Jedro

Sprejeti zaključek o izključni odgovornosti toženca ima po presoji revizijskega sodišča podlago v ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano. Po teh ugotovitvah je toženec prišel na tožničino dvorišče in na silo poskušal odpeljati sporne smrekove hlode, pri čemer je tožnico, ki je nasprotovala toženčevemu ravnanju s sekiro v roki, po odvzemu sekire porinil proti hlodom, zaradi česar se je poškodovala. V skladu s takimi ugotovitvami je po presoji revizijskega sodišča tudi pravni zaključek sodišč nižjih stopenj, da toženec v spornem primeru ni ravnal v okviru dovoljene samopomoči po 162. členu zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Samopomoč je lahko le obrambno dejanje, medtem ko pomeni toženčevo ravnanje samovoljno in nasilno uveljavljanje določenih pravic nasproti tožnici, čemur se je ta upirala. Sodišče druge stopnje pravilno zaključuje, da je kvečjemu tožnica ravnala v samopomoči.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 1,800.000,00 SIT odškodnine za povzročeno nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala zaradi toženčevega ravnanja po poškodbi z dne 17.2.1991. Toženec je bil obsojen tudi na plačilo stroškov postopka, medtem ko je bil višji tožničin zahtevek zavrnjen.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo toženca znižalo toženčevo odškodninsko obveznost na 1,600.000,00 SIT ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo, v preostalem delu pa je toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se pobijana sodba razveljavi. V reviziji meni, da o temelju ni pravilno odločeno, ker je soodgovorna tudi tožnica. Postopek je bil bistveno kršen, ker je bil zavrnjen predlog za zaslišanje njegovega sina F. M., ki je bil očividec dogodka. Nasproti tožnici s sekiro v rokah je bil toženec v položaju obrambe svojega življenja in če je v takem položaju tožnica padla, ko ji je iztrgal sekiro, je za utrpelo poškodbo v pretežni meri sama odgovorna. Opustitev zaslišanja predlagane priče in izvedbe ostalih dokazov, predstavlja kršitev procesnih določb. Na revizijo tožnica ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Toženec v reviziji zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka formalno ni opredelil. Vsebinsko obravnavanje njegovih revizijskih izvajanj pa kaže, da očita sodiščema druge in prve stopnje, da nista ravnali v skladu z določbami 7. in 8. člena ZPP. To pomeni, da uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa je pravno upoštevna le, če je podana kavzalnost med sodbo in zatrjevano kršitvijo procesnih določb. Revizijsko sodišče take vzročnosti ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje res ni neposredno zaslišalo priče F. ml. M., ker se ni mogel odzvati vabilu, je pa v skladu s predlogom toženca prebralo izpoved te priče, ki jo je podala v kazenskem postopku zoper toženca. Sicer pa je bil ta dokazni predlog tudi umaknjen v postopku pred sodiščem prve stopnje. V zvezi z zadevnimi revizijskimi izvajanji je ugotoviti, da toženec ni zadovoljen z dokazno presojo sodišč prve in druge stopnje ter z izbiro in določanjem dokazne vrednosti posameznih dokazil, kar pa je prepuščeno pravdnemu vodstvu sodišča in njegovi prosti presoji dokazov, ki sta metodi ugotavljanja dejanskega stanja, temelječi na načelu materialne resnice. Pri tem je pomembno le, da so bila ugotovljena vsa odločilna dejstva v skladu s pravili postopka.

Nestrinjanje z na tak način ugotovljenim dejanskim stanjem pa ne more biti predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje sprejeli dokazno oceno na podlagi načel 8. člena ZPP, zaradi česar v reviziji uveljavljene kršitve postopka niso podane. Uradoma upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP pa ni bila zagrešena.

Po presoji revizijskega sodišča ni utemeljena toženčeva revizija niti v smeri zmotne uporabe materialnega prava. Materialnopravna presoja spora v revizijskem postopku je omejena na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopkih na drugi in prvi stopnji. V teh postopkih je bilo ugotovljeno, da je bil toženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, ker je med prepirom močno porinil M. Z. proti hlodom, zloženim na dvorišču, čeprav bi se z ozirom na moč sunka moral in mogel zavedati, da ta lahko utrpi hudo telesno poškodbo, pri čemer je tožnica pri padcu preko hlodov zadobila zlom zunanjega nosilnega dela glave leve goleni v kolenu, kar je bila huda telesna poškodba. Glede na določilo tretjega odstavka 12. člena ZPP je pravdno sodišče glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je bil spoznan za krivega. Ob takem stanju je zato pravno utemeljen zaključek sodišč nižjih stopenj, da je toženec odgovoren za tožničino poškodbo in v zvezi s tem nastalo škodo. Res da kazenska obsodilna sodba ni ovira za to, da civilno sodišče ugotavlja ali je morda podana deljena odgovornost in ali je prekoračen silobran. Toda v tej smeri izveden postopek po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje ni razbremenil toženca izključne odgovornosti za tožničino poškodbo. Sprejeti zaključek o izključni odgovornosti toženca ima po presoji revizijskega sodišča podlago v ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano. Po teh ugotovitvah je toženec prišel na tožničino dvorišče in na silo poskušal odpeljati sporne smrekove hlode, pri čemer je tožnico, ki je nasprotovala toženčevemu ravnanju s sekiro v roki, po odvzemu sekire porinil proti hlodom, zaradi česar se je poškodovala. V skladu s takimi ugotovitvami je po presoji revizijskega sodišča tudi pravni zaključek sodišč nižjih stopenj, da toženec v spornem primeru ni ravnal v okviru dovoljene samopomoči po 162. členu zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Samopomoč je lahko le obrambno dejanje, medtem ko pomeni toženčevo ravnanje samovoljno in nasilno uveljavljanje določenih pravic nasproti tožnici, čemur se je ta upirala. Sodišče druge stopnje pravilno zaključuje, da je kvečjemu tožnica ravnala v samopomoči. Drugačna revizijska izvajanja, po katerih toženec ni izključno odgovoren za tožničino škodo, po presoji revizijskega sodišča zato niso utemeljena.

Revizija sicer ni uveljavljala kakšnih razlogov, ki bi bili naperjeni zoper priznane oblike tožničine škode in njihovo višino. Revizijsko sodišče je v skladu z določilom 386. člena ZPP torej po uradni dolžnosti preizkusilo pobijani sodbi tudi v tej smeri. Pri tem je ocenilo, da je bilo materialno pravo, to je določili 200. in 203. člena ZOR, pravilno uporabljeno in da je višina odškodnine za ugotovljene oblike škode priznana v ustrezni višini.

Ker glede na povedano niso bile ugotovljene v reviziji uveljavljene ali uradoma upoštevne kršitve, je revizijsko sodišče moralo toženčevo revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).