Jedro

Če je tožnik z rabo toženca in njune matere soglašal, mu povračilo odmene za neupravičeno uporabo ne gre.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v 1. točki izreka tako, da se ta glasi: „Tožena stranka je v 15 dneh dolžna tožeči stranki plačati 3.491,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 04. 2008 dalje. Tožbeni zahtevek za plačilo 4.847,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 04. 2008 dalje se zavrne.“ - v 3. točki izreka pa tako, da je tožena stranka v 15 dneh dolžna tožeči stranki povrniti 1.009,45 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje.

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 98,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje.

Obrazložitev

(1) S sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo 1.870,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 04. 2008 dalje, tožeči pa plačilo 232,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 03. 2003 dalje. V ostalem je zahtevka zavrnilo, toženi stranki pa naložilo tudi povračilo stroškov pravdnega postopka tožeče stranke v višini 343,65 EUR z obrestmi.

(2) Zoper sodbo se po svojih pooblaščenkah pritožujeta obe pravdni stranki.

(3) Iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 in kasnejše spremembe; v nadaljevanju ZPP) zavrnilni del sodbe po tožbi, odločitev o stroških pravdnega postopka in, kot je razvidno iz vsebine pritožbe, tudi ugodilni del sodbe po nasprotni tožbi izpodbija tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi svoje stroške pritožbenega postopka. Meni, da je podana absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka, saj iz izreka ni mogoče razbrati, v katerem delu je sodišče odločilo o zahtevku tožbe in nasprotne tožbe. To bi sodišče moralo storiti, potem pa odločiti o morebitnem pobotu njunih terjatev. Enako velja tudi glede odločitve o stroških pravdnega postopka. Opozarja, da za odplačno pogodbo o dosmrtnem preživljanju ni vedela in ni bila pogodbena stranka, zato razlaga, da je tožnik soglašal, da se ta izvršuje v njegovi nepremičnini, ne more vzdržati, saj sam ni prevzel nobenih obveznosti preživljanja matere. Toženec po letu 1999 ni imel več nobene pravne podlage za bivanje v tožnikovi hiši, če pa je obveznost preživljanja izvrševal v njej, mora to korist vrniti njenemu lastniku. Res je sicer, da tožnik matere ni metal ven, kar pa še ne pomeni, da toženec ni dolžan plačati odmene, saj ni bilo nobene ovire, da preživljanja ne bi izvrševal v svoji hiši. Če je te obveznosti tožnik izvrševal, je to storil iz moralnih načel, toženec pa v pogodbeni zavezi. V hiši pa toženec ni le živel, temveč jo je uporabljal za „svinjsko kuhinjo“, na drugi strani pa je tožnik uporabljal le sobo na podstrešju, ostalo uporabo pa sodišče le predpostavlja. Tudi sicer pa je tožnik smel uporabljati svojo hišo. Meni, da ni pomembno, če od toženca do leta 2002 ni zahteval izselitve. Ne sprejema razlage sodišča o prostorskem koriščenju nepremičnin in tržni vrednosti takšne uporabe. Če bi bila mati nameščena v dom, tožnik ne bi nosil nobenega bremena preživljanja, zato je odločitev sodišča sporna. Nasprotuje tudi odločitvi sodišča po nasprotni tožbi, čeprav iz izreka ni razvidna, saj je sodišče uporabo elektrike razdelilo na tri osebe, ob tem pa zanemarilo, da se je ta uporabljala tudi za gospodarsko poslopje in živino v njem, uporabo strojev... Tožnik je kuhal na štedilniku na drva, velik del njegove uporabe elektrike pa je šel za potrebe matere, kar gre na račun toženca.

(4) Tožena stranka iz razlogov napačne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja sodbo izpodbija le v delu, v katerem ji je sodišče naložilo plačilo zneska 1.870,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 04. 2008 dalje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Meni, da tožnik ni zatrjeval, še manj pa dokazal, da mu je zaradi toženčeve souporabe (še zlasti po smrti matere) nastala kakšna izguba glede na to, da je tožnik nepremičnino tudi sam uporabljal na način, kot to počne še danes. Sama uporaba še ne pomeni, da je bil lastnik, ki je nepremičnino tudi sam uporabljal, prikrajšan, koristi pa ne more biti brez izgube drugega. Tožnik ni niti navedel, niti pojasnil, v čem in s čim bi naj bil toženec obogaten, pa tudi ne, v čem je tožnikova izguba, še posebej v obdobju po materini smrti. Zgolj toženčeva uporaba ne narekuje zaključka o tožnikovi izgubi. Zaključek o tožnikovemu prikrajšanju zato ni dovolj, njegove izgube pa sodišče tudi ni presodilo.

(5) Pravdni stranki na pritožbi nista odgovorili.

(6) Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

O kršitvah določb pravdnega postopka

(7) Zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka meri na nejasnost izreka izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje resda ni navedlo, v katerem delu je odločilo o zahtevku po tožbi in v katerem o zahtevku po nasprotni tožbi, vendarle se njegova odločitev da preizkusiti. Glede na to, da je v 1. točki izreka naložilo plačilo toženi stranki in v 2. točki plačilo naložilo tožeči stranki, je jasno, da gre v 1. točki za odločitev o zahtevku po tožbi in v 2. točki o zahtevku po nasprotni tožbi. Pobotanja pa sodišče ni imelo pravice opraviti, saj tega nobena od pravdnih strank ni zahtevala. Slovensko pravo tožbe, s katero se zahteva pobotanje, ne pozna (1). Nasprotno pa sodišče z enotnim izrekom odloči o zahtevi pravdne stranke, da ji nasprotna stranka povrne stroške postopka, ne glede na to, da sta pravdni stranki postavili vsaka svoj zahtevek. Očitana bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

O zahtevku po tožbi

(8) Tožnik od toženca zahteva povračilo koristi, ki jo je ta imel od uporabe njegove nepremičnine (198. člen Obligacijskega zakonika – Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Za uspešnost takšnega zahtevka je potrebno izkazati korist na strani tistega, ki stvar uporablja, in prikrajšanje na strani lastnika stvari. Ker je tožnik izključni lastnik stvari, njegovo prikrajšanje ustreza koristi, ki jo je imel na drugi strani toženec, zato mu ga ni bilo potrebno podrobneje pojasnjevati (2). Dovolj je že, da je tožnik navedel, da toženec uporablja njegovo stvar, s tem njega samega ovira pri njeni uporabi (omejuje pri lastninski pravici) in ima od uporabe korist (3). Toženec navedbam o tožnikovi oviranosti pri uporabi pravočasno ni nasprotoval, saj je ugovarjal le tožnikovemu lastništvu nepremične oziroma opozarjal na tek postopka, v katerem se bo to ugotovilo, ter z nasprotno tožbo zahteval povračilo stroškov tožnikove prehrane in ostalih stroškov. Ker svojega prepoznega uveljavljanja tudi ni opravičil, njegovih navedb v tej smeri ni mogoče upoštevati.

(9) V tožnikovi nepremičnini, katere lastništvo je bilo pravnomočno ugotovljeno in ni več predmet obravnave, so živeli tožnik, toženec in njuna mati. Zanjo je bil na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, sklenjene dne 15. 01. 1987 med staršema pravdnih strank in tožencem (v nadaljevanju pogodba), dolžan skrbeti toženec, a sta v resnici zanjo skrbeli obe pravdni stranki.

(10) Za odločitev o tožbenem zahtevku je bistveno, v kakšnem razmerju so prebivalci hišo uporabljali in ali je tožnik z uporabo preostalih dveh soglašal ali ne. Prikrajšanje, ki utemeljuje plačilo tožene stranke, mora biti neprostovoljno, v nasprotnem primeru, je z njim tožnik soglašal in zato ni upravičen do njegove nadomestitve(4).

(11) Uporaba toženca je bila dvojne narave – hišo je uporabljal zase in za potrebe obnemogle matere. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da toliko, kolikor je toženec uporabljal za potrebe matere in kolikor je ta nepremičnino uporabljala sama, bremeni tožnika. Ta ni niti zatrjeval, še manj dokazoval, da je temu, da bi mati stanovala v njegovi hiši, nasprotoval. Tožnika, ki je materi tudi sam pomagal in ne zgolj dopuščal, da to v njegovi nepremičnini dela toženec, pa so k temu lahko vodili tudi (moralni) razlogi. Ker je bil toženec po pogodbi oskrbo matere dolžan izvrševati na njenem domu, je bila tudi njegova uporaba nepremičnine v tej meri upravičena. Za utemeljeno zahtevo po povračilu odmene za uporabo ni dovolj le, da tožnik ni bil dolžan skrbeti za obnemoglo mater, saj ga pogodba ne zavezuje. K temu bi moral tožnik dodati še svoje nasprotovanje takšnemu načinu oskrbe, ki pa ga ni izkazal. Z materinim bivanjem v hiši, kot priznava tudi v pritožbi, je soglašal. Zaradi tega mora sprejeti tudi tožnikovo uporabo hiše, kolikor je bila ta pogojena s skrbjo za mater. Tudi svoje nasprotovanje toženčevem prebivanju v hiši (za njegove potrebe) je izkazal le za obdobje od novembra 2002 dalje in je le v tem obsegu upravičen do vtoževane odmene, saj gre toženčeva predhodna uporaba nepremičnine, s katero je soglašal, na njegovo breme.

(12) Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je toženec je izključno za svoje potrebe od novembra 2002 do novembra 2006, ko je umrla mati pravdnih strank, uporabljal sobo v izmeri 15,40 m2, za katero je dolžan plačati 33,77 EUR mesečno, za 48 mesecev torej 1.620,96 EUR. Skupaj s tožnikom in materjo pa je souporabljal še kuhinjo, predprostor in shrambo. Natančna razmejitev njihove uporabe je nemogoča, glede na pooblastilo iz 1. odstavka 216. člena ZPP pa tudi pritožbeno sodišče sprejema oceno, da gre vsakemu pripisati 1/3. Tožnik v pritožbi sicer tovrstni porazdelitvi izrecno nasprotuje, saj naj bi sam uporabljal le sobo na podstrešju. Pri tem pa pozablja, da je v postopku trdil in dokazoval, da je kuhal (ne samo za mater, tudi zase), opravljal pa je tudi druga gospodinjska opravila. Vsega tega pa ni mogel početi brez uporabe teh prostorov. Drži sicer, da je imel do tega pravico, kar pa ne pomeni, da je na drugi strani toženec dolžan nositi več, kot je uporabljal sam zase. Toženec je tako dolžan povrniti odmeno v višini 25,28 EUR mesečno, za 48 mesecev pa 1.213,44 EUR.

(13) Po novembru 2006 pa sta hišo uporabljali le pravdni stranki, od tega toženec izključno za svoje potrebe sobo v izmeri 7,62 m2, za kar je dolžan plačati 16,82 EUR mesečno. Vse ostale prostore pa sta uporabljali obe pravdni stranki, zato je na že zgoraj povedano tožencu naložilo ½ odmene. Mesečno je dolžan plačati še 37,92 EUR za uporabo teh prostorov, skupaj tako 54,74 EUR, za 12 mesecev pa 656,88 EUR.

(14) Skupaj je tako toženec dolžan plačati 3.491,28 EUR in ne le 1.870,32 EUR, kot mu je v izreku naložilo sodišče prve stopnje.

O zahtevku po nasprotni tožbi

(15) V tem delu je ostalo odprto še vprašanje tožnikove obveznosti vračila tistega dela plačanih računov za elektriko, odvoza odpadkov in komunalnih storitev, ki odpade nanj. Sodišče prve stopnje je tožnikov delež ocenilo na 1/3, glede na nezmožnost ugotavljanja natančne porabe vsakega od prebivalcev in pooblastilo iz 1. odstavka 216. člena ZPP pa temu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Tožnikove navedbe o kuhanju na trda goriva so podane prepozno, brez razlogov za takšno postopanje, prav tako navedbe v smeri, da se je z elektriko oskrbovalo tudi živino in stroje. Izvedeni dokazi pa pomanjkljivih navedb ne morejo nadomestiti. Sodišče je sicer naredilo napako in tožniku naložilo le plačilo 232,02 EUR in ne 495,83 EUR, kolikor znaša njegov delež, a ker se je v tem delu zoper sodbo pritožil le on, pritožbeno sodišče v njegovo škodo te ni smelo spremeniti (359. člen ZPP).

(16) Po povedanem je pritožbeno sodišče v okviru pravilne uporabe materialnega prava pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremenilo tako, kot izhaja iz prve alinee 1. točke izreka te sodbe (5. alinea 358. člena ZPP). Pritožbo tožene stranke in pritožbo tožeče stranke v preostalem delu, pa je kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), saj pritožbeni razlogi niso utemeljeni, ugotovilo pa ni niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP).

O stroških postopka

(17) Spremenjena odločitev o glavni stvari narekuje tudi spremembo odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in odmero pritožbenih stroškov (2. odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je uspela z 41,85 % glede zahtevka po tožbi in z 96,20 % glede zahtevka po nasprotni tožbi, skupaj tako 69 %, zato ji je tožena stranka dolžna od po sodbi sodišča prve stopnje priznanih stroškov v višini 2.102,79 EUR povrniti 1.450,92 EUR. Tožena stranka pa je uspela z 58,15 % glede zahtevka po tožbi in s 3,8 % glede zahtevka po nasprotni tožbi, skupaj tako 31 %, zato ji je tožeča stranka od po sodbi sodišča prve stopnje priznanih stroškov v višini 1.424,09 EUR dolžna povrniti 441,47 EUR. Po medsebojnem pobotu je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 1.009,45 EUR.

(18) Ker je tožeča stranka s pritožbo delno uspela, ji je tožena stranka v tem delu dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka. Tožnik je nasprotoval odločitvi sodišča v višini 6.700,20 EUR, uspel pa je z 1.620,96 EUR, kolikor bo po spremenjeni odločitvi dobil več. Glede na izpodbijano višino se tožniku prizna priglašenih 475 odvetniških točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR in 20% DDV znaša 261,63 EUR, skupaj s sodno takso v višini 147,78 EUR pa 409,41 EUR. Ostalih priglašenih stroškov se ne prizna, saj so že zajeti s postavko za sestavo pritožbe. Glede na 24 % uspeh pritožbe, je tožena stranka dolžna povrniti 98,25 EUR stroškov pritožbenega postopka, obenem pa tudi sama kriti svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela (154. člen ZPP).

Primerjaj Galič v Ude in drugi: Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, str. 177. Za razliko od primerov, ko sta pravdni stranki solastnika stvari, primerjaj VSL sodba I Cp 396/2010 z dne 24. 02. 2010. Glej navedbe v tožbi.

Primerjaj VSL sodba in sklep I Cp 4135/2009 z dne 03. 03. 2010, VSL sklep II Cp 160/2001 z dne 07. 03. 2001. Upoštevati je potrebno uspeh glede na celoten vtoževan znesek po nasprotni tožbi, saj o stroških že pravnomočnega dela še ni bilo odločeno – s sklepom VSL III Cp 933/2009 z dne 20. 05. 2009 je bila odločitev o stroških v celoti razveljavljena.