Jedro

Predmet pogodbe med pravdnima strankama so bile vstopnice za vadbo v fitnes centru, ki imajo pravno naravo izkazanih papirjev. Temeljna in bistvena značilnost izkazanega papirja je na listini zapisana obveznost izdajatelja prinositelju, da bo izpolnil v njej zapisano obveznost. Pravilo je kogentne narave, kar pomeni, da ni mogoče izdajati izkazanih papirjev brez v njih zapisane določene obveznosti izdajatelja takšnega dogovora, tudi, če bi ga stranki sklenili, bi bil ničen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 210,68 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 91477/2008 z dne 05. 11. 2008 v 1. in 3. odst. izreka, toženi stranki pa je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 728,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. člena ZPP. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom ter pritožbenemu sodišču predlagala, da jo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglasila je tudi stroške odgovora.

O pritožbi na podlagi 5. odst. 458. člena ZPP odločila višja sodnica posameznica.

Pritožba ni utemeljena.

V zadevi se je spor vodil po pravilih v sporih v postopku majhne vrednosti v smislu 1. odst. 443. člena v zvezi s 1. odst. 495. člena ZPP, zato je mogoče v skladu s 1. odst. 458. člena ZPP sodbo izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, ki jo uveljavlja pritožba, torej ni dovoljen pritožbeni razlog.

Sodišče ni vezano na pravno podlago (zahtevka), ki jo uveljavlja tožeča stranka v tožbi, saj je nasprotno, zahtevek dolžno preizkusiti z vidika vseh možnih pravnih podlag, ki glede na zatrjevana dejstva pridejo v poštev. Sicer pa se pritožba moti, ko sodišču prve stopnje očita, da je spremenilo pravno podlago tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek uveljavljala na pravni podlagi neupravičene obogatitve (190. člen OZ). Gre za tako imenovani splošni kondikcijski (povračilni) zahtevek, po katerem je vsakdo, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, prav tako je prejeto dolžan vrniti, če se podlaga, na podlagi katere je nekaj prejel, ni uresničila, ali je pozneje odpadla.

Sodišče prve stopnje je odločitev, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku, oprlo na 2. odst. 111. člena OZ, po katerem ima v primeru razveze pogodbe stranka, ki je popolnoma ali delno izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Citirano določilo torej ureja le obliko kondikcije, povračilnega zahtevka v primeru razdrte pogodbe, ki je specialno v razmerju do splošnega pravila neupravičene obogatitve iz 190. čl. OZ, kar pa ne spreminja njegove pravne narave. Ker sodišče prve stopnje zahtevka ni obravnavalo na odškodninski podlagi, ni bilo potrebe po ugotavljanju odgovornosti (krivde) tožene stranke za neizpolnitev pogodbe. Krivda namreč ni predpostavka obogatitvenih zahtevkov, ki služijo (pravični) uravnotežitvi premoženjskega položaja strank v primerih, ko je prišlo do premika premoženja iz sfere ene stranke v sfero druge brez podlage ali s podlago, ki je kasneje iz kakršnihkoli razlogov odpadla. V primeru razdrte pogodbe, ko se je njen namen izjalovil in ga objektivno ni več mogoče doseči, se položaj obeh strank izravna z vzpostavljanjem njunega premoženjskega stanja kot pred sklenitvijo pogodbe (ob upoštevanju vseh koristi in delnih izpolnitev, ki sta jih stranki pridobili do razdrtja pogodbe). Tudi, če postane izpolnitev obveznosti ene stranke dvostranske pogodbe nemogoča zaradi dogodka, za katerega ni odgovorna nobena stranka, ima stranka, ki je že izpolnila del svoje obveznosti, pravico do vrnitve danega po pravilih o vračanju tistega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno (1. odst. 116. člena OZ).

Sodišču prve stopnje se zato z razlogi, ki so onemogočili izpolnitev obveznosti tožene stranke, ni bilo potrebno ukvarjati.

V postopku na prvi stopnji je bilo sicer sporno, v čem je bila vsebina obveznosti tožene stranke, ki je s tožečo stranko sklenila pogodbo o prodaji vstopnic za koriščenje storitev Športno rekreacijskega centra M. (v nadaljevanju: fitnes center). Tožena stranka je namreč trdila, da je kot prodajalka svojo obveznost izpolnila z izročitvijo vstopnic tožeči stranki, ki jih je ta plačala, zato je bila njuna pogodba v času zaprtja fitnes centra v maju 2007 obojestransko že v celoti izpolnjena in tako ni prišlo do njenega razdrtja. V dokaz (takšnega) dogovora je predlagala zaslišanje priče J. M. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ker stališču tožene stranke o vsebini pogodbe ni sledilo in tudi ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker v zvezi s tem ni zaslišalo predlagane priče J. M. Prav ima tožeča stranka, ki v odgovoru na pritožbo trdi, da zaslišanje J. M. v zvezi z vsebino dogovora med pravdnima strankama ni bilo potrebno že zato, ker tožena stranka ni niti zatrjevala, da bi bilo med njima dogovorjeno kaj posebnega. S tem, kar je zatrjevala (da s prodajo vstopnic ni prevzela nobene obveznosti nudenja storitev v fitnes centru), pa v sporu ni mogla uspeti.

Predmet pogodbe med pravdnima strankama so bile vstopnice za vadbo v fitnes centru, ki imajo pravno naravo izkaznih papirjev (234. člen OZ). Temeljna in bistvena značilnost izkaznega papirja je na listini zapisana obveznost izdajatelja prinositelju, da bo izpolnil v njej zapisano obveznost. Pravilo je kogentne narave, kar pomeni, da ni mogoče izdajati izkaznih papirjev brez v njih zapisane določene obveznosti izdajatelja. Takšen dogovor, tudi, če bi ga stranki sklenili, bi bil ničen, v posledici nične pogodbe pa se prav tako lahko uveljavljajo kondikcijski zahtevki kot v primeru razdrte pogodbe.

Samo o tem, v kolikšnem obsegu, za kakšne storitve in koliko časa se lahko vstopnice koristijo, bi se stranki lahko dogovarjali, v tej smeri pa tožena stranka ni navedla nobenih pravnorelevantnih dejstev, ki bi jih sodišče preizkušalo v dokaznem postopku. Povsem pravilen je bil zato njegov zaključek, da se je s prodajo vstopnic tožena stranka nasproti tožeči stranki zavezala, da bo omogočila njihovo koriščenje, in je tudi pravilno sledilo trditvam tožeče stranke o dogovorjenem času njihove porabe.

Pritožbeni razlogi tako niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Ker s pritožbo ni uspela, je dolžna tožena stranka sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo, ki jih je sodišče odmerilo v višini sestave pritožbe po Odvetniški tarifi in 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV.