Jedro

Za škodo, ki izvira iz enega/enovitega historičnega dogodka (pretepa), v katerem sta bili udeleženi pravdni strank (in samo onidve), je lahko izključno odgovoren bodisi eden bodisi drugi ali pa je njuna odgovornost ustrezno porazdeljena mednju. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožnik tožencu izključno (100 %) odgovoren za škodo, ki mu je nastala, in obratno, tj. da je toženec tožniku izključno (tj. 100 %) odgovoren za njegovo škodo, je nerazumljiv, ker to pomeni, da je ugotovljena 200 % odgovornost za škodo, ki je posledica enega/enovitega obravnavanega historičnega dogodka.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je o zahtevku po tožbi razsodilo tako, da je tožencu naložilo, da tožniku plača 1.832 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. O zahtevku po nasprotni tožbi je razsodilo tako, da je tožnik dolžan tožencu plačati 505 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožniku je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožencu v znesku 36,83 EUR.

2. Pritožbi sta pravočasno vložili obe pravdni stranki.

3. Tožnik sodbo sodišča prve stopnje izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ni ravnal z namenom, da bi toženca fizično napadel in poškodoval, temveč z namenom, da se je obranil pred njegovim napadom. Takšno dovoljeno in nujno potrebno obrambo tožnika pred istočasnim, protipravnim napadom toženca je sodišče napačno razumelo in nepravilno ocenilo, kot da je prišlo med strankama do fizičnega obračunavanja. V nadaljevanju graja odmero višine odškodnine ter nepravilnost sodišča, da je tožencu priznalo odškodnino, saj do nje ni upravičen že po pravnem temelju, prav tako ni mogoče govoriti, da obstajajo kakršnekoli poškodbe, če pa so te slučajno podane, jih je dobil po lastni krivdi, saj se je tožnik moral braniti. Graja še odločitev o pravdnih stroških in predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe, podredno njeno razveljavitev.

4. Toženec v svoji pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni izvedlo vseh njegovih predlaganih dokazov (kar je pravočasno grajal), posledično je dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno. Našteva listine, katerih vpogled je zahteval ter obrazložil, kako vsebina teh listin dokazuje, da so tožnikove trditve o poteku dogodka neresnične, da je objektivno nemogoče, da bi glede na tožnikov opis dogodka tožnik utrpel zatrjevane poškodbe ter da so njegove trditve resnične. Opozarja na protispisno ugotovitev sodišča, da je izvedenec ocenil, da je poškodba kolena v vsakem primeru nastala z zamahom z lopato od zgoraj navzdol, saj je izvedenec povedal ravno nasprotno. Nadalje navaja, da pretežnega dela nevšečnosti med tožnikovim zdravljenjem, ki jih ugotavlja prvostopenjsko sodišče, ni bilo v trditveni podlagi tožnika ter da duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti niso pravno priznana škoda in jih ni mogoče uveljavljati kot samostojno odškodninsko postavko. Prvostopenjsko sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo njegov zahtevek za plačilo odškodnine za razžalitev časti ter neutemeljeno ni priznalo stroškov v zvezi z zahtevkom po nasprotni tožbi. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe.

5. Toženec na vročeno tožnikovo pritožbo ni odgovoril, tožnik pa je toženčevo pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je prvostopenjsko sodišče prišlo do zaključka, da je med tožnikom in tožencem 5. 5. 2012 prišlo do fizičnega obračunavanja. Vsaj s stopnjo prepričanja je zaključilo, da sta v konfliktni situaciji drug proti drugemu uporabila silo in da je podana odškodninska odgovornost obeh, tako tožnika kot toženca.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče obravnavalo en(ovit) historični dogodek, tj. medsebojni (verbalni in fizični) obračun pravdnih strank, ki se je zgodil 5. 5. 2012 zvečer. Pri tem je glede odgovornosti za škodo, nastalo kot posledico tega dogodka, ugotovilo, da je zanjo 100 % odgovoren toženec in da je 100 % odgovoren tudi tožnik. Prvostopenjsko sodišče je torej razsodilo, da sta za škodo, nastalo kot posledico enega/enovitega historičnega dogodka, izključno odgovorni obe pravdni stranki, torej je ugotovilo (skupno) 200 % odgovornost pravdnih strank za nastalo škodo. Razlogi sodbe, da sta obe pravdni stranki uporabili silo in da sta obe izključno odškodninsko odgovorni, so per se tako nejasni, da jih je nemogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo, sodbo v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9. Opisana bistvena kršitev postopka je očitna posledica zgrešenega materialnopravnega izhodišča, zato bo pritožbeno sodišče podalo smernice za ponovno sojenje. V obravnavani zadevi tako tožnik kot toženec sočasno nastopata (vsaj potrditvah obeh tožb) v vlogah oškodovancev in v vlogah oškodovalcev. Sodišče bo/bi lahko ugotovilo, da je za predmetni historični dogodek (in posledično za škodo, nastalo zaradi njega) izključno odgovoren bodisi tožnik bodisi toženec, kar bo/bi vodilo v ugoditev (po temelju) enemu zahtevku in v zavrnitev nasprotnega. V primeru, da izključne odgovornosti ne bo/ne bi bilo, bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati pravila o deljeni odgovornosti (171. člen OZ) in ugotoviti soprispevka vsake od pravdnih strank ter odgovornost (ki je skupaj lahko le 100 %) ustrezno porazdeliti mednju. Če bo npr. ugotovilo (navedeno zgolj kot hipotetični primer, op. pritožbenega sodišča), da je tožnik odgovoren 35 %, toženec pa 65 %, bo to (za zahtevek po tožbi) pomenilo, da mu mora toženec povrniti 65 % škode, v preostalem pa bo treba njegov zahtevek zavrniti; obenem pa (po nasprotni tožbi) bo moral tožnik tožencu povrniti 35 % njegove škode, v preostalem pa bo treba toženčev tožbeni zahtevek zavrniti.

10. Pritožbeno sodišče še opozarja, da toženec v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, ki jih je predlagal, pri čemer v izpodbijani sodbi zavrnitve dokazov ni obrazložilo. S takim ravnanjem mu je odvzelo možnost obravnavanja (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Prav ima tudi, da je sodišče prekoračilo trditveno podlago, saj pretežnega dela nevšečnosti med tožnikovim zdravljenjem, ki jih je sodišče ugotovilo in priznalo, ni bilo v njegovi trditveni podlagi. Iz razlogov sodbe tudi ne izhajajo tista pravno odločilna dejstva, ki bi morala biti podana, da bi bilo tožniku mogoče priznati odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V sodni praksi je izoblikovano stališče, da se ta oblika odškodnine priznava le v primerih, ko je zmanjšanje življenjskih aktivnosti trajne narave, v primeru začasnih pa le, če so duševne bolečine zelo močne/intenzivne oziroma so podane druge posebne (neobičajne) posledice. V vseh ostalih primerih je nastalo škodo mogoče prisoditi le v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Toženec pravilno opozarja še na protispisno ugotovitev sodišča, da je izvedenec ocenil, da je poškodba kolena v vsakem primeru nastala z zamahom z lopato od zgoraj navzdol. Vse navedeno bo moralo sodišče prve stopnje ob novem sojenju upoštevati.

11. Odločitev o stroških je posledica razveljavitve sodbe in ima podlago v tretjem odstavku 165. člena ZPP.