Jedro

Za odložitev plačila prispevkov za socialno varnost ni pravne podlage.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Uprave za družbene prihodke občine Ljubljana Vič-Rudnik, s katero je navedeni prvostopni upravni organ zavrnil tožnikovo vlogo za odložitev plačila zapadlih obveznosti ter odpis zamudnih obresti iz naslova samostojnega opravljanja obrtne dejavnosti.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 104. člena zakona o dohodnini, ki se po določbi 15. člena zakona o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje in zaposlovanje smiselno upošteva tudi kot podlaga za odlog plačila prispevkov za socialno varnost. Tožena stranka navaja, da mora po določbi 104. člena zakona o dohodnini zavezanec vložiti vlogo za odlog plačila v roku za plačilo obroka akontacije, v obravnavanem primeru pa je tožnik uveljavljal odlog že zapadlih prispevkov, zato je bil njegov zahtevek utemeljeno zavrnjen. Nadalje še navaja, da je plačilo prispevkov za socialno varnost v povezavi z materialnimi pravicami zavezancev za plačilo teh prispevkov, zato niti za odlog niti za odpis plačila prispevkov ni zakonite podlage.

Tožnik v tožbi navaja, da je sicer predlagal odložitev plačila prispevkov in odpis obresti, vendar bi moral upravni organ v obravnavanem primeru ob uporabi določb 106. in 107. člena zakona o dohodnini prispevke odpisati. Tožnik enako kot v pritožbi še navaja, da mu je bilo z odločbo sanitarne inšpekcije začasno prepovedano opravljanje dejavnosti - galvanizerstvo, ker je bila dejavnost z ekološkega vidika problematična. Ker mu v času začasne prepovedi obratovanja uprava za družbene prihodke ni registrirala računov za delo, ni mogel izterjati že zapadlih obveznosti. Tako je brez svoje krivde ostal brez sredstev in brez škode za lastno preživljanje ni sposoben plačevati obveznosti, ki jih je vse do izdaje omenjene inšpekcijske odločbe redno plačeval, zato so podani pogoji za odpis obveznosti. Tožnik še navaja, da ne more biti v slabšem položaju kot državna podjetja, ki zaradi slabe gospodarske situacije tudi ne plačujejo prispevkov in predlaga, da se izpodbijana odločba razveljavi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za odlog plačila zapadlih prispevkov za socialno varnost. Tožnik je bil obrtnik in kot tak zavezanec za plačilo prispevkov, ki jih po določbah zakona o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje in zaposlovanje (Uradni list RS, št. 48/90) plačujejo obrtniki od brutto osebnega dohodka. Prispevke za socialno varnost so zavezanci dolžni plačevati do 15. dne v mesecu za pretekli mesec. Za odlog plačila prispevkov za socialno varnost v določbah navedenega zakona ni podlage. Navedeni zakon namreč možnosti za odlog plačila prispevkov ne predvideva in glede tega tudi v 15. členu ne napotuje na uporabo določb zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91 - ZDOH), napotuje le na uporabo določb glede obračunavanja, postopka za odmero in pobiranja ter vračanja prispevkov, prisilne izterjave, odpisa zaradi neizterljivosti, poroštva, zastaranja in kaznovanja. Tožnikov zahtevek za odlog plačila prispevkov je bil zato utemeljeno zavrnjen, vendar pa ne zaradi tega, ker tožnik ni zahteval odložitve plačila v roku iz 104. člena zakona o dohodnini, kot navaja tožena stranka, ampak zato, ker zavezanec odloga plačila ne more zahtevati, ker zato ni pravne podlage. Na odločitev o stvari tudi ne more vplivati tožbeni ugovor, da tožnik ne more biti v slabšem položaju kot državna podjetja, ki zaradi slabe gospodarske situacije tudi ne plačujejo prispevkov za socialno varnost, ker to ni stvar tega postopka. Ugovor tožnika v tožbi, da bi moral upravni organ prispevke odpisati, pa je tožbena novota, ki je sodišče ni dolžno obravnavati. Sodišče odloča o sporu praviloma na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku (39. člen zakona o upravnih sporih).

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).