Jedro

Pogoji za razrešitev notarja z razlago, ker ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje notariata, niso izpolnjeni, če tega ni ugotovila Notarska zbornica ali ministrstvo, pristojno za pravosodje, na podlagi pregleda notarjevega poslovanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba ministra za pravosodje z dne 22.6.2006.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 22.6.2006 (1. točka izreka) in zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov postopka tožeče stranke (2. točka izreka). Z izpodbijano odločbo je tožena stranka tožnika razrešila opravljanja notariata z dnem pravnomočnosti te odločbe na podlagi 7. točke 1. odstavka 19. člena Zakona o notariatu (ZN-UPB2, Uradni list RS, št. 4/06), ker da ne izpolnjuje več pogoja iz 6. točke 1. odstavka 8. člena ZN, ki določa, da je eden izmed pogojev, ki ga mora izpolnjevati notar, ta, da je vreden javnega zaupanja za opravljanje notariata. Ugotovila je tudi, da je tožnik ravnal v nasprotju z določbo 2. odstavka 9. člena ZN. Glede dejanj, ki kažejo na to, da tožnik ni več oseba, vredna javnega zaupanja, se je sklicevala na obtožnico Okrožnega državnega tožilstva ... z dne 15.4.2002. Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke. Akt o razrešitvi tožnika kot notarja je štelo za akt javno pravne narave na podlagi 2. odstavka 3. člena ZUS v zvezi s 3. odstavkom 3. člena ZUS. Ker gre za drugo javno-pravno stvar, se za vprašanja postopka v skladu s 4. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP - UPB2, Uradni list RS, št. 24/06) za vprašanja postopka, ki v ZN niso urejena, smiselno uporabljajo določbe, ki urejajo upravni postopek. Svojo odločitev je oprlo na 7. točko 1. odstavka 19. člena, 6. točko 1. odstavka 8. člena, 2. odstavek 9. člena in 4. odstavek 19. člena ZN. Ocenilo je, da se tožnik neutemeljeno sklicuje na okoliščino, da kazenski postopek še ni pravnomočno končan, in da mu zaradi zastaranja uvedbe disciplinskega postopka za navedena dejanja ni bil izrečen disciplinski ukrep, in da tožena stranka ni ugotovila nobene okoliščine in predložila nobenega dokaza, ki bi dokazoval, da je bilo zaupanje strank v tožnikovo ravnanje in nepristranskost kot notarja okrnjeno. Kot neutemeljene je zavrnilo tudi tožbene ugovore glede kršitev pravil postopka v zvezi z bistvenimi pomanjkljivostmi izpodbijane odločbe . Zoper sodbo prvostopnega sodišča se tožnik pritožuje iz razlogov bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in s sklepom odpravi sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek ali podrejeno spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku (1., 2. in 3. točka 2. odstavka 77. člena ZUS). Bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu so podane zato, ker mu ni bil vročen odgovor tožene stranke na tožbo ( 8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 72. člena ZUS, vse pa v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS). Tožena stranka je kršila pravila ZUP, ker ZUP ni smiselno uporabila v celoti, temveč le za del svoje določbe. V tožbi je uveljavljal kršitev določb ZUP, do katerih pa se prvostopno sodišče ni opredelilo posamično, temveč jih je zavrnilo načelno. S tem je bistveno kršilo pravila postopka v upravnem sporu, to je 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP. Ni se opredelilo do izkazanega dejstva, da je tožena stranka postopek za razrešitev tožnika kot notarja uvedla že v aprilu 2005, ko za uvedbo takega postopka sploh ni imela nobenega pooblastila v ZN. Na podlagi novele ZN-D, ki je začela veljati 22.11.2005, pa lahko minister obstoj razrešitvenih razlogov iz 2., 5. in 7. točke 1. odstavka 19. člena ZN ugotovi le pri izvajanju pristojnosti po določbah ZN. Tožena stranka pa je obtožnico, na katero se sklicuje, pridobila še pred uveljavitvijo ZN-D, in sicer na podlagi 61. člena Zakona o državnem tožilstvu. Zato je jasno, da tožena stranka obstoja razrešitvenega razloga po 7. točki 1. odstavka 19. člena ZN ni ugotavljala pri izvajanju pristojnosti po določbah ZN, saj pozneje pridobljena pooblastila ne morejo legalizirati predhodno nezakonito izvršenih dejanj, zlasti glede na ustavno prepoved povratne veljave pravnih aktov (155. člen Ustave Republike Slovenije - URS), in ob dejstvu, da ZN-D ne določa, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, to je za čas pred 22.11.2005. Prvostopno sodišče je zato zmotno uporabilo materialno pravo, saj je uporabilo določbo 6. člena ZN-D, ki pa je ne bi smelo uporabiti. Ker podatki iz obtožnice ne morejo predstavljati odločilnega razloga izpodbijane sodbe, sodba nima razlogov glede odločilnih dejstev, s čemer je podana nadaljnja kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Odločitev tožene stranke se opira na 2. odstavek 9. člena ZN, torej bi bil pravilen razrešitveni razlog iz 5. in ne iz 7. točke 1. odstavka 19. člena ZN. Zato je materialno pravo zmotno uporabljeno. Izpodbijana odločba tožene stranke temelji na dogodkih iz leta 1995 in 1996, ki naj bi bili nezdružljivi z notariatom, vendar določba 2. odstavka 9. člena ZN ne more zaobjemati dogodka izpred 10-ih let. V smislu sedanjika je tudi določba 5. odstavka 8. člena ZN, kjer je poudarjena povezava med dosedanjim delom in obnašanjem ter opravljanjem notariata. Neobstoja javnega zaupanja ni mogoče utemeljevati z dogodki izpred 10 let. Minister je pooblastilo za ugotavljanje obstoja razrešitvenih razlogov poleg Notarske zbornice prejel s spremembo ZN-D dne 7.11.2005. Torej je to svoje pooblastilo uporabil za nazaj za obdobje, v katerem je bilo ugotavljanje razrešitvenih razlogov le v pristojnosti Notarske zbornice. Ta pa je izvedla disciplinski postopek, vendar je njeno odločbo Vrhovno sodišče RS razveljavilo, ker je uvedba disciplinskega postopka zastarala. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v nasprotju s prepovedjo retroaktivnosti ponovno odločila o že končani zadevi. Zato je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, in sicer določbe 8., 9. in 19. člena ZN.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo ponavlja svoje navedbe iz odgovora na tožbo in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je prvostopno sodišče pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke, ki je tožnika razrešila kot notarja zato, ker ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje notarske dejavnosti iz 6. točke 8. člena ZN-UPB2, to je pogoja, da je vreden javnega zaupanja za opravljanje notariata, kar pa je po 7. točki 1. odstavka 19. člena ZN-UPB2 razlog za razrešitev notarja. Po 5. odstavku 8. člena ZN-UPB2 oseba ne izpolnjuje pogoja, da je vredna javnega zaupanja (kot pogoja za imenovanje za notarja), če je zanjo na podlagi dosedanjega dela, ravnanja ali obnašanja utemeljeno sklepati, da notarskega poklica ne (bo) opravlja(la) strokovno, pošteno ali da kot notar ne (bo) varuje ugleda notarskega poklica ter nepristranskosti, ali če je bila obsojena za kaznivo dejanje, zaradi katerega je moralno nevredna za opravljanje notariata, dokler se kazenska sankcija po zakonu ne izbriše. Razrešitveni razlog, da notar ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje notariata (mednje se šteje tudi uživanje javnega zaupanja) iz 7. točka 1. odstavka 19. člena ZN-UPB2, po določbi 6. alinee 2. odstavka 19. člena ZN-UPB2 nastopi z dnem, ko to (da notar ni več vreden javnega zaupanja) ugotovi Notarska zbornica ali ministrstvo, pristojno za pravosodje (v nadaljevanju ministrstvo). Po 3. odstavku 19. člen ZN-UPB2 mora Notarska zbornica o nastopu tega razrešitvenega razloga takoj, ko zanj izve, obvestiti ministrstvo. Obstoj tega razrešitvenega razloga pa v skladu s 4. odstavkom 19. člena ZN-UPB2 lahko ugotovi tudi ministrstvo pri izvajanju pristojnosti po določbah ZN-UPB2. Pristojnosti ministrstva v zvezi z nadzorom notarja so urejene v 109. členu ZN-UPB-2. V njem je določeno, da ministrstvo opravlja nadzor nad zakonitostjo opravljanja notariata (1. odstavek). V 2. odstavku 109. člena ZN-UPB2 so določene pristojnosti ministrstva v zvezi z nadzorom, v 3. odstavku so določeni pogoji za osebe ministrstva, ki tak nadzor lahko opravijo in dolžnost notarja za sodelovanje pri pregledu; v 4. odstavku pa je določeno, da pregledovalci v zvezi z opravljenim pregledom sestavijo poročilo, katerega izvod se posreduje notarju. Ugotovitve iz tega poročila pa se lahko uporabijo za izvrševanje zakonitih pristojnosti ali obveznosti ministrstva.

Ker v obravnavanem primeru obstoja razrešitvenega razloga po 7. točki 1. odstavka 19. člena ZN-UPB2 ministrstvu ni sporočila Notarska zbornica in ker ga tudi ni ugotovilo ministrstvo samo ob nadzoru nad zakonitostjo opravljanja notariata po določbah 109. člena ZN-UPB2, obstoj tega razrešitvenega razloga ni bil ugotovljen na predpisan način in z ustreznim aktom, zato po presoji pritožbenega sodišča tudi ni pravne podlage za razrešitev tožnika kot notarja v določbi 7. točke 1. odstavka 19. člena ZN-UPB2 v zvezi s 6. točko 1. odstavka 8. člena in 5. odstavkom 8. člena ZN-UPB2. Ali je v tem primeru podan kakšen drug razlog za razrešitev tožnika kot notarja, pa ni predmet tega upravnega spora.

Ker je bilo treba pritožbi in tožbi ugoditi že iz navedenega razloga, se do drugih tožbenih in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

Na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati niti sklicevanje tožene stranke na določbe 2. odstavka 9. člena ZN-UPB-2. Ta določa, da notarju ni dovoljeno opravljanje poslov, ki so nezdružljivi z ugledom in neoporečnostjo, ki ju zahteva opravljanje notariata, ali zaradi katerih bi bilo lahko okrnjeno zaupanje v notarjevo nepristranskost oziroma v verodostojnost po njem izdanih listin. Dejanj, zaradi katerih ga je tožena stranka razrešila, namreč ni ugotovila Notarska zbornica ali ministrstvo pri pregledu poslovanja, temveč je zanje izvedela iz obtožnice. Storjena dejanja, sklepanje posojilnih pogodb, pa je tožena stranka napačno štela za tožnikovo dejavnost oziroma opravljanje poslov, ki jo nezakonito opravlja skupaj z notariatom. Pritožbeno sodišče namreč meni, da izraz "opravljanje poslov" pomeni opravljanje določene dejavnosti ali zadev oziroma poslov za druge, ne pa sklepanje posojilnih pogodb, čeprav so te fiktivne ali kako drugače nezakonite, v lastnem imenu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 3. odstavka 80. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo in spremenilo prvostopno sodbo tako, da je tožbi na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke. Zadeve toženi stranki ni vrnilo v nov postopek, ker je bila izpodbijana odločba izdana po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi odločalo na podlagi ZUS-1, in sicer o pritožbi na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, saj je pritožba v upravnem sporu v takšnih zadevah posebej predvidena v 7. odstavku 19. člena ZN-UPB2, o tožbi pa na podlagi 104. in 105. člena ZUS-1. Ker tožnik v tožbi in tudi pozneje stroškov postopka ni specificiral, o njih pritožbeno sodišče v tej sodbi ni odločilo, kljub temu, da je v tožbi izrecno, vendar pavšalno, zahteval, da mu tožena stranka stroške postopka povrne.