Jedro

Utemeljen je očitek glede nepopolnega izreka in obrazložitve glede mesečnih prikrajšanj in teka zakonitih zamudnih obresti, saj niti iz izreka niti iz obrazložitve ni razvidna niti višina mesečnega prikrajšanja pri plači niti zapadlost terjatev. Skladno z določilom 1. odstavka 2. člena ZPP je tožnik dolžan postaviti zahtevek in je sodišče na postavljeni zahtevek vezano. Sodišče ni dolžno samo iz izvedeniških mnenj ugotavljati, kakšen je sploh zahtevek tožnika. Če tožnik ne navede, od katerih zneskov zahteva zakonite zamudne obresti in od kdaj naj bi te zakonite zamudne obresti tekle, je tak zahtevek nesklepčen in ga zato sodišče zavrne.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi iz se razveljavita 1. odstavek 1. točke in 3. točka izreka izpodbijane sodbe ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (2. točka izreka sodbe).

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo prikrajšanja pri plači za obdobje od 1.5.1991 do 31.3.1995 v neto višini 160.244,44 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih prikrajšanj pri plači dalje do plačila, brez navedbe zneskov mesečnih prikrajšanj ter plačilo regresa za letni dopust za leto 1995 v neto višini 15.982,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1995 dalje do plačila. Višji zahtevek iz naslova prikrajšanja pri plači je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev tožnikovih stroškov postopka v višini 131.563,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila.

Proti ugodilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je v izreku toženi stranki naložilo tudi plačilo zakonitih zamudnih obresti, pri čemer pa ni niti iz izreka niti iz obrazložitve sodbe razvidno, kakšna mesečna prikrajšanja je sodišče priznalo. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je iz priloženega pregleda izplačil jasno razvidno, da je bil v posameznih mesecih tožnik res prikrajšan, vendar pa mu je bil kasneje izplačan poračun. Iz obračuna osebnega dohodka, ki je priložen spisu je celo razvidno, da je bil tožniku izplačan poračun v znesku 41.070,10 SIT, sodišče pa je napačno ocenilo, da gre za nagrado za boljše delo. Iz pregleda plač za april in maj 1994 je prav tako razvidno, da je za omenjena meseca tožnik prejel po 201.683,00 SIT namesto okrog 75.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje, pa tudi to smatra kot nagrado za boljše delo. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik upravičen do plače po faktorju 2,17, kljub temu, da je tožena stranka s sklepom o razporeditvi in določitvi plače dokazala, da je bil razporejen na dela s faktorjem 1,90. Pri izplačilu regresa za letni dopust pa je tožena stranka ravnala v skladu s Pravilnikom, ki je bil v spis priložen, vendar pa ga sodišče v sodbi ne omenja. Pritožuje se tudi glede odločitve o stroških postopka, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik tekom postopka svoj zahtevek spreminjal. Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne ter ji naloži povračilo pravdnih stroškov tožene stranke. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ter na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da gre tožniku za obdobje od 1.8.1992 do 31.3.1995 razlika do plače obračunane po relativnem razmerju 2,17 in ne le po relativnem razmerju 1,90, in to kljub sklepu o razporeditvi in določitvi plače št. S-323/92-MP/ZM z dne 22.6.1992, na katerega se sklicuje tožena stranka. Kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje je tožena stranka v celotnem spornem obdobju tožniku izplačevala plačo po relativnem razmerju 2,17, le osnova od katere je plačo obračunavala je bila nižja od tiste določene v podjetniški kolektivni pogodbi. Ker mu je tožena stranka izplačevala plačo po relativnem razmerju 2,17 sedaj ne more enostransko spremeniti v obračunskih listih določenega relativnega razmerja. Tožnik je bil očitno v spornem obdobju dejansko razporejen na delovno mesto komercialist ZT, ki je tudi po določbah podjetniške kolektivne pogodbe uvrščeno v tarifni razred VI/1 z relativnim razmerjem 2,17. Dejanska razporeditev tožnika na delovno mesto komercialist ZT je razvidna tudi iz navedbe v obračunskih listih za plačo. Utemeljeno pa pritožba očita sodišču prve stopnje napačno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede zatrjevanja tožene stranke, da so bili tožniku za sporno obdobje obračunani in izplačani tudi poračuni plač. Da bi šlo pri teh poračunih za izplačila tožene stranke zaradi uspešnega poslovanja v času izplačil, kar navaja v obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje tekom postopka nobena stranka niti ni zatrjevala. Sodišče prve stopnje bi tako moralo ugotoviti ali so bili ti poračuni dejansko izplačani in za kakšen namen. Iz obračunskega lista v prilogi B10 in obračunskih listov za april in maj 1994 v prilogi A 7 je namreč mogoče sklepati, da gre za plačilo plače, saj so bili obračunani tudi davki in prispevki. Tožena stranka je ves čas zatrjevala, da je s poračuni poravnala obveznosti do tožnika iz naslova plače, zato bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, kaj je bilo tožniku s temi poračuni plačano. Če pa sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ne more ugotoviti, za kakšno plačilo pri poračunih gre, mora pač odločiti na podlagi pravil o dokaznem bremenu (215. člen ZPP).

Prav tako je utemeljen tudi očitek sodišču prve stopnje glede nepopolnega izreka in obrazložitve glede mesečnih prikrajšanj in teka zakonitih zamudnih obresti, saj niti iz izreka niti iz obrazložitve ni razvidna višina mesečnega prikrajšanja pri plači od katerega je nato zaradi zamude s plačilom naloženo tudi plačilo zakonitih zamudnih obresti. Skladno z določilom 1. odstavka 2. člena ZPP je tožnik dolžan postaviti zahtevek in na tako postavljen zahtevek je sodišče vezano. Sodišče ni dolžno samo iz izvedeniških mnenj ugotavljati, kakšen je sploh zahtevek tožnika. Če tožnik ne navede od katerih zneskov zahteva zakonite zamudne obresti in kdaj naj bi te zakonite zamudne obresti tekle, je tak njegov zahtevek nesklepčen in ga zato sodišče zavrne.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo 1. odstavek 1. točke in posledično tudi odločitev o stroških postopka v 3. točki izreka izpodbijane sodbe ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Neutemeljena pa je pritožba tožene stranke v delu, ki se nanaša na naloženo plačilo regresa za letni dopust za leto 1995. Tožena stranka je že tekom postopka na prvi stopnji zatrjevala, da je regres za letni dopust tožniku izplačala na podlagi Podjetniške kolektivne pogodbe (priloga B8), do česar se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi res ni opredelilo, vendar pa je odločitev sodišča prve stopnje kljub temu pravilna. Pravico do plačila regresa za letni dopust določa 21. člen Podjetniške kolektivne pogodbe. Po tem členu bi bil tožnik za leto 1995 res upravičen le do delnega plačila regresa za letni dopust, vendar pa je taka določba Podjetniške kolektivne pogodbe manj ugodna od določb v Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo (SKPG/93 - Uradni list RS, št. 39/93 - 3/97), na katero se je oprlo tudi sodišče prve stopnje. Po tej kolektivni pogodbi je bil tožnik v letu 1995, kljub temu, da pri toženi stranki ni bil v delovnem razmerju celo leto, upravičen do regresa za letni dopust v celotnem znesku. Zaradi navedenega je odločitev sodišča prve stopnje glede tožnikove upravičenosti do dela regresa za letni dopust za leto 1995 pravilna.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v tem delu zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo 2. točko izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Ker je bila odločba sodišča prve stopnje delno razveljavljena je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.