Jedro

V izreku sodbe morajo biti razvidni posamezni zneski terjatev tožeče stranke in tožene stranke in njihova zapadlost oziroma morajo biti posamezne terjatve (ki so opredeljene le v bruto zneskih) pri ugotovitvi obstoja in izreka pobotanja natančno opredeljene, tako da so neto zneski (v obravnavanem primeru del odpravnine ob upokojitvi, pogodbena kazen, regres) vsaj določljivi (ker glede na davčne in druge predpise niso znani do dneva obračuna). Ker navedeno iz izreka ni razvidno, tudi ni razvidno, kdaj so si posamezne terjatve stopile nasproti oziroma, kdaj so nastopili pogoji za pobot. Za neutemeljeno plačilo se šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena.

Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih odhodkov iz delovnega razmerja v 10. členu ne določa najvišjega zneska odpravnine ob upokojitvi, temveč določa, da se odpravnina ob upokojitvi do določene višine ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja.

Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da je delavec upravičen do odškodnine za neizrabljen letni dopust, čeprav je bilo naknadno ugotovljeno, da je bila izredna odpoved nezakonita in so mu bile za nazaj priznane vse pravice iz delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožbama tožeče in tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke na dan 21. 12. 2015 v višini 57.259,11 EUR (I. točka izreka) in obstoj (v pobot uveljavljanih) terjatev tožene stranke do tožeče stranke na dan 21. 12. 2015: iz naslova odpravnine ob upokojitvi v neto znesku 5.081,85 EUR; iz naslova pogodbene kazni v višini ustreznega pripadajočega neto zneska po obračunu davkov in prispevkov od bruto zneska (po popravnem sklepu: 7.285,08 EUR) in iz naslova regresa za leto 2011 v višini ustreznega pripadajočega neto zneska po obračunu davkov od bruto zneska 312,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 21. 12. 2012 do 21. 12. 2015 (II. točka izreka). V III. točki izreka je odločilo, da se terjatev tožeče stranke v višini 57.259,11 EUR na dan 21. 12. 2015 pobota z ugotovljenimi terjatvami tožene stranke: z neto zneskom iz naslova odpravnine ob upokojitvi v višini 5.081,85 EUR: z neto zneskom iz naslova pogodbene kazni, po obračunu davkov in prispevkov od bruto zneska 7.285,08 EUR in z neto zneskom iz naslova regresa za letni dopust za leto 2011, po obračunu davkov od bruto zneska 312,841 EUR ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska od 21. 12. 2012 do 21. 12. 2015. Odločilo je, da je po tako opravljenem pobotu tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati ustrezen neto znesek nepobotane terjatve tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2015 dalje, v roku 15 dni (IV. točka izreka). Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 699,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30. 8. 2012 (točka V. izreka). V VI. točki izreka pa je zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke: za znesek odpravnine ob upokojitvi nad neto zneskom v višini 4.063,00 EUR, za zakonske zamudne obresti od zahtevanega bruto zneska odpravnine ter zamudne obresti od neto zneska pripadajoče odpravnine za čas od 13. 9. 2011 do 21. 12. 2012; za pogodbeno kazen v znesku, ki presega 7.285,08 EUR bruto in glede zakonskih zamudnih obresti od dne 24. 5. 2012 dalje, za nadomestilo za neizrabljeni letni dopust v višini 5.283,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2011 dalje; za regres za letni dopust za leto 2010 v višini 298,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010; za znesek regresa za letni dopust 2011, ki presega pripadajoči neto znesek po obračunu davkov in prispevkov od bruto zneska 312,84 EUR, za zakonske zamudne obresti od bruto zneska regresa za leto 2011 in za zakonske zamudne obresti od pripadajočega neto zneska regresa za leto 2011 za obdobje od dne 2. 7. 2011 do 21. 12. 2012 (točka VI. Izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati stroške postopka v znesku 2.200,74 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila (VII. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo v celoti (razen zoper V. točko izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka je v postopku ugovarjala, da ji tožeča stranka ob izplačilih 30. 8. 2012 in 27. 11. 2012 ni predložila obračunov mesečnih nadomestil plače, zato ne more ugotoviti, kolikšen znesek je dejansko prejela na račun nadomestil plače za obdobje od 13. 9. 2011 do 27. 1. 2012. Opozarjala je tudi, da izračun tožeče stranke ni pravilen, saj je tožeča stranka iz mesečnih bruto zneskov obračunala neto zneske po sedanjih pravilih obračuna in ne po pravilih, kot je ta obračun in plačilo izvedla dne 30. 8. 2012. Zato niso pravilni obračuni simulirane plače za obdobje od septembra 2011 do decembra 2012. Posledično so bile napačno obračunane tudi zamudne obresti. Te so napačne tudi zato, ker toženi stranki ni poznano, koliko zamudnih obresti na račun nadomestila plač za obdobje od 13. 9. 2011 do 27. 1. 2012 ji je tožeča stranka dejansko obračunala in izplačala, ker ji obračuna zakonskih zamudnih obresti ni predložila. Navaja, da ni zgolj pavšalno ugovarjala pravilnosti obračunov in izračunov plač in je predlagala tudi, da tožeča stranka predloži plačilne liste za obdobje od 6. 2. 2010 do 27. 1. 2012, na podlagi katerih je izvedla plačilo dne 30. 8. 2012 in obračun zamudnih obresti. Tožena stranka tega ni storila, sodišče pa je tudi ni pozvalo na predložitev teh listin. Meni, da tožeča stranka ni izkazala niti dokazala višine zneska, ki ga je izplačala toženi stranki za to obdobje in katerega vrnitev zahteva v tem sporu. Sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je glede plače za mesec september 2011 samo opravilo izračun in ugotovilo, da naj bi del plače za obdobje od 13. 9. 2011 do 30. 9. 2011 znašal 1.133,86 EUR neto, čeprav je tožeča stranka zahtevala 1.052,83 EUR. Nepravilna je ugotovitev sodišča, da je mesečni znesek 1.781,71 EUR pravilen. Prekoračitev zahtevka pa je podana tudi glede zakonskih zamudnih obresti od zneskov plače za sporno obdobje (13. 9. 2011 do 27. 1. 2012), saj je sodišče izračunalo obresti v višini 522,98 EUR, tožeča stranka pa je zahtevala 515,92 EUR in v delu, ko je sodišče ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke (57.259,11 EUR) v višjem znesku od zahtevanega.

Ne strinja se z odločitvijo o zakonskih zamudnih obrestih, saj je sodišče zmotno ugotovilo, da je bila tožena stranka ob pridobitvi nepoštena. Izpostavlja hude zdravstvene težave, zaradi katerih ji je vse zadeve urejala njena prijateljica, sama pa je živela pri svoji sestri. Navaja, da je tožena stranka sicer res izpovedala, da se je začela počutiti bolje pozno pomladi 2012, ni pa rekla, da je konec meseca marca 2012 izvedela za upokojitev. Tožena stranka ni že konec marca 2012 vedela za upokojitev, prav tako ni vedela, da od ZPIZ prejema pokojnino. Glede nakazil ZPIZ pa ji prijateljica ni pojasnila razloga teh nakazil oziroma ji je povedala, da pač prejema nek denar. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje A.A. o zdravstvenem stanju tožene stranke in o tem, kdaj se je tožena stranka seznanila z upokojitvijo in z denarnimi nakazili. Zavrnitev dokaznega predloga predstavlja kršitev načela kontradiktornosti in s tem bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj ji je bilo onemogočeno dokazovanje njenih trditev.

Meni, da bi moralo sodišče pri obsegu vrnitve upoštevati znesek 1.910,38 EUR, ki predstavlja doplačilo dohodnine za leto 2012. Navaja, da je odločitev sodišča glede zavrnitve zahtevka iz naslova odpravnine ob upokojitvi nad zneskom 4.063,00 EUR nepravilna. Opozarja, da je zanjo določilo 132. člena ZDR ugodneje kot Uredba o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki je določala najvišji znesek v višini 4.063,00 EUR. Glede na to, da je povprečna plača tožene stranke znašala 3.082,15 EUR, znaša odpravnina 6.164,30 EUR. Prav tako je napačna odločitev sodišča glede zavrnitve zahtevka iz naslova pogodbene kazni nad zneskom 7.285,08 EUR. Sodišče bi moralo pri določitvi pogodbene kazni v skladu z 59. členom KP dejavnosti upoštevati zadnje tri mesece pred podano odpovedjo, torej plače, ki je tožena stranka prejela v obdobju od novembra 2009 do januarja 2010, ne pa plače za mesece julij 2011, avgust 2011 in delno september 2011. Odločba I Pd 109/2010 z dne 27. 1. 2012, s katero je bila ugotovljena nezakonitost odpovedi, je postala pravnomočna dne 23. 5. 2012, zato je tožena stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti od 24. 5. 2012 dalje do plačila. Ne strinja se s stališčem sodišča glede zavrnitve zahtevka za odškodnino za neizrabljen letni dopust in v zvezi s tem opozarja na različno sodno prakso pritožbenega sodišča (npr. odločitvi VDSS, opr. št. Pdp 615/2014 in opr. št. Pdp 118/2012). Nepravilna je tudi odločitev sodišča glede zavrnitve zahtevka iz naslova regresa za letni dopust za leto 2010 in glede zastaranja obresti od regresa za letni dopust za leto 2011. V zvezi s pobotom terjatev navaja, da bi moralo sodišče pobot opraviti tako, da bi ugotovilo obstoj vseh terjatev z datumi zapadlosti ter potem obračunati obresti starejših terjatev do datuma zapadlosti novejše nasprotne terjatve. Na ta dan, torej na dan zapadlosti mlajše terjatve, terjatvi poračunati in naložiti v plačilo višjo terjatev nasprotni stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega dne dalje. Ni jasno, zakaj je sodišče določilo datum 21. 12. 2015, saj takrat ni zapadla nobena terjatev. Četudi bi, to ne vpliva na sam postopek pobotavanja terjatev med strankama. Pri pobotu se upošteva vsaka terjatev posebej, to je zapadlost vsake terjatve posebej. Sodišče prve stopnje je nepravilno kapitaliziralo terjatev tožeče stranke na dan 21. 12. 2015 in ji s tem priznalo terjatev v višjem znesku, do katerega je bila tožeča stranka upravičena. Tožeča stranka je vtoževala 46.340,26 EUR s pp, sodišče pa ji je prisodilo znesek 57.259,11 EUR in s tem prekoračilo tožbeni zahtevek. Zmotno je stališče sodišča, da naj bi se pogoji za pobot stekli z vložitvijo odgovora na tožbo tožene stranke. Pogoji za pobot so se stekli z zapadlostjo terjatev tožeče stranke, to je bodisi 23. 11. 2015 bodisi 31. 8. 2012 in 28. 11. 2012. Ker je sodišče nepravilno izvedlo pobot, je nepravilno zavrnilo zahtevke tožene stranke tako glede glavnih terjatev kot tudi glede zamudnih obresti. Izpodbijana sodba ne vsebuje pravilnega tričlenskega izreka. Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da naj bi tožeča stranka uspela z 80 %, tožena pa z 20 %, sodba je v tem delu neobrazložena in napačna. Sodišče je nepravilno priznalo nagrado za pripravljalno vlogo z dne 3. 4. 2017, čeprav tožeča stranka stroškov za to vlogo ni priglasila. Tožeči stranki je nepravilno priznalo strošek sodne takse v višini 1.050,00 EUR, ki nima podlage v ZST-1. Sodišče pa brez obrazložitve toženi stranki ni priznalo nagrade za trajanje naroka dne 6. 4. 2017, čeprav je bila priglašena. Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka se pritožuje tudi zoper popravni sklep, opr. št. I Pd 251/2016 z dne 13. 7. 2017, s katerim je sodišče prve stopnje popravilo očitno pomoto v izreku (II. točka izreka izpodbijane sodbe) pri zapisu višine pogodbene kazni, in sicer je namesto pravilne višine 7.285,08 EUR pomotoma zapisalo 9.246,45 EUR. Tožena stranka v pritožbi navaja, da se v celoti sklicuje na svoje navedbe v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo in da je iz enakih razlogov napačen tudi izpodbijani sklep, zato je pritožbeno sodišče pritožbi obravnavalo kot eno pritožbo.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper II. III., IV., V. in VII. točko izreka navedene sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče ni preverilo obstoja terjatev na dan odločitve sodišča, tj. 30. 5. 2017. Na ta dan so vse v pobot uveljavljane terjatve že zastarale. Izrek izpodbijane sodbe je v nasprotju z obrazložitvijo sodbe. Iz izreka sodbe je razvidno, da je sodišče opravilo pobot na dan 21. 12. 2015, iz obrazložitve pa izhaja, da je pobot opravilo na dan odločanja, ki je bilo 30. 5. 2017. Ker sodišče ni upoštevalo materialno pravnih določb, ki se nanašajo na pobot, je prekršilo določbo prvega odstavka 339. člena ZPP in določbo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče v IV. točki izreka ni dovolj jasno opredelilo višino neto zneska, ki ga je tožena stranka po pobotu dolžna plačati tožeči stranki. Ta pomanjkljivost sodbe, zaradi katere se ne da preizkusiti, je posledica tega, da sodišče ni upoštevalo, da ni bilo podanih osnovnih procesnih predpostavk za obravnavo pobotnega ugovora. Tožena stranka ni postavila pobotnega ugovora, ki bi vseboval tričlenski izrek. Na to je tožena stranka pravočasno opozorila. Ker je sodišče kljub temu obravnavalo pobotni ugovor in v izreku samo oblikovalo zahtevek in v sodbi nadomestilo navedbe tožeče stranke, je kršilo pravico do enakosti in enake obravnave v postopku. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob preizkusu izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba takšne pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti.

7. Izrek izpodbijane sodbe je v I., II., III., IV. točki, posledično pa v V. in IV. točki nejasen, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v II. točki izreka ugotovilo obstoj terjatev tožene stranke do tožeče stranke na dan 21. 12. 2015, med drugim iz naslova pogodbene kazni in iz naslova regresa za letni dopust za leto 2011 v višini ustreznega pripadajočega neto zneska (po obračunu davkov in prispevkov od določenega bruto zneska), v III. točki izreka je terjatev tožeče stranke v višini 57.259,11 EUR pobotalo med drugim z (nedoločenim) neto zneskom iz naslova odpravnine ob upokojitvi in regresa za letni dopust za leto 2011 ter v IV. točki izreka odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati ustrezen neto znesek nepobotane terjatve tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2015 dalje, v roku 15 dni. Tožeča stranka sicer utemeljeno opozarja na neizvršljivost izreka izpodbijane sodbe. Iz IV. točke izreka, ki toženi stranki nalaga plačilo ustreznega neto zneska nepobotane terjatve, namreč ni jasno, kaj je tožena stranka tožeči stranki dejansko dolžna plačati. Izvršljiv je samo izrek, zato ne zadošča, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi pojasnilo, kaj šteje za ustrezni neto znesek. V izreku sodbe pa morajo biti razvidni tudi posamezni zneski terjatev tožeče stranke in tožene stranke in njihova zapadlost oziroma morajo biti posamezne terjatve (ki so opredeljene le v bruto zneskih) pri ugotovitvi obstoja in izreka pobotanja natančno opredeljene, tako da so neto zneski (v obravnavanem primeru del odpravnine ob upokojitvi, pogodbena kazen, regres) vsaj določljivi (ker glede na davčne in druge predpise niso znani do dneva obračuna). Ker navedeno iz izreka ni razvidno, tudi ni razvidno, kdaj so si posamezne terjatve stopile nasproti oziroma, kdaj so nastopili pogoji za pobot. Poleg tega je odločitev napačna tudi v delu, v katerem je bil pobotni ugovor zavrnjen, saj je v izreku sodbe potrebno odločiti o obstoju oziroma neobstoju v pobot uveljavljanih terjatev. Po določbi tretjega odstavka 319. člena ZPP namreč postane odločba o obstoju ali neobstoju take terjatve pravnomočna, če je v sodbi odločeno o terjatvi, ki jo je tožena stranka uveljavljala z ugovorom zaradi pobota. Tudi zaradi teh pomanjkljivosti je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Čeprav je pritožbeno sodišče pritožbama tožeče in tožene stranke ugodilo že zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožbeno sodišče v interesu hitrejše razrešitve spora v nadaljevanju odgovarja tudi na nekatere bistvene pritožbene navedbe pravdnih strank, ki se nanašajo na vsebino spora.

9. V tem sporu je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku tožeče stranke za vračilo zneska 46.340,26 EUR, ki je bil izplačan toženi stranki na podlagi pravnomočne sodbe in sklepa Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 109/2010 z dne 27. 1. 2012, izdane v delovnem sporu, v katerem je tožeča stranka (tožena stranka v obravnavani zadevi) zahtevala ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (potrjene s sodbo in sklepom VDSS, opr. št. Pdp 441/2012 z dne 23. 5. 2012). Tožena stranka je na podlagi navedene pravnomočne sodbe tožeči stranki plačala nadomestila plače za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, denarno povračilo zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, zamudne obresti in stroške. Plačila so bila izvršena 30. 8. 2012 in 27. 11. 2012, kar izhaja iz predloženega izpiska pregleda prometa z dne 8. 10. 2015. Navedena pravnomočna sodba je bila v postopku obnove s sodbo in sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 988/2014 z dne 11. 3. 2015 (potrjena s sodbo in sklepom VDSS, opr. št. Pdp 576/2015), delno razveljavljena oziroma spremenjena. In sicer je bilo med drugim odločeno, da tožnici preneha delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 12. 9. 2011 (namesto z dnem 27. 1. 2012), zavrnjeni pa so bili zahtevek za priznanje delovnega razmerja in reparacijski zahtevek za obdobje od 13. 9. 2011 do 27. 1. 2012 ter zahtevek za plačilo denarnega povračila zaradi sodne razveze. Zato je odpadla pravna podlaga za plačilo tega zneska (reparacijski zahtevek za obdobje od 13. 9. 2011 do 27. 1. 2012 in denarno povračilo v višini 36.985,80 EUR). Med strankama je bila v tem sporu sporna višina nadomestil plače za čas od 13. 9. 2011 do 27. 1. 2012 in višina zamudnih obresti, ki jih je tožena stranka dolžna vrniti.

10. Pravno podlago tega spora, iz katere je pravilno izhajalo sodišče prve stopnje, predstavljajo zlasti prvi in tretji odstavek 190. člena ter 193. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da se za neutemeljeno plačilo šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena.

11. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno ugovarja verodostojnosti plačilnih listin, ki jih je v postopku predložila tožeča stranka. Tožeča stranka, na kateri je bilo dokazno breme, je v postopku predložila plačilne liste za mesece september 2011, oktober 2011, november 2011, december 2011 in januar 2012 (A8), iz katerih so razvidni pripadajoči neto zneski nadomestil plače na dan izplačila, to je 30. 8. 2012, ob upoštevanju bruto zneskov nadomestil, določenih s pravnomočno sodbo in sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 109/2010 z dne 27. 1. 2012. Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve pojasnilo, zakaj je upoštevalo predložene plačilne liste. Pritožbeno sodišče z razlogi soglaša. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da navedeni izračun ni pravilen, ker naj bi tožeča stranka napačno določila neto zneske nadomestil plač, kar pa v postopku ni bilo ugotovljeno. Tožena stranka namreč teh trditev ni dokazala. Pritožbene navedbe tožene stranke, da je v postopku tožečo stranko pozivala na predložitev "pravilnih" plačilnih listin, ki jih tožeča stranka ni predložila, niti je k temu ni pozvalo sodišče prve stopnje, so neutemeljene, saj je tožeča stranka za potrditev svojih navedb o izplačilu nadomestil plače v spornem obdobju predložila svoje plačilne liste in s tem na toženo stranko prevalila dokazno breme, če se z njimi ni strinjala. Ker pa tožena stranka tudi morebitnih drugih dokazov ni predložila, ni zadostila dokaznemu bremenu glede ugovorov, s katerimi je izpodbijala verodostojnost predloženih plačilnih list. Pritožbene navedbe tožene stranke, da tožeča stranka ni dokazala višine zneska, ki ga je iz naslova nadomestil plače izplačala tožeči stranki za sporno obdobje, so zato neutemeljene.

12. Tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče vezano na navedbe strank. Samo ne more razširjati ugotavljanja okvirov dejanskega stanja izven navedb strank, podanih po 212. členu ZPP. Tožeča stranka je v tožbi navedla, kolikšna je skupna višina terjatve, ki jo vtožuje v tem sporu in v ta namen predložila specifikacijo (A5), iz katere so razvidni posamezni neto zneski nadomestil plače za posamezne mesece, ki jih vtožuje v tem sporu, vključno z izračunom pripadajočih zakonskih zamudnih obresti. Ugotovitev zneska nad zneskom, kot izhaja iz te specifikacije, predstavlja prekoračitev tožbenega zahtevka, kar naj sodišče prve stopnje upošteva v nadaljnjem postopku.

13. V 193. členu OZ je določeno, da je treba, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Nepošteni pridobitelj je torej tisti, ki ve, ali bi moral vedeti, da je brez podlage obogaten na tuj račun. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka nepošteni pridobitelj, saj je spomladi 2012 (najkasneje pa ob prejetem plačilu tožene stranke dne 30. 8. 2012 in 27. 11. 2012) vedela, da ni upravičena do celotnega nadomestila plače, ker je bila takrat že upokojena in je tudi prejemala invalidsko pokojnino. Sodišče prve stopnje je pri dokazni oceni upoštevalo odločbo ZPIZ št. ... z dne 14. 10. 2011, iz katere izhaja, da je dne 23. 6. 2011 na predlog osebnega zdravnika tožene stranke začel postopek za priznanje pravic in invalidskega zavarovanja in da je bila tožena stranka z dnem 13. 9. 2011 uvrščena v I. kategorijo invalidnosti, ter izpoved tožene stranke o tem, kdaj je izvedela za upokojitev oziroma, da prejema invalidsko pokojnino. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je jasna in prepričljiva in se z njo pritožbeno sodišče strinja. Tožena stranka sicer v pritožbi izpodbija ugotovitev, da je tožena stranka že spomladi 2012 ugotovila, da je invalidsko upokojena in v zvezi s tem izpostavlja težko zdravstveno stanje tožene stranke v tem obdobju, vendar je pri presoji (ne)poštenosti pridobitelja pomemben tudi trenutek, ko bi pridobitelj moral vedeti, da je brez pravne podlage obogaten na tuj račun. Ob tem, da je tožena stranka izpovedala tudi, da ji je prijateljica odločbo ZPIZ izročila spomladi 2012 in da je spomladi 2012, ko se je začela bolje počutiti, začela sama urejati pošto. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka najkasneje takrat morala ugotoviti, da je upokojena in da prejema invalidsko pokojnino. Pritožbene navedbe, da ji prijateljica glede nakazil ZPIZ ni pojasnila, da gre za pokojnino, so neutemeljene. Tudi dokazi, ki jih je tožena stranka predlagala (zaslišanje A.A.), ne bi mogli spremeniti navedene presoje, saj je o dejstvu, kdaj je izvedela za invalidsko upokojitev, izpovedala že tožena stranka. Z zavrnitvijo navedenega dokaza tako sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor tožene stranke o upoštevanju doplačila dohodnine v višini 1.910,38 EUR pri obsegu vrnitve. Pravilno je pojasnilo, da so plačila davčnih obveznosti in vračila ob preplačilu dohodnine stvar davčnega postopka pred davčnimi organi, ne pa predmet delovnopravnih sporov.

15. Tožena stranka je kot obrambno sredstvo v tej pravdi uveljavljala v pobot več terjatev, in sicer plačilo odpravnine ob upokojitvi v višini 9.246,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2011, pogodbeno kazen v višini 9.246,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2012 dalje, nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leto 2011 v višini 5.283,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2011, regres za leto 2010 v višini 298,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 daje in regres za leto 2011 v višini 312,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje.

16. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, da mora že sam pobotni ugovor vsebovati tričlenski izrek. Pri procesnem pobotanju je glede na določbo 3. odstavka 324. člena ZPP obligatoren tričlenski izrek sodbe. Glede pobotnega ugovora pa je bistveno, da je določen, tako glede glavne stvari kot glede stranskih terjatev. Ob tem mora tožena stranka navajati tudi vsa pravnorelevantna dejstva in predlagati dokaze. Tožena stranka je tem zahtevam zadostila, saj je določno opredelila višino v pobot uveljavljanih terjatev in podala ustrezno trditveno in dokazno podlago. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje obravnavalo pobotni ugovor tožene stranke, za katerega niso izpolnjene procesne predpostavke. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se za obravnavo procesnega ugovora pobotanja ne zahteva plačilo sodne takse, ki tudi ni procesna predpostavka za obravnavo pobotnega ugovora. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe v zvezi z navedenim vprašanjem.

17. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je institut odpravnine ob upokojitvi urejen v Zakonu o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami; v nadaljevanju: ZDR-1), za toženo stranko pa pride v poštev tudi ureditev tega instituta v Kolektivni pogodbi komunalne dejavnosti (Ur. l. RS, št. 94/2004, s spremembami; v nadaljevanju KP), ki je veljala v spornem obdobju. Skladno s 132. členom ZDR-1 je delodajalec dolžan delavcu, ki je bil pri delodajalcu zaposlen najmanj pet let in se upokoji, če s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti ni določeno drugače, ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi izplačati odpravnino v višini dveh povprečnih mesečnih plač v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece oziroma v višini dveh povprečnih mesečnih plač delavca za pretekle tri mesece, če je to za delavca ugodneje. V 52. členu KP je določeno, da delavcu pripada ob upokojitvi odpravnina najmanj v višini dveh povprečnih mesečnih plač v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece oziroma v višini treh povprečnih mesečnih plač delavca za pretekle tri mesece, če je to za delavca ugodneje, vendar največ do višine, ki jo določa Uredba o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek.

18. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih odhodkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS; št. 140/2006, s spremembami, v nadaljevanju: Uredba), ki je veljala v času upokojitve tožene stranke, v 10. členu določala najvišji znesek odpravnine ob upokojitvi. Uredba v 10. členu ne določa najvišjega zneska odpravnine ob upokojitvi, temveč določa, da se odpravnina ob upokojitvi do višine 4.063,00 EUR ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja. Navedeno pomeni le to, da se v primeru, če delodajalec ob upokojitvi delavcu izplača odpravnino v višjem znesku kot 4.063,00 evrov, znesek odpravnine v delu, ki presega navedeni znesek, všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja. Glede na to, da Uredba tudi v ostalih členih ni določala najvišjega zneska odpravnine od upokojitvi, je treba upoštevati določbe ZDR-1 oziroma KP, v kolikor določa višino odpravnine, ki je za delavca ugodnejša. V konkretnem primeru najvišja odpravnina toženi stranki pripada glede na ureditev v KP, skladno s katero toženi stranki pripadajo tri povprečne mesečne plače za pretekle tri mesece, kar naj sodišče prve stopnje upošteva v nadaljnjem postopku.

19. V skladu z 59. členom KP je delodajalec v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je ugotovljena s pravnomočno odločbo, dolžan delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, plačati pogodbeno kazen v znesku najmanj treh povprečnih plač delavca v zadnjih treh mesecih dela, razen če v pogodbi o zaposlitvi ni drugače opredeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da toženi stranki zaradi ugotovljene nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila ugotovljena s pravnomočno sodbo in sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pd 109/2010 z dne 27. 1. 2012 (potrjena s sodbo in sklepom VDSS, opr. št. Pdp 441/2012 z dne 23. 5. 2012), pripada pogodbena kazen. Zmotno pa je izračunalo višino pogodbene kazni, saj je pri izračunu upoštevalo plače tožene stranke v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja (ki je toženi stranki prenehalo z upokojitvijo dne 13. 9. 2011), to je za mesece julij, avgust in september 2011. Moralo pa bi upoštevati plače v zadnjih treh mesecih dela oziroma v zadnjih treh mesecih pred nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja (5. 2. 2010), tj. november 2009, december 2009 in januar 2010. 20. Starejša sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje v zvezi s zavrnitvijo pobotnega ugovora iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2011, je sicer res izoblikovala stališče, da v primeru, ko delovno razmerje delavcu ni prenehalo s samo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, delodajalec pa je delavcu ves čas, do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, priznal vse pravice iz delovnega razmerja, kot je to v konkretnem primeru, delavec ni upravičen še do nadomestila za neizrabljen letni dopust (primerjaj odločitve VDSS, opr. št. Pdp 51/2016, opr. št. Pdp 498/2015 in opr. št. Pdp 1075/2013). Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je v novejši podobni zadevi, opr. VIII Ips 135/2017 zavzelo drugačno stališče1, ki naj ga sodišče prve stopnje upošteva v nadaljnjem postopku. V citirani zadevi je namreč VS RS zavzelo stališče, da je delavec upravičen do odškodnine za neizrabljen letni dopust, čeprav je bilo naknadno ugotovljeno, da je bila izredna odpoved nezakonita in so mu bile za nazaj priznane vse pravice iz delovnega razmerja. Čeprav je bilo tožniku naknadno s pravnomočno sodno odločbo za nazaj priznano nadomestilo plače, to ne pomeni, da v zvezi z neizkoriščenim letnim dopustom ni bil v ničemer prikrajšan. Namen nadomestila plače se razlikuje od namena nadomestila na neizkoriščen letni dopust. Namen prvega je delavcu povrniti znesek plače, ki bi jo prejemal, če bi delal, namen drugega pa je preprečiti, da bi prenehanje delovnega razmerja, ko ni več mogoče vzeti plačanega letnega dopusta, delavcu onemogočilo izkoristiti to pravico, čeprav zgolj v denarni obliki.

21. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje v zvezi z zastaranjem v pobot uveljavljene terjatve iz naslova regresa za letni dopust za leto 2010. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo, ki je bil vložen 21. 12. 2015, v pobot med drugim uveljavljala tudi terjatev iz naslova regresa za letni dopust za leto 2010 v višini 298,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje. Glede na to, da terjatve iz delovnega razmerja v skladu z določbo 202. člena ZDR-1 zastarajo v 5 letih od zapadlosti, terjatev iz naslova regresa za letni dopust za leto 2010 pa je v plačilo zapadla dne 2. 7. 2010 (131. člen ZDR), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je ta terjatev v času, ko jo je tožena stranka uveljavljala v pobot, to je 21. 12. 2015, že zastarala.

22. Zmotno je stališče tožeče stranke o zastaranju v pobot uveljavljanih terjatev. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja, da je za presojo zastaranja v pobot uveljavljanih terjatev bistven trenutek odločitve sodišča prve stopnje, kar je zmotno. Ker sodno pobotanje učinkuje le za naprej, se mora vprašanje zastaranja terjatve presojati v trenutku, ko je bil ugovor pobota v pravdi postavljen. Šele če tedaj terjatev ni bila zastarana, pride do pretrganja zastaranja in do sodnega pobotanja (365. člen OZ v zvezi z drugim odstavkom 367. člena istega zakona).

23. Obe stranki v pritožbah utemeljeno opozarjata, da sodišče prve stopnje ni materialno pravno pravilno izvedlo pobota terjatev pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je že pri ugotavljanju obstoja terjatev (v I. in II. točki izreka izpodbijane sodbe) napačno ugotovilo obstoj terjatev na dan 21. 12. 2015 (v I. točki izreka bi npr. moralo ugotoviti terjatev le v višini glavnice 46.340,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti, ne pa v višini seštevka te glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi do 21. 12. 2015). Materialno pravno napačno pa je izvedlo tudi pobotanje na dan 21. 12. 2015, to je na dan, ko je kot zadnja v plačilo dospela v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke iz naslova pogodbene kazni, ker ni upoštevalo, da so se pogoji za pobot glede vseh ostalih terjatev (glede na ugotovljene datume zapadlosti) stekli že pred tem datumom. Tudi za procesni pobotni ugovor velja, da se po izjavi o pobotu šteje, da je ta nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj (drugi odstavek 312. člena OZ). To pa je, ko je zapadla zadnja izmed terjatev, ki je predmet pobota. Pri tem pa je treba upoštevati tudi vrstni red poračunavanja medsebojnih terjatev pravdnih strank, kot je določen v 287. členu OZ. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče pobot opraviti tako, da bi upoštevalo zapadlost vsake terjatve posebej in upoštevaje pravila o vrstnem redu poračunavanja ugotoviti, kdaj so si posamezne terjatve nastopile nasproti oziroma, kdaj so nastopili pogoji za pobot. 24. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbama pravdnih strank ugodilo ter na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo. V obravnavani zadevi so podani pogoji za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje, ker glede na naravo obrazložene bistvene kršitve te kršitve pritožbeno sodišče samo ne more odpraviti. Nanaša se namreč na to, da je odločitev v delu, v katerem je sodišče odločilo o pobotnem ugovoru, nejasna oziroma neizvršljiva, poleg tega pa je napačna tudi izvedba pobotanja.

25. Sodišče prve stopnje naj v ponovnem postopku odpravi ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka, pri čemer naj upošteva stališča pritožbenega sodišča glede spornih vprašanj. Pritožbeno sodišče pripominja, da sodišče odloči le o morebitni zavrnitvi tožbenega zahtevka ali njegovega dela, ne pa o zavrnitvi dela pobotnega ugovora tožene stranke, saj v tem primeru ne gre za tožbeni zahtevek, temveč le za ugovor.

26. Posledično, zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

1 V tej zadevi je bila tožniku 28. 3. 2013 izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, zato (in ker je bil pred tem tudi odsoten z dela zaradi bolezni) letnega dopusta za leto 2013 ni mogel izrabiti.