Jedro

V spornem času (december 2011 – maj 2015) nista več veljali Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (odpovedana 30. 6. 2006) in Kolektivna pogodba za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu Slovenije (odpovedana 31. 1. 2003). Zneske, ki se niso vštevali v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja, med katerimi so tudi zneski dnevnic, je določala še vedno veljavna Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja. Ta v drugem odstavku 4. člena določa, da se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja ne všteva dnevnica do višine zneska, kot ga določa predpis Vlade RS, ki ureja povračilo stroškov za službena potovanja v tujino, v konkretnem primeru Uredba o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino. Ne drži torej pritožbena navedba tožene stranke, da ta uredba ne more veljati za zasebni sektor, četudi iz njenega prvega člena izhaja, da se praviloma nanaša na javni sektor. Sodišče prve stopnje je tožniku po tej podlagi utemeljeno priznalo vtoževano razliko dnevnic.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka delno spremeni tako, da se glasi: ''III. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 542,76 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.''

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek (kar ni pod pritožbo), da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati dnevnice za določene mesece v času od februarja do 2012 do junija 2015, v višinah, razvidnih iz izreka sodbe, in sicer po pravni podlagi, glede katere je sodišče prve stopnje presodilo, da ni uporabljiva. Delno je ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku dnevnice za december 2011 v znesku 151,25 EUR, za januar 2012 v znesku 44,00 EUR, za februar 2012 v znesku 475,75 EUR, za marec 2012 v znesku 550,00 EUR, za april 2012 v znesku 466,75 EUR, za maj 2012 v znesku 520,75 EUR, za junij 2012 v znesku 692,25 EUR, za julij 2012 v znesku 96,00 EUR, za avgust 2012 v znesku 199,00 EUR, za september 2012 v znesku 309,00 EUR, za oktober 2012 v znesku 183,00 EUR, za oktober 2013 v znesku 292,00 EUR, za november 2013 v znesku 237,00 EUR, za december 2013 v znesku 314,00 EUR, za januar 2014 v znesku 508,00 EUR, za februar 2014 v znesku 341,00 EUR, za marec 2014 v znesku 73,00 EUR, za april 2014 v znesku 58,00 EUR, za maj 2014 v znesku 478,00 EUR, za julij 2014 v znesku 117,00 EUR, za avgust 2014 v znesku 442,00 EUR, za september 2014 v znesku 547,00 EUR, za oktober 2014 v znesku 231,00 EUR, za november 2014 v znesku 280,00 EUR, za december 2014 v znesku 200,00 EUR, za januar 2015 v znesku 132,00 EUR, za februar 2015 v znesku 274,00 EUR, za maj 2015 v znesku 144,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenih mesečnih zneskov od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 15 dni (I. točka izreka). V presežku (za plačilo višjih dnevnic) je podredni tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna za tožnika povrniti stroške postopka v znesku 956,83 EUR na račun sodišča, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se je sodišče zmotno oprlo na Uredbo o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino, saj ta, kot izhaja iz 1. člena uredbe, velja le za javni sektor, ne za toženo stranko, ki je zasebna gospodarska družba. Splošna kolektivna pogodba za gospodarsko dejavnost in Kolektivna pogodba za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu, ki sta prej urejali to področje, ne veljata več. Odsotnost kolektivnih pogodb je nadomeščena z ustreznimi akti delodajalca. Ob odsotnosti zakonske in podzakonske podlage ter ob tem, da navedena uredba za zasebne delodajalce ne velja, je določitev višine dnevnice prepuščena delodajalcu. V konkretnem primeru so takšna podlaga interni sklepi poslovodstva (npr. sklep z dne 29.12. 2012 – vrednost dnevnice 40 EUR, nato 32 EUR). Poslovodstvo je sprejelo sklep, da se šele od 1. 4. 2015 določi višina dnevnice po Uredbi o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino. Zato tožena stranka iz naslova dnevnic tožniku nič ne dolguje. Tudi odločitev o stroških postopka je napačna. Ni res, da je tožnik uspel s 55 %, tožena stranka pa s 45 %. Vrednost zavrnjenega primarnega zahtevka (ker sodišče ni ugotovilo posebnega dogovora o dnevnicah med strankama) je bila 24.478,94 EUR, vrednost podrednega zahtevka pa 14.605,75. Tožnik je uspel v višini 8.036,75 EUR, torej v 32,83 %. Sodišče je tožniku neutemeljeno priznalo stroške odvetnika zaradi njegovega prihoda s Ptuja, poleg tega je priznalo kilometrino, stroške tolmača in izvedenca brez upoštevanja deleža uspeha v pravdi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka. Glede odločitve o glavni stvari se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje, med katerimi je bistveno stališče, da je potrebno kot podlago odločitve (delna ugoditev podrednemu zahtevku) uporabiti Uredbo o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino (Ur. l. RS, št. 38/94 in nasl.), čemur tožena stranka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje.

6. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.) je v 130. členu določal, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju (prvi odstavek). Če višina povračila stroškov iz prejšnjega odstavka ni določena s kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo, se določi z izvršilnim predpisom. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013, ki velja od 13. 4. 2013) v 130. členu določa enako kot prvi odstavek 130. člena ZDR, v drugem odstavku pa: Če višina povračila stroškov v zvezi z delom ni določena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, se določi s podzakonskim aktom.

7. S tem je delavcu omogočeno, da mu je povračilo stroškov na službenem potovanju zagotovljeno, če se socialni partnerji ne bi dogovorili o povračilu stroškov. Zmotno je torej stališče, pri katerem vztraja tožena stranka v pritožbi, da je, ob odsotnosti zakonske in podzakonske podlage ter dejstvu, da navedena uredba za zasebne delodajalce ne velja, določitev višine dnevnice prepuščena delodajalcu. Ni res, kar navaja pritožba, da je lahko tožnik upravičen le do dnevnic, kot so mu bile izplačane - v višini, kot so določali sklepi poslovodstva tožene stranke.

8. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, v spornem času (december 2011 – maj 2015) nista več veljali Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 49/97 97 in nasl. - odpovedana 30. 6. 2006) in Kolektivna pogodba za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu Slovenije (Ur. l. RS, št. 67/99 in nasl. - odpovedana 31. 1. 2003). Zneske, ki se niso vštevali v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja, med katerimi so tudi zneski dnevnic, je določala še vedno veljavna Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 140/06 in nasl.). Ta v drugem odstavku 4. člena določa, da se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja ne všteva dnevnica do višine zneska, kot ga določa predpis Vlade RS, ki ureja povračilo stroškov za službena potovanja v tujino, v konkretnem primeru Uredba o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino (Uredba, Ur. l. RS, št. 38/94 in nasl.). Ne drži torej pritožbena navedba tožene stranke, da ta uredba ne more veljati za zasebni sektor, četudi iz njenega prvega člena izhaja, da se praviloma nanaša na javni sektor. Sodišče prve stopnje je torej tožniku po tej podlagi utemeljeno priznalo vtoževano razliko dnevnic.

9. Pravilno pa pritožba izpodbija odločitev o stroških postopka. Sodišče je pri ugotavljanju deleža uspeha strank (tožnik - 55 %, tožena stranka - 45 %) očitno upoštevalo le odločitev o podrednem zahtevku, upoštevati pa je treba tudi to, da je tožena stranka uspela z zavrnitvijo primarnega zahtevka. Vrednost zavrnjenega primarnega zahtevka (glede katerega je tožnik neuspešno zatrjeval obstoj posebnega dogovora med strankama o višini dnevnic) je bila 24.478,94 EUR, vrednost podrednega zahtevka pa 14.605,75 EUR. Tožnik je uspel v višini 8.036,75 EUR, kar pomeni, da je uspel z 32,83 %.

10. Sodišče prve stopnje je tožniku, ki je iz Novega mesta, kjer je tudi sedež sodišča, kot potrebni strošek postopka (155. člen ZPP) neutemeljeno priznalo kilometrino njegovega pooblaščenca s Ptuja ter s tem povezano urnino. Zato je potrebno tožnikove stroške zastopanja, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo v višini 1.338,36 EUR, znižati na 1.237,76 EUR. S stroški tolmača in izvedenca znašajo tožnikovi stroški 2.005,66 EUR, v 32,83 % deležu pa 658,45 EUR.

11. Stroške tožene stranke je sodišče prve stopnje odmerilo v višini 1.774,32 EUR. Tej odmeri pritožba ne nasprotuje, utemeljeno pa predlaga, naj se upošteva njen višji delež uspeha v pravdi. V 67,70 % znašajo njeni stroški 1.291,21 EUR. Po poračunu stroškov obeh strank je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 542,76 EUR. Le v tem delu se pritožbi tožene stranke ugodi in se odločitev o stroških postopka spremeni tako, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 542,76 EUR (358. člen ZPP).

12. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe, saj glede odločitve o glavni stvari niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške pritožbenega postopka, saj je bila s pritožbo uspešna le v sorazmerno majhnem delu – le glede odločitve o stroških postopka, ne pa tudi glede odločitve o glavni stvari (tretji odstavek 154. člena ZPP, prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP).