Jedro

Med nedovoljeno razpolaganje strank v pomenu drugega odstavka 3. člena ZPP je šteti tudi toženčevo pasivnost, ki (lahko) povzroči izdajo zamudne sodbe.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, da mora toženka tožniku izstaviti zemljiškoknjižnim predpisom ustrezajočo listino, na podlagi katere se bo pri vložni številki 216 k.o. ... s parc. št. 168/1 - gozd v izmeri 6580 m2 vknjižila lastninska pravica za tožnika do celote, ker bo sicer takšno listino nadomestila sodba. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

Proti tej sodbi, ki je postala pravnomočna z iztekom pritožbenega roka, je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva), v kateri predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Uveljavlja relativno bistveno kršitev pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Zaradi neuporabe 17., 19., 20., 21. in 22. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ; Ur. l. RS, št. 59/96 in nadaljnji) je sodišče nepravilno uporabilo 318. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Med pogoji za izdajo zamudne sodbe je v 2. točki 1. odstavka 318. člena tudi zahteva, da ne gre za zahtevek, s katerimi stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP). Do presoje sodišča o izpolnjevanju tega pogoja je prišlo zaradi neuporabe določb III. poglavja ZKZ. V navedenih členih so opredeljeni pojem prometa z gozdovi, postopek in način, odobritev pravnega posla pri upravni enoti, obveznosti lastnika in drugega pogodbenika, ki mora podati vlogo za odobritev pravnega posla, sama overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu pa je mogoča le na podlagi upravne odločbe o odobritvi oziroma na podlagi potrdila. Vse navedene zakonske določbe so prisilne narave in v skladu z drugim odstavkom 71. člena Ustave Republike Slovenije določajo posebno varstvo kmetijskih zemljišč. V konkretni zadevi tožbeni zahtevek nasprotuje prisilnim določbam ZKZ, zato stranke z njim ne morejo razpolagati. Podrejeno zahteva uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o tem, zakaj je sodišče prišlo do zaključka, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti.

Zahteva je bila vročena pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Sodišče lahko izda zamudno sodbo le, če so izpolnjeni v zakonu določeni pogoji. Med procesnimi predpostavkami za izdajo take sodbe je tudi zahteva iz 2. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Načelo dispozitivnosti iz prvega odstavka 3. člena ZPP je namreč omejeno z načelom oficialnosti iz tretjega odstavka 3. člena ZPP, po katerem sodišče ne prizna razpolaganja strank, ki nasprotujejo prisilnim predpisom ali moralnim pravilom. V skladu z načelom dispozitivnosti je razpravno načelo, po katerem procesno gradivo zbirajo stranke, saj sodišče ne sme upoštevati ničesar, česar vsaj ena od strank ni zatrjevala. To načelo ima korektiv v preiskovalnem načelu: sodišče po uradni dolžnosti lahko ugotavlja dejstva in izvaja dokaze, ki jih stranke niso predlagale, če posumi, da želijo stranke obiti prisilni predpis ali moralno normo in na ta način razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (prvi in drugi odstavek 7. člena ZPP).

Med procesna razpolaganja strank po drugem odstavku 3. člena ZPP spadajo odpoved svojemu zahtevku, pripoznava nasprotnega zahtevka in sodna poravnava. Gre za takoimenovana neposredna razpolaganja strank. Med takoimenovana posredna razpolaganja strank pa teorija uvršča tudi pasivnost toženca, ki ima lahko (ob izpolnjevanju drugih pogojev) za posledico izdajo zamudne sodbe. Čeprav v sistemu afirmativne litiskontestacije toženčeva pasivnost pomeni fikcijo, da priznava tožnikove dejanske navedbe, njegova pasivnost posredno učinkuje enako kot pripoznava tožbenega zahtevka (primerjaj Ude: Civilno procesno pravo, 2002, stran 108; Galič: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, prva knjiga, 2005, stran 41; Triva, Dika: Građansko parnično procesno pravo, 2004, stran 610, kjer govorita o specifičnem toženčevem razpolaganju).

Po presoji Vrhovnega sodišča je med nedovoljena razpolaganja strank šteti tudi toženčevo pasivnost, ki (lahko) povzroči izdajo zamudne sodbe. S takim (ne)ravnanjem toženec doseže enak učinek kot s pripoznavo tožbenega zahtevka. V okviru načela oficialnosti mora sodišče preveriti, ali pri pripoznavi tožbenega zahtevka ne gre za nedovoljeno razpolaganje strank, v okviru preiskovalnega načela pred izdajo zamudne sodbe pa glede nezatrjevanih dejstev opravi enak uradni preizkus na podlagi drugega odstavka 7. člena ZPP, saj se ta tudi izrecno sklicuje na tretji odstavek 3. člena ZPP.

Zaradi kontrole sodišča v okviru oficialnega in tudi preiskovalnega načela pravdni stranki s svojim ravnanjem v pravdi ne bi smeli doseči obida ali izigranja prisilnih predpisov. Ti se velikokrat nanašajo prav na razpolaganje z zemljišči. Tako je tudi v obravnavanem primeru. Trditvena podlaga tožbe je bila, da je toženka s tožnikom najprej sklenila "pogodbo o prevzemu lesa na panju", nato pa sta sklenila še "dogovor oziroma izjavo o medsebojnih obveznostih", ki je zajemal(a) prenos lastninske pravice na tožnika. Tožnik je torej zatrjeval promet z gozdom. Promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami je urejen v III. poglavju ZKZ, v katerem so tudi zakonske določbe, na katere se sklicuje zahteva. Vrhovno sodišče ji pritrjuje, da so te določbe prisilne narave. Tožnik v tožbi ni ničesar zatrjeval o postopku pred sklenitvijo "dogovora ali izjave" o prenosu lastninske pravice, toženka pa je bila povsem pasivna. Sodišče je v zamudni sodbi sicer navedlo, da je ugotovilo, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, vendar je taka ugotovitev glede na trditveno podlago spora najmanj pomanjkljiva (ugotovitev sodišča pomeni le prepis zakonskega besedila o pogojih za izdajo zamudne sodbe), če ne tudi zmotna. Sodišče namreč ni preverjalo, ali so bili spoštovani kogentni predpisi o prometu kmetijskih zemljišč, čeprav mu to naročata tako načelo oficialnosti iz tretjega odstavka 3. člena ZPP kot preiskovalno načelo iz drugega odstavka 7. člena ZPP. To pa pomeni, da ni pravilno presojalo obstoja procesne predpostavke za izdajo zamudne sodbe iz 2. točke prvega odstavka 318. člena ZPP.

Zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP zahtevi ugodilo, zamudno sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.