Jedro

V določbi 162. člena ZDR je urejena pravica do sorazmernega dela letnega dopusta. Delavec ima pravico do izrabe ene dvanajstine letnega dopusta za vsak mesec dela v posameznem koledarskem delu, če v koledarskem letu, v katerem je sklenil delovno razmerje, ni pridobil pravice do celotnega letnega dopusta, če mu preneha delovno razmerje pred potekom roka, po preteku katerega bi pridobil pravico do celotnega letnega dopusta in v primeru, če mu delovno razmerje v tekočem koledarskem letu preneha pred 1. julijem. V predmetni zadevi je vsem tožnikom prenehalo delovno razmerje po 2. 7. 2012, zaradi česar jim vsem pripada celotni letni dopust za to leto, posledično pa tudi celotni regres za letni dopust. Glede na to ni pravno pomembno, ali so se tožniki po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlili pri novih delodajalcih, saj so bili pri toženi stranki upravičeni do celotnega regresa za letni dopust. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo regresa za leto 2012.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o stroških v sodbi delno spremeni tako, da se prisojeni stroški postopka znižajo na 2.129,64 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna vsakemu od tožnikov plačati drugi del regresa za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 468,47 EUR, od tega zneska obračunati in za tožnike plačati pripadajoči davek, neto znesek pa plačati vsakemu od tožnikov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2013 dalje do plačila in jim povrniti njihove stroške postopka v višini 2.158,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15‑dnevnega izpolnitvenega roka.

2. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe pravdnega postopka pri ugotovitvi, da je trditev tožene stranke o novem delodajalcu prepozna, ker je bila podana po koncu glavne obravnave. Navaja, da je pripravljalno vlogo podala v roku, ki ji ga je za odgovor na navedbe iz pripravljalne vloge tožnikov dalo na voljo sodišče prve stopnje, zato bi jo moralo sodišče prve stopnje upoštevati. Po njenem mnenju je izrek glede odmerjenih stroškov postopka po višini nedoločljiv, saj iz izreka in obrazložitve ni jasno, kako je sodišče do tega zneska sploh prišlo, še zlasti pa ne, komu in kako bi morala tožena stranka plačati skupni znesek odmerjenih pravdnih stroškov. Trdi, da so bili pravdni stroški odmerjeni previsoko glede na vrednost tožbenih zahtevkov ter glede na dejstvo, da je bil postopek enostaven, sodišče pa je vse zahtevke tožnika obravnavalo na enem naroku in o njih odločilo z eno sodbo. Meni, da glede na veljavno Odvetniško tarifo posameznemu tožniku za tožbo pripada 200 točk, za pripravljalno vlogo, ki niti ni bila potrebna in tega stroška sodišče niti ne bi smelo priznati, pa 100 točk. Ker je bil narok skupen za vse tožnike, se po njenem mnenju navedeni strošek 200 točk deli v deležu na posameznega tožnika. Meni, da bi bili lahko skupni stroški na posameznega tožnika največ 148,47 EUR in sodna taksa v višini 52,00 EUR, kar znaša 200,47 EUR, za vse tožnike skupaj torej največ 1603,76 EUR. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje ter naložitev vseh pritožbenih stroškov tožene stranke v plačilo tožnikom. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Skladno z določbo prvega odstavka 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. – ZDR) je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. V skladu s četrtim odstavkom istega člena ima delavec pravico le do sorazmernega dela regresa, če ima pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta. V določbi 162. člena ZDR je urejena pravica do sorazmernega dela letnega dopusta. Delavec ima pravico do izrabe ene dvanajstine letnega dopusta za vsak mesec dela v posameznem koledarskem delu, če v koledarskem letu, v katerem je sklenil delovno razmerje, ni pridobil pravice do celotnega letnega dopusta, če mu preneha delovno razmerje pred potekom roka, po preteku katerega bi pridobil pravico do celotnega letnega dopusta in v primeru, če mu delovno razmerje v tekočem koledarskem letu preneha pred 1. julijem.

6. V predmetni zadevi je med strankama nesporno, da je vsem tožnikom prenehalo delovno razmerje po 2. 7. 2012, zaradi česar jim vsem pripada celotni letni dopust za to leto, posledično pa tudi celotni regres za letni dopust. Glede na to ni pravno pomembno, ali so se tožniki po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlili pri novih delodajalcih, saj so bili pri toženi stranki upravičeni do celotnega regresa za letni dopust. Pritožbene navedbe v zvezi z zaposlitvijo tožnika pri novih delodajalcih so torej pravno nepomembne. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da je navedba o novih delodajalcih tožnikov v prvi pripravljalni vlogi tožene stranke tudi sicer povsem splošna, saj tožena stranka ni zatrjevala, da so se tožniki zaposlili pri novih delodajalcih, temveč je zgolj navedla, da ne more vedeti, ali so tožniki v letu 2012 sklenili razmerje pri drugem delodajalcu in bi ji to dejstvo morali sporočiti delavci. V zvezi s tem tudi ni predlagala nobenega dokaza. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje štelo, da je tožena stranka podala navedene trditve prepozno, glede na navedeno na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni moglo vplivati.

7. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je izrek sodbe glede stroškov postopka po višini nedoločljiv, saj iz izreka jasno izhaja, kolikšen znesek stroškov je tožena stranka dolžna povrniti tožnikom. V primeru, kadar je tožnikov več (sosporniki), sodišču ni treba v izreku sodbe navajati, koliko stroškov je dolžna nasprotna stranka poravnati posameznemu tožniku. Denarna obveznost je deljiva obveznost (prvi odstavek 393. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ). Glede izpolnitve deljive obveznosti je treba upoštevati četrti odstavek istega člena, po katerem se v primeru, če je pri kakšni deljivi obveznosti več upnikov in ni določeno kaj drugega, terjatev deli med njimi na enake dele in more vsak upnik zahtevati le svoj del terjatve. Pri deljivih obveznostih se solidarnost ne domneva oziroma obstoji le, če je dogovorjena ali posebej določena. Ker sodišče v izreku obveznosti povrnitve stroškov tožnikom ni opredelilo kot solidarne, velja, da vsakemu od tožnikov dolguje tožena stranka enak delež stroškov, to je ⅛.

8. Odločitev o stroških tudi ni neobrazložena, saj je iz sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje tožnikom priznalo 50 točk za posvet s stranko, 8-krat po 200 točk za vložitev tožbe, 8-krat po 150 točk za pripravljalne vloge, 200 točk za obravnavo, materialne stroške v višini 2 %, DDV v višini 22 % in sodne takse v skupni višini 416,00 EUR. Odločitev sodišča prve stopnje je mogoče preizkusiti, neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da so bili stroški previsoko odmerjeni glede na vrednost tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je glede na to, da je bilo vloženih 8 tožb in da v času vlaganja pripravljalnih vlog postopki še niso bili združeni, pravilno priznalo tožnikom vsakemu po 200 točk za vložitev tožbe in 150 točk za vložitev pripravljalne vloge. Zavzemanje tožene stranke, da pripravljalne vloge za postopek niso bile potrebne, ni utemeljeno. Tožena stranka se tudi neutemeljeno zavzema za to, da bi za pripravljalno vlogo tožnikom pripadalo le po 100 točk oziroma da jim tega stroška sploh ne bi bilo treba priznati, ker je šlo za enostaven postopek. Po 2. točki tar. št. 15 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 – OT) za obrazložene vloge med postopkom pooblaščencu odvetniku pripada 75 % nagrade za tožbo, torej je sodišče prve stopnje tožnikom pravilno priznalo po 150 točk za vložitev pripravljalnih vlog. Sodišče prve stopnje je glede stroškov v zvezi s pristopom pooblaščenca tožnikov na narok že upoštevalo, da so bili tedaj postopki združeni in je vsem tožnikom skupaj skladno z OT priznalo 200 točk nagrade, z kar se zavzema tudi tožena stranka. Pravilno pa je priznalo tudi 2-odstotne materialne stroške in 22 % DDV ter strošek sodnih taks.

9. V okviru preizkusa materialnopravne pravilnosti odmerjenih stroškov po uradni dolžnosti pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo tožnikom strošek posveta s stranko v višini 50 točk, saj gre za strošek storitve, ki je zajeta v drugih tarifnih številkah (v nagradi za vložitev tožbe po tar. št. 15 OT) in ne gre za samostojno storitev (tar. št. 39 OT). Odmerjene stroške je bilo tako treba znižati za 50 točk (22,95 EUR), ter posledično še za materialne stroške v višini 2 % od tega zneska (0,46 EUR) in 22 % DDV od tega zneska v višini 5,05 EUR. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da se višina odmerjenih stroškov postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožnikom, zniža na 2.129,64 EUR, v presežku pa se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu potrdi (5. alineja 358. člena ZPP in 353. člena ZPP).

10. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v neznatnem delu (1 %), in še to na podlagi preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, zato skladno z določbo 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.