Jedro

Tožba zoper eventualnega sospornika je vložena pogojno. Sodišče bo presojalo njeno utemeljenost šele in samo, če bo pravnomočno zavrnilo tožbeni zahtevek proti nepogojno toženemu tožencu (prvi odstavek 192. člena ZPP). Institut eventualnega sosporništva pa lahko tožnik uporabi samo, če so za to izpolnjene predpostavke iz drugega odstavka 192. člena ZPP. Če te predpostavke niso izpolnjene, ravna sodišče, na katerega je tožnik vložil tožbo, s tožbo zoper eventualnega sospornika, kot z vlogo, ki je ni mogoče obravnavati. Nadaljnje ravnanje sodišča bo določil rezultat postopka po 108. členu ZPP.

Izrek

Za odločanje je pristojno Okrožno sodišče v Novi Gorici.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je na Okrožno sodišče v Novi Gorici vložila tožbo, s katero je zahtevala od prve toženke N. Š. vrnitev dvojne are in dela kupnine v višini 38.310,80 EUR. Naknadno je predlagala, če bi sodišče ugotovilo, da prva toženka dela kupnine ni prejela, ker jo je zadržal nepremičninski agent, da sodišče razširi tožbo še na drugo toženko (v tej zadevi toženko). Skladno s tem je postavila podredni tožbeni zahtevek, da naj ji prva toženka plača 20.310,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in druga toženka 18.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Ob predhodnem preizkusu podrednega tožbenega zahtevka je Okrožno sodišče v Novi Gorici s sklepom I P 68/2014 z 10. 3. 2015 postopek po tožbi zoper drugo toženko izločilo v poseben postopek, nato pa se je po uradni dolžnosti s sklepom I P 45/2015 z 17. 4. 2015 izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o tem zahtevku in zadevo po pravnomočnosti tega sklepa odstopilo v reševanje Okrajnemu sodišču v Ljubljani.

3. Okrajno sodišče v Ljubljani je sprožilo spor o pristojnosti. Meni, da primarni in podredni zahtevek tvorita celoto in da je odločitev o podrednem zahtevku odvisna od odločitve o glavnem zahtevku. Poleg tega se lahko okrožno sodišče samo po uradni dolžnosti izreče za stvarno nepristojno zgolj ob predhodnem preizkusu tožbe (drugi odstavek 19. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), na ugovor tožene stranke pa do razpisa glavne obravnave. Tožena stranka ugovora ni podala. Iz obrazložitve sklepov v spisu izhaja, da je Okrožno sodišče v Novi Gorici zadevo že obravnavalo, poleg tega je moralo že odločiti o glavni stvari, da je lahko odločalo o podrejenem zahtevku.

4. Za odločanje v tej zadevi je pristojno Okrožno sodišče v Novi Gorici.

5. Tožeča stranka je uporabila institut eventualnega sosporništva, ki ga ureja ZPP v 192. členu. Tožba zoper eventualnega sospornika je vložena pogojno. Sodišče bo presojalo njeno utemeljenost šele in samo, če bo pravnomočno zavrnilo tožbeni zahtevek proti nepogojno toženemu tožencu (prvi odstavek 192. člena ZPP). Institut eventualnega sosporništva pa lahko tožnik uporabi samo, če so za to izpolnjene predpostavke iz drugega odstavka 192. člena ZPP. Ali so te predpostavke izpolnjene, pa preizkusi sodišče, na katerega je tožnik tožbo vložil. Če meni, da niso, eventualno sosporništvo ni dovoljeno. V takšnem primeru pa sodišče postopka po tožbi zoper eventualnega sospornika ne sme izločiti.

6. Pogojno vložene tožbe z izločitvijo iz postopka proti nepogojno toženi toženki ne more samo preoblikovati v nepogojno vloženo tožbo, samostojne pogojne tožbe pa ZPP ne pozna. Zato ravna sodišče s tožbo zoper eventualnega sospornika, če predpostavke eventualnega sosporništva niso izpolnjene, kot z vlogo, ki je ni mogoče obravnavati, torej po 108. členu ZPP, v nadaljevanju pa glede na rezultat postopka po omenjenem zakonskem določilu.(1)

7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je pristojno za odločitev v tem sporu o pristojnosti po drugem odstavku 25. člena ZPP v zvezi s 5. točko 106. člena Zakona o sodiščih, odločilo tako, kot to izhaja iz izreka sklepa.

Op. št. (1): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča III R 38/2001 z dne 11. 1. 2002.