostora).

**Odločitev o reviziji zoper prvo toženko**

29. Revizija zoper prvo toženko je utemeljena v delu, s katerim je bil zahtevek zoper njo pravnomočno zavrnjen. Vrhovno sodišče ji je zato ugodilo ter sodbi sodišč druge in prve stopnje v tem obsegu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

30. V zavrnilno odločitev zoper drugega toženca Vrhovno sodišče ni poseglo. Kot je bilo zgoraj že pojasnjeno, sodišče glede njega ni vezano na obsodilno kazensko sodbo zaradi pomanjkanja subjektivne identitete dejanskega stanja. Zato presoja vzročne zveze med njegovim ravnanjem in tožničino škodo ni podvržena 14. členu ZPP, glede vprašanja pravilnosti presoje o odsotnosti vzročne zveze po splošnih pravilih obligacijskega prava pa revizija ni bila ne predlagana ne dopuščena.

**Napotki za novo sojenje**

31. Sodišče druge stopnje ni izčrpalo tožničine pritožbe glede vzročne zveze, ker je napačno odločilo, da ravnanje prve toženke ni bilo protipravno. Kljub temu je Vrhovno sodišče zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje. To je odločilo, da vzročne zveze med ravnanjem prve toženke in tožničino škodo ni in sicer zato, ker zaradi prvotoženkinega veljavnega odstopa od najemne pogodbe tožnica na dan zamenjave ključavnic ni imela več »urejenih pogojev za opravljanje dejavnosti« v poslovnem prostoru (ne bi mogla v njem opravljati dejavnosti); pri tem je poudarilo, da prva toženka na pravnomočnost odločitve o izpraznitvenem nalogu ni bila dolžna čakati. Ta argument pa je (čeprav glede na 14. člen ZPP ne bi smel biti) v nasprotju z bistvenim razlogom kazenske obsodilne sodbe (znakom kaznivega dejanja samovoljnosti). V ponovljenem postopku bo treba ob upoštevanju navedenega presoditi, ali in katera škoda, o kateri še ni pravnomočno odločeno, je tožnici nastala zaradi ravnanja prve toženke. V primeru zaključka o obstoju pravno priznane vzročnosti bo moralo sodišče v zvezi s tem odločiti o ugovoru pretrganja vzročne zveze (ta je bila po stališču tožene stranke pretrgana najpozneje takrat, ko bi tožnica lahko s pravočasno vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi sklepa, izdanega v pravdi zaradi motenja posesti, zahtevala vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja) in odločiti o ugovoru deljene odgovornosti, poleg tega pa ugotoviti odločilna dejstva v zvezi z obsegom škode, ki v predhodnem postopku zaradi presoje, da ni podan temelj odškodninske odgovornosti, niso bila ugotovljena. Če bi o vseh navedenih vprašanjih odločilo sodišče druge stopnje, bi bilo po presoji revizijskega sodišča prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe (25. člen Ustave).

**Stroški revizijskega postopka**

32. Ker je sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je Vrhovno sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka skladno z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

**Sestava senata**

33. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Glej L. Ude., Civilno procesno pravo, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2002, stran 93 in 94 in A. Galič, v: Ude, L. in soavtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Založba Uradni list RS in GV Založba, 1. knjiga, Ljubljana 2005, stran 140. 2 Glej A. Galič, v: L. Ude in soavtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list in Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2005, stran 140 in 141. 3 Glej S. Triva in M. Dika, Građansko parnično procesno pravo, VII. izmijenjeno i dopunjeno izdanje, Narodne novine, Zagreb 2004, stran 87. 4 Glej Wedam Lukić, D., Vmesna sodba, predhodna vprašanja in identična vprašanja v odškodninskih sporih, Pravni letopis 2012, stan 42. 5 Poročevalec Državnega zbora št. 43 z dne 16. 10. 1995. 6 Glej Galič, A., v: Ude, L. in soavtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Založba Uradni list RS in GV Založba, 1. knjiga, Ljubljana 2005, stran 142. Enako sodba II Ips 343/2013 z dne 5. 11. 2015, točka 17 obrazložitve. 7 Galič, A., isto delo, stran 143 in 144, sodba II Ips 343/2013 z dne 5. 11. 2015, točka 18 obrazložitve. 8 Glej A. Galič, Obstoj kaznivega dejanja kot predhodno vprašanje v pravdi ter identična dejanska stanja, Zbornik znanstvenih razprav, LVII. letnik, Ljubljana 1997, stran 76. Enako sodba II Ips 343/2013 z dne 5. 11. 2015, točka 18 obrazložitve. 9 S. Triva in M. Dika, Građansko parnično procesno pravo, VII. izmijenjeno i dopunjeno izdanje, Narodne novine, Zagreb 2002, stran 88, pojasnjujeta, da ugotovitve kazenskega sodišča o obstoju in obsegu škode »načeloma nimajo nobene avtoritete,« to pravilo pa ne velja, če sta škoda in njen obseg konstitutivni element kaznivega dejanja. 10 Glej 23. točko obrazložitve.