Jedro

Da bi dolžnikovo dejanje ali izjava lahko imela veljavo pripoznave dolga z učinkom pretrganja zastaranja, mora na jasen način izražati dolžnikovo voljo, da pripoznava dejstva, iz katerih izhaja določeno pravno razmerje, na podlagi katerega uveljavlja upnik terjatev zoper dolžnika. Pisno soglasje tožene stranke k postavitvi izvedenca nevrološke stroke, ki je bilo dano pred začetkom sodnega postopka z namenom mirne rešitve spora, navedenim kriterijem nedvomno ne more zadostiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 14.605,24 EUR (prej 3,500.000,00 SIT) odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem ter zahtevek za plačilo 2.921,05 EUR (prej 700.000,00 SIT) odškodnine iz naslova strahu, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Presodilo je, da je odškodninska terjatev za ti dve obliki škode zastarala. Glede preostale škode, ki jo je tožnik utrpel v nezgodi dne 27. 12. 1996, pa je z vmesno sodbo razsodilo, da je podana odgovornost tožene stranke do 80 % in tožnika do 20 %.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje glede preostale škode spremenilo tako, da je tožena stranka v celoti odgovorna za to škodo, ki jo je tožnik utrpel v škodnem dogodku 27. 12. 1996. Sicer je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Proti tej odločitvi vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, razveljavi v izpodbijanem delu sodbo sodišča druge stopnje in delno sodbo prvostopenjskega sodišča ter vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Meni, da sta sodišči pri presoji začetka teka zastaralnega roka zmotno uporabili materialno pravo. Tožnik je bil na pregledu še 3. 11. 1997, ko ga je zdravnik napotil na kontrolni zdravniški pregled, ki ga je opravil 13. 1. 1998. Takrat je bilo zdravljenje zaključeno, saj so bile tožniku šele ob zadnjem kontrolnem pregledu dokončno znane posledice in obseg škode. Tako do vložitve tožbe triletni zastaralni rok še ni potekel. Po tožnikovem mnenju je bil zmotno uporabljen tudi 387. člen Zakona o obligacijskih razmerjih. S tem, ko je tožena stranka 18. 6. 1998 podala soglasje, da stalni sodni izvedenec izdela izvedensko mnenje, je po temelju pripoznala odškodninsko obveznost do tožnika. Tako je prišlo do pretrganja zastaranja. Sodišču druge stopnje očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se do pretrganja zastaranja sploh ni opredelilo.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Standard obrazloženosti odločb drugostopenjskega sodišča je nižji od standarda obrazloženosti odločb prvostopenjskega sodišča.(1) Le če je obrazložitev drugostopenjske odločbe do te mere nezadostna, da onemogoča njen preizkus, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem, ko se je višje sodišče pri presoji vprašanja pretrganja zastaranja odškodninske terjatve le pridružilo razlogom prvostopenjskega sodišča in jih ni ponovno povzemalo, ni zagrešilo procesne kršitve. S pritožbenimi razlogi se je namreč seznanilo in se do njih opredelilo, tako da je sodbo mogoče preizkusiti.

7. Neutemeljen je tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava. Po prvem odstavku 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in naslednji, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in 40/2007; v nadaljevanju ZOR) odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da začetek zastaralnega roka v zvezi z nepremoženjsko škodo praviloma sovpada s trenutkom, ko je oškodovančevo zdravljenje zaključeno oziroma ko se njegovo zdravstveno stanje tako ustali, da je mogoče opredeliti višino nastale škode.(2) Po ugotovitvah nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), niti iz izvedenskega mnenja, ki je bilo pridobljeno v soglasju s strankama pred pravdo, niti iz medicinske dokumentacije ne izhaja, da bi tožnik po zaključku bolniškega staleža trpel kakršnekoli neugodnosti in strah oziroma da bi bilo potrebno dodatno zdravljenje zaradi škodnega dogodka. Pri nobenem od nadaljnjih kontrolnih pregledov ni bilo v zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem ugotovljeno nič novega oziroma takega, kar mu ne bi bilo znano že ob zaključku bolniškega staleža. Šlo je namreč le za obdobne kontrolne preglede, na katerih se je presojala tožnikova delovna zmožnost. Zato je pravilno sklepanje nižjih sodišč, da se je že ob zaključku bolniškega staleža 30. 4. 1997 tožnikovo zdravje objektivno gledano tako ustalilo, da je bilo mogoče opredeliti obseg nastale škode. Zaključek bolniškega staleža tako predstavlja trenutek, relevanten pri presoji začetka teka zastaralnega roka po prvem odstavku 376. člena ZOR.

8. Zastaranje se lahko pretrga, če dolžnik svoj dolg pripozna (387. člen ZOR). Trditveno in dokazno breme za dejstva, ki se nanašajo na pretrganje zastaranja, nosi stranka, ki nasprotuje ugovoru zastaranja. Tožnik trdi, da je tožena stranka s tem, ko je pred začetkom sodnega postopka podala pisno soglasje za postavitev stalnega sodnega izvedenca, pripoznala svoj dolg oziroma temelj odškodninske obveznosti do tožnika. Revizijsko sodišče se strinja s stališčem nižjih sodišč, da tožena stranka s to izjavo ni niti izrecno niti posredno pripoznala dolga do tožnika. Da bi dolžnikovo dejanje ali izjava lahko imela veljavo pripoznave dolga z učinkom pretrganja zastaranja, mora na jasen način izražati dolžnikovo voljo, da pripoznava dejstva, iz katerih izhaja določeno pravno razmerje, na podlagi katerega uveljavlja upnik terjatev zoper dolžnika.(3) Izjava, ki ima veljavo pripoznave dolga, se mora nanašati na konkretno pravno razmerje z vsemi njegovimi konstitutivnimi elementi. Glede na posledice, ki jih lahko ima dolžnikova izjava nasproti upniku, je zahteva po jasni in nedvoumno izraženi dolžnikovi volji glede pripoznave dolga nujna. Pisno soglasje tožene stranke k postavitvi izvedenca nevrološke stroke, ki je bilo dano pred začetkom sodnega postopka z namenom mirne rešitve spora, navedenim kriterijem nedvomno ne more zadostiti. S takšno izjavo je tožena stranka le pristala na strokovno analizo posledic škodnega dogodka, ki jih je utrpel tožnik, nikakor pa s tem ni pripoznala dolga oziroma temelja odškodninske obveznosti do tožnika. Do vložitve tožbe 8. 5. 2000 je tako že potekel triletni zastaralni rok, zato sta nižji sodišči pravilno zaključili, da je ugovor tožene stranke glede zastaranja utemeljen.

9. Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in ker ni podana očitana postopkovna kršitev, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Prim. sodbo VS RS II Ips 160/2007 z dne 26. 8. 2009. Op. št. (2): Tako npr. sodba VS RS II Ips 104/2002 z dne 4. 12. 2002 ter sklep VS RS II Ips 229/2006 z dne 9. 7. 2008. Op. št. (3): Prim. sodbo VS RS II Ips 971/93 z dne 6. 4. 1995.