Jedro

Ker ob nasprotujočih dokazih ni moglo zanesljivo ugotoviti, da je bila podlaga pogodbe darilna, je sodišče prve stopnje odločilo ob upoštevanju pravila o dokaznem bremenu in zaključilo, da tožnica navedene trditve ni dokazala.

Glede na to, da je toženec imel vir sredstev, ki so mu omogočala nakup spornega stanovanja, da so se materina izjava in govorice v družini nanašale na drugo stanovanje, in da je toženec ponudil verjeten razlog, zaradi katerega je bilo stanovanje ob nakupu vknjiženo na mater in šele s sporno pogodbo preneseno nanj, niti nobena od drugih okoliščin, na katere opozarja pritožba, nima take teže, da bi lahko spremenila dokazno oceno v tožničin prid. Noben indic namreč ne potrjuje tožničine trditve, da je sporna pogodba imela darilno podlago.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za razveljavitev pisne oporoke A. A. z dne 7. 2. 2013 (točka I.1. izreka) in za ugotovitev, da kupoprodajna pogodba z dne 10. 9. 1997, sklenjena med A. A. in B. A., prikriva darilo v višini 2.200.000 SIT, ki se B. A. všteje v dedni delež po pokojni A. A. (točka I.2. izreka). Tožnici je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožencema (točki I.3. in II izreka).

2. Tožnica v pritožbi zoper odločitvi o vštevanju darila in o stroških postopka uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče se v sodbi ni opredelilo do trditev o neprimernem plačilu kupnine glede na njeno višino in o zapustničini izjavi, da je drugi toženec predmet pogodbe prejel. Ob upoštevanju teh navedb bi prišlo do sklepa, da gre za darilno pogodbo. Navedeno predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Zmotna je ugotovitev o izvoru denarja, ki ga je imel drugi toženec na računu v 1995. Iz toženkine izpovedbe izhaja, da je sklepala, da je toženec dobil denar iz zapuščine po pokojnem stricu, ni pa izpovedal o višini zneska. Ker so stranke laiki in ker ni bil predložen sklep o dedovanju, je veliko bolj verjetno, da je šlo za darilo staršev tožencu za nakup stanovanja in darilo toženki. Tudi toženec je povedal, da je tedaj zaključeval študij in se je želel osamosvojiti, tožnica pa je povedala, da se je v tistem času govorilo, da bo toženec dobil stanovanje.

Na navidezno sklenitev kupoprodajne pogodbe kažejo tudi okoliščine, povezane z domnevnim prodajalcem. Sledeč odgovoru na tožbo je šlo za M. M., sledeč pripravljalni vlogi pa za D. D. Dokazni predlog za njegovo zaslišanje je bil umaknjen, ker naj bi se ne spomnil ne posla ne strank. Glede na to, da naj bi mu bila kupnina izročena v gotovini, je neobičajno, da se tega ne spomni.

Neprepričljive so tudi toženčeve navedbe o porabi preostanka denarja, ki naj bi ga dobil po pokojnem stricu. Znesek 30.000 DEM naj bi posodil S. S., kar je njegova žena zanikala. Ostanek naj bi izročil staršem, kar je priča C. A. zanikala. Morebitno dejstvo, da je denar dal staršem, kaže na to, da so mu starši izročili vseh 70.000 DEM za nakup stanovanja in jim je ostanek vrnil. Če to ne drži, pa gre le še za eno od neprepričljivih njegovih navedb glede pravne narave pogodbe.

Poleg tega toženec kupoprodajne pogodbe iz 1995 ni predložil. Dokazna predloga za zaslišanje obeh prič, ki bi lahko potrdili obstoj pogodbe, pa je umaknil. Toženec je ves čas trdil, da je kupoprodajna pogodba iz 1997 fiktivna in da je šlo za neodplačen prenos lastninske pravice. Ker je ostala sporna le darilna podlaga pogodbe, o tem pa neposrednega dokaza z zapustničinim zaslišanjem ni bilo mogoče izvesti, bi moralo sodišče slediti tožničinim navedbam, da je bil velikokrat omenjen dogovor o podaritvi stanovanja tožencu.

Zmoten je zaključek, da ni zmogla dokaznega bremena. Dokazno breme glede navideznosti pogodbe je bilo pri njej, a je predložila vse dokaze o dogajanju v relevantnem obdobju, ki so bili na razpolago. Ključne trditve so bile negativne (da toženec ni imel vira sredstev, da denar ni izviral iz zapuščine), darilni nagib pa je mogoče dokazovati le posredno. Pozitivne navedbe, da je toženec prejel denar od staršev, pa je potrdila s prepričljivo izpovedbo in dokazi, ki jih je predlagal toženec.

Zmotna je ugotovitev v 19. točki obrazložitve, da je bančni izpisek in pogodbo predložil toženec. Navedena dokaza je predložila tožnica. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Trditev, da kupoprodajna pogodba z dne 10. 9. 1997, sklenjena med tožencem in materjo pravdnih strank, prikriva darilno pogodbo, je tožnica utemeljevala z navedbami, da toženec ni imel denarnih sredstev za nakup nepremičnine in da je bil dogovorjeni način plačila kupnine na roke glede na njeno višino neobičajen. Toženec se je branil, da je kupnino poravnal z denarjem, ki ga je – tako kot tožnica – dobil iz zapuščine po pokojnem stricu, in da je do časovnega zamika med pridobitvijo nepremičnine v letu 1995 in sporno pogodbo prišlo zato, ker sta s partnerko želela pridobiti ugodnosti za mlade družine, ki jih v primeru, da bi bil lastnik stanovanja, ne bi mogla pridobiti. Trdil je torej, da je bila mati v letu 1995 le navidezna kupka in da sporna pogodba predstavlja uresničitev prvotnega dogovora, v katerem je on nastopal kot prikriti kupec.1

6. Očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Tožnica jo utemeljuje z zmotnostjo dokaznih zaključkov, navedeno pa ne utemeljuje, da je sodba v tolikšni meri pomanjkljiva, da ni mogoče preizkusiti njene pravilnosti in zakonitosti, marveč pomanjkljivosti v dokazni oceni.

7. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, (1) da je toženec dobil denar iz zapuščine po pokojnem stricu, (2) da je velik razkorak med trenutkom plačila kupnine in trenutkom prenosa lastninske pravice, (3) da je bilo v pogovorih v družini velikokrat omenjeno, da bo stanovanje podarjeno tožencu, (4) da je mati pravdnih strank v izločitvenem zahtevku (vloženem v zapuščinskem postopku po pokojnem možu in očetu pravdnih strank) navedla, da sta stanovanje na E. podarila sinu, in (5) da tožnica ni predložila dokazov, ki bi potrjevali, da je sporna pogodba navidezna, toženec pa je predložil bančni izpisek in kupoprodajno pogodbo. Ker ob nasprotujočih dokazih ni moglo zanesljivo ugotoviti, da je bila podlaga pogodbe darilna, je sodišče prve stopnje odločilo ob upoštevanju pravila o dokaznem bremenu in zaključilo, da tožnica navedene trditve ni dokazala.

8. Pritožba ne vzbuja dvoma o pravilnosti zaključka, da tožnica ni dokazala obstoja darilne pogodbe glede stanovanja, ki je bilo predmet pogodbe z dne 10. 9. 1997. Dovolj prepričljiva je ugotovitev v sodbi, da je toženec imel vir sredstev za nakup stanovanja. Temelji na izpovedbah obeh tožencev, da so vsi trije otroci iz zapuščine po stricu dobili denar, in na predloženem izpisku bančnega računa. Neutemeljeno je pritožbeno opozarjanje na laičnost izpovedb o denarju iz zapuščine po pokojnem D. A. Četudi je bil denarni znesek tožencu podarjen, mu ga je lahko podaril le oče. Ni bilo namreč zatrjevano, da bi po pokojnem očetovem bratu dedovala mati pravdnih strank. Navedena okoliščina tako ne more govoriti v prid tožničini trditvi, da je stanovanje tožencu podarila mati.

9. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na govorice v družini, da bo toženec dobil stanovanje. Kot izhaja iz navedbe matere pravdnih strank v izločitvenem zahtevku, podanem v zapuščinskem postopku po pokojnem možu (A9), sta z možem tožencu podarila stanovanje, v katerem sta živela (tj. na E. ulici), sporna pogodba pa se ne nanaša na to stanovanje, ampak na drugo stanovanje (na ulici F.). Iz sodbe je sicer mogoče sklepati, da navedena izjava in govorice govorijo v prid tožničini trditvi o darilni podlagi sporne pogodbe, a ta napaka v oceni indica ni vplivala na pravilnost zaključka o nedokazanosti te trditve.

10. Drugačnega dokaznega zaključka ne utemeljuje niti pritožbeno sklicevanje na toženčevo trditev, da je bila pogodba iz leta 1997 fiktivna in da je bil njen namen (le) v prenosu lastninske pravice z matere na njega. Navedeno namreč še ne pomeni, da je mati pravdnih strank za stanovanje, ki je bilo predmet pogodbe, karkoli plačala. Na drugi strani pa potrjuje enega od indicev, s katerimi je toženec utemeljeval, da je bilo stanovanje kupljeno z denarjem, ki ga je dobil iz zapuščine po stricu.

11. Glede na to, da je toženec imel vir sredstev, ki so mu omogočala nakup spornega stanovanja, da so se materina izjava in govorice v družini nanašale na drugo stanovanje, in da je toženec ponudil verjeten razlog, zaradi katerega je bilo stanovanje ob nakupu vknjiženo na mater in šele s sporno pogodbo preneseno nanj, niti nobena od drugih okoliščin, na katere opozarja pritožba, nima take teže, da bi lahko spremenila dokazno oceno v tožničin prid. Noben indic namreč ne potrjuje tožničine trditve, da je sporna pogodba imela darilno podlago. Sprememba navedbe o imenu prodajalca in umik dokaznega predloga za njegovo zaslišanje spričo več kot dvajsetletne oddaljenosti trenutka sklenitve ne utemeljuje neverodostojnosti toženčevih navedb, da je kupnino prispeval on in da je bilo stanovanje le zaradi pridobitve ugodnosti za mlade družine sprva vknjiženo na mater. Obrobnega pomena je namen, za katerega je toženec porabil preostanek denarja, prejet iz zapuščine po stricu. Kot je bilo že navedeno, je denar izviral iz zapuščine po očetovem bratu in je zato bilo lahko le očetovo darilo, ne pa materino. V luči toženčeve trditve, da je bil s sporno pogodbo le do konca izveden posel pridobitve lastninske pravice glede stanovanja na ulici F., in torej kupnina tedaj dejansko ni bila izročena, zapis v pogodbi, da je bila kupnina izročena v gotovini ni nenavaden, ampak logičen. Navedeno ne pomeni, da je bila tudi kupnina prodajalcu stanovanju izročena v gotovini. Očitek o zmotnosti zapisa v sodbi, da je pogodbo kot dokaz predložila tožnica,2 drži. Kljub nenatančnosti pa je zapis mogoče razumeti tudi na način, da v prid toženčevim trditvam govori poimenovanje pogodbe (kot kupoprodajne in ne kot darilne), ta ugotovitev pa drži. 12. Podlage za drugačen izid dokazovanja ne dajejo niti pritožbene navedbe o omejenih dokaznih virih, ki jih je imela na voljo pritožnica. Tako kot toženec je tudi tožnica imela možnost, da bi predložila izpisek iz zemljiške knjige in pogodbe, ki so bile podlaga za zemljiškoknjižne prenose lastninske pravice s prejšnjega lastnika na toženca oziroma prek matere na toženca. Morebitna nepotrditev obstoja pogodbe iz leta 1995 bi bila močan indic zoper toženčevo trditev o načinu pridobitve spornega stanovanja. Tako pa je ob nedokazanosti ključnih indicev, tj. da toženec ni imel denarja za plačilo kupnine in da je bilo v družini znano, da bo stanovanje, ki je predmet sporne pogodbe, podarjeno tožencu, utemeljen sklep, da darilna podlaga pogodbe ni izkazana niti s pretežno verjetnostjo.

13. Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14. Upoštevaje pritožbeni uspeh je tožnica dolžna tožencu povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo 466,65 EUR, in sicer gre za strošek zastopanje v pritožbenem postopku (625 točk) in pavšalni znesek materialnih stroškov po 11. členu Odvetniške tarife (12,5 točk), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa sledi utrjenemu stališču sodne prakse, oblikovanem po sprejetju pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. 1 O t. i. slamnatem kupcu glej več Ogrizek, Prodajna pogodba z navideznim kupcem, PB, št. 1-2/88, str. 54. 2 Glede bančnega izpiska je pravilno ugotovljeno, da ga je predložil toženec.