Jedro

Napačno je sklepanje tožene stranke, da mora biti vozilo registrirano najmanj tri leta po sklenitvi pogodbe o dodelitvi spodbude, ker takšnega pogoja javni poziv "20SUB-EVOB13 nepovratne finančne spodbude občanom za baterijska električna vozila", ne določa. Javni poziv določa zgolj, da mora ostati vozilo najmanj tri leta po sklenitvi pogodbe o dodelitvi spodbude v lasti vlagatelja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Eko sklada, Slovenskega okoljskega javnega sklada, št. 36010-48/2014-11 z dne 12. 7. 2018, se odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Eko sklad, Slovenski okoljski javni sklad (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo A.A., v tem upravnem sporu tožnici, odvzel pravico do pridobljenih sredstev, dodeljeno v odločbi št. 36010-48/2014-3 O z dne 17. 2. 2014 (točka 1 izreka), ter ji naložil, da mora v roku 15 dni po pravnomočnosti izpodbijane odločbe vrniti že izplačana sredstva v višini 3.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2014 do dneva vračila (točka 2 izreka), pri tem pa ugotovil, da stroškov postopka ni bilo (točka 3 izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožnici na podlagi njene popolne vloge izdana odločba o dodelitvi pravice do nepovratne finančne spodbude št. 36010-48/2014-3 O z dne 17. 2. 2014 (v nadaljevanju odločba o pravici do finančne spodbude) za naložbo v novo baterijsko električno vozilo kategorije L7e, brez emisij CO2 na izpustu (SHANDONG HAOYU VEHICLE CO. LTD – eOne Car). V skladu z odločbo o pravici do finančne spodbude je tožnica 22. 2. 2014 s toženo stranko sklenila tudi pogodbo o dodelitvi pravice do nepovratne finančne spodbude za to naložbo št. 36010-48/2013 P (v nadaljevanju pogodba). Tožena stranka je tožnici 19. 6. 2014 na bančni račun izplačala spodbudo v višini 3.000,00 EUR. Po tem, ko je tožena stranka 10. 7. 2017 pozvala tožnico k predložitvi kopije prometnega dovoljenja za predmetno vozilo, je tožnica predložila potrdilo Upravne enote Žalec št. 021-1/2017-53 z dne 26. 7. 2017, iz katerega izhaja, da je tožnica lastnica predmetnega vozila, da je bil datum prve registracije v Republiki Sloveniji 22. 5. 2014 in da je bilo vozilo odjavljeno 8. 7. 2016. Tožnica je v dopisu, priloga katerega je bilo navedeno potrdilo, pojasnila, da vozila ni odtujila v roku 36 mesecev od dneva, ko je prejela nepovratno finančno spodbudo, vozilo poseduje vseskozi, tudi na dan 26. 7. 2017. 3. Tožena stranka nadalje navaja določbe predmetnega javnega poziva, in sicer se pri utemeljitvi odločitve sklicuje na 1. in 2. točko javnega poziva ter na določbe, vsebovane v četrtem odstavku 3. člena in 5. člena pogodbe. Glede na to, da predmetno vozilo ni bilo tri leta po sklenitvi pogodbe prijavljeno v promet in da tako prejeta sredstva niso bila namensko porabljena, tožnica namreč vozila, ker ni bilo registrirano, očitno ni uporabljala za namen vožnje za cestni promet, kar je bil namen javnega poziva (nakup okolju prijaznejšega baterijskega električnega vozila za cestni promet, ki bo registrirano v Republiki Sloveniji), tožnica ni upravičena do pridobljenih sredstev in se ji ta odvzamejo. Prvi odstavek 146.h člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) namreč določa, da pravico do pridobljenih sredstev tožena stranka z odločbo odvzame, med drugim, če upravičenec ne izpolni določil javnega poziva. Tako je tožena stranka na podlagi tretjega odstavka istega člena ZVO-1 ter v skladu z določbami javnega poziva in 5. člena pogodbe odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

4. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijani akt vlaga tožbo, v kateri navaja, da je do odjave vozila, ki je bilo registrirano v obdobju od 22. 5. 2014 do 8. 7. 2016, prišlo zaradi okvare na navedenem vozilu, do česar se tožena stranka v izpodbijani odločbi ne opredeli in tožena stranka glede tega vprašanja tudi ni opravila ogleda vozila.

5. Tožnica v tožbi zatrjuje, da ji ni mogoče očitati kršitve, na podlagi katere bi bila tožena stranka upravičena zahtevati vračilo sredstev, glede na dejansko stanje in določila predmetnega javnega razpisa kot pravno podlago. Predmetno vozilo je bilo namreč odjavljeno iz prometa zaradi njegove okvare, kar je z vidika tožnice gotovo višja sila, saj je okvara dejstvo, na katerega tožnica nima vpliva. Tožnica predlaga angažiranje izvedenca avtomobilske stroke, ki naj poda mnenje o tem, ali je vozilo v okvari, ki onemogoča uporabo vozila. Navedeni razpis za prekinitev registracije ne določa nikakršne sankcije. Sankcija je določena le za odtujitev vozila, do česar gotovo ni prišlo. Po tožbenem stališču ni nobenega določila, da naj bi bilo vozilo tri leta registrirano, ampak je pomembno zgolj to, da se vozilo registrira v Republiki Sloveniji, samo trajanje registracije pa ni določeno. Tožnica še v zvezi z določilom, ki določa posledice odjave vozila iz prometa zaradi višje sile, opozarja, da ni določen rok, v katerem mora tožnica ponovno registrirati vozilo. Tožnica namreč trenutno ne razpolaga s finančnimi sredstvi v zadostni višini, da bi financirala popravilo. Tako ni podana pravna podlaga za stališče tožene stranke, da bi moralo biti vozilo registrirano na ime tožnice še tri leta po izplačilu nepovratne finančne spodbude, še manj so podani razlogi za utemeljenost zahtevka za vračilo finančne spodbude, saj takšna sankcija ni določena z relevantnimi določili javnega poziva.

6. Tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo po izvedbi predlaganih dokazov (zaslišanja tožnice, branja listin, pregleda fotografij, oprave ogleda vozila in pridobitve izvedenskega mnenja izvedenca avtomobilske stroke) odpravi in postopek zoper tožnico ustavi ter toženi stranki naloži povrnitev tožničinih stroškov postopka.

7. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem v celoti prereka tožbene navedbe in dodatno pojasnjuje, da predmetni javni poziv že v 1. točki jasno določa, da so njegov predmet nepovratne finančne spodbude za nakup novih okolju prijaznejših baterijskih električnih vozil za cestni promet. Zakon o motornih vozilih (v nadaljevanju ZMV-1) je jasen glede pojma vozila v cestnem prometu, in sicer v 25. členu določa, da morajo biti vozila za udeležbo v cestnem prometu registrirana in morajo imeti veljavno prometno dovoljenje. Takšno vozilo mora najmanj tri leta po sklenitvi pogodbe ostati v lasti prejemnika sredstev. Sicer je ta dolžan prejeta sredstva vrniti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar izhaja tudi iz odločbe o pravici do finančne spodbude in pogodbe. Če namen javnega poziva ne bi bila nepovratna finančna spodbuda za vozilo za cestni promet, torej vozilo, ki je registrirano in ima veljavno prometno dovoljenje, tožena stranka niti ne bi zahtevala prve registracije vozila, ampak zgolj lastništvo vozila. Prav tako pa z vozilom, ki ni namenjeno uporabi v prometu, niso doseženi okoljski učinki, to je zmanjševanje onesnaževanja okolja. Iz vsega navedenega tako po stališču tožene stranke nedvoumno izhaja, da javni poziv določa tako pogoj lastništva kot tudi pogoj registriranega vozila. Tožena stranka še zavrača tožbeni očitek, da se ni opredelila do njenih navedb glede razloga za odjavo vozila, pri čemer se sklicuje na deveti odstavek obrazložitve izpodbijane odločbe, pri tem pa še pojasnjuje, da tožnica ne navede, za kakšno okvaro gre, pa tudi ne predloži nobenih verodostojnih dokazil v podkrepitev teh svojih navedb. Takšno nesubstancirano navajanje dejstev tožena stranka ne more šteti za dokazano. Tožena stranka se strinja s tožničinim dokaznim predlogom za pridobitev izvedenskega mnenja izvedenca avtomobilske stroke. V zvezi s tožbeno zatrjevano finančno nezmožnostjo tožnice za popravilo vozila pa tožena stranka pojasnjuje, da je bila tožnica študentka tudi v času nakupa vozila v vrednosti 9.867,45 EUR ter da očitno ne gre za trenutno stanje, saj naj bi bilo vozilo nevozno že dobri dve leti. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne, tožnici pa v plačilo naloži stroške tožene stranke.

8. Tožena stranka je podala pripravljalno vlogo, v kateri se je v podkrepitev svojih navedb iz odgovora na tožbo sklicevala na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije št. III U 380/2016-7 z dne 22. 11. 2018, s katero je sodišče odločilo v upravnem sporu s primerljivim dejanskim stanjem.

9. Pripravljalno vlogo je podala tudi tožnica, ki prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in dodatno navaja, da pogoj triletne registracije in pogoj, da se mora vozilo uporabljati za prevoz na javnih cestah, med strankama nista bila dogovorjena. Pogodbena določila se uporabljajo, kot se glasijo. V skladu s 83. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je treba, če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke (kot je bilo to v obravnavanem primeru), nejasna določila razlagati v korist druge stranke. Tožnica nasprotuje tudi sklicevanju tožene stranke v odgovoru na tožbo na 25. člen ZMV-1, ker ta ne določa pojma vozila, ampak pogoje za udeležbo vozila v cestnem prometu. Kot je tožnica že pojasnila, pa ni podana pravna podlaga za stališče tožene stranke, da bi moralo biti vozilo registrirano na ime tožnice. Tožnica ponovno opozarja na okvaro vozila kot višjo silo in določila javnega poziva, ki ne omenjajo pogoja registracije. Kot nesmiselno je ocenila tudi trditev tožene stranke, da z neregistriranim vozilom ni dosežen namen razpisa, to je zmanjševanje onesnaževanja okolja, ker vozilo, ki se ne uporablja, še manj onesnažuje okolje kot vozilo, ki se uporablja, pa ne glede na dejstvo, da je še tako varčno in okolju prijazno. Tožnica pa kot nerelevantno opredeljuje tudi sodno prakso, na katero se sklicuje tožena stranka v pripravljalni vlogi, ker je dejansko stanje zadev drugačno. Tožnica predlaga, da sodišče po izvedenih dokazih izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži povrnitev tožničinih stroškov postopka.

K točki I izreka:

10. Tožba je utemeljena.

11. Predmet sodne presoje v obravnavanem upravnem sporu je odločba tožene stranke, s katero je bila tožnici odvzeta pravica do pridobljenih sredstev iz naslova naložbe v nakup novega baterijsko električnega vozila ter ji je bilo naloženo, da mora vrniti že izplačana sredstva v višini 3.000,00 EUR. Tožena stranka je takšno odločitev sprejela po predhodni ugotovitvi, da predmetno vozilo ni bilo prijavljeno v promet tri leta po sklenitvi pogodbe in tako prejeta sredstva niso bila namensko porabljena, saj tožnica vozila, ker ni bilo registrirano, očitno ni uporabljala za namen vožnje v cestnem prometu, kar je bil namen javnega poziva.

12. Pravno podlago za odločanje v predmetni zadevi predstavljajo določbe predmetnega javnega poziva, ki v prvem odstavku 1. točke določa, da so predmet javnega poziva nepovratne finančne spodbude občanom za nove naložbe nakupa okolju prijaznejših baterijskih električnih vozil, ki vključujejo nova električna vozila in nova priključna (plug-in) hibridna vozila (z motorjem z notranjim izgorevanjem in z baterijo) za cestni promet. Iz prvega odstavka 2. točke javnega poziva izhaja, da so predmet nepovratne finančne spodbude lahko vozila za cestni promet, ki bodo registrirana v Republiki Sloveniji in izpolnjujejo pogoje, določene v eni od v nadaljevanju navedenih alinej. Dvanajsti odstavek točke 2 poziva določa, da mora ostati vozilo v lasti vlagatelja najmanj tri leta po sklenitvi pogodbe o dodelitvi spodbude. Če se ugotovi, da je prejemnik nepovratne finančne spodbude vozilo odtujil prej kot v treh letih, mora nepovratno finančno spodbudo vrniti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Dopustna je odpoved finančnega zakupa (leasinga) zaradi odkupa vozila s strani prejemnika nepovratne finančne spodbude. V primeru odjave vozila iz prometa zaradi višje sile se tek triletnega roka pretrga in se nadaljuje z dnem ponovne prijave v promet, pri čemer mora biti prejemnik nepovratne finančne spodbude še vedno lastnik oziroma, v primeru finančnega zakupa, zakupnik. V sedemnajstem odstavku točke 2 poziva pa je določeno, da ima Eko sklad pravico kadarkoli po prejetju vloge za dodelitev nepovratne finančne spodbude z ogledi, preverjanjem dokumentacije ali na drug način preveriti namensko porabo nepovratnih sredstev ter skladnost dokumentacije in izvedbe naložbe z določili javnega poziva in veljavnimi predpisi, kot tudi spoštovanje prepovedi odtujitve predmeta sofinanciranja. V primeru ugotovljene nenamenske porabe sredstev in kršitev predpisov in določil pogodbe o dodelitvi pravice do nepovratne finančne spodbude je prejemnik pravice do nepovratne finančne spodbude dolžan Eko skladu vrniti prejeta sredstva skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13. Sodišče ugotavlja, da v predmetni zadevi med strankama ni sporno, da je tožena stranka z odločbo št. 36010-48/2014-3 O z dne 17. 2. 2014 tožnici kot upravičenki dodelila spodbudo v obliki nepovratnih sredstev v višini do 3.000,00 EUR za naložbo v zgoraj navedeno novo baterijsko električno vozilo, tožnici pa so bila ta sredstva tudi izplačana. Prav tako ni sporno, da je bila ta odločbo izdana po vloženi tožničini prijavi na javni poziv „20SUB-EVOB13 nepovratne finančne spodbude občanom za baterijska električna vozila“, ki je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 3/2013. Stranki upravnega spora sta si tudi enotni v ugotovitvi tožene stranke, da je bilo predmetno vozilo registrirano v časovnem obdobju od 22. 5. 2014 do 8. 7. 2016, tega dne pa je bilo vozilo odjavljeno iz prometa. Vsa ta dejstva med strankama niso sporna, podkrepljena pa so z listinskimi dokazi v spisu.

14. Stališči strank pa se bistveno razlikujeta glede vprašanja, ki se nanaša na pravilnost odločitve tožene stranke o odvzemu pravice do pridobljenih sredstev in vračila že izplačanih sredstev. Po presoji sodišča je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo na podlagi napačne uporabe materialnega prava v delu presoje pogojev, ki morajo biti izpolnjeni po sklenitvi pogodbe o dodelitvi spodbude.

15. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da so lahko predmet nepovratne finančne spodbude le vozila za cestni promet, ki bodo registrirana v Republiki Sloveniji in izpolnjujejo ostale v javnem pozivu določene pogoje. V konkretnem primeru je bil ta pogoj izpolnjen, saj je bila finančna spodbuda dodeljena tožnici za vozilo, ki je bilo v obdobju od 22. 5. 2014 do 8. 7. 2016 registrirano v Republiki Sloveniji, dne 8. 7. 2016 pa odjavljeno iz prometa (po zatrjevanju tožnice iz razloga okvare vozila). Vendar je po presoji sodišča napačno sklepanje tožene stranke, da mora biti vozilo registrirano najmanj tri leta po sklenitvi pogodbe o dodelitvi spodbude, ker takšnega pogoja predmetni javni poziv ne določa. Javni poziv določa zgolj, da mora ostati vozilo najmanj tri leta po sklenitvi pogodbe o dodelitvi spodbude v lasti vlagatelja. Takšen pogoj ni povezan z zahtevanim triletnim obdobjem registracije vozila, kar kot razlog za izdajo izpodbijane odločbe v njeni obrazložitvi navaja tožena stranka. Določilo javnega poziva o pretrganju tega roka, ki določa, da se tek triletnega roka v primeru odjave iz prometa zaradi višje sile pretrga in se nadaljuje z dnem ponovne prijave v promet, ob zahtevanem lastništvu prejemnika nepovratne finančne spodbude, se po dikciji relevantne določbe javnega poziva nanaša na pogoj triletnega lastništva po sklenitvi pogodbe o dodelitvi spodbude vlagatelja. Po presoji sodišča sicer v primeru okvare vozila ne gre za višjo silo, pri kateri mora biti med drugim izpolnjen tudi pogoj zunanjosti dogodka (prvi odstavek 153. člena OZ), kar pomeni, da mora škoda nastati zaradi dogodka, ki izvira od zunaj in ne more biti posledica uporabe stvari. Vendar, kot rečeno, v predmetnem javnem pozivu ni nikjer določen pogoj trajanja registracije vozila po sklenitvi pogodbe in tako seveda tudi ne posledice v primeru te kršitve. Takšen pogoj in sankcija kršitve je določena zgolj za odtujitev vozila pred potekom treh let. 16. Po presoji sodišča ni mogoče dejstva, da časovna opredelitev zahtevane registracije vozila v javnem pozivu ni določena, nadomestiti z razlago ravnanja tožnice v nasprotju z namenom javnega poziva, ki je po stališču tožene stranke v uporabi vozila za vožnjo v cestnem prometu. Takšna širitev vsebine določb javnega poziva bi bila v nasprotju z zahtevo po določni opredelitvi pogojev javnih pozivov (in razpisov), na podlagi katerih se lahko prijavitelj seznani z vsebino javnega poziva in glede na to v nadaljevanju temu primerno ravna, ob pričakovanju določnih zahtev iz javnega poziva. Pri tem pa je upoštevati tudi dejstvo, da je bilo vozilo registrirano več kot dve leti, in okoliščino, da je bil razlog za odjavo vozila iz prometa v zatrjevani okvari vozila, kar tožena stranka niti ni ugotavljala. To dejstvo je po presoji sodišča pomembno iz razloga, ker odjava vozila iz prometa zaradi njegove okvare, ob izkazani uporabi vozila več kot dve leti od sklenitve pogodbe, nakazuje na sklep, da tožnica svoje pravice do nepovratne finančne spodbude ni zlorabljala.

17. Sodišče še pojasnjuje, da gre v upravnem sporu, na katerega se je sklicevala tožena stranka v pripravljalni vlogi (št. zadeve III U 380/2016), za drugačno dejansko stanje (razlog odjave vozila iz prometa in trajanje registracije), sodišče pa tudi sicer ni vezano na svoje predhodno sprejete odločitve v drugih zadevah (kljub težnji k enotni sodni praksi).

18. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da v postopku izpodbijane odločbe ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo v delu, ki se nanaša na pogoje, ki morajo biti izpolnjeni v primeru zahteve po vračilu prejetih sredstev, zaradi česar je tožbi iz zgoraj navedenega razloga ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo. Zaradi narave stvari (odvzem pravice do pridobljenih sredstev) in ob upoštevanju ugotovitve sodišča, da dajejo zbrani podatki postopka zanesljivo podlago za sprejem odločitve sodišča, da izpodbijani akt zgolj odpravi, sodišče zadeve ni vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, ampak je odločilo na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1. 19. Sodišče je v obravnavanem primeru skladno s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji in ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala tožnica, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1. K točki II izreka:

20. Ker je tožeča stranka s tožbo uspela, je bilo treba odločiti tudi o njeni zahtevi za povrnitev stroškov. Stroške za tožbo, ki jih je tožeča stranka priglasila, je sodišče priznalo upoštevaje tretji odstavek 25. člena ZUS-1. Stroške za tožbo je odmerilo v skladu s Pravilnikom o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu v pavšalnem znesku v višini 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV v višini 62,70 EUR, torej skupaj 347,70 EUR. Tožena stranka jih je tožeči stranki dolžna povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi do plačila.