Jedro

Odločanje o predlogu za nadomestno izvršitev kazni zapora izrečene s pravnomočno sodbo pomeni odločanje o obsojenčevi dolžnosti, da prestane izrečeno kazen v zavodu za prestajanje kazni. Z določitvijo rokov za opravo posameznih procesnih dejanj zakon zasleduje učinkovitost izvrševanja kazni zapora, kar je nedvomno ustavno dopustni cilj. Izvršitev kazenske sankcije je najbolj smotrna, če v kratkem času sledi storitvi kaznivega dejanja, zato je učinkovita izvršitev kazni zapora pomembna ustavna vrednota in pomeni ustavno dopusten cilj (U-I-418/18-17, Up-920/18-20, 5. 11. 2020).

Ker gre lahko za izgubo pomembne pravice zakon v določenih primerih, kljub načelu, da nepoznavanje prava škoduje, predvideva izrecno poučitev o pravici in načinu njene uresničitve, vključno z rokom za njeno uveljavitev. Takšne so npr. določbe o pouku glede pravice do pritožbe zoper sodbo (tretji odstavek 116. člena in 362. člen ZKP). Ustava pravice do postopka za odločanje o predlogu za nadomestno izvršitev kazni zapora ne zagotavlja, zato ne gre za situacijo, ki bi zahtevala takšen pouk in sodišče obsojenca ni bilo dolžno poučiti o rokih za vložitev takšnega predloga. Dolžnost pouka ni nastopila niti na podlagi 14. člena ZKP, saj je obsojeni po podatkih sodbe Okrožnega sodišča II K 13452/2017 z dne 1. 7. 2020 visoko izobražen in z izkušnjami z delovanjem sodnega sistema.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrglo predloga obsojenega za nadomestitev izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist oziroma z zaporom ob koncu tedna. Prav tako je kot nedovoljena zavrglo obsojenčeva predloga za prestajanje kazni zapora na odprtem oddelku zavoda za prestajanje kazni oziroma za prestajanje zaporne kazni v zavodu v A. ali v B. 2. Zoper navedeni sklep se pritožuje obsojeni iz pritožbenih razlogov „bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja“. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo odločitev, podrejeno pa, da sklep razveljavi in ugodi njegovemu predlogu za izvršitev prestajanja zaporne kazni na način, kot je to predlagal z zavrženimi predlogi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V zvezi z zavrženjem obeh predlogov za nadomestno izvršitve kazni pritožnik navaja, da ni vedel za 15-dnevni rok iz drugega odstavka 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), niti ni bil nanj opozorjen s strani sodišča. Pravica o kateri se obtoženca in kasneje obsojenca ne seznani ni nikakršna pravica, zato meni, da bi pritožbeno sodišče lahko dalo pobudo Ustavnemu sodišču za ugotovitev ustavne neskladnosti določb drugega odstavka 129.a člena ZKP in tretjega odstavka 86. člena KZ-1. Ali pa gre za kršitev človekovih pravic, saj če sodišče obtoženca, ki je brez zagovornika, s pravico ne seznani, pravica izvodeni.

5. Postopek o predlogu za nadomestno izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist ali z zaporom ob koncu tedna urejata 129.a in 359. člen ZKP in so glede tega relevantne le te določbe, ne pa določbe tretjega odstavka 86. člena KZ-1, ki določa le materialnopravne pogoje, kdaj je nadomestni način izvršitve kazni sploh mogoč. Z določitvijo rokov za uveljavljanje nadomestne izvršitve kazni zapora (tretji odstavek 359. člena ZKP: ob izreku sodbe, oziroma drugi odstavek 129.a člena ZKP: v 15-tih dneh po pravnomočnosti sodbe, če gre za predlog o izvršitvi denarne kazni s plačilom v obrokih pa vse do poteka roka za plačilo) je določeno časovno obdobje, v katerem mora procesni udeleženec, v tej zadevi - obsojenec, opraviti določeno procesno dejanje. Rok iz drugega odstavka 129.a člena je zakonski rok, kar pomeni, da je nepodaljšljiv (ker zakon izrecno ne določa drugače). Navedeno pomeni, da s pretekom roka upravičenec izgubi možnost opraviti procesno dejanje, kot je v tej zadevi vložitev predloga za nadomestno izvršitev kazni zapora.

6. Odločanje o predlogu za nadomestno izvršitev kazni zapora izrečene s pravnomočno sodbo pomeni odločanje o obsojenčevi dolžnosti, da prestane izrečeno kazen v zavodu za prestajanje kazni. Z določitvijo rokov za opravo posameznih procesnih dejanj zakon zasleduje učinkovitost izvrševanja kazni zapora, kar je nedvomno ustavno dopustni cilj. Izvršitev kazenske sankcije je najbolj smotrna, če v kratkem času sledi storitvi kaznivega dejanja, zato je učinkovita izvršitev kazni zapora, pomembna ustavna vrednota in pomeni ustavno dopusten cilj (U-I-418/18-17, Up-920/18-20, 5. 11. 2020).

7. Ker gre lahko za izgubo pomembne pravice zakon v določenih primerih, kljub načelu, da nepoznavanje prava škoduje, predvideva izrecno poučitev o pravici in načinu njene uresničitve, vključno z rokom za njeno uveljavitev. Takšne so npr. določbe o pouku glede pravice do pritožbe zoper sodbo (tretji odstavek 116. člena in 362. člen ZKP). Ustava pravice do postopka za odločanje o predlogu za nadomestno izvršitev kazni zapora ne zagotavlja, zato ne gre za situacijo, ki bi zahtevala takšen pouk in sodišče obsojenca ni bilo dolžno poučiti o rokih za vložitev takšnega predloga. Dolžnost pouka ni nastopila niti na podlagi 14. člena ZKP, saj je obsojeni po podatkih sodbe Okrožnega sodišča II K 13452/2017 z dne 1. 7. 2020 visoko izobražen in z izkušnjami z delovanjem sodnega sistema.

8. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta obe zakonski določbi, ki ju navaja pritožnik, ustavno skladni.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede obeh predlogov, ki ju je prvostopno sodišče zavrglo pod točko 2 izreka izpodbijanega sklepa. Sodišče mora oziroma sme delovati le na podlagi procesnih podlag, kot jih določa zakon, to je v obravnavani zadevi ZKP. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da ima podlago za odločanje o načinu izvršitve kazni le v trenutku izreka sodbe (peti odstavek 359. člena ZKP). Prav z upoštevanjem določb ZKP oziroma Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) je v obravnavani zadevi zagotovljeno spoštovanje načel pravne varnosti in predvidljivosti, ker natančno določajo kdo in kdaj lahko odloči o takšnem predlogu.

10. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP) je pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Obsojenec s pritožbo ni uspel, zato bi moral plačati stroške pritožbenega postopka. Glede na njegovo premoženjsko stanje ga je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka oprostilo, saj bi v nasprotnem lahko bilo ogroženo njegovo preživljanje.