Jedro

Tožnikovo stanje desne roke, in sicer izguba prstanca, mezinca in izguba pete dlančnice ter delna izguba četrte dlančnice, ne predstavljajo nobene telesne okvare po Seznamu telesnih okvar. Zato tožbeni zahtevek na odpravo upravnih aktov tožene stranke s priznanjem pravice do invalidnine za telesno okvaro ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe št. ... z dne 23. 5. 2013 in prvostopenjske odločbe št. ... z dne 5. 9. 2012, priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro od 12. 7. 2012 dalje in povrnitev stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku in priglaša stroške pritožbe.

Meni, da Seznam telesnih okvar ne predstavlja taksativno naštetega kroga okvar. Ne more namreč izključiti tiste telesne okvare, ki že po definiciji iz 143. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju predstavlja telesno okvaro.

Izpostavlja, da je njegova funkcionalna okvara, ki jo je sodišče spregledalo, identična stanju iz 6. točke IV. poglavja Seznama. Pod točko d predstavlja 30 % telesno okvaro tudi izguba dveh prstnih členkov na vseh štirih prstih ene roke. Pri njem je prišlo poleg izgube 4. in 5. prsta, kar predstavlja šest členkov, tudi do popolne izgube 5. metakarpalne kosti in do delne izgube 4. metakarpalne kosti, kar predstavlja vsaj tretjino dlani, in lahko ustreza opisu te telesne okvare po funkciji roke iz d. točke, v primerjavi z izgubo po dveh členkov štirih prstov pa predstavlja vsaj enakovredno okvaro telesni okvari, določeni v točki d., če ni že hujša. Njegova okvara je funkcionalno nedvomno hujša, kot je na primer okvara, določena v 7. točki VI poglavja Seznama, zato bi moralo sodišče pritegniti izvedenca ortopeda, ki bi ocenil, ali je telesna okvara podana in v kakšnem deležu, vse v kontekstu 1. odstavka 143. člena ZPIZ-1. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega ni zagrešilo bistvenih kršitev postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

5. V tej zadevi, ko se presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe z dne 23. 5. 2013 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 5. 9. 2012, gre za spor o pravici do invalidnine za telesno okvaro. Z odločbo z dne 5. 9. 2012 je bila namreč na podlagi mnenja invalidske komisije I. stopnje, da pri tožniku ni podana telesna okvara, zavrnjena zahteva za priznanje pravice do invalidnine, kar je bilo potrjeno z dokončno odločbo z dne 23. 5. 2013, izdano na podlagi skladnega mnenja invalidske komisije II. stopnje, da pri tožniku telesna okvara ni podana. Sodišče prve stopnje je takšno odločitev toženca sprejelo. Pritrjuje ji tudi pritožbeno sodišče. 6. Po 1. odstavku 144. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) pridobi zavarovanec pravico do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, če znaša telesna okvara najmanj 30 %, ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, za telesno okvaro, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela pa, če znaša telesna okvara najmanj 50 % in če ima ob nastanku telesne okvare dopolnjeno pokojninsko dobo, ki je potrebna za pridobitev pravice do invalidske pokojnine.

Telesna okvara je skladno s 1. odstavkom 143. člena ZPIZ-1 podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, ki otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. Skladno s 3. odstavkom citirane določbe je minister pristojen za delo, po predhodnem mnenju ministra, pristojnega za zdravstvo, pooblaščen, da določi vrste telesnih okvar, na podlagi katerih se pridobi pravica do invalidnine in odstotke teh okvar. Ker tak predpis še ni bil sprejet, se na podlagi 454. člena ZPIZ-1 uporablja Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89, v nadaljevanju Seznam).

Kot pravilno razloguje že sodišče prve stopnje, je telesno okvaro mogoče ugotoviti le, če je podano takšno stanje poškodovanosti ali onesposobljenosti, kot je določeno v Seznamu. Vrsta in stopnja telesnih okvar se ugotavlja izključno v obsegu in po definicijah, določenih v Seznamu. Pomeni, da v kolikor določena stanja v Seznamu niso zajeta in opredeljena kot telesna okvara, ne predstavljajo telesne okvare, kot podlage za priznanje pravice do invalidnine. Stališče tožnika, da telesne okvare v Seznamu niso določene taksativno in jih ni mogoče ugotavljati že na podlagi 1. odstavka 143.člena ZPIZ-1, je zmotno in zato nesprejemljivo.

7. Sodišče prve stopnje je za razjasnitev dejanskega stanja glede obstoja telesne okvare na desni roki pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje, ki je v sestavi specialista medicine dela in ortopeda na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije in osebnega pregleda ocenila, da gre za izgubo prstanca in mezinca ter popolno izgubo pete dlančnice in delno izgubo četrte dlančnice, za kar glede na kriterije v točkah 4., 5., 6. in 7. poglavja VI A Seznama ni mogoče ugotoviti telesne okvare. Presodilo je, da pri tožniku telesna okvara ni podana.

8. V obravnavanem primeru je ob stanju desne roke, ko gre za izgubo prstanca in mezinca ter izgubo pete dlančnice in delno izgubo četrte dlančnice, kar skladno izhaja iz medicinske dokumentacije in mnenj invalidskih komisij, tudi po stališču pritožbenega sodišča potrebno zgolj opraviti pravno kvalifikacijo tega stanja, oziroma odgovoriti na vprašanje, ali je takšno stanje v Seznamu opredeljeno kot telesna okvara. Iz tega razloga tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri pridobitvi izvedenskega mnenja. Sodišče na podlagi 243. člena ZPP namreč izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim samo ne razpolaga. Če oceni, da predlagani dokazi za odločitev v sporu niso odločilni ali če šteje, da je neko dejstvo dokazano, ostalih predlaganih dokazov, ni dolžno izvesti.

9. Seznam opredeljuje telesno okvaro za zgornjo okončino v poglavju VI. A, in sicer za izgubo pesti ali vseh prstov ene roke pod točko 4., izgubo prstov ene roke pod točko 5. in izgubo členkov pod točko 6. in 7. Pri tožniku ne gre za izgubo pesti ali vseh prstov ene roke (5. točka), izgubo štirih prstov ene roke z ohranjenim palcem (5.a točka) ali izgubo palca ali kazalca, kar je pogoj za opredelitev telesne okvare po točkah 5.d do 5.i., in ne za izgubo sredinca, kar je skupaj z izgubo prstanca in mezinca pogoj po 5.j točki. Ne gre za izgubo prstnega členka na palcu, kar je pogoj za opredelitev telesne okvare po točkah 6a do 6c, niti za izgubo devetih prstnih členkov po prstih ene ali obeh rok po 7. točki. Ne gre niti za stanje po točki 6d Seznama, ki telesno okvaro opredeljuje kot izgubo po dveh prstnih členkov na vseh štirih prstih ene roke, razen na palcu, kot neutemeljeno zatrjuje pritožba. Pri tožniku je namreč prišlo do izgube dveh prstov (mezinca in prstanca), izgubo pete dlančnice in delno izgubo četrte dlančnice, kar seveda ni mogoče enačiti s stanjem, kot je določeno v točki 6.d Seznama.

10. Pritožbeno sodišče je zato skladno s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Upoštevajoč 1. odstavek 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožnik, ki s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške.