Jedro

V konkretnem primeru ponovno odločanje o končni višini premoženjske koristi, ki naj bi bila odvzeta pravnomočno obsojeni pravni osebi, ni tako tesno povezano z odločanjem o njeni odgovornosti, da bi to predstavljalo oviro za razveljavitev sodbe le glede odločbe o odvzemu protipravne premoženjske koristi, s tem pa tudi za delno pravnomočnost sodbe v preostalih delih, kar pa ima za posledico prenehanje teka zastaralnega roka. Zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je nastopilo zastaranje kazenskega pregona, posledično pa tudi zastaranje glede odločitve o odvzemu premoženjske koristi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje, na podlagi tretjega odstavka 293. člena Zakon o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 4. točko 357. člena ZKP, zoper obdolženo pravno osebo A. d.o.o. ustavilo postopek za odvzem protipravne premoženjske koristi.

2.Zoper sklep se je pritožila okrožna državna tožilka, iz razloga po 5. točki prvega ost. 371. člena ZKP ter iz razloga po 3. in 4. točki 372. člena ZKP - zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je v tem kazenskem postopku izdalo sodbo, opr. št. I K 51462/2018 z dne 18. 5. 2023, s katero je bil obdolženi B. B. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1, obdolžena pravna oseba A. d.o.o. pa za kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev, po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1 v zvezi z določili 42. člena KZ-1 ter 3. in 4. člena in 7. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju: ZOPOKD) in ji je bila izrečena pogojna obsodba, v okviru katere ji je bila določena kazen 10.000,00 EUR s preizkusno dobo enega leta. Obdolženi pravni osebi je bila tudi odvzeta premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem, v znesku 8.062,42 EUR.

5.S sodbo in sklepom Višjega sodišča v Celju, opr. št. II Kp 51462/2018 z dne 25. 1.2024, je bila prvostopenjska sodba spremenjena v delu glede pravne opredelitve kazenske odgovornosti obdolžene pravne osebe tako, da se je kaznivo dejanje opredelilo po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1 v zvezi z določili 42. člena KZ-1 ter 3. točki 4. člena (ne 3. členom) in 7. točki 25. člena ZOPOKD; glede odločitve o odvzemu premoženjske koristi pa je bila razveljavljena ter v tem obsegu vrnjena sodišču prve stopnje v novo odločanje.

6.5. Pri ponovnem odločanje glede odvzema premoženjske koristi, je prvo sodišče v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je od storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1, preteklo že več kot deset let in 64 dni, zato je postopek za odvzem premoženjske koristi, pridobljene s tem kaznivim dejanjem, zastaral. Pri tem je izhajalo iz dejstva, da KZ-1 ne vsebuje posebnih določb o zastaranju pravice sodišča za odvzem premoženjske koristi in se zato smiselno navezalo na določbe KZ-1 o zastaranju kazenskega pregona. Ker pa je bilo kaznivo dejanje storjeno v časovnem obdobju od 1. 7. 2011 do 10. 1. 2014 in upoštevaje 4. točko prvega odstavka 90. člena KZ-1 (ki določa 10-letni zastaralni rok za kazniva dejanja za katera se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto) ter Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) - ZZUSUDJZ, ko zastaranje ni teklo v času od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020, je po prepričanju sodišča prve stopnje kazenski pregon zastaral 15. 3. 2024. Zato je na podlagi tretjega odstavka 293. člena ZKP v zvezi s 4. točko 357. člena ZKP, ustavilo postopek za odvzem premoženjske koristi obdolženi pravni osebi.

7.6. Pri povzeti odločitvi je prvo sodišče izhajalo iz sodbe in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 36662/2016 z dne 18. 10. 2022, ki pa se nanaša na drugačno procesno situacijo, in sicer na medsebojno povezanost teka zastaranja za odločanje o odvzemu protipravne premoženjske koristi na eni strani in teka zastaranja za odločanje o krivdi ter kazenski sankciji na drugi strani, ko o slednjem odločitev še ni pravnomočna. Bistvo konkretnega primera pa je vprašanje teka zastaralnega roka za odvzem premoženjske koristi po tem, ko je sodba o krivdi in sankciji že pravnomočna. Strinjati se je sicer s stališčem sodišča prve stopnje, da KZ-1 nima posebnih določb glede zastaranja pravice sodišča za odvzem premoženjske koristi, zato se smiselno uporabljajo določbe KZ-1 o zastaranju kazenskega pregona, vendar (kot že rečeno), to velja le do pravnomočnosti sodbe o krivdi in kazni, saj takrat prenehajo teči zastaralni roki za pregon. Ponovno odločanje o predlaganem odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi, je sicer res vezano na dejansko stanje zadeve, vendar pa vprašanje o kazenski odgovornosti ali storilcu, v konkretnem primeru sploh ni več predmet razpravljanja. Drži namreč pritožbena trditev, da je bilo o kazenski odgovornosti obdolžene pravne osebe in kazenski sankciji, zlasti pa o višini protipravne premoženjske koristi, ki jo je s storitvijo kaznivega dejanja pridobila, že pravnomočno odločeno. Sodba je torej v tem delu pravnomočna in se kot taka ne more več izpodbijati s pritožbo. Ponovno odločanje o odvzemu premoženjske koristi, pa je namenjeno zgolj odpravi ugotovljenih kršitev v razveljavljeni odločbi o njenem odvzemu. V sklepu sodišča druge stopnje, s katerim je bila razveljavljena odločba o odvzemu premoženjske koristi, je bilo namreč ugotovljeno, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do stališča obrambe o tem, da predmet odvzema premoženjske koristi naj ne bi mogel biti neplačan del obveznosti do delavcev, ki presega v sklepu o poenostavljeni prisilni poravnavi določenih 40 %, ki pa je bila izvedena po storitvi kaznivega dejanj. To pa kaže, da v konkretnem primeru ponovno odločanje o končni višini premoženjske koristi, ki naj bi bila odvzeta pravnomočno obsojeni pravni osebi, ni tako tesno povezano z odločanjem o njeni odgovornosti, da bi to predstavljalo oviro za razveljavitev sodbe le glede odločbe o odvzemu protipravne premoženjske koristi, s tem pa tudi za delno pravnomočnost sodbe v preostalih delih, kar pa ima za posledico prenehanje teka zastaralnega roka.

Zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je nastopilo zastaranje kazenskega pregona, posledično pa tudi zastaranje glede odločitve o odvzemu premoženjske koristi.

8.7. Pritožbeno sodišče je zato sledilo pritožbi državne tožilke, da je prvo sodišče napačno presodilo danost okoliščin, ki po določbah KZ-1 izključujejo kazenski pregon zaradi zastaranja ter izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pri ponovnem obravnavanju zadeve bo moralo sodišče prve stopnje izhajati iz stališča, da postopek za odvzem premoženjske korist še ni zastaral in o tem ponovno odločiti na način, kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v sklepu II Kp 51462/2015, z dne 25.1.2024.

-------------------------------

1Če bi namreč sodišče prve stopnje pri odločanju o pritožbi zoper sodbo ugotovilo, da se posamezni deli sodbe za pravilno razsojo ne dajo izločiti, potem bi že tedaj razveljavilo celotno sodbo (šesti odstavek 392. člena ZKP) in ne le odločbe o odvzemu protipravne premoženjske koristi.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 129 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 74, 90, 91

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.