Jedro

Za odločanje v pospešenem postopku ni podlage, če mora pristojni organ za sprejem odločitve, da prosilcu očitno ne grozi preganjanje, ocenjevati in presojati stopnjo intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic v skladu s pogoji iz 26. in 28. člena ZMZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1 Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) ugodilo tožnikovi tožbi zoper odločbo tožene stranke z dne 25. 4. 2008. Z navedeno odločbo je tožena stranka v pospešenem postopku zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno iz razloga 3. alineje 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07).

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da za presojo tožene stranke, da je podan razlog iz 3. alineje 55. člena ZMZ ni podlage. Tožnik je kot razlog za priznanje mednarodne zaščite navedel strah pred preganjanjem zaradi svoje politične dejavnosti v stranki demokratske akcije (SDA) in pripadnosti reisu A., kar je utemeljeval z naslednjim: po neredih pred džamijo B., v katerih je prišlo do fizičnega obračuna med podporniki novo postavljenega reisa A. in podporniki glavnega muftija C., pripadnika stranke demokratske partije (SDP), je bil tožnik 10 dni v zaporu, pripadniki C. so mu tri tedne pred odhodom iz države na njegovo dvorišče vrgli molotovko, kar je prijavil policiji, zaradi česar so mu po telefonu grozili s smrtjo ter da so ga pretepli. Te okoliščine pa so po presoji sodišča takšne narave, da bi lahko pomenile dejanja preganjanja. Zato bi morala tožena stranka odločiti v rednem postopku, v katerem bi morala tožniku dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločitev. Ker tožena stranka ni tako ravnala, je njena odločba nezakonita.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 75. člena ZUS-1. Navaja, da je pri presoji utemeljenosti tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite upoštevala vse dogodke, ki jih je navedel tožnik in se do njih opredelila, pri čemer je upoštevala tudi pridobljene informacije o izvorni državi. Neutemeljen je očitek sodišča, da je tožena stranka s tem, ko je izdala odločbo, ne da bi tožnika seznanila s pridobljenimi informacijami, bistveno kršila določbe postopka in sicer 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). ZMZ namreč v 30. členu določa, da se v postopku za pridobitev mednarodne zaščite uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, če ni s tem zakonom drugače določeno. ZMZ pa v 3. odstavku 22. člena določa, da se informacije o izvorni državi, ki so javno dostopne, štejejo za splošno znana dejstva, za katera velja, da jih ni treba dokazovati. Po presoji tožene stranke je bil namen zakonodajalca omogočiti pristojnemu organu, da izda odločbo, brez da bi prosilca za mednarodno zaščito seznanil z uporabljenimi informacijami. Vztraja pri presoji, da tožnik ni navedel takih okoliščin, ki bi lahko pomenile preganjanje. Skliceval se je na svojo politično dejavnost v stranki, ki jo je v celoti povezal s pripadnostjo reisu A. Pri tem je navedel le dva konkretna dogodka in sicer dogodek pred džamijo, v katerim je bil zaradi posedovanja in grožnje z nožem priprt zaradi nasilniškega obnašanja ter dogodek z odvrženo molotovko, ki ga je opisal zelo skopo in tudi ni predložil dokumentacije o prijavi tega dogodka policiji. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi za odločitev so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbah ZMZ in ZUP, na katere se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje.

Tudi kadar gre, tako kot v tem primeru, za odločanje po določbi 54. člena ZMZ, torej za odločanje v pospešenem postopku, je treba ugotoviti relevantno dejansko stanje. Res je, da se po navedeni določbi odloča na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ, da torej posebno zaslišanje prosilca za mednarodno zaščito ni potrebno in torej tudi ne seznanitev s temi dejstvi in okoliščinami. Vendar pa je možno v pospešenem postopku prošnjo za priznanje mednarodne zaščite zavrniti zaradi razloga iz 3. alineje 55. člena ZMZ le tedaj, če že iz dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ izhaja, da očitno ne gre za preganjanje. Za tak zaključek pa tožena stranka v dejstvih in okoliščinah, na katere je oprla odločitev, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni imela zadostne podlage. Iz teh namreč izhaja, kar ugotavlja tožena stranka, da je bil tožnik pripadnik dela muslimanske skupnosti in aktivni član stranke SDA, ki je v sporu z drugim delom muslimanske skupnosti in da med njima prihaja do incidentov, v katerih je bil udeležen tudi tožnik, ki je bil prav zaradi udeležbe v teh incidentih priprt. Tožnik je v prošnji tudi navajal grožnje s strani stranke SDP in konkretne dogodke, s katerim utemeljuje strah pred preganjanjem. Ne glede na navedeno je tožena stranka tožnikovo prošnjo zavrnila v pospešenem postopku, pri čemer je odločitev oprla tudi na informacije, ki jih je pridobila o dogodku pred džamijo, na katerega se sklicuje tožnik. Odločitev tožene stranke torej ne temelji le na dejstvih in okoliščinah iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ, ampak tudi na specifičnih informacijah, povezanih s konkretnim primerom. Glede na vse navedeno je tožena stranka s tem ko je tožnikovo prošnjo zavrnila v pospešenem postopku, nepravilno uporabila določbo 54. člena in 55. člena ZMZ.

Pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Določba 3. odstavka 22. člena ZMZ, na katero se sklicuje tožena stranka, res določa, da se informacije o izvorni državi, ki so javno dostopne, štejejo za splošno znana dejstva, vendar to po presoji pritožbenega sodišča pomeni samo to, da gre za podatke, ki so vsem dostopni. Ne pomeni pa, da toženi stranki ni treba postopati po določbah ZUP. Po določbi 3. odstavka 9. člena ZUP pa organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se izjavijo, razen v primerih določenih z zakonom. Tak primer je skrajšani postopek oziroma po ZMZ pospešeni postopek. Za odločanje v pospešenem postopku pa ni podlage, če mora pristojni organ tako, kot v tem primeru, za sprejem odločitve, da prosilcu očitno ne grozi preganjanje, ocenjevati in presojati stopnjo intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic v skladu s pogoji 26. in 28. člena ZMZ.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.