Jedro

Vrhovno sodišče zastopa stališče, da opredelitev pojma "nevarnost pobega", kot je vsebovana v 68. členu ZTuj-2, omogoča ustrezno uporabo Uredbe Dublin III, čeprav ni mogoče uporabiti vseh kriterijev, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III.

Po mnenju sodišča pojma "nesodelovanja v postopku" ni mogoče razlagati tako pomensko široko odprtega, da bi obsegal (poleg ravnanj, kot so zapustitev države preden je postopek v zvezi s priznanjem mednarodne zaščite ali v zvezi s predajo odgovorni državi članici EU zaključen) tudi ravnanje, kot je zapustitev države, v kateri prosilcu ni uspelo doseči priznanja mednarodne zaščite oziroma zapustitev take države, preden bi bil končan postopek za vrnitev ali odstranitev prosilca, ter celo brez ugotovljenih takih okoliščin posameznega primera, kot so, ali je prosilec (sploh) kršil odločitve držav glede zapustitve, kakšne so bile te odločitve ter ali so bili na strani prosilca razlogi, zaradi katerih ni mogel slediti odločitvam posamezne države, ki so bile sprejete po za prosilca neuspelem zaključku postopka za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-840/2017/4 (1312-14) z dne 4. 9. 2017 se odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijanim sklepom odločilo: (1) da se tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III), in (2) da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 31. 8. 2017 od 18.10 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik dne 31. 8. 2017 v prostorih Centra za tujce vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Po podani prošnji pa je bilo ugotovljeno, da je zaprosil za mednarodno zaščito že na Finskem in v Zvezni republiki Nemčiji (ZRN). Po podani prošnji je bilo tožniku omejeno gibanje na Center za tujce zaradi izrazite begosumnosti in predaje pristojni državni članici EU. Iz policijske depeše je razvidno, da je tožnik 26. 8. 2017 izstopal iz Slovenije kot potnik v avtobusu podjetja A., ki vozi na relaciji Ljubljana - Zagreb. Pri mejni kontroli je policist ugotovil, da tožnik ne poseduje nobenih dokumentov, s katerimi bi izkazal istovetnost ter bi mu dovoljevali prestop državne meje. Po zaključenem postopku sta bili tožniku izdani odločba o vrnitvi in odločba o nastanitvi v Center za tujce.

Uredba Dublin III v prvem odstavku 3. člena določa, da mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, in sicer tista, ki je za obravnavano odgovorna. Upravni organ navaja, da je zadevo reševal ob upoštevanju drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, točke (n) člena 2 navedene uredbe, 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), določbe 9., 10. in 11. člena Recepcijske direktive in stališč v sodbi Vrhovnega sodišča I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016. Upravni organ je najprej presojal, ali je tožnik dejansko izrazito begosumen, zaradi česar bi mu bilo potrebno omejiti gibanje. Pri tem je upošteval, da je tožnik (že) zaprosil za mednarodno zaščito na Finskem 24. 10. 2015 in v ZRN 9. 11. 2016 in 16. 11. 2016, v nobeni od obeh držav pa ni počakal na zaključek postopka, to je do vrnitve v Irak. Kot je navedeno v tretji točki 19. člena Uredbe Dublin III, preneha obveznost države članice za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito, ko je prosilec zapustil vse države članice EU v skladu z odločbo o vrnitvi ali odstranitvi iz države. Tožnik je ob podaji prošnje 31. 8. 2017 povedal, da je na Finskem dobil tri negativne odločbe in so mu dali tridnevni rok za izgon iz države, ki jo je zapustil in odšel v ZRN, kjer je ponovno zaprosil za mednarodno zaščito. V ZRN je ostal 9 mesecev, potem je prejel odločbo o tem, da se njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrne. Ko so ga poskušali vrnitvi v Irak, se je na letališču temu upiral, zato ga pilot ni želel na letalu. V ZRN je ostal še dva meseca, nato pa se je odpravil v katerokoli drugo revno državo, ker se ni želel vrniti v Irak. Iz ZRN je odšel z vlakom do Ljubljane in nato je želel z avtobusom do Zagreba. Tožnik je po lastnih navedbah ZRN zapustil še pred zaključenim postopkom. Če bi ga ne prijeli policisti, v Republiki Sloveniji ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, saj je pri podaji prošnje povedal, da je želel v Makedonijo ali Turčijo, prav tako pa so ga policisti prijeli, ko je želel prečkati slovensko hrvaško mejo, na avtobusu, ki vozi na relaciji Ljubljana - Zagreb. Na podlagi navedenega je upravni organ prepričan, da tožnik, če ne bi bil prijet pri mejni kontroli, v Sloveniji ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, ampak bi nadaljeval pot v Zagreb. Upravni organ pa je tudi prepričan, da je tožnik za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil le zato, da bi lahko odšel v Azilni dom v Ljubljani, kjer mu gibanje ne bi bilo omejeno in bi lahko nadaljeval pot v ciljno državo, to je Makedonijo ali Turčijo, kamor je imel namen oditi po zapustitvi ZRN. S tem je tožnik izpolnil kriterij nesodelovanja v postopku iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Ker je ilegalno prehajal državne meje, v Sloveniji pa nima možnosti bivanja, sta izpolnjeni tudi okoliščini iz prve in tretje alineje drugega odstavka istega člena ZTuj-2. Vse navedeno potrjuje prepričanje upravnega organa, da bi tožnik, tako kot vse predhodne države, samovoljno in še pred zaključkom postopka zapustil tudi Slovenijo in s tem onemogočil predajo pristojni državi članici EU. Namen mednarodne zaščite pa je nudenje zaščite ljudem, ki so v svoji državi ogroženi in ne ilegalno prehajanje po državah, kar je tožnik počel. Upravni organ je zaključil, da okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in ponovno nezakonito prehajal državne meje. Zato mu je zaradi nadaljnjega postopka nujno potrebno omejiti gibanje. Upravni organ tako ugotavlja, da bo s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo opravljena njegova predaja državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

Upravni organ se v nadaljevanju sklicuje na drugi odstavek 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ter navaja, da je preverjal, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma, primeren. Glede na ugotovitve o delovanju azilnega doma ter ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike ugotavlja, da se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega.

Upravni organ se v nadaljevanju sklicuje na namen ZMZ-1. Navaja še, da je izrečeni strožji ukrep skladen tudi z določbami Recepcijske direktive, ki v 10. členu, pod določenimi pogoji, dopušča nastanitev prosilcev v zaporu, zaradi česar okoliščine pridržanja prosilca v Centru za tujce na zakonitost odrejenega ukrepa ne morejo vplivati. Upravni organ se je pri odločanju oprl tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014. Ob upoštevanju že navedenih dejstev, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način in ob upoštevanju, da je tožnik že dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito, na dokončanje postopkov pa ni počakal v nobeni od držav, upravni organ zaključuje, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil in tako onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo v skladu z Uredbo Dublin III. Uredba Dublin III v tretjem odstavku 28. člena določa, da pridržanje traja čim manj časa in ne sme trajati dlje, kot je razumno potrebno za skrbno izvedbo potrebnih upravnih postopkov vse do izvršitve predaje v skladu s to uredbo; pridržanje za namen predaje bo trajalo od ustne naznanitve 31. 8. 2017 od 18.10 ure do predaje oziroma mora biti predaja v primerih pridržanja opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper dublinski sklep; po preteku tega časa oseba ne sme biti več pridržana.

2. Tožnik vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Tožnik uvodoma očita nepravilno uporabo drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III. Navaja, da postopek predaje v bistvu sploh ne poteka, saj do zdaj ni bil seznanjen s tem, kam in na kateri pravni podlagi naj bi bil izročen. Gre za sporno prakso organa, ki prosilcem najprej odvzame osebno svobodo, šele nato pa sproži postopek na primer ponovnega sprejema prosilca po Uredbi Dublin III. Že iz smisla navedene Uredbe pa izhaja, da se pridržanje lahko izvede samo pod pogojem, če je postopek predaje že v teku, torej da se omogoči izvedba postopka predaje po drugem odstavku 28. člena Uredbe. Popolno nelogično je v zvezi s tem, da je osebni razgovor, torej tudi glede določitve pristojne države članice, razpisan šele za 19. 9. 2017. Tožnik v nadaljevanju očita neuporabo četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1, ker tožnik ni bil hitro in natančno soočen z razlogi za odvzem prostosti. Iz zapisnika z dne 31. 8. 2017 ne izhaja, kateri državi ga namerava Republika Slovenija izročiti, niti ne izhajajo razlogi za odvzem prostosti oziroma dejstva, na katera organ opira zaključek o izraziti tožnikovi begosumnosti. Ker tožnik ni bil seznanjen z razlogi za odvzem prostosti, mu posledično v zvezi s tem ni bila dana pravica do izjave ter mu je bilo onemogočeno, da bi na primer ugovarjal morebitno prenizko stopnjo verjetnosti, da je predaja v to državo sploh dopustna oziroma celo obstoj morebitnih objektivnih ovir za predajo iz 19. člena Uredbe Dublin III. Tožniku pa se na ta način krši tudi pravica do izjave oziroma obrambe. Tožnik se pri tem sklicuje tudi na ustaljeno sodno prakso naslovnega sodišča, na primer sodba I U 1709/2016 z dne 7. 12. 2016. V zvezi s tem navaja, da bi tožniku ustno izdan sklep o izrečenem ukrepu omejitve gibanja moral biti utemeljen z razlogi za izrek ukrepa, ki so povzeti v pisni odpravek sklepa, in ki izhajajo iz določb drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III. V nasprotnem primeru organ izreka ukrepa ni oprl na razlog, ki je za omejitev gibanja določen v pozitivni pravni ureditvi (nacionalni in EU).

Tožnik v nadaljevanju očita neupoštevanje prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III. Ob tem se tožnik sklicuje tudi na sodno odločbo tega sodišča I U 1731/2016 z dne 8. 12. 2016, iz katere izhaja, da je razlog za pridržanje "zaradi predaje pristojni državi članici EU" nezakonit. Tožnik v nadaljevanju očita nepravilno uporabo drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III in sicer zaradi neobstoja ustrezne zakonodaje ter se v povezavi s tem sklicuje na sodbo Sodišča EU C - 528/15 z dne 15. 3. 2017. Vrhovno sodišče je sicer v sodni odločbi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 sprejelo stališče o obstoju objektivnih meril, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca, v 68. členu ZTuj-2. Vendar je bila ta odločitev Vrhovnega sodišča sprejeta pred odločitvijo sodišča EU, ki je torej novejša sodna praksa. Sodišče EU je v zadevi C - 528/15 razlogovalo, da sodna praksa ne more določati kriterijev. Tožnik izpostavlja, da so za presojo ključne 45. do 47. točka obrazložitve navedene sodbe. Glede na navedeno je po mnenju tožnika organ, ki je tožnikovo izrazito begosumnost oprl na peto alinejo prvega odstavka 68. člena ter prvo in tretjo alinejo drugega odstavka tega člena ZTuj-2, nepravilno uporabil materialni zakon. Tožnik se na tem mestu sklicuje še na sodno odločbo tega sodišča I U 1582/2017 z dne 28. 7. 2017. Tožnik poziva naslovno sodišče, naj jo upošteva in s tem uveljavi načelo pravne varnosti in predvidljivosti ter enotne pravne prakse.

Tožnik očita, da je organ tudi nepravilno oziroma nepopolno ugotovil dejansko stanje, zaradi česar je posledično tudi nepravilno uporabil materialno pravo. a) Tožnik zatrjuje, da ni izrazito begosumen, s tem pa ni izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III oziroma pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Organ je tožnikovo izrazito begosumnost oziroma nesodelovanje v postopku utemeljil z ugotovitvijo, da naj bi tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v dveh državah, Finski in Nemčiji, v nobeni pa ne počakal na zaključek postopka. To pa ne drži, saj je tožnik jasno navedel, da je bil postopek končan in da so mu bile izdane negativne odločbe. Organ napačno razume pojem zaključka postopka mednarodne zaščite, in sicer da gre pri tem za predajo v izvorno državo. To ne drži, kajti predaja v izvorno državo ni del postopka odločanja o prošnji za mednarodno zaščito, gre za ločen postopek, ki se odvija kasneje. Tožniku je mogoče očitati kvečjemu to, da ni počakal, da ga dejansko predajo v Irak, vendar pa so tudi s tem v zvezi okoliščine nejasne, saj tožnik o tem ni bil natančno zaslišan, niti organ tožnika ni soočil z odločbami, ki so mu bile izdane o vrnitvi v Nemčiji oziroma na Finskem. b) Tožnik navaja, da ne drži, da ni mogoče učinkovito izvesti milejšega ukrepa. ZMZ-1 v 84. členu predvideva dve obliki pridržanja, milejšo in strožjo. Organ se je odločil za strožjo obliko, pri čemer pa je odločitev utemeljil z razmerami v azilnem domu, kar pa bi po tožnikovem mnenju ne mogel. Tožnik se tudi na tem mestu sklicuje na sodno odločbo naslovnega sodišča I U 1582/2017 z dne 28. 7. 2017. c) Tožnik navaja, da ne drži, da v zvezi z njim poteka postopek predaje. Organ ga od dneva vročitve izpodbijanega sklepa ni soočil s tem, v katero državo članico ga namerava izročiti in na kateri pravni podlagi. Vložena niti še ni bila zahteva za ponovni sprejem tožnika in je izpodbijani sklep tudi iz tega razloga nezakonit. Poleg tega se zastavlja vprašanje, ali bo tožnika sploh mogoče izročiti v kakšno državo članico, saj je bil postopek odločanja o njegovi prošnji tako na Finskem kot v Nemčiji končan. Uredba Dublin III ni namenjena takim situacijam, kot je tožnikova.

Tožnik očita tudi bistvene kršitve pravil postopka. Navaja, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Zatrjuje, da sta zapisnik o seznanitvi tožnika z odreditvijo ukrepa z dne 31. 8. 2017 ter pisni odpravek sklepa z dne 4. 9. 2017 v nasprotju. Ustna naznanitev ukrepa in pisni odpravek sklepa se ne ujemata, zaradi česar sklepa ni mogoče preizkusiti. Kot je tožnik že navedel, ustna naznanitev pridržanja ne vsebuje razlogov za pridržanje, pisni odpravek sklepa pa. Glede na to kršitev niso izpolnjeni standardi za obrazložitev iz 5. točke prvega odstavka 214. člena ZUP. Tožniku je tudi kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave ter pravica enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Tožnik očita, da je bistvena kršitev pravil postopka podana tudi zato, ker mu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo sklepa. Tožniku namreč ni bilo omogočeno, da se izjavi glede razlogov za pridržanje, to je glede okoliščin v zvezi z znatno nevarnostjo pobega, niti glede tega, kam bo sploh izročen.

Tožnik zatrjuje, da mu je z načinom izvrševanja sklepa odvzeta osebna svoboda. Gre za odvzem prostosti, ukrep je povsem primerljiv s priporom ali kazensko sankcijo zapora na zaprtem oddelku v slovenskih zaporih. Tožnik se v centru za tujce počuti utesnjenega, je depresiven in je pod stresom, saj sploh ne ve, zakaj se tam nahaja, ponoči ne spi, njegovo psihično stanje je izjemno slabo.

V dokazne namene se tožnik sklicuje na listine upravnega spisa, predlaga zaslišanje toženke in svoje zaslišanje. Sodišču predlaga, naj razsodi, da se izpodbijani sklep odpravi oziroma da se odpravi in zadeva vrne organu v ponovni postopek.

3. Istočasno tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Sodišču predlaga, naj do pravnomočne odločitve o izpodbijanem sklepu stanje uredi tako, da odredi, da mora toženka takoj po prejemu sklepa sodišča prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce ... Navaja, da tožniku že nastaja težko popravljiva škoda. Tožnik se v centru za tujce ne počuti dobro. Od 31. 8. 2017 je brez osebne svobode, česar mu ne bo mogel povrniti nihče. Gre za poseg v njegovo osebno svobodo, ki je zagotovljena v prvem odstavku 19. člena Ustave in v 6. členu Listine EU o temeljnih pravicah. Tožnik dodaja, da kolikor bo s tožbo uspel, da mora toženka že na podlagi neposredne uporabe določbe 2. pododstavka člena 9 Recepcijske direktive nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati z izvajanjem ukrepa pridržanja tožnika v Centru za tujce. Iz gole previdnosti in zaradi zadeve I U 1145/2015 z dne 14. 8. 2015 vseeno predlaga, naj sodišče toženki odredi takšno postopanje, kot ga nalaga pravo EU. Tudi v primeru, da bi sodišče presodilo, da je treba izrečeni ukrep zgolj nadomestiti z milejšim, tožnik predlaga izdajo ustrezne začasne odredbe (na primer sodna odločba naslovnega sodišča I U 1289/2014 z dne 19. 8. 2014). Tožnik predlaga izdajo začasne odredbe tudi v primeru, če bo sodišče sklep odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje, saj odprava sklepa pomeni, da je odvzem svobode tožniku nezakonit in se mora nemudoma prenehati izvajati.

4. Toženka je sodišču posredovala upravni spis v zadevi, v odgovoru na tožbo pa prereka tožbene navedbe ter se v celoti sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je organ odločil o pridržanju tožnika za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III na prostore in območje Centra za tujce ... Organ je sklep oprl na drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, točko (n) člena 2 navedene uredbe, 68. člen ZTuj-2 ter stališča v sodni odločbi Vrhovnega sodišča I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, in na svoja zaključka, da je tožnik izrazito begosumen, glede na to, da je s svojimi dejanji izpolnil kriterij po peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 (nesodelovanje v postopku) in kriterija po prvi in tretji alineji drugega odstavka tega člena (ilegalno prehajanje državnih meja, nima možnosti bivanja v Sloveniji) ter da je, da se omogoči izvedba postopka predaje, zaradi organizacije in načina varovanja azilnega doma treba uporabiti strožji ukrep pridržanja na prostore in območje Centra za tujce, v zvezi s čemer se je organ skliceval še na drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 in člene 9 do 11 Direktive 2013/33/EU. Tožnik kot ključno ugovarja, da je upravni organ nepravilno uporabil prvi do tretji odstavek 28. člena Uredbe Dublin III (ker postopek predaje v skladu s to uredbo v zvezi z njim še ne poteka; ker v R Sloveniji v zakonu niso določena objektivna merila za ugotavljanje nevarnosti pobega prosilca, v zvezi s katerim poteka postopek predaje) ter četrti odstavek 84. člena ZMZ-1 (v zvezi z ustnim izrekom omejitve gibanja), dalje, ker je nepravilno oziroma nepopolno ugotovil dejansko stanje v zvezi z zaključki o tožnikovi izraziti begosumnosti ter da milejšega ukrepa od pridržanja ni mogoče učinkovito izvesti, in da je tudi kršil pravila postopka (izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, tožniku ni bila dana možnost izjave).

7. V skladu z določbo šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 je sodišče o tožbi odločilo po opravljeni glavni obravnavi in po predhodnem ustnem zaslišanju tožnika.

8. Po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.

9. Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (peta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), po drugem odstavku tega člena pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

10. Ob taki pravni ureditvi mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca za to, da se omogoči izvedbo postopka za njegovo predajo odgovorni državi članici EU, lahko pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja, ki je za izvedbo postopka predaje nujen, sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.

11. Sodišče uvodoma kot neutemeljeno zavrača tožbeno navedbo, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker v zvezi s tožnikom postopek predaje v skladu z Uredbo Dublin III ne poteka. Tožnik ugovor opira na trditev, da ga organ (doslej) ni seznanil s tem, kam in na kateri pravni podlagi naj bi bil izročen in da s tožnikom tudi še ni bil opravljen osebni razgovor. Namreč, po prvem odstavku 20. člena Uredbe Dublin III se postopek določanja odgovorne države članice začne takoj, ko je v državi članici prvič vložena prošnja za mednarodno zaščito. Prošnjo za mednarodno zaščito pa je tožnik v Republiki Sloveniji pri pristojnem organu vložil (po podatkih spisne dokumentacije) dne 31. 8. 2017, s pričetkom postopka sprejema prošnje ob 15.50 ter zaključkom ob 17.45 uri. Ukrep pridržanja pa mu je bil (po podatkih zapisnika v upravnem spisu) ustno izrečen po tem, to je 31. 8. 2017 ob 18.10 uri (na podlagi četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1), in sicer zaradi izrazite begosumnosti in predaje pristojni državi članici EU. Dotlej je organ že razpolagal s podatki Postaje mejne policije ... z dne 27. 8. 2017 o prijetju tožnika, tožnikovo izjavo z dne 28. 8. 2017 (v kateri je povedal, da je bil prosilec za mednarodno zaščito že na Finskem in v Nemčiji, da je bil v obeh državah zavrnjen, da si ne želi vrnitve v Irak), izpisi iz baze EURODAC za tožnika, ki so izkazovali, da je v letih 2015 in 2016 že vložil prošnje za mednarodno zaščito na Finskem in v ZRN, in na tej podlagi je sprejel odločitev o pridržanju. Po tem času pa je (po podatkih spisne dokumentacije) organ postopal v skladu z nadaljnjimi določbami Uredbe Dublin III (o postopkih za sprejem) ter predložil zahtevi za ponovni sprejem Finski in ZRN s prošnjo za nujen odgovor, glede na razpis osebnega razgovora za 19. 9. 2017 je organ upošteval tudi določbo 5. člena Uredbe Dublin III, po kateri se, da bi se olajšal postopek določanja odgovorne države članice, opravi razgovor s prosilcem. Z izpodbijanim sklepom (pisnim odpravkom) pa je bil tožnik seznanjen ne le z razlogom za pridržanje (izrazita begosumnost), pač pa tudi z zakonskimi kriteriji, ki jih za utemeljitev znatne begosumnosti po presoji organa tožnik izpolnjuje, tako da sklep o pridržanju lahko izpodbija s tožbo kot učinkovitim pravnim sredstvom.

12. Kot neutemeljene pa sodišče kratko, glede na odločitev v zadevi, zavrača tudi tožbene navedbe o kršitvah pravil postopka po 7. in 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Sodišče je materialno zakonitost izpodbijanega sklepa moglo preizkusiti, tožnik pa bo imel možnost izjaviti se v postopku na osebnem razgovoru, na katerega je po tožbenih navedbah in spisni dokumentaciji že vabljen, poleg tega pa je, po že navedenem, sodišče o njegovi tožbi odločilo po opravljeni glavni obravnavi, na kateri je bil tožnik zaslišan ter se je tako v (sodnem) postopku preizkusa zakonitosti izpodbijanega sklepa v zadevi mogel izreči. 13. Pojem "nevarnost pobega" po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Vrhovno sodišče zastopa stališče, da opredelitev pojma "nevarnost pobega", kot je vsebovana v 68. členu ZTuj-2, omogoča ustrezno uporabo Uredbe Dublin III, čeprav ni mogoče uporabiti vseh kriterijev, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III. Po stališču Vrhovnega sodišča v sodni odločbi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 (tudi v sklepu I Up 154/2016 z dne 8. 6. 2016) so to najmanj kriteriji po tretji, četrti in peti alineji prvega odstavka 68. členu ZTuj-2 (tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja; posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine; navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku). V sklepu X Ips 7/2017 z dne 19. 4. 2017 pa je Vrhovno sodišče sprejelo že tudi stališče v zvezi s kriteriji iz drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 (ki določa milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca), in sicer da se glede prve in četrte alineje (nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo; druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave) utemeljeno zastavlja vprašanje, ali izpolnjujeta pogoje določnosti, nedvoumnosti in predvidljivosti, tako da je onemogočena možnost arbitrarnega odločanja, saj zakonska določba po prvi alineji ni dovolj konkretizirana in natančna, zakonska določba po četrti alineji pa je tako široko pomensko odprta, da ne ustreza zahtevi Uredbe Dublin III po vnaprej opredeljenih kriterijih za utemeljitev znatne begosumnosti prosilcev oziroma pravne varnosti in predvidljivosti pravne podlage za odvzem prostosti določeni osebi v smislu 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

14. Glede na to, da se je Vrhovno sodišče v prej omenjenem sklepu X Ips 7/2017 z dne 19. 4. 2017 še opredeljevalo do določb 68. člena ZTuj-2 kot podlag (kriterijev) za ugotavljanje in utemeljevanje znatne begosumnosti prosilcev za mednarodno zaščito, sklep Vrhovnega sodišča pa je bil izdan po izdaji sodbe Sodišča EU C-528/15 z dne 15. 3. 2017, to po mnenju tega sodišča pomeni, čeprav se tako izrecno ni izreklo, da Vrhovno sodišče ostaja pri stališču, da določbe 68. člena ZTuj-2 predstavljajo "splošno zavezujoče določbe, ki določajo objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito, v zvezi s katerim poteka postopek predaje", ki v smislu sodbe Sodišča EU C-528/15 omogočajo uporabo drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s členom 2(n) te uredbe. Stališčem in argumentaciji Vrhovnega sodišča v sodnih odločbah I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, I Up 154/2016 z dne 8. 6. 2016 in X Ips 7/2017 z dne 19. 4. 2017 pa sledi tudi to sodišče ter načeloma ne zavrača uporabe določb 68. člena ZTuj-2 kot neustrezne pravne podlage za utemeljevanje znatne begosumnosti prosilcev za mednarodno zaščito.

15. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je ključni razlog za presojo organa, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil, njegov zaključek, da je tožnik izpolnil kriterij nesodelovanja v postopku - po peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, in sicer ker je (že) zaprosil za mednarodno zaščito na Finskem 24. 10. 2015 in v ZRN 9. 11. 2016 in 16. 11. 2016, v nobeni od obeh držav pa ni počakal na zaključek postopka, to je do vrnitve v Irak, pri čemer je po lastnih navedbah prejel na Finskem tri negativne odločbe in mu je bil določen tridnevni rok za izgon iz države, nato pa je tudi v ZRN prejel odločbo o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, vendar se je vrnitvi v Irak uspel izogniti, nato pa sam odšel iz ZRN, pri čemer je bil na poti iz Slovenije na Hrvaško prijet s strani slovenske policije; glede na opisano tožnikovo ravnanje in ker je pri podaji prošnje povedal, da je želel v Makedonijo ali Turčijo, je organ prepričan, da tožnik, če ne bi bil prijet pri mejni kontroli, v Sloveniji ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, ampak bi nadaljeval pot v Zagreb.

16. Bistveno drugače o svojem ravnanju kot večkratnega prosilca za mednarodno zaščito tožnik tudi ni izpovedal na zaslišanju pred sodiščem. Povedal je, da si je na vsak način prizadeval doseči mednarodno zaščito na Finskem, vendar mu ni uspelo; ko je prejel odločbo o izgonu, se je v skladu z njo tudi ravnal in iz države odšel. Ko mu je bila tudi v ZRN zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito, pa pritožbenega postopka ni mogel izkoristiti, ker ni imel na voljo brezplačne pravne pomoči, vrnitvi v Irak pa se je uspel izogniti, saj se tja ni želel vrniti (sodišče ga o razlogih ni podrobno spraševalo, v prošnji za mednarodno zaščito pa je navajal, da zaradi resnih groženj in ker mu grozi zaporna kazen), ter je, ko je od očeta prejel denar za pot, sam zapustil ZRN ter potoval brez pravega cilja, dokler ga ni prijela slovenska policija.

17. Iz prej citirane sodne odločbe Vrhovnega sodišča I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 izhaja razlogovanje, da je konkretizacija pojma "nevarnost pobega" izrecno vsebovana v 68. člena ZTuj-2, ki je predpis z upravnopravno sorodnega področja področju mednarodne zaščite, zato po mnenju Vrhovnega sodišča uporaba navedene določbe ZTuj-2, kolikor gre za kriterije, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, omogoča ustrezno uporabo drugega odstavka 28. člena te uredbe. Med take kriterije Vrhovno sodišče uvršča tudi kriterij po peti alinei prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, ki je "navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku". Prav v zvezi s kriterijem "nesodelovanja v postopku" Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 7/2017 z dne 19. 4. 2017 ugotavlja, da je o njem že sprejelo stališče, v opombah pa dodaja, da lahko določena vprašanja, glede katerih se je že opredelilo, ponovno obravnava, če presodi, da je to ob morebitnih novih uveljavljanih argumentih to potrebno, vendar teh razlogov v tam obravnavani zadevi ni našlo. Kar pomeni, da ni ocenilo, da bi bila zakonska določba premalo konkretizirana in natančna (kakor je ocenilo za prvo alinejo drugega odstavka 68. člena Ztuj-2) ali da bi bil kriterij tako široko pomensko odprt, da ne bi ustrezal zahtevam pravne varnosti in predvidljivosti pravne podlage za odvzem prostosti prosilcu (kakor je ocenilo za četrto alinejo drugega odstavka 68. člena ZTuj-2).

18. Zato da bi kriterij zadostil zahtevam pravne varnosti in predvidljivosti pa po mnenju sodišča pojma "nesodelovanja v postopku" (ob čemer sodišče sprejema stališče Vrhovnega sodišča, da se ta kriterij nanaša tudi na nesodelovanje v postopku mednarodne zaščite pred drugimi organi držav članic EU, sprejeto v sodni odločbi I Up 2672016 z dne 15. 3. 2016) ni mogoče razlagati tako pomensko široko odprtega, da bi obsegal (poleg ravnanj, kot so zapustitev države preden je postopek v zvezi s priznanjem mednarodne zaščite ali v zvezi s predajo odgovorni državi članici EU zaključen) tudi ravnanje, kot je zapustitev države, v kateri prosilcu ni uspelo doseči priznanja mednarodne zaščite oziroma zapustitev take države, preden bi bil končan postopek za vrnitev ali odstranitev prosilca, ter celo brez ugotovljenih takih okoliščin posameznega primera, kot so, ali je prosilec (sploh) kršil odločitve držav glede zapustitve, kakšne so bile te odločitve ter ali so bili na strani prosilca razlogi, zaradi katerih ni mogel slediti odločitvam posamezne države, ki so bile sprejete po za prosilca neuspelem zaključku postopka za priznanje mednarodne zaščite. V takem pomenu pa bi bil po mnenju sodišča kriterij "nesodelovanja v postopku" razlagan in uporabljen, če bi šteli, da ga izpolnjuje tožnik s svojim ravnanjem, ko je po neuspešnih prošnjah za priznanje mednarodne zaščite v dveh državah ti državi zapustil, pri čemer po lastnih navedbah v prvi državi pri tem ni ravnal v nasprotju z odločitvijo države, organ pa tudi ni ugotovil ter prepričljivo razložil drugače, za drugo državo pa je tožnik tudi pristojnim organom v Republiki Sloveniji po resnici povedal, da se je vrnitvi v Irak izogibal, vendar je ostalo neugotovljeno, kakšen postopek je bil zoper tožnika (sploh) voden ter kakšna je bila odločitev. Kolikor organ sklepa ter tožniku očita, da v Sloveniji ne bi podal prošnje za mednarodno zaščito, če bi ga slovenska policija ne prijela, se s takim sklepanjem tudi sodišče strinja, vendar tudi to ravnanje samo po sebi ne daje podlage za zaključek o tožnikovem nesodelovanju v postopku. Sicer pa niti organ v izpodbijanem sklepu ne navaja (še drugih) okoliščin, ki bi jih ocenjeval kot take, ki dajejo podlago za zaključek o tožnikovem nesodelovanju v postopkih pred organi v Republiki Sloveniji. Drži tudi, da tožnik sam navaja, da se ne želi vrniti v izvorno državo - Irak, vendar to ne more šteti za okoliščino, na katero bi bilo mogoče opirati zaključek o njegovi begosumnosti, kajti postopek predaje je (šele) v teku ter pred zaključkom izid ne more biti znan ter ne, pred katerimi organi in kako še bo tožnik obravnavan .

19. Glede na navedeno sodišče ne pritrjuje organu, da je mogel zaključek o tem, da je pri tožniku podana znatna nevarnost pobega, opreti na določbo pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 in v tej vsebovani kriterij nesodelovanja v postopku.

20. Organ je sicer zaključek o tem, da je tožnik izrazito begosumen, oprl še na kriterija iz prve in tretje alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Glede na prej že predstavljeno stališče Vrhovnega sodišča v zvezi s prvo alinejo drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 (nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo), da ni dovolj konkretizirana in natančna, ki mu to sodišče kot ustrezno argumentiranemu sledi, in upoštevaje tudi stališča sodbe Sodišča EU C-528/15, sodišče sodi, da zaključek organa o tožnikovi izraziti begosumnosti ne more temeljiti na kriteriju iz prve alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Tudi kolikor bi bilo mogoče presoditi, da je tožnik izpolnil kriterij iz tretje alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 (nima možnosti bivanja v Sloveniji), ki sicer že po sistematiki šteje med milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega, pri čemer organ zaključka niti ni argumentiral, pa utemeljevanje znatne begosumnosti zgolj na navedenem kriteriju kot edinem ne bi zadostovalo za uporabo drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III.

21. Zaradi kršitve materialnega prava je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), s čemer je ob postopanju v smislu 65. člena tega zakona odločilo o sami stvari drugače kot organ, na podlagi dejanskega stanja, kot ga je ugotovil organ (podatki postopka so za odločitev sodišča dajali zadostno podlago). Sodišče dodaja, da se je v sodbi opredelilo do vseh pravno relevantnih tožbenih ugovorov, izrecno ali v okviru razlogov sodbe, ne odgovarja pa na tožbene ugovore, ki glede na odločitev presoje ne terjajo.

22. Glede na odločitev s sodbo (I. točka izreka sodne odločbe) mora toženka nemudoma po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce. Upravno sodišče je v tem upravnem sporu s tem, ko je s sodbo izpodbijani sklep odpravilo, samo drugače odločilo o stvari; ker pa odločitve ni oprlo na drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila toženka, pritožba zoper sodbo ni dovoljena (prvi odstavek 73. člena ZUS-1). To pomeni, da je sodba z dnem izdaje postala pravnomočna ter da pravno učinkuje od vročitve strankam. Posledica pravnomočnosti sodbe pa je tudi ta, da mora toženka nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika, ki je bil tožniku odrejen z odpravljenim sklepom. (Tudi) po določbi drugega pod-odstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu št. 2013/33/EU v zvezi z določbo člena 28(4) Uredbe Dublin III se tedaj, kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, zadevnega prosilca nemudoma izpusti. Gre za jasno in nepogojno določbo, ki ima neposredni učinek.

K II. točki izreka:

23. Začasno odredbo je v postopku upravnega spora pred upravnim sodišče mogoče izdati le do izdaje pravnomočne sodne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1).

24. Procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi je torej med drugim, da o glavni stvari v upravnem sporu še ni bilo pravnomočno odločeno. V obravnavani zadevi pa je z izdajo sodbe, s katero je to sodišče ugodilo tožbi glede pridržanja tožnika za namen predaje ter izpodbijani sklep odpravilo, v upravnem sporu pravnomočno odločeno, saj niso izpolnjeni pogoji, ob katerih bi bila glede na prvi odstavek 73. člena ZUS-1 pritožba zoper sodbo dovoljena. Ker je začasno odredbo mogoče izdati le do izdaje pravnomočne sodne odločbe, je moralo sodišče tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavreči.