Jedro

Glede na izrečene besede in same okoliščine, v katerih so bile te izrečene, ko je obdolženec po telefonu klical T.B., ki ga sicer sploh ne pozna, ter mu rekel, da ima njegova žena N.B. razmerje z M.K. in da je slednji razdrl že ogromno zvez, je evidentno, da je obdolženec vsaj namigoval na njuno ljubezensko razmerje. Kaznivo dejanje obrekovanja pa je lahko storjeno tudi z namigovanjem na določeno dejstvo, ko iz same izjave sicer ne izhaja neposredna obrekovalna izjava, temveč ta izhaja logično iz vsebine izjave glede na okoliščine, v katerih je podana.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki pogrešajo opis, kako bi naj obdolženec škodil časti in dobremu imenu zasebnega tožilca, je dodati, da za obstoj kaznivega dejanja ni treba, da bi do teh posledic dejansko prišlo, temveč zadošča, da je obrekovanje objektivno takšno, da je te posledice sposobno povzročiti, pri čemer konkretni razlogi o tem sodijo v obrazložitev sodne odločbe.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega S.T. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso v višini 360,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega S.T. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 159. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo denarno kazen v znesku 1.000,00 EUR, ki jo je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora, pri čemer pa ta ne sme biti daljši od šestih mesecev. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan zasebnemu tožilcu povrniti stroške kazenskega postopka, in sicer potrebne izdatke in nagrado pooblaščenca zasebnega tožilca, o čemer bo odločeno s posebnim sklepom, ter sodno takso v višini 300,00 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik uvodoma v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, vendar v nadaljevanju ne pojasni, katero konkretno kršitev iz 372. člena ZKP ima v mislih in v čem bi naj kršitev bila. Iz pritožbenih izvajanj je razbrati, da meri na obstoj kršitve iz 1. točke 372. člena ZKP, saj navaja, da v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje nima vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, zato bi moralo sodišče prve stopnje obdolženca oprostiti obtožbe po 1. točki 358. člena ZKP. Po pritožbeni oceni iz opisa kaznivega dejanja ni mogoče razbrati, o kom bi naj obdolženec trdil ali raznašal kaj neresničnega; kako bi naj s tem škodil njegovi časti ali dobremu imenu; kdaj naj bi obdolženec delal, torej kdaj naj bi klical T.B.; in kje je bilo kaznivo dejanje storjeno. Vendar zagovornik nima prav, saj opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe zajema vse potrebne zakonske znake kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1, z jasnim in povsem določnim opisom vseh v pritožbi izpostavljenih okoliščin. Obrekljive trditve, ki se povsem očitno nanašajo tudi na zasebnega tožilca M.K., so jasno konkretizirane z opisom, da je obdolženec T.B. rekel, „da ima njegova žena N.B. razmerje z M.K. in da je M.K. razdrl že ogromno zvez,“ ustrezno konkretizirana pa je tudi vzročna zveza med obrekljivimi trditvami in posledicami, ki zasebnemu tožilcu utegnejo nastati, s tem, ko je v nadaljevanju navedeno, „da so te trditve takšne, da lahko škodujejo časti in dobremu imenu M.K..“ V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki pogrešajo opis, kako bi naj obdolženec škodil časti in dobremu imenu zasebnega tožilca, pa je dodati, da za obstoj kaznivega dejanja ni treba, da bi do teh posledic dejansko prišlo, temveč zadošča, da je obrekovanje objektivno takšno, da je te posledice sposobno povzročiti, pri čemer konkretni razlogi o tem sodijo v obrazložitev sodne odločbe. Nadalje je z opisom, da je obdolženec „dne 6. 3. 2018 klical T.B. in mu po telefonu rekel...“ ustrezno opredeljen tudi čas klica oziroma čas storitve kaznivega dejanja, glede na način storitve kaznivega dejanja pa je v opisu dovolj določno navedeno, da je bilo dejanje storjeno po telefonu – tudi sicer pa kraj dejanja ni odločilno dejstvo in ni prevnorelevantna okoliščina, ki bi se nanašala na zakonske znake kaznivega dejanja.1 V luči vsega navedenega, očitana kršitev ni podana.

5. Istovrstno kršitev kazenskega zakona zagovornik smiselno uveljavlja s tem, ko trdi, da niso podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, ker klicatelj ni raznašal ničesar, kar bi lahko škodovalo časti in dobremu imenu zasebnega tožilca. Po prepričanju pritožbe namreč beseda „razmerje“ ni žaljiva, saj klicatelj ni konkretno navedel, za kakšno razmerje naj bi šlo; dobivanje na pijači in da ju vidi, pa samo po sebi ni objektivno žaljivo. S povzetim ni mogoče soglašati. Glede na izrečene besede in same okoliščine, v katerih so bile te izrečene, ko je obdolženec po telefonu klical T.B., ki ga sicer sploh ne pozna, ter mu rekel, da ima njegova žena N.B. razmerje z M.K. in da je slednji razdrl že ogromno zvez, je evidentno, da je obdolženec vsaj namigoval na njuno ljubezensko razmerje. Kaznivo dejanje obrekovanja pa je lahko storjeno tudi z namigovanjem na določeno dejstvo, ko iz same izjave sicer ne izhaja neposredna obrekovalna izjava, temveč ta izhaja logično iz vsebine izjave glede na okoliščine, v katerih je podana. Dejstva, ki jih storilec trdi ali raznaša pa ne rabijo biti sama po sebi objektivno žaljiva, kot to skuša prikazati pritožba, saj bi v primeru vrednostne ocene drugega bilo podano kaznivo dejanje razžalitve in ne obrekovanja.2 Sicer pa pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da so opisane neresnične trditve takšne, da izrečene na način, kot ga je izbral obdolženec, nedvomno objektivno lahko pomenijo oškodovanje časti in dobrega imena ter dostojanstva posameznika, tako zasebnega tožilca, kot tudi N.B., saj sta imenovana s tem označena kot prešuštnika, zasebni tožilec pa še kot razdiralec zvez, zaradi tega pa bi zasebni tožilec lahko bil deležen zaničevanja, preziranja in posmehovanja, prekršena pa je bila tudi njegova pravica do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave RS.3 Očitana kršitev torej tudi v tej smeri ni podana.

6. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko izraža svoje nestrinjanje z oceno dejanskega stanja kot jo je zavzelo sodišče prve stopnje, s čimer uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče nima namreč nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju sklicuje, glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odločilna dejstva, pa dodaja naslednje:

7. Bistvo pritožbe je v ponavljanju zagovora obdolženca, ki zanika, da bi kadarkoli klical T.B., katerega ne pozna, z njim nikoli ni komuniciral in ga tudi nikoli ni videl. Takšen zagovor obdolženca je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje, kar je v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe tudi obširno in tehtno pojasnilo. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da je T.B. dne 6. 3. 2018 po telefonu, s telefonske številke 031, ki pripada obdolžencu, poklical prav obdolženec in mu rekel, da ima njegova žena N.B. razmerje z M.K. in da je slednji razdrl že ogromno zvez. Podlago za takšne zaključke je imelo v verodostojnih izpovedbah zasebnega tožilca ter prič N.B. in T.B. Čeprav je pritrditi zagovorniku, da kot priča zaslišan T.B. ni vedel povedati, kdo ga je kritičnega dne poklical po telefonu, ker niti številke, niti obdolženca ni poznal, o tem ali se mu je klicatelj predstavil pa ni več točno vedel izpovedati, se vendarle kot ključno izkaže, da je telefonsko številko v nadaljevanju pokazal svoji ženi N.B., nakar je ona klicala zasebnega tožilca, kateri ji je povedal, da ima to številko obdolženec. Slednje sta smiselno potrdila N.B. in zasebni tožilec, ki sta na glavni obravnavi izrecno navedla, da je šlo za telefonsko številko 031, za katero je obdolženec potrdil, da je njegova. Sosledje dogodkov in dejstvo, da je T.B. bil klican ravno s strani obdolženca, sta N. in T.B. opisala v svojih pisnih izjavah z dne 19. 12. 2018, zasebni tožilec pa v zapisniku o sprejemu ustne ovadbe z dne 7. 3. 2018, pri podanih izjavah pa so vztrajali na glavni obravnavi, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je T.B. klical obdolženec. Neutemeljeno tako zagovornik pogreša druge dokaze in pavšalno izpostavlja telefonski izpisek ali fotografijo zaslona, katere je obramba imela tekom postopka vse možnosti predlagati kot dokaz, pa tega ni storila.

8. Pritožba, ki z obsežnimi navedbami sicer pravilno izpostavlja, da v pisnih izjavah z dne 19. 12. 2018, zapisniku o sprejemu kazenske ovadbe z dne 7. 3. 2018 in zasebni tožbi z dne 20. 12. 2018 ni izrecno navedena telefonska številka 031, ugotovljenega dejanskega stanja ne more omajati, saj je v vseh citiranih listinah jasno navedeno, da je bil T. B. klican s strani obdolženca. Pritrditi je zato sodišču prve stopnje, ki je tovrstne navedbe ovrglo že v točki 8 izpodbijane sodbe, ko se je med drugim opredelilo tudi do okoliščine, ali je zasebni tožilec ob prijavi dejanja to številko povedal policistu C.B., pri čemer je glede na preostalo vsebino zapisnika o sprejemu kazenske ovadbe z dne 7. 3. 2018 utemeljeno pojasnilo, da to pravzaprav niti ni odločilno. Pritožbi pa ni mogoče slediti niti, ko skuša prepričati, da je življenjsko logično, da bi storilec želel biti anonimen in zatrjuje, da je bil klic verjetno opravljen s skrite številke, saj je T.B. jasno izpovedal, da je bil klic opravljen iz neznane številke, ki jo je kasneje pokazal svoji ženi, kot že opisano. Zgolj, ker je T.B. na vprašanje, če si je N.B. številko kam zapisala, odgovoril „mislim, da ne“, pa pritožba ne more povzročiti dvoma v izpovedbo N.B., ki je listek z zapisano telefonsko številko na glavni obravnavi pokazala.

9. Tudi sicer zagovornik s pritožbenimi izvajanji in selektivnim povzemanjem izpovedb skuša omajati verodostojnost zasebnega tožilca, T.B. in N.B., s tem ko skuša prikazati, da so njihove izpovedbe prirejene za potrebe kazenskega postopka. Več protislovij izpostavlja predvsem v izpovedbah T. in N.B., in sicer, ali je bil klic opravljen ob 22.30 uri ali ob 17. uri; ali je N.B. zasebnega tožilca klicala nazaj naslednji dan zjutraj ali še istega dne; ali je T.B. prejel klic pri mizi ali v prvem nadstropju; in ali je T.B. povedal N.B. vsebino klica pred vsemi ali na uho. Razhajanja v njunih izpovedbah, ki jih zagovornik neuspešno ponavlja, je že sodišče prve stopnje upoštevalo v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe in jih pravilno ocenilo kot nebistvene podrobnosti. Povzeta pritožbena izvajanja se v tem delu ne nanašajo na nobeno odločilno dejstvo, ampak gre kvečjemu za t.i. kontrolna dejstva, ki jim zagovornik pripisuje preveliko težo. Ni namreč življenjsko pričakovati, da se bodo priče glede na naravo dogodka in časovno oddaljenost dogodka natančno in v pravilnem vrstnem redu spomnile vseh podrobnosti dogajanja, še posebej glede na odnos T.B., ki je povedal, da je minilo že leto in pol, da se detajlov ne spomni in da je bilo tako kot je povedala njegova žena oziroma je zapisano v njegovi izjavi, kar je potrdila N.B., ki je pojasnila, da sta z možem takrat to razčistila, da se on s tem več ni obremenjeval in da se je sedaj razburjal, kaj bo hodil po sodišču; o njegovem flegmatičnem odnosu, ko je štel stvar za zaključeno, oddaljeno in svoje zaslišanje kot odvečno in nepotrebno spraševanje o oddaljenih podrobnosti, pa se je prepričalo sodišče prve stopnje, kar je tehtno pojasnilo, tudi sicer pa utemeljeno izpostavilo, da ni bilo najti nobenih razlogov, da bi priči izpovedovali v korist zasebnega tožilca oziroma hoteli obremeniti obdolženca. Kljub manjšim in nebistvenim razhajanjem v izpovedbah prič, je zaključiti, da so te skladne v bistvenih okoliščinah in jim je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Upoštevaje navedeno, in ko sta tako N.B. in zasebni tožilec skladno izpovedala, da je B. zasebnemu tožilcu povedala telefonsko številko klicatelja, katero je nato zasebni tožilec preveril po imeniku, ni mogoče omajati ugotovljenega dejanskega stanja in pritrditi pritožbi, ki kot neskladno izpostavlja, da je zasebni tožilec sprva izpovedal, da ga je poklicala N.B. in mu povedala, da je bil njen mož klican s strani obdolženca. Glede same vsebine besed, ki jih je obdolženec izrekel T.B., pa je dodati, da je tudi N.B. v svoji izpovedbi uporabila besedo „razmerje“, zato je v tem delu njena izpovedba skladna z izpovedbo zasebnega tožilca in T.B., iz njene nadaljnje uporabe besed pa je jasno, da je bilo mišljeno intimno razmerje in ne kakšno drugo razmerje, kot to skuša prikazati pritožba.

10. Ko je torej sodišče prve stopnje izpovedbe zasebnega tožilca in prič N. in T.B. utemeljeno ocenilo kot verodostojne, na drugi strani pa ovrglo zagovor obdolženca, ni mogoče pritrditi zagovorniku, ki sodišču prve stopnje očita, da je zgolj na podlagi pavšalnih navedb in neosnovanih govoric zasebnega tožilca zaključilo, da je zaradi predhodnih ravnanj obdolženec tisti, ki je klical T.B. Svojo oceno je namreč sodišče prve stopnje dodatno utrdilo na podlagi izpovedbe zasebnega tožilca, ki je prepričljivo izpovedal o motivu oziroma razlogih za obdolženčevo ravnanje, pritožbeno sodišče pa s podano oceno sodišča prve stopnje v celoti soglaša (točka 8 izpodbijane sodbe). Glede na to, da sta bila obdolženec in zasebni tožilec prej sodelavca v zavarovalniških poslih, sedaj pa sta poslovna konkurenta, je popolnoma jasen zaključek sodišča prve stopnje, da bi obdolženec s tovrstnimi klici strankam zasebnega tožilca, slednjemu lahko poslovno škodil, zato zagovornik, ki takšno ugotovitev sodišča prve stopnje polemizira, nima prav. Pritožbeno izpostavljanje navedbe zasebnega tožilca, da je zaradi takšne in podobne stvari, kot so predmet te zasebne tožbe, obdolženca policiji vsaj 14-krat prijavil, pa niso relevantne, saj niso predmet tega postopka, tako ni bistveno razpravljati o tem, v kakšni fazi se posamezne zadeve morebiti nahajajo in kdo so oškodovanci. Pritožbene navedbe, s katerimi zagovornik skuša zasebnega tožilca prikazati kot konfliktno in maščevalno osebo, ki obdolžencu dolguje denar, pa ostajajo zatrjevane zgolj na načelni ravni, še posebej, ko glede domnevno dolgovanega denarja iz zagovora obdolženca izhaja, da zasebnega tožilca ni terjal oziroma zoper njega ni sprožil nobenega postopka. Zagovornik še izpostavlja, da je bil T.B. šele po dogodku stranka zasebnega tožilca in do jeseni 2016 v evidenci ni mogla biti vpisana njegova telefonska številka, vendar pri tem prezre, da sodišče prve stopnje kaj takega niti ne zaključuje, temveč pravilno izpostavlja, da je bila N.B. stranka zasebnega tožilca (že od leta 2012, kot je izpovedala) in je obdolženec v času sodelovanja z zasebnim tožilcem na podlagi skupnih evidenc lahko prišel do njenih podatkov (pri čemer izrecno opozarja, da ne nujno kontaktnih) oziroma je zanjo vedel (saj je tudi obdolženec navedel, da jo bežno pozna), na tej osnovi pa pridobil podatek o telefonski številki njenega moža, ki je sicer podjetnik in je njegova številka javno dostopna.

11. Ob navedenem, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper izpodbijano sodbo zavrniti kot neutemeljeno.

12. Odločbe o kazenski sankciji pritožba ne graja, zato je pritožbeno sodišče v skladu s 386. členom ZKP izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti glede na ostale uveljavljene pritožbene razloge. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in višine kazenske sankcije, to je zlasti težo kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, ter izreklo povsem primerno kazensko sankcijo, ki je v korist obdolženca ne gre spreminjati.

13. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornika obdolženca odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

14. Izrek o plačilu sodne takse je posledica neuspele pritožbe in temelji na prvem odstavku 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, njena višina pa je odmerjena skladno z Zakonom o sodnih taksah in tar. št. 7222 Taksne tarife.

1 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 10918/2010 z dne 6. 9. 2018, tč. 8. 2 Primerjaj dr. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik 2017 - posebni del s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba MB d.o.o., Maribor, 2017, str. 254, 255. 3 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 37783/2012 z dne 12. 1. 2017, tč. 12.