Jedro

V obravnavani zadevi je dejstvo, da tožeča stranka tožbe ni popravila, povzročilo konec postopka zunaj obravnave. Tožena stranka, ki ji je bila (nepopolna) tožba vročena v odgovor, je imela pravico specificirati stroške, ki so ji v zvezi s postopkom nastali, v roku 15 dni od prejema odločbe.

V tožbi, ki se nanaša na izplačilo dodatka za izmensko delo, dodatka za turnusno delo (oba v približni višini 10 % osnovne plače) in dodatka za nočno delo, je že na prvi pogled očitno, da je navedena vrednost 200,00 EUR kot vrednost spornega predmeta, prenizka. To pomeni, da bi se moralo sodišče prve stopnje na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti. Dokler tega ne stori, ni mogoče kot vrednosti spornega predmeta vzeti tiste, ki jo je navedla tožeča stranka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sklepa (glede odločitve, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo z dne 20. 2. 2012, s katero je tožeča stranka zahtevala izplačilo dodatka za izmensko delo in dodatka za turnusno delo, vsakega v višini 10 % od osnovne plače, ter do razlike dodatka za nočno delo, vse za obdobje od decembra 2010 dalje (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper II. točko izreka (smiselno v delu, da sama krije svoje stroške postopka), iz razloga absolutne bistvene kršitve določil postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da bo toženi stranki priznalo in tožeči stranki naložilo v plačilo stroške postopka tožene stranke z zamudnimi obrestmi. Tožena stranka vlaga pritožbo tudi v delu, kjer sodišče ni odločilo o njenem ugovoru oziroma predlogu za določitev vrednosti spornega predmeta od katerega je odvisna višina stroškov postopka. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo sodišču predlagala vrnitev nepopolne in nesklepčne tožbe tožeči stranki v popravo, sodišču pa, da naj odloči o vrednosti spornega predmeta ter o zadevi odloči brez naroka. Sodišče prve stopnje je predlogu tožene stranke ugodilo le v delu in sicer, da je tožbo zavrglo brez naroka, ni pa določilo vrednosti spornega predmeta. V nasprotju z določilu ZPP niti ni toženi stranki priznalo stroškov postopka, čeprav iz obrazložitve izpodbijanega dela sklepa izhaja, da je odločilo o stroških glede na uspeh v postopku, torej da mora stranka, ki v pravdi ne uspe nasprotni stranki povrniti stroške postopka. Ker sodišče ni odločilo o predlogih tožene stranke za določitev vrednosti spornega predmeta in se glede predloga tožene stranke niti ni izjasnilo, je bistveno kršilo določila postopka. Od vrednosti spornega predmeta, ki ga je tožeča stranka navedla v bistveno prenizkem znesku, sodišče pa je v nasprotju z določili ZPP, (predvsem določilom 3. odstavka 44. člena ZPP), ni odločalo s sklepom, so odvisni tudi stroški postopka, o katerih je sodišče napačno odločilo v izpodbijanem delu sklepa. Sodišče bi moralo samo določiti vrednost spornega predmeta v skladu z določilom 3. odstavka 44. člena ZPP preden je izdalo sklep o stroških postopka. Napačno pa je tudi uporabilo določilo 163. člena ZPP. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožena stranka sicer povrnitev stroškov zahtevala, vendar ne v specificiranem znesku. Tožena stranka meni, da je sodišče določila ZPP napačno uporabilo. Da mora zahtevati povrnitev stroškov v predlogu, o katerem naj odloči sodišče, bi lahko veljalo le za tožečo stranko. Sodišče o tožbenem predlogu tožene stranke namreč ni odločalo, prav tako je odločalo brez glavne obravnave v predmetni zadevi izjema in ne pravilo. Glede na navedeno tožena stranka s priglasitvijo stroškov po izdaji sodne odločbe, s katero se postopek konča, ne more biti v zamudi in tudi ne izgubi pravice zahtevati povrnitve stroškov v nadaljnjem roku v skladu z določilom 7. odstavka 163. člena ZPP. Ker je tožena stranka že v odgovoru na tožbo in tudi v predmetni vlogi navajala, da vrednost spornega predmeta ni določena in predlagala naj jo določi sodišče, ki pa njenemu predlogu očitno ni sledilo, niti se do njega ni opredelilo, tožena stranka stroškov tudi ni mogla opredeljeno zahtevati.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena, v zvezi s 1. odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) dolžno paziti po uradni dolžnosti ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V skladu z določbami ZPP je potrebno v vseh primerih, tudi če gre za tako imenovane „opisno“ postavljene tožbene zahtevke, v katerih vtoževani denarni znesek ni opredeljen po višini, navesti vrednost spornega predmeta. V postopku je treba že v prvi fazi postopka, kot pravilno navaja pritožba, ravnati v skladu z 45. členom ZPP oziroma 108. členom ZPP. Če tožba ne obsega določenega zahtevka glede glavne stvari in stranskih terjatev ali če stranka vrednosti spornega premeta ne navede v tožbi in tega ne stori niti v postopku, ki se izvede po določbah 108. člena ZPP, se tožba zavrže (kar je sodišče storilo v konkretnem primeru, ker tožeča stranka v postavljenem roku tožbe ni popravila, prav tako pa ni zaprosila za podaljšanje roka).

Postopek na prvi stopnji praviloma poteka tako, da predhodnemu preizkusu tožbe in vročitvi tožbe tožencu sledi odgovor na tožbo, razpis glavne obravnave, in izdaja odločbe. Če se postopek kljub temu zaključi zunaj obravnave, je to posledica dejanj in opustitev stranke, katerih nasprotna stranka ni bila dolžna predvidevati. Zato je upravičena zahtevati povrnitev stroškov v 15 dneh od prejema odločbe.(1) Po sodni praksi zato lahko tožena stranka po izdaji sklepa o zavrženju tožbe zahteva povrnitev stroškov na podlagi 7. odstavka 163. člena ZPP.

Tudi v konkretnem primeru je določena okoliščina (dejstvo, da tožeča stranka tožbe v roku ni popravila, sodišče prve stopnje pa je nepravilno, nepopolno tožbo vročalo v odgovor toženi stranki) povzročila konec postopka zunaj obravnave. Sodišče prve stopnje je o stroških postopka tožene stranke zmotno odločalo, saj bi v skladu s 7. odstavkom 163. člena ZPP tožena stranka stroške za odgovor na tožbo lahko še pravočasno specificirala v roku 15 dni po prejemu odločbe.

Kadar se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni zahtevek, je po drugem odstavku 44. člena ZPP odločila vrednost spornega predmeta, ki je navedena v tožbi, kar pomeni dispozicijo tožeče stranke, da v primeru nedenarnega zahtevka sama določi vrednost spornega predmeta. S takšnim pravilom se takoj na začetku pravde onemogoči morebitni dolgotrajni spor glede vrednosti spornega predmeta, vendar pa to pravilno ni brez izjeme: če je namreč tožnik v tožbi navedel očitno prenizko ali očitno previsoko vrednost, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, se mora sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti (tako 3. odstavek 44. člena ZPP). O tem tako odloči s sklepom zoper katerega ni posebne pritožbe. Tudi Zakon o sodnih taksah (ZST, Ur. l. RS, št. 37/2008) določa, da se za ugotavljanje vrednosti zahtevka oziroma predmeta smiselno uporabljajo določbe ZPP, če ni v tem zakonu drugače določeno (19. člen ZST), toda ta zakon ima tudi specialno določbo, 31. člen, po katerem sodišče tudi v primeru, če se pojavi utemeljen sum, da stranka vrednosti spornega predmeta oziroma zahtevka ocenila prenizko, po uradni dolžnosti s sklepom določi pravo vrednost potem, ko jo na primeren način preveri. Posebna pritožba je v takem primeru dopustna le, če se stranka ne more pritožiti zoper odločitev o glavni stvari.

V obravnavanem primeru je sodišče odločalo o tožbi z opisnim tožbenim zahtevkom, ne da bi predhodno izvedlo postopek za določitev vrednosti spornega predmeta, v skladu z citiranimi določbami ZPP. V tožbi, ki se nanaša na izplačilo dodatka za izmensko delo, dodatka za turnusno delo, vsakega v višini 10 % osnovne plače, razlike dodatka za nočno delo, vse pa za obdobje od decembra 2010 dalje, je že na prvi pogled očitno, da je navedena vrednost 200,00 EUR kot vrednost spornega predmeta, več kot očitno prenizka, kar utemeljeno opozarja pritožba, to pa pomeni, da bi sodišče moralo v skladu s 3. odstavkom 44. člena opraviti svojo korekturno dolžnost. Dokler tega ne stori, tudi ni mogoče kot odločilne vrednosti spornega predmeta šteti tiste, ki jo tožeča stranka navaja v tožbi.

Ker sodišče prve stopnje navedenih zakonskih določb sploh ni uporabilo, na kar utemeljeno opozarja pritožba, navedeno predstavlja bistveno postopkovno kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP, saj je ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa. Sodišče druge stopnje je zato sklep v II. odstavku razveljavilo (glede odločitve,da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je sodišče druge stopnje zaradi delne razveljavitve pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

...   op. (1):  primerjaj dr. Lojze Ude, mag. Nina Beteto, dr. Aleš Galič, dr. Vesna Rijavec, dr. Dragica Wedam Lukič, Jan Zobec: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 58.