Jedro

Zgolj za dneve, ko tožnik zaradi dela v posebnih pogojih dela javnega prevoza ni mogel uporabljati, je upravičen do povračila kilometrine za pot od doma do delovnega mesta, za preostale dneve pa je upravičen do kilometrine le za pot od doma do Maribora, to je do javnega prevoza.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati znesek v višini 6,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov z zapadlostjo, razvidno iz izreka sodbe (prvi odstavek 1. točke izreka sodbe), kar pa je tožnik zahteval več oziroma drugače, to je plačilo razlike od priznanega zneska prevoznih stroškov v višini 6,62 EUR do vtoževanega zneska v višini 2.458,34 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa zavrnilo (drugi odstavek 1. točke izreka sodbe). Ustavilo pa je postopek v delu, ki se nanaša na plačilo prevoznih stroškov za mesec marec 2007 v višini 73,63 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2007 dalje do plačila celotnega zneska, za mesec april 2007 v višini 1,02 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2007 dalje do plačila celotnega zneska, za mesec maj 2007 v višini 0,08 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2007 dalje do plačila celotnega zneska in za mesec junij 2007 v višini 3,60 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2007 dalje do plačila celotnega zneska (1. točka izreka sklepa). Tožniku je naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 769,51 EUR v roku 15-ih dni od prejema te sodne odločbe, po poteku paricijskega roka dalje do plačila pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka sklepa).

Zoper zavrnilni del sodbe vlaga tožnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 1. odstavka 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijan del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tudi v izpodbijanem delu ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev tožnikovih pritožbenih stroškov. Zgolj podrejeno pa tožnik predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je kljub dokončnemu in pravnomočnemu sklepu z dne 30. 1. 2010 pri toženi stranki tudi za tožnika dejansko veljal kombiniran način povračila prevoznih stroškov, zato je potrebno (ob upoštevanju določil Uredbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih in namena, ki ga ta uredba zasleduje) izpodbijani sklep razlagati tako, da velja zgolj za tiste primere, ko tožnik zaradi dela v posebnih delovnih pogojih javnega prevoza ni mogel uporabljati. Takšna razlaga povsem jasnega in določnega sklepa z dne 30. 1. 2010 je nedopustna in posega v pravice tožnika do povračila stroškov kilometrine za prevoz na delo in z dela na podlagi tega sklepa. Tožena stranka je močnejša v pogodbenem razmerju do tožnika in odloča o njegovih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja. V kolikor je tožena stranka štela, da je tožnik upravičen do povračila kilometrine le za dneve, ko tožnik zaradi dela v posebnih delovnih pogojih javnega prevoza ne more uporabljati, bi pač tožniku izdala sklep s takšno vsebino. Dejstvo, da je priča Z.M. sklep z dne 30. 1. 2007 razlagal tako, da je tožnik upravičen do povračila kilometrine samo za delo, ko ni možen javni prevoz, drugače pa ima tožnik možnost javnega prevoza in pravico do povračila teh stroškov ter sklicevanje na pisni izjavi tožnika, podani na zahtevo komandirja še pred 30. 1. 2007 in jih je tožena stranka upoštevala oziroma mogla upoštevati pri preverjanju tožnikove upravičenosti do povračila stroškov prevoza, ne more spremeniti dejstva, da je tožena stranka tožniku (na podlagi teh pisnih izjav, ki sta le izjavi in sta bili izdani na podlagi navodil nadrejenega in nimata pravnih učinkov) izdala le en sklep, v katerem je tako v izreku kot v obrazložitvi izrecno navedla, da prevoz z javnim prevoznim sredstvom v primeru tožnika ni možen, zato mu pripada povračilo stroškov prevoza v obliki kilometrine. Na takšen zaključek ne vpliva dejstvo, da so bili vsi delavci seznanjeni z uredbo, ko je stopila v veljavo (že veliko pred dnem izdaja spornega sklepa) oziroma sklicevanje sodišča prve stopnje na vsebine in namen te uredbe, zato je nepravilen in neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je skladno z določili uredbe in izpovedbe priče M. za tožnika veljal kombiniran način povračila prevoznih stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih ni uporabilo pravilno pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

V tem individualnem delovnem sporu je moralo sodišče odločati o pravici delavca do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela. Splošno določbo za povračilo stroškov v zvezi z delom vsebuje 130. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Če višina povračila stroškov ni določena s kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo, se določi z izvršilnim predpisom. Tožnik je javni uslužbenec in zanj veljajo določbe Zakona o javnih uslužbencih (ZJU – Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji), ki v 1. odstavku 92. členu določa, da se pravice in obveznosti javnih uslužbencev določijo s predpisi s področja delovnega prava in kolektivnimi pogodbami, če zakon ne določa drugače. Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela ter njihovo višino določa Zakon o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (ZPSDP – Ur. l. RS, št. 87/97 in nadaljnji). Tako v 8. členu določa, da se stroški prevoza na delo in z dela povrnejo v višini stroškov prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. Če zaposleni nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, se mu prizna kilometrina v višini 15 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov. Podrobnejše določbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih so urejene v Uredbi o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih (Ur. l. RS, št. 95/2006 – v nadaljnjem besedilu: uredba). Navedena uredba ureja način obračunavanja in povračila stroškov prevoza na delo in z dela, in sicer določa, da se stroški prevoza povrnejo v višini stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom, če je stalno ali začasno bivališče zaposlenega od delovnega mesta oddaljeno več kot en kilometer po najkrajši poti (1. odstavek 2. člena). Kdaj se povrnejo stroški v višji višini kot v višini najcenejšega javnega prevoza, je določeno v naslednjih odstavkih 2. člena, in sicer se lahko povrnejo stroški za dražji prevoz, če bi predstavljala časovna izguba za pot na delo in z dela brez upoštevanja vožnje več kot dve uri z najcenejšim javnim prevozom. Če prevoz z javnim prevozom ni možen, se zaposlenemu za razdaljo po najkrajši poti prizna kilometrina, kot je določeno v 4. odstavku. Sedmi člen uredbe določa pravice delavcev v primeru, da zaposleni v razdalji več kot en kilometer nima možnosti prevoza z javnim prevoznim sredstvom. V tem primeru se mu za razdaljo po najkrajši poti od bivališča do prvega javnega prevoznega sredstva oziroma od zadnjega javnega prevoznega sredstva do delovnega mesta obračuna kilometrina. Uredba tudi vsebuje določbo, kako se obračuna stroške v primeru, da delavec ni prisoten cel mesec in da uporablja mesečno vozovnico. V teh primerih lahko delodajalec, če je delavec v mesecu prisoten manj kot 10 dni, obračuna ali stroške dejanskega prevoza ali stroške mesečne, kombinirane ali pavšalne vozovnice, kar je za delodajalca najceneje. V vsakem primeru pa je delodajalec dolžan delavcu povrniti stroške v višini mesečne, kombinirane ali pavšalne vozovnice, če predloži dokazilo o dejanskem nakupu take vozovnice. Šesti člen je edini člen, ki določa povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela v višini dejanskih stroškov, in sicer to le za primer, ko delavec izkaže nakup mesečne, kombinirane ali pavšalne vozovnice, pa je bil na delu manj kot 10 dni v tem mesecu. Za vse druge primere dejansko uredba določa povračilo stroškov prevoza na delo v hipotetičnem primeru in ne dejanskih stroškov prevoza na delo in z dela, ker v nobenem primeru ne zahteva predložitve dokazil o plačilu stroškov prevoza.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek (drugi odstavek 1. točke izreka sodbe) potem, ko je po napotilu pritožbenega sodišča v postopku zaslišalo pričo Z.M. in tožnika ter utemeljeno zaključilo, da je za tožnika v konkretnem primeru veljal kombiniran način povračila prevoznih stroškov. Tožnik se je na delo dejansko vozil iz naslova ... do Ljubljane. Po izpovedbi priče Z.M. so vsi policisti pri toženi stranki podali dve izjavi glede povračila stroškov prevoza in sicer najprej je bila podpisana izjava samo za javni prevoz, nato pa so morali podpisati tudi izjavo za povračilo stroškov prihoda na delo z osebnim avtomobilom. Delavcem so namreč za vse tiste dni, ko ni bilo možnosti javnega prevoza dopustili povračila stroškov kilometrine (skladno s sklepom z dne 30. 1. 2007 – A1), za ostale dneve pa so se tožniku priznali stroški javnega prevoza. Vsi delavci tožene stranke so bili seznanjeni z novo uredbo in jim je bilo tudi pojasnjeno, na kakšen način morajo sporočiti stroške prevoza na delo. Vsak delavec je tako mesečno izpolnil izjave za zahtevke za povračilo stroškov. Priča kot nadrejeni delavec je preverjal samo izjave za tiste dneve, ko je tožnik (oziroma ostali delavci) uveljavljal povračilo kilometrine in sicer ali je navedenega dne bilo mogoče priti na delo tudi z javnim prevozom. Zgolj v primeru, da tožnik zaradi dela v posebnih delovnih pogojih javnega prevoza ni mogel uporabljati, je bil za te dneve v skladu z določbo 4. odstavka 2. člena uredbe upravičen do povračila kilometrine, od doma do delovnega mesta za razdaljo 260,4 km v obe smeri, v skladu s sklepom z dne 30. 1. 2007. Za posamezne dneve pa je bil tožnik upravičen do povračila kilometrine samo za razdaljo od doma do Maribora, to je do javnega prevoza, ko ni imel avtobusnega javnega prevoza in sicer v skladu z določbo 7. člena uredbe v razdalji 28 km v obe smeri, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Glede na zgoraj navedene pravne podlage je potrebno določbe uredbe upoštevati kot določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela, torej gre za tehnični predpis, kako se izračuna povračilo stroškov prevoza na delo in z dela in ne za povračilo dejanskih stroškov. Zato je zmotno stališče pritožbe, da tožnik nima možnosti prevoza z javnim prevoznim sredstvom, ker bi uporaba javnega prevoza za tožnika pomenila več kot dve uri časovne izgube (6 oziroma 7 ur) in je zato upravičen do kilometrine. Skladno z določbo 2. odstavka 2. člena uredbe se namreč v časovno izgubo več kot dve uri na dan ne upošteva čas trajanja vožnje, zato so te pritožbene navedbe neutemeljene.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso pomembne, prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).