Jedro

Na podlagi 211. čl. ZZZDR lahko postavi pristojni organ skrbnika za poseben primer ne le osebi, katere prebivališče ni znano ali neznanemu lastniku premoženja, če je potrebno, da kdo za to premoženje skrbi, marveč tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno za varstvo pravic in koristi posameznika, v konkretnem primeru osebi, stari 90 let, zaradi varstva njegovih pravic in koristi za potrebe uresničevanja pravic iz ZDen, četudi mu opravilna sposobnost ni bila odvzeta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 243. člena zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) odpravila odločbo Sekretariata za gospodarstvo občine z dne 30.12.1993 in sama odločila o stvari o delu zahtevka za denacionalizacijo, o katerem je bila izdana navedena delna odločba organa prve stopnje. Z izrekom odločbe je odločila: v 2. točki - da se pri nepremičnini parc. št. 1826, vložek št. 21, ki je knjižena kot družbena lastnina v upravi občine in v naravi predstavlja hišo, vzpostavi lastninska pravica v korist upravičenca A.T.; v 3. točki izreka se v korist istega upravičenca vzpostavi solastninska pravica z deležem 32/100 pri nepremičnini parc. št. 1902, ki je knjižena kot družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe podjetja A, vpisana pri vložku št. 944; v 4. točki izreka je določeno, da ima tožeča stranka do 7.12.1998 pravico uporabljati poslovni prostor v izmeri 96,5 m2 v pritličju hiše, in v 5. točki izreka je tožena stranka odredila, da se nepremičnini navedeni v 2. in 3. točki izreka data v začasno upravljanje skrbnici za poseben primer A.Š. Izpodbijana odločba v obrazložitvi navaja, da je organ prve stopnje s svojo delno odločbo med drugim odločil, da je A.T. upravičenec do vračila hiše in do vračila 32/100 poslovne stavbe s pripadajočimi zemljišči, da je zavezanec za vračilo stanovanj in enega poslovnega prostora v hiši občina, zavezanec za vračilo poslovnega prostora v izmeri 96,5 m2 pa je poleg občine tudi tožeča stranka. Kot zavezanec za vrnitev dela stavbe pa je bilo določeno podjetje A. Tožnikove pritožbene ugovore, da je izrek odločbe organa prve stopnje nejasen, da je bil njegov zahtevek po 73. členu zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen, Uradni list RS, št. 27/91 in 31/93) pavšalno zavrnjen, da je vprašanje, če je zahtevo postavila upravičena oseba, tožena stranka pretežno zavrnila oziroma je pritožbo štela kot deloma utemeljeno. Kot utemeljeno je tožena stranka štela pritožbo zato, ker je organ prve stopnje napačno odločil, kdo je upravičenec, ni pa odločil tudi o vrnitvi premoženja, s čimer je kršil pravila postopka - 208. člen zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Organ prve stopnje je z nejasnim izrekom tudi napačno odločil, da sta zavezanca za vrnitev poslovnega prostora v izmeri 96,5 m2 občina kot zemljiškoknjižni upravičenec, in tožeča stranka, kot uporabnik tega prostora. Ker je občina poslovni prostor prenesla na tožečo stranko, je torej ta zavezanec za vrnitev stvari, ne pa tudi občina. Organ prve stopnje je torej kršil pravila postopka in materialni zakon - 51. člen ZDen. V preostalem delu pa je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo, ker imajo zavezanci, iz katerih sredstev se vrača nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno, po 1. odstavku 73. člena ZDen pravico do odškodnine po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju: ZR, Uradni list RS, št. 5/80, 30/87 in 20/89). Ta zakon določa, da o odškodnini odloča sodišče v nepravdnem postopku (51. člen ZR), če sporazum o odškodnini ni dosežen. To pomeni, da določanje odškodnine ni stvar, o kateri bi bil pristojen odločati upravni organ. Zato je organ prve stopnje ravnal pravilno, ko o zahtevi za odškodnino ni odločil, saj to zahtevo lahko tožnik uveljavlja po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Tožena stranka je zavrnila tudi tožnikove pripombe v pritožbi glede ugotovljene sedanje vrednosti vračajoče se nepremičnine, saj je sodni izvedenec ugotovil, da je sedanja vrednost nepremičnine za 3.135 DEM nižja od vrednosti ob podržavljenju. Uporabna površina poslovnega prostora je ostala nespremenjena. Prenova strehe in fasade sodi k rednemu vzdrževanju stavbe in ta dela za presojo o bistvenem povečanju vrednosti nepremičnine v obravnavani stvari niso pomembna. Tožnik pa med postopkom na prvi stopnji tudi sicer ni predložil nobenih dokazov in je njegova pritožba zato neutemeljena. Aktivna legitimacija Š.A., ki ob vložitvi zahteve za denacionalizacijo v imenu upravičenca z odločbo pristojnega organa še ni bila določena za skrbnika za poseben primer, je bila sanirana z izdajo odločbe o postavitvi imenovane za upravičenčevega skrbnika. Tožeča stranka podobno kot v pritožbi uveljavlja zahtevo, da ji upravni organ določi odškodnino za odplačno pridobljeno podržavljeno premoženje ter je mnenja, da je upravni organ določbo 73. člena uporabil napačno in v nasprotju z dosedanjo prakso tožene stranke. ZDen, s tem ko napotuje na ZR, določa le način določanja odškodnine, na pa tudi, da je za določitev odškodnine pristojno sodišče. Res pa je tožeča stranka bila seznanjena z ugotovitvami izvedenca glede bistvenega povečanja vrednosti podržavljene nepremičnine, vendar je tudi res, da je pred organom prve stopnje zahtevala, da se vključijo tudi vlaganja, česar pa izvedenec ni pustil. Zato je cenitev nepopolna in zato nepravilno ugotovljena vrednost premoženja na dan izdaje odločbe. Glede vlagatelja zahteve za denacionalizacijo pa tožena stranka sama priznava, da zahteve ni vložil niti upravičenec niti njegov pooblaščenec. Upravičenec je opravilno sposoben, nikoli mu ni bila izdana odločba o popolnem ali delnem odvzemu opravilne sposobnosti, zato skrbnica ni pridobila nikakršne pravice vlagati zahteve za denacionalizacijo v imenu in za račun upravičenca. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče nima pomislekov glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe ter se strinja z razlogi navedenimi v njeni obrazložitvi, kakor jih je prej povzelo. Z odločitvijo o vzpostavitvi lastninske oziroma solastninske pravice na nepremičninah, vpisanih v prej navedenih zemljiškoknjižnih vložkih v korist upravičenca, je tožena stranka odpravila pomanjkljivost izreka v odločbi organa prve stopnje. Tožena stranka je svojo odločbo, zlasti glede pritožbenih ugovorov tožeče stranke, ki so v bistvu enaki, kot so izraženi v tožbi, v zadostnen obsegu obrazložila in navedla razloge, ki jih je sodišče povzelo in se z njimi strinja ter jih zato sedaj ne ponavlja. Glede tožbenih pripomb, ki se nanašajo na vlagatelja zahteve za denacionalizacijo, pa sodišče k razlogom, ki jih je navedla tožena stranka, še dodaja: V postopkih denacionalizacije se glede procesnih vprašanj, kolikor ZDen ne določa kaj drugega, uporabljajo pravila ZUP (2. odstavek 6. člena ZDen). ZUP v 53. členu in naslednjih členih ureja zastopanje strank. Tako v 2. odstavku 53. člena določa, da za osebo, ki procesno ni sposobna (kar pa ni le oseba z odvzeto opravilno sposobnostjo), opravlja dejanja v postopku njen zakoniti zastopnik. Ta se določi na podlagi zakona ali z aktom, ki ga izda pristojni organ na podlagi zakona. V skladu s pravkar navedeno določbo je Center za socialno delo kot pristojni organ upravičencu postavil skrbnika za poseben primer na podlagi 211. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (prečiščeno besedilo, Uradni list SRS, št. 14/89, v nadaljevanju: ZZZDR). Na podlagi navedene določbe ZZZDR postavi pristojni organ skrbnika za posebni primer ne le osebi, katere prebivališče ni znano ali neznanemu lastniku premoženja, kadar je potrebno, da nekdo za to premoženje skrbi, marveč tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno za varstvo pravic in koristi posameznika. Sodišče nima pomislekov, da je upravičencu za varovanje njegovih pravic in pravnih koristi bila opravičeno postavljena skrbnica za poseben primer (z odločbo z dne 9.8.1992), saj ni dvoma, da upravičenec ob svoji visoki starosti (rojen 19.9.1893) očitno ni mogel uspešno skrbeti za svoje pravice in pravne koristi, ne glede na to, da mu sicer opravilna sposobnost ni bila odvzeta. Sodišče zato nima pomislekov glede navedb v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da je s postavitvijo skrbnika za poseben primer sanirana pomanjkljivost vloge (zahteva za denacionalizacijo brez pooblastila), saj je skrbnik za poseben primer postavljen za časa upravičenčevega življenja in v odprtem roku za vlaganje zahtev iz 64. člena ZDen, vloga pa je bila podana v njegovo korist. Po povedanem torej tožbene pripombe, ki se nanašajo na upravičenje za vložitev zahteve za denacionalizacijo, niso utemeljene.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot ZUP, uporabilo kot predpis Republike Slovenije v zvezi s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).