Jedro

Za opredelitev določenega ravnanja ob sklepanju pogodbe kot nemoralnega zgolj okoliščina, da eden od pogodbenikov svoje obveznosti ne bo mogel izpolniti, ne zadošča, ampak bi morale biti poleg tega podane tudi jasne (konkretne) trditve o ustreznih subjektivnih okoliščinah na njegovi strani (npr. goljufiv namen).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 13. 9. 2018 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe z dne 3. 9. 2018, s katerim je zahteval, da se deseto in enajsto toženi stranki prepove odtujitev in obremenitev vseh njunih solastnih deležev nepremičnin, vpisanih v informacijskem sistemu e-ZK Vrhovnega sodišča RS z ID znakom 0000-489/0-0 in z ID znakom 0000-453/3, v korist tožeče stranke, da se deseto toženi stranki prepove odtujitev in obremenitev njenih nepremičnin, vpisanih v informacijskem sistemu e-ZK Vrhovnega sodišča RS z ID znakom 0000 462/1 in z ID znakom 0000 462/3, v korist tožeče stranke, da se enajsto toženi stranki prepove odtujitev in obremenitev njenih nepremičnin, vpisanih v informacijskem sistemu e-ZK Vrhovnega sodišča RS z ID znakom 0000 483/1 in z ID znakom 0000 484/1, v korist tožeče stranke.

2. Zoper sklep se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga spremeni tako, da njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podredno pa, da ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (vse s stroškovno posledico). Neutemeljena je navedba sodišča prve stopnje, da je dejansko stanje v tožbi in predlogu za začasno odredbo opisano pomanjkljivo in pavšalno. Pritožba omenja, kaj naj bi sodišče izpostavilo v zvezi s trditvijo o nemoralnem ravnanju deseto toženca. Sodišče je pri odločanju izpustilo tožnikovo trditev pod točko II tožbe, kjer je le-ta zapisal, da deseto toženec A. J. svoje obljube prodajalcem ne bi mogel izpolniti. Objektivno gledano je ne bi mogel izpolniti, saj bi morali, če bo prišlo do vračanja denarja zaradi oporoke I. J. z dne 7. 4. 1946, toženci vrniti denar, ki so ga prejeli od obveznic iz denacionalizacije po pokojnem I. J., le trem dedičem, med drugim tudi tožniku. Deseto toženec je torej ravnal nemoralno s tem, ker je prodajalcem obljubil nekaj, česar ne more izpolniti, in se pri tem na takšen nemoralen način izmaknil plačilu kupnine, ki je prodajalcem ni plačal. Navedbe so dovolj konkretne, da bi jih lahko razumel vsakdo. Pritožnik poudarja, da gre v konkretnem primeru za kršitev načela vesti in poštenja. Če se že po občečloveškem gledanju iz opisa kršitve vidi, da za kršitev morale gre, ni potrebno še posebej navajati, katero moralno načelo je bilo kršeno. Takšno ravnanje deseto toženca bi bilo mogoče vtakniti pod marsikatero načelo, dejstvo pa je, da po občečloveškem gledanju njegovo ravnanje ni bilo moralno. V zvezi s točkami 5 do 8 izpodbijanega sklepa pritožba poudarja, da je bistvo ustavne pritožbe zoper odločbi Okrajnega sodišča v Kranju in Višjega sodišča v Ljubljani, izdani v zapuščinskem postopku po J. J., rojenem 5. 7. 1875, v tem, da bi moral v danem primeru dedovati tožnik in še dva dediča, ne pa ostali dediči. To pa so ravno tisti, ki so sklepali prodajni pogodbi, ki se izpodbijata v tem postopku. Z navedbami v tožbi, ki se nanašajo na razloge, zakaj sta navedeni odločbi protiustavni, je s stopnjo verjetnosti izkazano, da bo tožnik pred Ustavnim sodiščem enostavno s pritožbo uspel. V posledici tega bi se utegnilo zgoditi, da bi sam deleže na parcelah podedoval, dejansko pa bi ostal brez njih in bi mu proti deseto tožencu ostal le zahtevek za plačilo odškodnine. Tega pa tožnik noče. On želi nazaj deleže parcel, zaradi česar ima pravni interes na ugotovitev, da sta prodajni pogodbi nični. Sodišče se ni pravilno in zakonito opredelilo niti do njegove utemeljitve, zapisane v zadnjem odstavku točke II tožbe na strani 4, kjer je zapisal, da je njegov pravni interes izkazan s tem, da je solastnik nepremičnin, ki so predmet obravnavanih prodajnih pogodb, in da bi bilo po ugotovljeni ničnosti vzpostavljeno prejšnje zemljiško stanje. Sam bi imel na podlagi tretjega odstavka 66. člena SPZ predkupno pravico, če bi prodajalci ponovno prodajali svoje deleže na nepremičninah. Glede tega izpodbijani sklep nima razlogov, razen enega, in sicer sodišče v izpodbijanem sklepu večkrat ponovi, da tožnik ni navedel niti z ničemer izkazal svojih trditev, da je solastnik nepremičnin s parc. št. 453/3 k.o. ... in s parc. št. 489/0 k.o. ... V nadaljevanju pritožnik omenja, kaj je zapisal v tretjem odstavku II. točke tožbe. V prodajnih pogodbah je točno navedeno, česa so bili toženci solastniki. Tam piše, da gre za nepremičnine parc. št. 453/3 k.o. ... in št. 489/0 k.o. ... Tudi v zvezi s tem, katero premoženje je mišljeno pod vsem premoženjem iz testamenta z dne 7. 4. 1946, je tožnik podal trditve, in sicer, da spadajo v to premoženje tudi nepremičnine, ki so predmet obravnavanih prodajnih pogodb. V zvezi s točkami 6, 7 in 8 izpodbijanega sklepa poudarja, da ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da ni izkazal, da je solastnik nepremičnin s parc. št. 453/3 k.o. ... in s parc. št. 489/0 k.o. ..., ki so predmet prodajnih pogodb, in da so neizkazane trditev glede solastništva tudi v delu, ki se nanaša na podredni zahtevek, s katerim na temelju predkupne pravice uveljavlja razveljavitev obeh prodajnih pogodb, in tudi zahtevek na sklenitev pogodb s toženci, ki so prodajalci. Iz njegovih trditev je moč utemeljeno sklepati na to, da je bil sam solastnik navedenih nepremičnin v času sklepanja prodajnih pogodb z dne 21. 4. 2015 in z dne 6. 7. 2015. Pritožnik omenja, kaj je zatrjeval v II. in III. točki tožbe. Tudi iz zahtevka tako na ugotovitev ničnosti kot na razveljavitev pogodb izhaja, da ne more biti drugače, kot da je bil v času sklepanja prodajnih pogodb solastnik navedenih nepremičnin. V zadnjem stavku tretjega odstavku predloga za izdajo začasne odredbe je zapisano, da je solastnik navedenih nepremičnin v sedanjem času. Res je, da se lastništvo dokazuje z zemljiškoknjižnim izpiskom, vendar pa to ni edini možen dokaz. Sodišče je neutemeljeno zaključilo, da dokaz z zaslišanjem strank tega dejstva ne bi dokazal. Kar zadeva zahtevek na plačilo dela najemnin in rabnin, odškodnine iz obveznic in zamudne obresti za odškodnino od obveznic, nagrado za delo v zvezi z denacionalizacijo, delež iz naslova obveznic po smrti očeta in odškodnino za nastalo škodo na nepremičnini ..., je podal trditve, ki so vsebovane v izračunu z dne 29. 8. 2018 izvedenca M. P. Trditve so s tem dokazom izkazane s takšno stopnjo verjetnosti, ki zadošča temu, da je bilo mogoče izdati začasno odredbo. Kot je pravilno zapisalo sodišče, je tudi v samem izračunu vsebovana trditvena podlaga, h kateri je tožeča stranka dodala trditve še pod točko IV tožbe. Vse je jasno napisano, najmanj pa dovolj jasno, da je bilo mogoče izdati začasno odredbo. Enako velja tudi za vse ostale navedbe pod točko IV tožbe, ki skupaj z izračunom izvedenca tvorijo glede navedb in tudi predlaganih dokazov celoto, ki v zadostni meri utemeljuje predlog za izdajo začasne odredbe. Tožnik je pritožbi priložil dva zemljiškoknjižna izpiska, ki se nanašata na parceli z ID znakom 0000-489/0-0 in z ID znakom 0000-453/0-0, iz katerih izhaja, da je bil sam solastnik navedenih nepremičnin že v času sklepanja prodajnih pogodb z dne 21. 4. 2015 in z dne 6. 7. 2015. 3. Toženci na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da so tožbene trditve o nemoralnem ravnanju deseto toženca pri sklepanju pogodb z dne 21. 4. 2015 in 6. 7. 2015, s katerim tožnik utemeljuje njihovo ničnost (86. člen OZ1), pomanjkljive oziroma posplošene. Za presojo pravilnosti tega zaključka ni bistveno, da v tem okviru (glej 4. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa) ni omenilo tudi tožbene trditve, da deseto toženec obljube prodajalcem, da jim ne bo potrebno vračati denarja od obveznic iz denacionalizacijskega postopka, če bo prišlo zaradi upoštevanja oporoke I. (J.) J. z dne 7. 4. 1946 do vračanja le-tega, ne bi mogel izpolniti. Za opredelitev določenega postopanja (ravnanja) ob sklepanju pogodbe kot nemoralnega zgolj okoliščina, da eden od pogodbenikov svoje obveznosti ne bo mogel izpolniti,2 ne zadošča, ampak bi morale biti poleg tega podane tudi jasne (konkretne) trditve o ustreznih subjektivnih okoliščinah na njegovi strani (npr. goljufiv namen), česar pa tožba ne vsebuje. Šele to bi skupaj z objektivnim delom dejanskega stana (to je nemožnost izpolnitve) lahko vodilo k zaključku o kršitvi moralnih pravil in tudi točno katerih.3 Pritožbeno pojasnjevanje, da naj bi se deseto toženec na takšen nemoralen način izmaknil plačilu kupnine, ki je prodajalcem ni plačal, in sklicevanje na kršitev načela vesti in poštenja, je (prav tako) ne le premalo konkretizirano, ampak (v tem postopku predlaganega zavarovanja) prvenstveno tudi sicer neupoštevno novo (prvi odstavek 337. člena ZPP4 v zvezi s 15. členom ZIZ5).

6. Tožnik verjetni obstoj (uspeh) svojega zahtevka na ugotovitev ničnosti obeh prodajnih pogodb utemeljuje s trditvami, da bo uspel s svojo ustavno pritožbo zoper pravnomočni sklep Okrajnega sodišča v Kranju D 388/2010 z dne 17. 10. 2016 (oziroma v istem postopku izdano odločbo pritožbenega sodišča) po pokojnem J. J. (glej prilogo A4). Še bolj kot dejstvo, da je njegovo zatrjevanje uspeha z ustavno pritožbo hipotetično,6 je pomembno to, da je (kot je to v 5. točki obrazložitve pojasnilo že sodišče prve stopnje) v tem trenutku zapuščinski postopek po J. J. (rojenem 5. 7. 1875) pravnomočno zaključen in da je o dednopravnih vprašanjih (glede zapuščine po njem) meritorno odločeno. Prav tako je sodišče prve stopnje (v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa) upravičeno izpostavilo, da oporoka („Testament“) I. (J.) J. z dne 7. 4. 1946,7 na katero se v tej pravdi (oziroma v prej omenjeni ustavni pritožbi) sklicuje tožnik, ne vsebuje določnega opisa, kaj spada pod besedno zvezo „vse moje premoženje“, ki se v njej uporablja, oziroma da v njej ni navedeno, da v to premoženje sodita tudi parceli št. 453/3 in št. 489/0, obe ..., ki sta predmet obeh spornih prodajnih pogodb. Iz vseh teh razlogov je (hipotetično oziroma) brezpredmetno tudi pritožnikovo pojasnjevanje, kaj bi se lahko zgodilo, če bo z ustavno pritožbo uspel, kot tudi poudarjanje, da želi prav deleže na parcelah.

7. Pritožnik je že v tožbi zatrjeval, da bi imel v primeru, če bi prodajalci po ugotovljeni ničnosti pogodb in vzpostavljenem prejšnjem zemljiško-knjižnem stanju ponovno prodajali svoje deleže na nepremičninah (v skladu s 66. členom SPZ8), predkupno pravico.9 V zvezi z navedenim je sodišče prve stopnje poudarilo, da tožnik svojih trditev o tem, da je solastnik parcel št. 453/3 in št. 489/0, obe ... (oziroma da naj bi bil njihov lastnik v času sklepanja obeh spornih prodajnih pogodb z dne 21. 4. 2015 in z dne 6. 7. 2015), ni izkazal, kar vse je tudi prepričljivo pojasnilo (glej 6. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pritožnik temu nasprotuje z obsežnim (deloma nekonkretiziranim in nejasnim) izpostavljanjem trditev, ki naj bi jih podal glede svojega (so)lastništva obeh parcel, kar pa je brezpredmetno, saj še tako popolne trditve potrebnih dokazov zanje ne morejo nadomestiti. Prav trditve so namreč predmet dokazovanja. Podobno zmotna je pritožbena trditev, da naj bi bilo tudi iz samih tožbenih zahtevkov (na ugotovitev ničnosti oziroma razveljavitev prodajnih pogodb) razvidno, da ne more biti drugače, kot to, da je bil v času sklepanja obeh prodajnih pogodb sam solastnik navedenih parcel. Tožbeni zahtevek je (v pravdnem postopku) predmet utemeljevanj z (ustreznimi) trditvami ter dokazi zanje in ne dokazno sredstvo postavljenim trditvam.

8. Zakaj dopisa v prilogah A8 in A8a (obvestili deseto in enajsto toženca tožniku o nameravani prodaji solastniškega deleža na nepremičnini ter pogojih prodaje) ne zadoščata za sklep (na ravni verjetnosti) o tožnikovem solastništvu obeh parcel, sploh pa ne v času sklepanja spornih prodajnih pogodb, je v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnilo že sodišče prve stopnje. V isti točki je pravilno obrazložilo tudi, zakaj ob obstoju zemljiške knjige (oziroma možnosti pridobitve zemljiškoknjižnih izpiskov) dokazovanje lastništva na nepremičninah z zaslišanjem strank (kot je bilo to predlagano v tožbi) ne predstavlja primernega dokaza. Tožnik nikoli ni zatrjeval, da te trditve s podatki zemljiške knjige oziroma zemljiškoknjižnim izpiskom ne bi bilo moč dokazovati. Tega ne zatrjuje niti v pritožbi, ampak prav nasprotno, saj je skupaj z njo (kot dokaz) predložil zgodovinska zemljiškoknjižna izpiska za parceli št. 489 in 453/3, k.o. ...,10 ki naj bi dokazovala njegovo solastništvo na obeh parcelah v času sklepanja prodajnih pogodb, kar pa (v tem postopku predlaganega zavarovanja) predstavlja prepozen dokaz (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Sodišče prve stopnje je v 7. in 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa upravičeno opozorilo tudi na pomanjkljivost (nesklepčnost) tožbenih trditev v zvezi z denarnimi zahtevki, ki jih je tožnik postavil iz naslova odškodnin, najemnin (rabnin), zamudnih obresti itd. Bistvo teh pravilnih ugotovitev je, da so izostale konkretne trditve, ki se nanašajo na sam temelj (zatrjevanih) terjatev (npr. neobstoj trditev o najemni pogodbi, predpostavk neupravičene obogatitve oziroma odškodninske obveznosti). Pritožnik temu oporeka s pojasnjevanjem, da naj bi bile potrebne trditve vsebovane (tudi) v predloženem (izven pravde pridobljenem) izračunu sodnega izvedenca za ekonomijo - ocenjevanje vrednosti podjetij M. P. z dne 31. 8. 2018 (priloga A5), vsebina katerega naj bi predstavljala del njegovih trditev.11 Vendar pa vsebuje omenjeno mnenje „zgolj“ izračune izvedenca o višini najemnin, pregled izplačil obveznic oziroma višino zneskov, ki naj bi jih bili dolžni solastniki/dediči (iz posameznih naslovov) tožniku poravnati, ne pa tudi trditev o temelju posameznih terjatev,12 na izostanek katerih je opozorilo sodišče prve stopnje. Teh potrebnih navedb ni niti v IV. točki obrazložitve tožbe,13 kot se to navaja v pritožbi, zaradi česar njenemu vztrajanju, da je vse dovolj jasno napisano, ni moč slediti.

10. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Stroški, nastali ob odločanju v zvezi s predlaganim zavarovanjem, predstavljajo del pravdnih stroškov (prvi odstavek 151. člena ZPP), odločitev o katerih pa je odvisna od končnega uspeha strank v postopku. Zato bo tudi o stroških, nastalih v tem pritožbenem postopku, odločilo sodišče prve stopnje v končni odločbi (četrti odstavek 163. člena ZPP).

1 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 2 Kar je tudi sicer neizkazano, saj počiva zgolj na tožnikovi trditvi, da bo uspel s svojo ustavno pritožbo zoper pravnomočni sklep Okrajnega sodišča v Kranju D 388/2010 z dne 17. 10. 2016 (oziroma v istem postopku izdano odločbo pritožbenega sodišča) po pokojnem J. J. (glej prilogo A4). 3 V tem okviru je potrebno razumeti tudi očitek sodišča prve stopnje (4. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), češ da tožnik ni pojasnil, katero moralno pravilo (točno) naj bi bilo v predmetni zadevi (s strani deseto toženca) kršeno. Na to pritožnik odgovarja zgolj s posplošenim, deloma protislovnim in hkrati (pritožbeno) novim sklicevanjem na načelo vesti in poštenja, oziroma navajanjem, češ da naj bi bilo že po občečloveškem gledanju iz opisa kršitve morale razvidno, za kršitev katere morale gre, in da bi bilo moč ravnanje deseto toženca vtakniti pod marsikatero načelo. 4 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 5 Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/1998, s kasnejšimi spremembami. 6 Zaradi česar ni moč govoriti o nobeni (potrebni) verjetnosti, kot poskuša to prepričati pritožba. 7 Priloga A3. 8 Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami. 9 V zvezi s čimer je postavil ustrezen (podreden) tožbeni zahtevek, kasneje v dopolnitvi tožbe z dne 8. 10. 2018 pa tudi zahtevek na razveljavitev obeh pogodb. 10 Prilogi A15 in A16. 11 Kar je v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnilo že sodišče prve stopnje, ne pa tudi, da navedeno (hkrati) predstavlja zadostno trditveno podlago v zvezi s temeljem zahtevkov (kot bi bilo to moč razbrati iz pritožbenih navedb). 12 Kar je tudi razumljivo, saj gre za okoliščine pravne narave, ki niti niso bile predmet s strani tožnika izvedencu zadane naloge (glej prvo stran mnenja v prilogi A5). 13 Pritožnik v zvezi z zneskom 16.207,00 EUR, za katerega je v tožbi navedel, da gre za najemnino za objekt na parceli št. 453/3 k.o. ..., pojasnjuje, da gre v bistvu za rabo (in ne najemnino), kar pa ni bistveno, saj tudi v zvezi s to podlago (neupravičena obogatitev) ne v tožbi in ne v pritožbi potrebnih jasnih trditev ni podal (trditve o prikrajšanju in okoriščenju, ter zakaj naj bi bilo to neupravičeno).