Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je toženka, ki je bila pri tožeči stranki zaposlena na delovnem mestu referent za delo s strankami in register, tožeči stranki iz hude malomarnosti povzročila škodo. Utemeljene pa so pritožbene navedbe o višini škode, ki jo je toženka povzročila tožeči stranki. Sodišče prve stopnje se namreč ni opredelilo do posameznih listinskih dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, ne do utemeljenosti odpisov in tudi ne do višine odpisov. Toženka je imela ustno pooblastilo, da se lahko z dolžnikom dogovarja o načinu in rokih ter odpisu 30 % zamudnih obresti od terjatev, kar je verificiral zakoniti zastopnik tožeče stranke, za odpis višjega odstotka zamudnih obresti (največ 50 %) pa je bila potrebna direktorjeva odobritev. Tožeča stranka je zatrjevala, da je šlo pri vtoženih primerih za neutemeljene odpise. Kot pravilno opozarja tožena stranka v pritožbi, zgolj zaradi pomanjkanja dokumentacije odpisi še niso neutemeljeni. Neutemeljenost odpisov pa je dolžna dokazati tožeča stranka. Zato je sodišče prve stopnje preuranjeno odločilo, da je dolžna tožena stranka povrniti celotni z izvedenskim mnenjem ugotovljeni znesek škode. Toženka namreč odgovarja le za škodo, ki jo je tožnici povzročila, pa je ta ni mogla sanirati. Ker je sodišče prve stopnje o zadevi odločilo preuranjeno, brez celovite dokazne ocene, pritožbeno sodišče ne more preveriti, ali je bilo v izpodbijani sodbi materialno pravo pravilno uporabljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo skladno razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici plačati znesek 40.667,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2010 do plačila, vse v roku 15 dni (točka I izreka). Odločilo je, da toženka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka), tožnici pa je dolžna plačati stroške postopka v znesku 6.512,33 EUR v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva dospelosti do plačila. Navaja, da je tožeča stranka zahtevala, da sodišče naloži toženi stranki v plačilo znesek 40,677,15 EUR s pp in sicer ta znesek predstavljajo „popravljene obremenitve“ v znesku 4.457,36 EUR, „neupravičeni odpisi“ v znesku 1.975,63 EUR, „varščine“ v znesku 6.750,30 EUR in ugotovljena „nepoknjižena plačila“ v znesku 26.076,28 EUR, kar skupaj znese 39.259,57 EUR, v obrazložitvi pa je ugotovilo drugačen znesek oškodovanja. Iz tega izhaja, da je sledilo le navedbam tožeče stranke, dokaze izvedlo na preskok in razsodilo pavšalno. Sodišče prve stopnje je iz izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke ugotovilo, da je tožeča stranka komitentom omogočala plačilo njihovih obveznosti na blagajni in tudi v času, ko blagajna ni delovala. Za sprejemanje teh vplačil je bila poleg tajništva pristojna tudi toženka. Plačila so se opravljala tako, da se je plačilo računov od plačnikov verificiralo na manjšem odrezku položnice s podpisom zaposlene osebe pri tožeči stranki, ki je gotovino prevzela in štampiljko tožeče stranke, kar je potrjevalo prevzem gotovine. Ta se je skupaj z odrezkom izročila v računovodstvo blagajničarki, kjer se je knjižila v dobro lastnika stanovanja ali druge stranke, gotovina pa se je odvedla na banko. Takšno blagajniško poslovanje sta potrdili tudi priči A.A. in B.B.. Nihče ni zanikal trditve toženke, da za denar, ki ga je oddala skupaj s kopijo potrdil v računovodstvo, ni prejela nobenih potrdil. Pri tem pritožba poudarja, da tožeči stranki prisojeni znesek vsebuje tudi domnevni prejem gotovine (znesek 8.616,66 EUR), kjer na kopijah položnic sploh ni podpisa toženke. Poleg tega sodišče prve stopnje tudi ni imelo nobenih pomislekov, da bi toženki naložilo v plačilo znesek 860,00 EUR prejete varščine od C.C., ki je bila poknjižena na dan plačila dne 4. 6. 2008 in z vpisom „storno - dogovor z lastniki“ v kartico konta dne 25. 5. 2009 stornirana. Nadalje navaja, da ji je sodišče prve stopnje, s tem ko je zavrnilo dokaz toženke, da naj tožeča stranka predloži potrdila o plačilu v izvirnikih, onemogočilo vsako dokazovanje in s tem v nasprotju z določili ustave o enakopravnem obravnavanju strank v postopkih, onemogočilo njeno ustavno pravico do učinkovitega in enakopravnega pravnega varstva. Dejstva, da toženka ni gotovine oddajala tako, da bi prejela potrdilo o tem, ji tega ni mogoče šteti kot njeno malomarno opravljanje delovnih nalog. Organizacija in vodenje poslovanja družbe pa tudi računovodske funkcije je v izključni in popolni pristojnosti oseb, ki so te funkcije dolžni organizirati, to pa sta izključno direktor in računovodkinja tožeče stranke. Ko je izvedenec računovodske stroke opisoval kako poteka verodostojno zajemanje računovodskih podatkov, je govoril o obveznosti tožeče stranke. Med opravila na delovnem mestu, ki ga je zasedala toženka je spadalo izključno urejanje odnosov z najemniki in prejemanje gotovinskih plačil ni omenjeno, čeprav ni dvoma, da je toženka gotovino prejemala. Po stališču pritožbe je izpod kritike trditev izvedenca in posledično nanjo vezana odločitev sodišča, da mora pri ravnanju z gotovino vsakdo, ki je gotovino z listinami prejel in podpisal takšen prejem, sam poskrbeti za to, da si zagotovi listine, ki dokazujejo prenos gotovine. Tožeča stranka takšnega sistema glede prenosa gotovine med zaposlenimi ni imela. Za pravilno organizacijo blagajniškega poslovanja je izključno odgovorna tožeča stranka, to da toženka ni poskrbela, da bi imela dokaze o izročitvi gotovine, pa nima ničesar opraviti s pravilnim blagajniškim poslovanjem. Pritožba poudarja, da sledljivost gotovinskega toka od toženke dalje ni bila zagotovljena zato, ker je sodišče zavrnilo izvedbo dokaza s predložitvijo izvirnikov potrdil o prejemu gotovine in ne zato, ker je toženka v računovodstvu ne bi oddajala. V zvezi z domnevno neupravičenimi odpisi in stornacijami, pa pritožba poudarja, da bi bilo pravilno, da bi tožeča stranka predpisala postopek in katero dokumentacijo je potrebno izdelati zato, da se dopis upraviči. Takšnega predpisa oziroma navodila tožeča stranka ni imela in je obstajalo le pooblastilo, da sme v določenih utemeljenih primerih določene obveznosti odpustiti. Dejstvo, da niso bili pripravljeni ustrezni računovodski dokumenti, ne pomeni, da odpisi niso bili utemeljeni. Tožena stranka ni sprotno izpodbijala utemeljenosti odpisov. Sodišče prve stopnje ni navedlo niti enega dokaza za svoje stališče, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z navodili delodajalca in ni navedlo niti tega, kakšna naj bi ta navodila bila. Tožeča stranka sploh ni zatrjevala, da je kadarkoli izdala kakršnakoli navodila o dokumentih, ki jih je tožena stranka dolžna izdelati pred odpisom. Ni res, da bi le toženka v podrobnosti poznala računovodski računalniški program, čemur neutemeljeno verjame sodišče prve stopnje, saj tudi računovodja in druge osebe opravljajo knjiženje. Ob uvedbi novega informacijskega sistema so bila uporabnikom za vstop dodeljena osebna gesla, ki so sestavljena iz priimka in črke imena ali iz imena in črke priimka, ki si ga je lahko vsak spremenil, vsak uporabnik pa je imel svojo dvomestno številko delovne postaje in določen nivo pristojnosti. Isti nivo kot toženka (nivo 0) sta poleg tožnice imela še direktor in njegov sin. Sodišče prve stopnje ob sklicevanju na 1. odstavek 182. člena ZDR in 131. člen OZ pozablja, da bi morala tožeča stranka najprej dokazati namero ali hudo malomarnost toženke, in šele nato bi bila toženka dolžna dokazati, da škoda ni nastala zaradi njenega ravnanja. Tako bi tožeča stranka morala dokazati, da je toženki dala navodila za delo, ki pa jih toženka namenoma ali iz hude malomarnosti ni spoštovala. Izvedenec D.D. je na posebno vprašanje pooblaščenca toženke povedal, da njegove ugotovitve ne pomenijo oškodovanje tožeče stranke, saj ni ugotavljal upravičenosti odpisov in stornacij, ki jih je opravljala toženka, ampak je le seštel njihovo vrednost. Sodišče prve stopnje bi tako moralo ugotoviti upravičenost oz. neupravičenost odpisov in stornacij, tožeča stranka pa bi morala dokazati neupravičenost odpisov. Iz mnenja izvedenca za računalništvo in informatiko izhaja, da je bila večina vknjižb pri komitentih, ki so predmet tožbe, opravljena z delovne postaje toženke, na katero je bila v času izvedbe konkretnih vknjižb prijavljena oseba z uporabniškim imenom E., ki je pripadal toženki, pri tem pa je bil v program stanovanja prijavljen uporabnik z zaporedno številko ..., ki je bila toženka. V konkretnih primerih se je v program stanovanja z uporabniškim imenom ... - F.F. prijavljalo z dveh postaj in sicer G. in H.. Glede na to, da so se gesla hranila pri direktorju, pri čemer ni dokazano, da so bila tajna in da sta imela tudi direktor in njegov sin nivo vstopa v računalniški program stopnje ..., je mogoče šteti, da sta vsaj ta dva, verjetno pa tudi računovodkinja računalniški program dobro poznala. Sodišče prve stopnje je izpovedbe direktorja in priče A.A. obravnavalo povsem nekritično, brez upoštevanja izvedenskih mnenj in tudi spregledalo, da je direktor zelo natančno opisal delovanje računalniškega sistema. Ne glede na navedeno pa pritožba poudarja, da ni pomembno, kdo je popravke obremenitev in stornacije opravljal, ampak le, ali so te utemeljene ali ne. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do njenih navedb v zvezi s strankama I.I. in J.J., saj so vnose v zvezi s prenosom podatkov opravljali računalničarji in tožnica za njihove napačne vnose ne more odgovarjati. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožba pa ta pritožbeni razlog uveljavlja zgolj pavšalno. Je pa sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato ni mogoče preveriti ali je pravilno uporabilo materialno pravo.

5. V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče že odločilo. Sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 368/2010 z dne 21. 10. 2013, s katero je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 120/2014 z dne 3. 7. 2014 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotilom, da dopolni dokazni postopek ter o zadevi ponovno odloči. 6. V novem sojenju je sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolnilo in tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze na preskok in pavšalno, kar naj bi izhajalo iz tega, da je tožeča stranka zahtevala plačilo zneska 40.677,00 EUR s pp, seštevek zneskov „popravljenih obremenitev“ v višini 4.457,36 EUR, „neupravičenih odpisov“ v višini 1.975,63 EUR, „varščin“ v višini 6.750,30 EUR in „nepoknjiženih plačil“ v višini 26.076,28 EUR pa znese skupaj 39.259,57 EUR. V obrazložitvi pa je sodišče prve stopnje ugotovilo drugačen znesek oškodovanja. Kot je sodišče prve stopnje pojasnilo v obrazložitvi sodbe, je odločalo o dne 18. 4. 2012 modificiranem tožbenem zahtevku, postavljenem glede na ugotovitve izvedenca, pa tudi dokazov ni izvajalo pavšalno ali na preskok.

8. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti dokaz s postavitvijo izvedenca grafologa v zvezi s podpisi na posameznih položnicah o tem, ali so to toženkini podpisi ali ne in tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zavrnilo izvedbo dokaza s predložitvijo izvirnikov o prejemu gotovine. Tožena stranka bi morala skladno s 286.b členom ZPP kršitev uveljavljati takoj ko je to mogoče. Ker s pritožbo ne navaja razlogov, da kršitve ni mogla uveljavljati pred sodiščem prve stopnje, teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna za škodo, ki je nastala delodajalcu zaradi njenega ravnanja, vendar pa se ne strinja z višino škode, ki jo je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka, ki je bila pri tožeči stranki zaposlena na delovnem mestu referent za delo s strankami in register, tožeči stranki iz hude malomarnosti povzročila škodo. Z razlogi sodišča prve stopnje v tem delu (točke od 8 na strani 1 do 16 na strani 23 obrazložitve sodbe) se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih ne ponavlja. Na pritožbene navedbe s tem v zvezi pa dodaja:

11. Res je, da je organizacija in vodenje poslovanja družbe pa tudi računovodske funkcije v izključni pristojnosti oseb, ki so te funkcije dolžni organizirati (direktor in računovodkinja). Ni pa res, da v okviru del in nalog toženkinega delovnega mesta prejemanje gotovinskih plačil ni omenjeno. Toženko je direktor pooblastil za sprejemanje plačil komitentov v času, ko blagajna ni delala, tako je sprejemanje gotovinskih plačil opravljala v okviru svojega delovnega mesta.

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sledljivost gotovinskega toka od toženke dalje ni bila zagotovljena zgolj zato, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo izvedbo dokaza s predložitvijo izvirnikov potrdil o prejemu gotovine. Ta očitek je povsem neutemeljen, saj je tožeča stranka pojasnila, da z izvirniki ne razpolaga. Komitenti, ki so plačilo izvedli pri toženi stranki, so svoje izvode potrdil, kot dokazilo o plačilu predložili tožeči stranki, ki jih je fotokopirala in zato z izvirniki ne razpolaga in jih tudi ne more predložiti. Če bi toženka dejansko oddala vsa od komitentov prejeta vplačila skupaj s kopijo potrdila o plačilu, potem tožeča stranka ne bi teh komitentov pozivala k plačilu, saj bi imela tako potrdila, da so bila plačila izvedena. V takem primeru bi se sled za gotovino izgubila v računovodstvu in ne pri tožnici. Prav tako bi lahko toženka za lastno varnost, kar se dejansko pričakuje od vsakega normalno skrbnega človeka, še posebej pa od osebe, ki ima na delovnem mestu opravka s sprejemanjem gotovine, poskrbela, da bi ji delavke v računovodstvu prevzem gotovine podpisale in bi se tudi v tem primeru sled za gotovino izgubila v računovodstvu.

13. Utemeljene pa so pritožbene navedbe o višini škode, ki jo je toženka povzročila tožeči stranki. Sodišče prve stopnje se namreč ni opredelilo do posameznih listinskih dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka. Iz teh ne izhaja, da je plačila prejela toženka, saj na njih bodisi ni njenega podpisa, na nekaterih pa tudi štampiljke tožeče stranke ne. Za stranko K.K. za znesek 690,00 EUR ni potrdila niti v kopiji. Na potrdilu L.L. podpisa za prejem gotovine v višini 920,00 EUR ni, prav tako tudi ne na potrdilih M.M. za znesek 94,14, N.N. za dve plačili po 100,00 EUR in O.O. za zneska 100,00 EUR in 166,74 EUR. Primerja pa naj tudi podpise na potrdilih P.P. za znesek 460,00 EUR, R.R. za znesek 320,00 EUR, pri tem pa naj upošteva, da na predlog tožene stranke sodišče prve stopnje ni postavilo izvedenca grafologa.

14. Pritožba pa neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je upoštevalo tudi zneska S.S. in T.T. 4.629,04 EUR in 1.036,74 EUR, za katera naj tožeča stranka ne bi predložila potrdil, saj se potrdili nahajata v prilogah pod A 18b.

15. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do utemeljenosti odpisov in tudi do višine odpisov ne. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je imela toženka ustno pooblastilo, da se lahko z dolžnikom dogovarja o načinu in rokih ter odpisu 30 % zamudnih obresti od terjatev, kar je verificiral zakoniti zastopnik tožeče stranke, za odpis višjega odstotka zamudnih obresti (največ 50 %) pa je bila potrebna direktorjeva odobritev. Tožeča stranka je zatrjevala, da je šlo pri vtoženih primerih za neutemeljene odpise. Kot pravilno opozarja tožena stranka v pritožbi, zgolj zaradi pomanjkanja dokumentacije odpisi še niso neutemeljeni. Neutemeljenost odpisov pa je dolžna dokazati tožeča stranka. V kolikor so bili odpusti dolgov neutemeljeni, bi tožena stranka lahko od komitentov zahtevala plačilo. Sodišče prve stopnje tudi ni dokazno ocenilo izpovedi direktorja tožene stranke v delu, kjer je izpovedal, da je moral odpuste dolgov verificirati.

16. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni napravilo celovite ocene izvedenih dokazov, zato je preuranjeno odločilo, da je dolžna tožena stranka povrniti celotni z izvedenskim mnenjem ugotovljeni znesek škode. Toženka namreč odgovarja le za škodo, ki jo je tožnici povzročila, pa je ta ni mogla sanirati. Kar pomeni, da odgovarja le za škodo, ki je tožeči stranki nastala z njenim ravnanjem kljub temu, da je tožeča stranka naredila vse, da ji škoda ne bi nastala. Ker je sodišče prve stopnje o zadevi odločilo preuranjeno, brez celovite dokazne ocene, pritožbeno sodišče ne more preveriti, ali je bilo v izpodbijani sodbi materialno pravo pravilno uporabljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo skladno z določbo 355. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

17. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da v obravnavani zadevi samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti kršitev, saj bi moralo ponoviti celoten dokazni postopek in sprejeti novo dokazno oceno na podlagi uspeha dokaznega postopka. S tem bi prevzelo pristojnosti sodišča prve stopnje, kar pa ni namen 355. člena ZPP. Zaradi tega je na podlagi 355. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj ponovi že izvedene dokaze in na podlagi celovite dokazne ocene ponovno ugotovi višino škode, ki je tožeči stranki nastala kot posledica protipravnega ravnanja toženke.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.