Jedro

Da bi tožniku nastali stroški po krivdi tožene stranke ali po naključju, ki se je primerilo toženi stranki, ne morejo izkazovati tožnikove navedbe, ki se nanašajo le na razloge za umik tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 2. točka sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2599/97-11 z dne 17.2.1999.

Obrazložitev

S 1. točko navedenga sklepa je sodišče prve stopnje na podlagi 3. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) ustavilo postopek, ki ga je začel tožnik s tožbo dne 20.10.1997, z 2. točko izreka pa je odločilo, da se njegovemu predlogu za povračilo stroškov postopka ne ugodi.

V obrazložitvi navedenega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je dne 21.1.1999 prejelo vlogo, s katero tožnik izjavlja, da umika vloženo tožbo, in predlaga, da se mu priznajo stroški postopka. Ker do prejema navedene vloge še ni bila opravljena glavna obravnava in o stvari še ni bilo odločeno, je postopek ustavilo. Hkrati ni ugodilo njegovemu predlogu za povračilo stroškov postopka, ker odloči o stroških postopka sodišče le v primerih iz 1. odstavka 23. člena ZUS, če v upravnem sporu odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi. V obravnavanem primeru zaradi umika tožbe do takšnega odločanja ni prišlo.

V pritožbi, ki je vložena zoper 2. točko izreka navedenega sklepa, uveljavlja tožnik pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del navedenega sklepa spremeni tako, da mu prisodi priglašene stroške postopka. Navaja, da je tožbo zaradi molka organa druge stopnje umaknil šele, ko je le ta po več letih izdal odločbo. Zato je upravičen do povračila stroškov po 1. odstavku 23. člena ZUS. Do obravnave ni prišlo, ker je organ druge stopnje med upravnim sporom naredil tisto, kar bi moral že pred leti. Po 2. odstavku 23. člena pa bi mu morala stroške postopka povrniti tožena stranka.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov predlog za povračilo stroškov postopka.

Stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni pogojev za odločanje o stroških postopka po 1. odstavku 23. člena ZUS, je pravilno. Po tej določbi odloči sodišče o stroških postopka le, če v upravnem sporu odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Da v obravnavanem primeru ni bilo takšnega odločanja, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo.

Pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 23. člena ZUS odločiti, da je tožniku dolžna povrniti stroške tožena stranka, je neutemeljen. Po 2. odstavku 23. člena ZUS namreč sodišče odloči o stroških, ki so nastali po krivdi ali naključju. Da bi tožniku nastali stroški po krivdi tožene stranke ali po naključju, ki se je njej primerilo, pa ne morejo izkazovati pritožbene navedbe, ki se nanašajo le na razloge za umik tožbe.

Takšne pritožbene navedbe tudi ne morejo izkazovati, da bi bili izpolnjeni pogoji za odločanje o skupnih stroških po 3. odstavku 23. člena ZUS.

Ker niso podani v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del navedenega sklepa.