Jedro

Ko ne gre za zbirno odločbo, temveč za naravovarstveno soglasje, ki je glede na določbo 105. člena ZON samostojna odločba, določbe 3. točke prvega odstavka 274. člena ZUP ni mogoče uporabiti, če takšno naravovarstveno soglasje ni bilo izdano. Prav tako ni mogoče uporabiti določbe 2. odstavka 274. člena ZUP za razveljavitev odločbe o dovolitvi priglašenih del, ker naravovarstveno soglasje ni bilo pridobljeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) odpravilo odločbo tožene stranke z dne 12.12.2002, in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila predlog inšpektorja za okolje Inšpektorata RS za okolje in prostor, Inšpekcije za okolje, OE L. za razveljavitev in odpravo odločbe Upravne enote K. z dne 10.10.2002, po nadzorstveni pravici. Z navedeno prvostopenjsko odločbo je bila Občini O. dovoljena izvedba zasipa z gramozom zgornjega dela obstoječe poti na zemljišču parc. št. 3256/1 k.o. B.L. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe: 2. odstavka 18. člena ZUS, 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in 105. člena Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 56/99 in 31/2000, v nadaljevanju ZON). Po presoji sodišča prve stopnje v zadevi med strankama ni sporno, da je bila navedena odločba o dovolitvi priglašenih del izdana za poseg v prostor na parceli, ki se nahaja v območju Mirtoviškega potoka, ki je po Odredbi o začasnem zavarovanju Mirtoviškega potoka (Uradni list RS, št. 31/01) zavarovano območje. Glede na to je poseg potrebno ocenjevati tudi ob uporabi ZON, ki določa ukrepe za ohranjanje biotske raznovrstnosti in si s tem varstva naravnih vrednot (1. člen ZON). Med strankama je sporno, ali je potrebno to naravovarstveno soglasje pridobiti v vsakem primeru, ko bi bila lahko ogrožena biotska raznovrstnost, naravna vrednota ali zavarovano območje (torej abstraktna ogroženost), ali samo v primeru, če je dejansko izkazano z npr. izdelano oceno ogroženosti, da bi poseg lahko ogrozil biotsko raznovrstnost, naravno vrednoto ali zavarovano območje. Zakon ne določa, kdaj poseg v prostor ogroža biotsko raznovrstnost, naravno vrednoto ali zavarovano območje, temveč le, kdaj se šteje, da poseg ne ogroža navedenih dobrin, in to v primeru posega v prostor, za katere v planu ali načrtu niso predpisani naravovarstveni pogoji. Ta opredelitev je torej relevantna za to, ali je soglasje potrebno ali ne. Tega pa niti upravni organ prve stopnje niti tožena stranka nista ugotavljala. Naravovarstveno soglasje je predhodno soglasje, ki pa se izda kot samostojna odločba, torej je podan dejanski stan iz 3. točke 1. odstavka 274. člena ZUP in izpolnjeni pogoji za uporabo te zakonske določbe za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici. Upravni organ je izdal odločbo o dovolitvi priglašenih del brez predhodnega soglasja pristojnega organa, čeprav je po zakonu to potrebno, saj gre pri tem za posebej zavarovano naravno dobrino. Soglasje je predpisano zaradi varstva te naravne dobrine, torej zaradi javne koristi. Ker tako soglasje ni bilo zahtevano, bo moral upravni organ v ponovnem postopku dejansko stanje v tej smeri dopolniti in o zadevi ponovno odločiti. Odločba organa prve stopnje je nezakonita in ker je tožena stranka ni odpravila, je nezakonita tudi njena odločba.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. V pritožbi navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je po veljavnih predpisih naravovarstveno soglasje vedno potrebno, če gre za poseg v zavarovano območje. Iz 105. člena takrat veljavnega ZON ne izhaja, da je potrebno naravovarstveno soglasje za vsak poseg v zavarovanem območju, ampak le v primeru, če bi poseg lahko ogrozil zavarovano območje, o čemer pa da oceno organizacija, pristojna za ohranjanje narave. Ta v obravnavani zadevi ni bila dana, tožena stranka pa samo zaradi razjasnitve tega ni smela dopolnjevati dejanskega stanja, saj gre za odločanje po nadzorstveni pravici v zvezi z očitno kršitvijo materialnega zakona (2. odstavek 274. člena ZUP), ki pa se presoja glede na dejansko stanje, ugotovljeno z odločbo. Takšno stališče je sodišče prve stopnje tudi v konkretnih zadevah že večkrat zavzelo. Trditev sodišča, da zakon ne določa, kdaj se šteje, da poseg ne ogroža biotske raznovrstnosti, naravne vrednote ali zavarovanega območja, kaže na to, da je to okoliščino potrebno posebej ugotoviti (torej z oceno ogroženosti v skladu z 2. odstavkom 105. člena ZON). Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je podan razlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici na podlagi tretje točke 1. odstavka 274. člena ZUP, saj se ta določba nanaša le na soglasja pri t.i. zbirnih odločbah, to je tistih, pri katerih odločata dva ali več organov skupaj (v soglasju) in ne v primeru, če je soglasje samostojna odločba. V primeru zbirne odločbe gre za eno samo odločbo. Soglasje po 105. členu ZON pa ni takšno soglasje. Takšna je bila vse do sedaj tudi praksa Vrhovnega sodišča RS (sodbi VS RS, št. U 766/92 in št. U 699/92). Drugačno stališče bi pomenilo ogrožanje pravne varnosti strank v postopku. Predlaga, da vrhovno sodišče spremeni izpodbijano sodbo oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali so bili s tem, ko v postopku izdaje navedene odločbe o dovolitvi priglašenih del ni bilo pridobljeno naravovarstveno soglasje v smislu določbe v času odločanja veljavnega 105. člena ZON, izpolnjeni pogoji za odpravo ali razveljavitev te odločbe po nadzorstveni pravici na podlagi 274. člena ZUP.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo tožene stranke, da v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji niti za odpravo niti za razveljavitev navedene odločbe po 274. členu ZUP. Po določbi 3. točke 1. odstavka 274. člena ZUP je namreč izpolnjen pogoj za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, če je bila le-ta izdana brez soglasja, potrditve, dovoljenja ali mnenja drugega organa, kadar je to po zakonu ali po kakšnem drugem na zakonu temelječem predpisu potrebno. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je mogoče uporabiti to določbo ZUP, če gre za izdajo zbirne odločbe, katere sestavni deli so tudi akti oziroma dejanja sodelujočih organov, ki so v razmerju do te odločbe elementarni (akcesorni) akti, ki nimajo lastnosti samostojne upravne odločbe. V obravnavani zadevi, ko pa ne gre za zbirno odločbo, temveč za naravovarstveno soglasje, ki je glede na določbo 105. člena ZON samostojna odločba, pa določbe 3. točke 1. odstavka 274. člena ZUP ni mogoče uporabiti, če takšno naravovarstveno soglasje ni bilo izdano. Prav tako v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti določbe 2. odstavka 274. člena ZUP za razveljavitev navedene odločbe o dovolitvi priglašenih del, ker naravovarstveno soglasje ni bilo pridobljeno. Po določbi 2. odstavka 274. člena ZUP pristojni organ izdano odločbo lahko razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni zakon. Res je, da po določbi 1. odstavka 105. člena ZON mora fizična ali pravna oseba v postopku izdaje dovoljenja za poseg v prostor, ki bi lahko ogrozil biotsko raznovrstnost, naravno vrednoto ali zavarovano območje, pridobiti naravovarstveno soglasje. Toda, iz te določbe ne izhaja, da bi bilo treba naravovarstveno soglasje pridobiti v primeru vseh posegov v zavarovano območje, temveč se te dejanske okoliščine ugotavljajo v upravnem postopku, oceno o ogroženosti biotske raznovrstnosti, naravne vrednote ali zavarovanega območja zaradi posega v prostor pa v skladu z 2. odstavkom 105. člena ZON daje organizacija, pristojna za ohranjanje narave. Taka ocena v tem postopku pa, kot izhaja iz predloženih spisov, ni bila dana. Ker pa se očitna kršitev materialnega zakona kot pogoj za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici na podlagi 2. odstavka 274. člena ZUP presoja glede na dejansko stanje, ugotovljeno z odločbo, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče ugotoviti, da je bil v obravnavani zadevi očitno prekršen materialni zakon, kot je to pravilno ugotovila že tožena stranka. Zato bi moralo po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tožbo zavrniti na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS. Ker pa tega sodišče prve stopnje ni storilo, je Vrhovno sodišče RS kot pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo tožeče stranke zavrnilo.