Jedro

Pri izdaji začasne odredbe, ki se nanaša na prepoved razpolaganja z delnicami, mora sodišče najprej ugotoviti vrednost delnic, ter presoditi o sorazmernosti med vrednostjo delnic in višino vtoževane terjatve. V obravnavanem primeru vrednost delnic kar za 20-krat presega vrednost tožbenega zahtevka. Le dejstvo, da nekdo dve leti ni razpolagal z delnicami, še ne zadostuje za zaključek, da mu prepoved razpolage s temi delnicami ne more povzročiti škode.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se predlagana začasna odredba, ki se glasi: "1. Toženi stranki se do pravnomočnega končanja tega postopka prepove odtujiti, obremeniti ali kakorkoli drugače razpolagati s 1.248.250 delnicami PID ..., oznaka na borzi ... in s 436.150 delnic PID ... 1, oznaka na borzi ..., ki so v lasti tožene stranke in so vpisane v delniški knjigi PID ... d.d. in PID ...1 d.d., ki jo vodi Klirinško depotna družba d.d., Trg republike 3, Ljubljana. 2. Prepoved se vpiše v delniško knjigo Ljubljanske borze d.d., ki jo vodi Klirinško depotna družba d.d., Ljubljana. 3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje dalje od plačila, v roku 8 dni pod izvršbo", z a v r n e. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 31.450,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.12.2001 do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo začasno odredbo, s katero je toženi stranki do pravnomočnosti končanja tega postopka prepovedalo odtujiti, obremeniti ali kakorkoli drugače razpolagati z 1.248.250 delnicami PID ....d.d. in s 436.150 delnicami PID ... 1, d.d., ki so v lasti tožene stranke in vpisane v delniški knjigi PID ... d.d. in PID ... 1 d.d., ki jo vodi Klirinško depotna družba d.d., Ljubljana. Prepoved se vpiše v delniško knjigo Ljubljanske borze d.d., ki jo vodi Kliniško depotna družba d.d., Ljubljana. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 25.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje dalje do plačila in 3.400,00 SIT sodnih taks za izdajo začasne odredbe, v roku 8 dni pod izvršbo. V odprtem tridnevnem pritožbenem roku se je zoper izdano začasno odredbo pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in napadeni sklep razveljavi ter naloži tožeči stranki, da ji povrne stroške zaradi izdaje začasne odredbe, zlasti v zvezi s pritožbo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne odločitve do dne plačila. Meni, da niso kumulativno izpolnjeni zakoniti pogoji za izdajo napadene začasne odredbe. Zgrešena je ocena sodišča, da bi z izdano začasno odredbo tožena stranka pretrpela le neznatno škodo in zato ni potrebno izkazovati nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Pri tem se je sodišče oprlo na trditev tožeče stranke, da s predmetnimi delnicami tožena stranka ne posluje, kar pa je popolnoma zgrešeno, saj to ne more pomeniti, da ne bo poslovala z njimi v bodoče in to tudi ne more biti razlog za izločitev dokazov nevarnosti uveljavitve terjatve. Predvsem pa tožena stranka opozarja na očitno nesorazmerje med višino terjatve, ki znaša 2.400.000,00 SIT in vrednostjo zamrznjenega premoženja, ki znaša po borzni tečajni ceni, objavljeni v Delu dne 7.11.2001, 47.915.100,00 SIT, kar je kar 20-krat več od terjatve, ki bi jo naj zavarovalo z napadeno začasno odredbo. Glede na to, da je vrednost delnic javni podatek, bi moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti vrednost zamrznjenega premoženja. Če bi to storilo, bi ugotovilo, da bi bila z izdano začasno odredbo povzročena toženi stranki velika škoda, saj je onemogočeno razpolaganje z delnicami v vrednosti, ki bistveno presega višino izkazane terjatve tožeče stranke. Ob taki ugotovitvi pa bi se moralo sodišče lotiti vprašanja ali obstoji drugi zakoniti pogoj za izdajo začasne odredbe, to je ali je upnik - tožeča stranka izkazal nevarnost onemogočanja uveljavitve ali precejšnje oteženosti uveljavitve njegove terjatve. Pri tem pa bi moralo ugotoviti, da te nevarnosti ni. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje in ugotovilo, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da prepoved razpolaganja z delnicami (1.248.250 delnic PID ... d.d. in 436.150 delnic PID ... 1 d.d.) ne pomeni nastanka škode oz. le neznatno škodo. Kot pravilno opozarja pritožba, bi moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti vrednost navedenih delnic, ki vsekakor niso v sorazmerju z vtoževano terjatvijo v tem individualnem delovnem sporu, saj kar za 20-krat presegajo vrednost tožbenega zahtevka. Pri tem pa je tudi nesprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da dejstvo, da tožena stranka z delnicami v zadnjem času ni razpolagala, že zadostuje za zaključek, da s prepovedjo razpolaganja z navedenimi delnicami dolžniku - toženi stranki ne grozi nastanek škode oz. takšna prepoved predstavlja le neznatno škodo. Le dejstvo, da nekdo dve leti ne razpolaga z delnicami še ne zadostuje za zaključek, da mu prepoved razpolage s temi delnicami ne more povzročiti škode. Razpolaganje z delnicami je odvisno od poslovne politike imetnika delnic in vrednosti teh delnic na borzi. Tako lahko vrednost posameznih delnic (močno) niha in prepoved razpolaganja s takimi delnicami za njihovega imetnika lahko predstavlja tudi veliko škodo. Tožeča stranka bi morala izkazati za verjetno vsaj to, da gre za delnice, ki so stabilne in njihova cena ne niha preveč. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni uspel verjetno izkazati, da bi bila zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (2. odst. 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98). Ker po zaključku pritožbenega sodišča tudi ni izkazan pogoj po 3. odst. 270. člena ZIZ, torej da tožnik ni izkazal za verjetno, da predlagana začasna odredba pomeni le neznatno škode za dolžnika, tako ni bilo podlage za izdajo predlagane začasne odredbe. Le izkaz obstoja denarne terjatve za predlagano začasno odredbo ne zadostuje. Tudi v primeru, če bi tožeča stranka uspela izkazati nevarnost uveljavitve terjatve, sodišče prve stopnje ne bi smelo slepo slediti predlagani začasni odredbi, temveč bi moralo preveriti ali vrednost delnic, s katerimi se prepove razpolaganje ustreza vrednosti zavarovane terjatve oz. izdati začasno odredbo le v obsegu, ki je potreben za poplačilo zavarovane terjatve, kot to določa 3. člen ZIZ. Ker je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sklep spremenilo tako, da je predlagano začasno odredbo zavrnilo, je tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške, ki jih je odmerilo glede na vrednost spora 2.400.000,00 SIT v skladu z Odvetniško tarifo (OT - Ur. l. RS, št. 7/95 - 78/2001) in Zakonom o sodnih taksah (ZST - Ur. l. RS, št. 1/90 - 41/2001). Tako je za sestavo pritožbe po odvetniku toženi stranki priznalo 250 odvetniških točk (tar. št. 21/2) in 19 % DDV ter 1.700,00 SIT sodne takse za pritožbo zoper sklep o začasni odredbi, tako da znašajo skupaj potrebni stroški za pritožbo 31.350,00 SIT.