Jedro

Tožena stranka je spremenila akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest in reorganizaciji priložila obrazložitev, ki je vsebovala cilje, reorganizacijo, razloge za izvedbo reorganizacije, analizo delovnih opravil in delovnih postopkov ter število in strukturo delovnih mest in število javnih uslužbencev. V analizi delovnih mest je zajela vsa področja in vse delovne procese, ki se izvajajo po posameznih direktoratih, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka pri sprejemu akta ravnala v skladu s 156. členom ZJU. Tožena stranka je postopek reorganizacije tudi dejansko izvedla. Zaradi reorganizacije in optimizacije dela, delo na delovnem mestu, ki ga je zasedal tožnik, ni bilo več potrebno, zato je bil tožnik premeščen na drugo delovno mesto. Tožena stranka je dokazala, da je bila premestitev tožnika potrebna iz poslovnih razlogov, zato tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov o premestitvi ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 24. 1. 2013 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 3. 4. 2013 ter da je tožena stranka dolžna tožnika razporediti na ustrezno delovno mesto, ki se opravlja v nazivu „podsekretar“ in da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto razliko v plači med 46. plačnim razredom in 42. plačnim razredom, odvesti pripadajoče davke in prispevke in tožniku izplačati neto razliko v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne mesečne plače od 5. v mesecu za pretekli mesec (točka I izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan v roku 8 dni od vročitve sodbe toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 51,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila in da tožnik krije svoje stroške postopka sam (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. členu Zakona o pravdnem postopku, zlasti pa zaradi bistvenih kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi, stroške postopka skupaj s pritožbenimi stroški pa naloži v plačilo toženi stranki oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti tožnikove premestitve napačno zaključilo, da ni pomembno, kakšna je bila dejanska vsebina tožnikovega dela po premestitvi, v primerjavi z delom pred tem in pri tem protispisno ugotovilo, da ni ostalo identično. Tožnik se s takim stališčem ne strinja, saj je pravno zmotno, navedbe v obrazložitvi sodbe pa so same s seboj v nasprotju in v izrecnem nasprotju z izvedenimi dokazi. Pravna podlaga tožnikove premestitve je v 158. členu Zakona o javnih uslužbencih, na katero se je sklicevala tudi tožena stranka in ki določa, da se uradnik, čigar delo na delovnem mestu ni več potrebno, premesti na drugo delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu in za katero izpolnjuje pogoje, če je to delovno mesto prosto. Po oceni tožnika v njegovem primeru ni obstajal zakonski razlog, na katerega se je sklicevala tožena stranka in ji je sodišče nekritično sledilo. Res je sicer reorganizacija v pristojnosti delodajalca, vendar pa jo mora delodajalec ustrezno utemeljiti čeprav, pa če je še tako nelogična in neživljenjska. Tožena stranka pred reorganizacijo ni izvedla nobene analize, čeprav se za potrebe tega postopka nanje sklicuje. Tožena stranka je kot dokaz za utemeljenost reorganizacije v spis predložila dokument z naslovom „Cilji in razlogi za izvedbo reorganizacije“ in navedenemu dokumentu je sodišče nekritično sledilo, čeprav tožena stranka v dokumentu ne navaja nobenih konkretnih podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da se je spremenil delovni proces pri toženi stranki v letu 2012. Tožena stranka je tekom postopka pritrdila navedbam tožnika v tožbi, da je bil edini cilj, ki ga je tožena stranka zasledovala s spremembo sistemizacije, finančni razlog in sicer znižanje mase za plače zaposlenih. Navedeno pa ne more predstavljati zakonitega razloga za prerazporeditev tožnika. Tudi priča A.A. je izpovedala, da za prerazporeditev tožnika pri toženi stranki niso obstajali utemeljeni razlogi. Tožnik po razporeditvi ni bil več član skupine B. in je bila to edina delovna naloga, ki se po prerazporeditvi tožnika ne opravlja več, vse ostale naloge pa je tožnik zadržal. Pomembna okoliščina je tudi, da tožniku odvzeta naloga - članstvo v skupini B. ni bila prenesena na uslužbenca na delovno mesto „podsekretar“, pač pa je bila dodeljena uslužbenki, ki je na delovnem mestu „višji svetovalec“. Navedeno pomeni, da ni bil podan razlog za tožnikovo prerazporeditev na nižje vrednoteno delo, saj tožnik vse ostale naloge še vedno opravlja. Da je bil glavni razlog tožnikove prerazporeditve finančne narave ter da se njegov obseg del in nalog ni ukinil, je možno ugotoviti iz dokumenta tožene stranke, na katerega se sklicuje tudi sodišče - Cilji in razlogi za izvedbo reorganizacije (priloga B9). Tožnik trenutno na delovnem mestu „... - višji svetovalec I“ opravlja enaka dela in naloge, kot jih je opravljal na delovnem mestu „.. - podsekretar“ v C.. Neresnična in verjetno prirejena za potrebe tega postopka je tudi izpoved priče D.D., ki se nanaša na delovne naloge „podsekretarjev“. Po mnenju tožnika so dela iz ukinjenega delovnega mesta „... - podsekretar“ potrebna in to dokazuje tudi dokumentacija „...“, odobritev poti za B. za leto 2013 z dne 18. 12. 2013, udeležba na sestankih 24. 1., 7. 3. 2013. Iz e-pošte E. sledi, da pripravljalci reorganizacije niso bili seznanjeni s članstvom tožnika v B., zato so naknadno spremenili članstvo, da bi opravičili neupravičeno premestitev tožnika v nižji karierni razred. Delo na pripravi podatkov za Eurostat, aneks k pogodbi o pripravi podatkov za Eurostat, priprava podatkov za Eurostat za leto 2012 in 2013 ter pregled dela po pogodbi in likvidacija računov za Eurostat pomeni, da je delo potrebno in se izvaja na ..., sam postopek izvajanja te naloge pa je bil definiran v obdobju do leta 2012 in vključuje več JU na ... in v .... Iz posredovanih dokumentov v celoti sledi, da je tožnik opravljal delo na delovnem mestu „... - podsekretar“, ki so potrebna tudi po premestitvi. Pri toženi stranki je edini kriterij za premestitev delavcev javno finančni razlog, obseg del in nalog tožnika se ni zmanjšal in njegovo delo je ostalo potrebno, zato je potrebno ugotoviti, da je uporaba kriterijev vsaj v primeru tožnika neutemeljena in se nanje ni mogoče sklicevati. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela odločilnih razlogov o utemeljenosti razloga za premestitev tožnika in da je bila reorganizacija izvedena zgolj z namenom znižanja plače tožniku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razloge za premestitev utemeljilo s pravilnimi dejanskimi ugotovitvami in pravilnimi zaključki ter je sodbo sodišča prve stopnje mogoče v celoti preizkusiti.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je Vlada Republike Slovenije dne 29. 3. 2012 sprejela sklep o uvedbi reorganizacije v ministrstvih in vladnih službah ter naložila predstojnikom, da pripravijo spremembe aktov o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v skladu s predpisanim postopkom najkasneje do 1. 5. 2012. Tožena stranka je na podlagi sklepa Vlade RS izvedla postopek reorganizacije ter pripravila analizo delovnih opravil in postopkov ter določila cilje in razloge za izvedbo reorganizacije. Dne 20. 2. 2013 je pri toženi stranki začel veljati Akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Tožena stranka je kot cilj in razlog za izvedbo reorganizacije navedla, da je cilj reorganizacije ugotoviti morebitne presežke kadrovskih virov v odnosu do obsega in zahtevnosti javnih nalog oziroma optimizirati poslovne procese na način, da se zmanjša obseg javnih nalog, kjer je to mogoče. Javnim nalogam, ki jih ministrstvo mora opravljati, pa se prilagodi število in struktura delovnih mest oziroma javnih uslužbencev. V sklepu so zapisali, da navedeno predstavlja organizacijski razlog za izvedbo ustreznih ukrepov, pri čemer je potrebno slediti javno finančnem razlogu (da bodo za maso plač zagotovljena manjša sredstva).

7. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je bil glavni razlog za premestitev tožnika finančne narave, ter da se njegovo delovno mesto ni ukinilo, zato ni obstajal zakonski razlog za premestitev po 158. členu Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka z reorganizacijo predvidela zmanjšanje števila notranjih organizacijskih enot, 28 jih je zmanjšala na 20, zaradi združevanja in ukinitve notranjih organizacijskih enot je postalo delo 13 javnih uslužbencev nepotrebno, 6 javnih uslužbencev je ostalo na enakem delovnem mestu, preostalih 8 uslužbencev pa je bilo premeščenih skladno z drugim odstavkom 158. člena, eden pa skladno s četrtim odstavkom 158. člena ZJU. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da je tožena stranka postopek reorganizacije tudi dejansko izvedla in sprejela Akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Iz Reorganizacije 2013 je razvidno, da je bil v Službi ... pred reorganizacijo poimensko naveden tožnik na delovnem mestu „... - podsekretar“, po reorganizaciji pa tožnikovega delovnega mesta ni več in na novo pa je sistemizirano delovno mesto „... - višji svetovalec“.

8. Po drugem odstavku 156. člena ZJU lahko javnemu uslužbencu delovno razmerje preneha ali pa je premeščen na delovno mesto, ki ne ustreza njegovemu nazivu, zaradi zmanjšanja obsega javnih nalog, privatizacije javnih nalog, iz organizacijskih, strukturnih, javnofinančnih ali podobnih razlogov. Podlaga za ugotovitev razloga za prenehanje delovnega razmerja oziroma za premestitev iz poslovnega razloga je sprememba Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Reorganizaciji mora biti priložena obrazložitev, ki vsebuje cilje, razloge za izvedbo reorganizacije, analizo delovnih opravil in delovnih postopkov ter število in strukturo delovnih mest in število javnih uslužbencev (peti odstavek 156. člena ZJU). Tožena stranka je spremenila Akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest ter reorganizaciji priložila obrazložitev, ki je vsebovala cilje, reorganizacijo, razloge za izvedbo reorganizacije, analizo delovnih opravil in delovnih postopkov ter število in strukturo delovnih mest in število javnih uslužbencev. V analizi delovnih mest je vzela vsa področja in vse delovne procese, ki se izvajajo po posameznih direktoratih in glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka pri sprejemu akta ravnala v skladu z določilom 156. člena ZJU.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je tožena stranka postopek reorganizacije tudi dejansko izvedla, saj je generalna direktorica Direktorata ... pri toženi stranki D.D. prepričljivo izpovedala, da je šlo za večjo reorganizacijo, ki je dejansko zajela vso ministrstvo. V zvezi z delom tožnika je pojasnila, da je bil tožnik konec leta 2007 zadolžen za projekte, ki so jih delali na Zavodu RS za zaposlovanje, ko so gradili informatiko in da je šlo za finančne in vsebinsko zahtevne projekte (...), da pa so se te naloge kasneje zmanjšale in je tožnik vedno več delal na povezavi s sistemom F., to je na manj zahtevnih nalogah, ki so bile povezane z evropskimi sredstvi. Tožnik pa je zaradi izvedene reorganizacije premeščen z delovnega mesta „podsekretar“ na delovno mesto „višji svetovalec“, v projekt izvajanja tehnične pomoči. Ker je tožnik pred reorganizacijo večino stvari delal za potrebe službe ..., je bil po reorganizaciji premeščen na delovno mesto „višjega svetovalca“ v to službo. Priča je potrdila, da se tožnikova plača „višjega svetovalca“ financira 85 % iz sredstev Evropskega socialnega sklada in 15 % iz proračuna, v času, ko je delal na delovnem mestu „podsekretar“, pa se je njegova plača financirala iz državnega proračuna. Iz sklepa z dne 24. 1. 2013 (priloga A4) izhaja, da zaradi reorganizacije in optimizacije dela v Službi ... delo na delovnem mestu pod šifro „... - podsekretar“ več ni potrebno in da obstaja možnost premestitve tožnika na delovno mesto pod šifro „... - višji svetovalec“ v tej službi ter da je premestitev potrebna iz poslovnih razlogov. Iz obrazložitve sklepa tudi izhaja, da je pri toženi stranki dne 20. 2. 2013 pričel veljati akt, katerega namen je bil optimizirati delovanje ministrstva ter znižati stroške dela. Zato so neutemeljene pritožbene trditve tožnika, da je bil tožnik izključno premeščen iz finančnega razloga (znižanje plače) ter da se njegov obseg del in nalog na delovnem mestu „podsekretar“ ni zmanjšal. Tožnik spregleda, da predstavlja javno finančni razlog samostojni razlog za premestitev po drugem odstavku 156. člena ZJU in predstavlja enega od poslovnih razlogov za izvedbo premestitve na drugo delovno mesto, zato so vsa njegova pritožbena navajanja v zvezi z nezakonitostjo premestitve, ker naj bi bil razlog premestitve izključno finančni razlog, neutemeljena.

10. Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti, na katere je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe v skladu s prvim odstavkom 165. člena ter s 154. členom ZPP.