Jedro

Dolžnikoma je pritrditi, da bi ob predpostavki njunega uspeha v pravdi, bila konkretna izvršba nedopustna, in sicer zaradi pomakanja aktivne legitimacije konkretnega upnika. Konkretni pritožbeni primer bi bilo mogoče subsumirati pod 3. točko drugega odstavka 71. člena ZIZ, ki jo ne gre razlagati tako strogo, kot je to pojasnilo sodišče prve stopnje, t. j. da dolžnika vtožujeta ugotovitev ničnosti akcesornega pravnega pravnega posla in ne ugotovitve ničnosti pravnega posla, ki je zapisan v obliki sporazuma in je v obravnavani zadevi izvršilni naslov. Namen konkretne določbe je zagotoviti poseben pomen varstva potrošnikov, zato ga je potrebno na takšen način tudi razlagati ob upoštevanju specifičnih okoliščin posameznega primera.

Vendar dolžnika zmotno menita, da gre v konkretni zadevi za potrošniški kredit. Ker dolžnika v pravnem poslu, ki je vključen v izvršilni naslov, nista potrošnika v skladu z zakoni, ki šele od leta 1998 urejajo varstvo potrošnikov, je zato odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna iz navedenih razlogov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišče prve stopnje.

II. Dolžnika sama nosita svoje pritožbene stroške.

III. Dolžnika morata upniku v roku 8 dni po vročitvi tega sklepa povrniti strošek pritožbenega odgovora v znesku 746,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog dolžnikov za odlog izvršbe z dne 28. 11. 2023. 2. Zoper ta sklep se dolžnika po pooblaščencu pravočasno pritožujeta. Uveljavljata vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v povezavi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). V pritožbi navajata, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo vseh pravnih poslov, ki so bili podlaga za izvršbo, zato je bila odločitev sprejeta na podlagi nepopolnih ugotovitev. Izpostavljata, da sta vložila tožbo za ugotovitev ničnosti pogodbe o odstopu terjatve med A. d.d. in upnikom, ker slednji nima dovoljenja za opravljanje potrošniškega kreditiranja, kot to zahteva 23. člen Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK-2). Menita, da je ta pogodba posledično nična in ne more ustvarjati pravnih posledic, zaradi česar izvršba, ki temelji na tej pogodbi, ni dopustna. V potrditev svojih navedb se sklicujeta na dopis Banke Slovenije, ki sta ga pridobila. Nadalje poudarjata, da je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo poseglo v njuno pravico do zasebne lastnine, ki je varovana s 33. členom Ustave RS, ter v pravico do poštenega sodnega postopka, zagotovljeno s 23. členom Ustave RS. Kršena je bila tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), zlasti 6. člen (pravica do poštenega sodnega postopka) in 13. člen (pravica do učinkovitega pravnega sredstva). Opozarjata še, da je bila predhodna izvršba na predlog A d.d. končana brez prodaje nepremičnin in da sodišče prve stopnje ne bi smelo dovoliti nove izvršbe, če niso dokazane spremenjene okoliščine. Predlagata spremembo izpodbijanega sklepa v zanju pozitivno odločitev z odlogom izvršbe do pravnomočne odločitve v pravdi. Priglašata pritožbene stroške.

3. Upnik v po pooblaščencu podanem pravočasnem odgovoru na pritožbo meni, da so navedbe dolžnikov neutemeljene in namenjene zgolj zavlačevanju postopka. Izpostavlja, da si dolžnika napačno tolmačita določbe Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK-2) in opozarja, da Banka Slovenije ni pristojna za odločanje o prevzemu terjatve ali o tolmačenju zakona. Pritožba dolžnikov je tudi protislovna, saj priznava pravnomočnost prejšnje izvršbe iz leta 1997, čeprav nepremičnine takrat niso bile prodane, kar ne izključuje pravice do nove izvršbe. Prav tako zavrača očitke o kršitvi ustavnih določb, saj Ustava RS ne preprečuje vseh posegov v zasebno lastnino v izvršilnih postopkih. Predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša strošek pritožbenega odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da je za odločitev v obravnavani zadevi pristojno na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 613/2024 z dne 8. 5. 2024 o prenosu pristojnosti.

6. ZIZ v 71. člena določa, da lahko sodišče popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga nastane upniku (t. i. prvi ali subjektivni pogoj), pri čemer v prvemu odstavku taksativno našteva razloge za odložitev (drugi oziroma t. i. objektivni pogoj). Medtem pa 71. člen ZIZ v 3. točki drugega odstavka še določa, da sme sodišče na predlog dolžnika ali po uradni dolžnosti odložiti izvršbo tudi iz drugih posebno upravičenih razlogov, in sicer kadar dolžnik, ki je potrošnik v skladu z zakonom, ki ureja varstvo potrošnikov, zatrjuje neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa.

7. Iz izpodbijanega sklepa, kar ni pritožbeno sporno, izhaja, da je izvršba v pritožbeno obravnavani zadevi dovoljena na podlagi izvršilnega naslova - sporazuma in sklepa Temeljnega sodišča v Murski Soboti, Enota v Murski Soboti IR 36/93 z dne 12. 3. 1993 v zvezi s Pogodbo o potrditvi odstopa terjatve z dne 27. 11. 2020. Dolžnika odlog izvršbe, kakor izhaja tudi iz pritožbenih navedb, v bistvenem utemeljujeta iz razlogov, ker sta pri Okrožnem sodišču v Murski Soboti vložila tožbo na ničnost Pogodbe o odstopu terjatve z dne 11. 11. 2020, sklenjene med prvotnim in sedanjim upnikom. Nenadomestljivo škodo utemeljujeta s prodajo nepremičnin, ki ju ne bo mogoče povrniti.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da realizacija izvršbe sama po sebi ne predstavlja škode, ki je varovana s prvim odstavkom 71. člena ZIZ. Poseg v premoženje v okviru prisilne realizacije terjatve predstavlja namreč logično posledico in neločljivi ter neizogibni del vsake izvršbe, tega pa po večinskem stališču sodne prakse1 ni mogoče šteti kot škodo, ki bi opravičevala odlog izvršbe oziroma ki bi bila varovana s prvim odstavkom 71. člena ZIZ. Zato posledična nezmožnost vzpostavitve prejšnjega stanja (v smislu ponovne pridobitve morebiti prodanih nepremičnin in s tem nastali stroški) sama po sebi ne predstavlja pravno upoštevne škode. Slednja se mora posledično odražati v drugih dobrinah. Tega pa dolžnika nista izkazala. Odločitev sodišča prve stopnje v tem delu je tako pravilna že iz navedenega razloga, saj morata biti za odlog izvršbe po prvem odstavku 71. člena ZIZ podana oba pogoja (subjektivni in objektivni) kumulativno.

9. Dolžnikoma je sicer pritrditi, da bi ob predpostavki njunega uspeha v pravdi, bila konkretna izvršba nedopustna, in sicer zaradi pomakanja aktivne legitimacije konkretnega upnika. Konkretni pritožbeni primer bi bilo mogoče subsumirati pod 3. točko drugega odstavka 71. člena ZIZ, ki ga ne gre razlagati tako strogo, kot je to pojasnilo sodišče prve stopnje, t. j. da dolžnika vtožujeta ugotovitev ničnosti akcesornega pravnega pravnega posla in ne ugotovitve ničnosti pravnega posla, ki je zapisan v obliki sporazuma in je v obravnavani zadevi izvršilni naslov. Namen konkretne določbe je zagotoviti poseben pomen varstva potrošnikov, zato ga je potrebno na takšen način tudi razlagati ob upoštevanju specifičnih okoliščin posameznega primera.

10. Vendar dolžnika zmotno menita, da gre v konkretni zadevi za potrošniški kredit in da imata t. i. status potrošnika, kot to s sklicevanjem na določbe 23. člena ZPotK-2 smiselno uveljavljata. Določbe ZPotK-2 so začele veljati 3. 12. 2016, uporabljajo pa se od 2. 3. 2017. Prvi Zakon o potrošniških kreditih (ZPotK) je začel veljati 23. 8. 2000, pri čemer prepovedi odstopa terjatev tretji osebi ni urejal, saj je to uredil šele ZPotK-1. Tudi Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot) je veljal šele od 28. 3. 1998. 11. Ker dolžnika v pravnem poslu, ki je vključen v izvršilni naslov, nista potrošnika v skladu z zakoni, ki šele od leta 1998 urejajo varstvo potrošnikov,2 nasprotna razlaga bi pomenila nedovoljeno povratno veljavo zakonov (155. člen Ustave RS), je zato odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna iz navedenih razlogov. Posledično tudi niso podane kršitve ustavnih in konvencijskih pravic, na katere se še sklicujeta dolžnika.3

12. Sodišče druge stopnje se do pritožbenih navedb, da nova izvršba na nepremičnine ne bi smela biti dovoljena, če niso izkazane spremenjene okoliščine - ne opredeljuje, saj za odločitev o pritožbi niso odločilnega pomena, ker sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni odločalo o dovolitvi izvršbe na nepremičnine dolžnikov, temveč o njunem predlogu za odlog izvršbe.

13. Glede na obrazloženo pritožbene navedbe niso utemeljene in ker sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Ker dolžnika s pritožbo nista uspela, sama nosita svoje pritožbene stroške, saj jima iz tega razloga niso bili povzročeni neutemeljeno (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Upnik se je v odgovoru na pritožbo obrazloženo opredelil do pritožbenih navedb, zato so stroški v zvezi z njegovim odgovorom na pritožbo potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ). Skladno s priloženim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), ti predstavljajo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 31/7 OT) v obsegu 1.000 odv. točk, slednje povečano za 2 % materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT) v obsegu 20 odv. točk, oboje povečano za zahtevani 22 % DDV (2. člen OT). Ob upoštevanju vrednosti točke v znesku 0,60 EUR, morata dolžnika plačati upniku strošek pritožbenega odgovora v skupnem znesku 746,64 EUR, in sicer v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku tega roka dalje do plačila.

1 Glej na primer sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 1461/2021 z dne 25. 11. 2021 ali I Ip 1543/2022, z dne 20. 12. 2022 in sklep Višjega sodišča v Celju I Ip 262/2021 z dne 28. 7. 2021. 2 Izvršilni naslov je bil sklenjen 12. 3. 1993. 3 23. in 33. člen Ustave RS ter 6. in 13. člen EKČP.