Jedro

Ukinitev določenega oddelka oziroma sektorja zaradi racionalizacije poslovanja je poslovna odločitev delodajalca in hkrati predstavlja utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30.8.2007, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja, za poziv nazaj na delo, za vpis obdobja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v delovno knjižico ter za obračun plač v bruto mesečni višini 1.132,08 EUR in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja za čas od 30.9.2007 do ponovnega nastopa dela, s plačilom ustreznih davkov in prispevkov in izplačilom neto zneskov z pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007). Navaja, da pri toženi stranki ni obstajal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Priča B.G. je namreč v istovrstni zadevi, ki se vodi pod opr. št. I Pd 916/2007 dne 12.5.2008 izpovedovala povsem drugače kot v tem delovnem sporu, njena izpoved pa potrjuje, da odpovednega razloga ni bilo. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil naveden konkreten poslovni razlog. Kot pa je tožena stranka zatrjevala v postopku, naj bi bil ta v ukinitvi ADSL programa. Iz dokumentacije, ki jo je predložila, je razvidno, da gre za prenos fizičnih uporabnikov ADSL, ki pa nikoli niso sodili v okvir tožnikovih delovnih nalog. Za poslovne programe je tožena stranka še vedno tržila ADSL programe. Vendar pa je bil to le manjši del tožnikovih nalog, saj so v okvir elektronskih komunikacij sodili tudi drugi produkti, kar sta potrdili priči B.H. in O.Z.P., tožnik pa navajal že med postopkom pred sodiščem prve stopnje. Zato ni jasno, na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje lahko zavzelo stališče, da obstaja resen in utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka še vedno trži produkte, katerih prodaja je sodila v okvir tožnikovih delovnih nalog, zato resen in utemeljen razlog ne obstoji. Tožena stranka tudi ni preverila, ali je možno tožnika zaposliti pod spremenjenimi pogoji oziroma na drugih delih. Za delo raje angažira študente in upokojence. V tem delovnem sporu je sicer B.G. zanikala, da bi za toženo stranko opravljala delo, v prej omenjeni zadevi pa je ista priča povedala, da je k toženi stranki prihajala uvajat v delo delavce in študente. Med drugimi je uvajala tudi V.L., ki je kot študentka prej delala v oddelku elektronskih komunikacij, po tožnikovem odhodu pa jo je tožena stranka redno zaposlila. Delovnega mesta, na katerem je zaposlila V.L., tožena stranka tožniku ni ponudila. Izgovor, da je za to delovno mesto potrebna VII. stopnja strokovne izobrazbe, ne more biti odločilen, saj si ni mogoče zamisliti, zakaj bi za to delovno mesto bila potrebna taka stopnja izobrazbe. Očitno je tožena stranka delovno mesto prilagodila V.L.. Spremembe akta o sistemizaciji niso bile objavljene na oglasni deski, zato ni mogoče preveriti, kdaj je do njih prišlo. Zlasti izpoved priče B.G. predstavlja nova dejstva in nove dokaze, ki jih tožnik uveljavlja s pritožbo. Le-teh brez svoje krivde ni mogel navajati in predlagati v postopku na prvi stopnji, saj je bil narok, na katerem je priča izpovedovala drugače, opravljen po izdaji sodbe v tem delovnem sporu. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo obsega študentskega dela v spornem obdobju in tudi ne vrste dela, ki ga študentje opravljajo. Iz seznama je razvidno, da ima tožena stranka angažiranih kar devet študentov, ki opravljajo delo v različnih oddelkih, nekateri celo polni delovni čas in ne zgolj enostavnih del. Postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil izjemno netransparenten, saj tožnik niti s tem ni bil seznanjen, da se oddelek elektronskih komunikacij ukinja. Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku, tožena stranka pa naj povrne stroške postopka in pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo ponavlja navedbe iz vlog, podanih v postopku pred sodiščem prve stopnje, prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve, naštete v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, da bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni zagrešilo in da je materialno pravo pravilno uporabilo.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka ukinila oddelek elektronskih komunikacij. Delo na tem oddelku se je po izpovedi prič postopoma zmanjševalo in v letu 2007 so v njem ostali le še trije delavci, ki so se ukvarjali s prodajo. Uprava družbe je za zagotovitev boljše likvidnosti in za boljši rezultat družbe izvedla nekaj ukrepov, med drugim tudi prenos ADSL naročnikov, ustavitev investicij v Sloveniji in regiji, dezinvesticijo neprofitabilnih dejavnosti, znižanje najvišje plače in zmanjšanje števila zaposlenih in zunanjih svetovalcev. Razloge za to racionalizacijo je prepričljivo pojasnil priča B.H., predsednik uprave tožene stranke, prav tako pa priči M.M. in J.B.P.. Iz njihovih izpovedi izhaja, da je bil tudi oddelek elektronskih komunikacij nerentabilen in povezan z velikimi stroški, zato so bile spomladi leta 2007 ustavljene investicije v program. Za ta program se novi delavci niso zaposlovali.

Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala resen in utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Bistvena za pravilno odločitev je ugotovitev, da je tožena stranka oddelek elektronskih komunikacij ukinila, zato delo tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu skrbnik ključnih kupcev – KAM IV z dne 27.2.2007 ni bilo več potrebno. Tožnikovo preostalo delo se je porazdelilo med druge delavce, kar je potrdil tudi sam in na njegovo delovno mesto tožena stranka ni zaposlila drugega delavca. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je ukinitev določenega oddelka ali sektorja zaradi racionalizacije poslovanja poslovna odločitev delodajalca ter hkrati resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi če del nalog še obstaja, pa se te razdelijo med druge delavce, je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljen.

V zvezi z domnevnim delom upokojencev in študentov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov, da je tožena stranka sicer zaposlovala študente za občasna dela, konkretno tudi V.L. za delo na področju elektronskih komunikacij, kasneje, ko se je obseg dela tam zmanjšal, pa so jo zaposlili na drugem delovnem mestu. To za tožnika ni bilo ustrezno, saj se zanj zahteva VII. stopnja strokovne izobrazbe, tožnik pa je bil zaposlen na delovnem mestu, za katerega se je zahtevala VI. stopnja strokovne izobrazbe. Presoja, ali je izobrazba, ki jo delodajalec zahteva na določenem delovnem mestu ustrezna, ni v pristojnosti sodišča. Zato pritožbene navedbe, da za to delovno mesto ni potrebna tako visoka stopnja strokovne izobrazbe, ni mogoče upoštevati.

Iz izvedenih dokazov torej izhaja, da je tožena stranka racionalizirala delovni proces, da je ukinila prodajni oddelek in da tožnika ni nadomestila z novim delavcem. V kolikor je za posamezna opravila zaposlovala študente, ker je to zanjo ceneje, to na obstoj odpovednega razloga ne vpliva. V sklop racionalizacije poslovanja sodi tudi angažiranje cenejše delovne sile.

V zvezi z izpovedjo priče B.G. v tem delovnem sporu in zatrjevano drugačno izpovedjo v drugem delovnem sporu je potrebno dodati, da dokaz, ki v času zaključka postopka na prvi stopnji še ni obstajal, ne predstavlja novega dokaza, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati s pritožbo. Novo dejstvo in nov dokaz je mogoče uveljavljati s pritožbo le v primeru, če je dejstvo oziroma dokaz obstajal v času postopka pred sodiščem prve stopnje, pa tožena stranka iz razlogov, ni niso na njeni strani, zanj ni vedela in ga ni mogla navajati oziroma predlagati. Ni pa novo dejstvo oziroma nov dokaz naknadna izpoved B.G., ki se razlikuje od izpovedi, dane v tem postopku. Priča je bila opozorjena na to, da je dolžna govoriti resnico in na posledice krive izpovedbe. Če je v tem postopku krivo pričala in bi na njeno izpoved sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, je odgovorna kazensko, na izid tega spora pa to v tej fazi postopka ne more vplivati.

Sodišče prve stopnje je dokaze pravilno ocenilo kljub temu, da je O.Z.P. izpovedovala drugače, kot druge priče. Zakaj ni upoštevalo njene izpovedi je jasno: le ona je izpovedala drugače, medtem ko so bile izpovedi ostalih prič skladne.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zato je pritožbo tožnika zoper sodbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo k njeni rešitvi ni pripomogel, zato tožena stranka krije sama svoje stroške, ki so ji nastali v zvezi s tem.