Jedro

Odškodnina za strah ni smela biti odmerjena v večjem obsegu, kot pa le toliko, kolikor je bil prestani strah objektivno pogojen s poškodbo, ki jo je utrpel tožnik. Zato je tudi pravilna presoja sodišča, da zaskrbljenost za izid zdravljenja ni v vzročni zvezi s posledicami tožnikove poškodbe pri delu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki plačilo zneska 1,050.000,00 SIT iz naslova denarne odškodnine (od zahtevanih 1,900.000,00 SIT) za poškodbo pri delu, ki jo je tožnik utrpel 7.2.1994. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo kot neutemeljen. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in sprejelo vse dejanske ugotovitve in pravno presojo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Revizija trdi, da drugostopenjska sodba nima nobenih konkretnih razlogov o očitkih v pritožbi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine za sekundarni strah, ki ga je tožnik trpel. Vzrok tožnikovega strahu je bila obravnavana poškodba pri delu. V posledici te poškodbe je bila tožniku postavljena napačna diagnoza: kompresivni zlom sedmega prsnega vretenca, ki ga je spremljala pri vsem nadaljnjem zdravljenju. Strah za izid zdravljenja zaradi navedene diagnosticirane hude poškodbe, ki ima praviloma težke in resne posledice, je tožnika spremljal vse do prejema izvedeniškega mnenja v tej zadevi. Vsega tega strahu ne bi prestajal, če ne bi bilo obravnavane poškodbe. Odmerjenih 150.000,00 SIT odškodnine iz tega naslova ni zadostna satisfakcija. Tožnik se je pri padcu z višine 4 metrov še kako ustrašil za življenje. Po pristanku je moral ostati čisto pri miru, zaradi nevarnosti morebitne nadaljnje okvare hrbtenice. Odnesli so ga na nosilih in z rešilnim avtomobilom prepeljali v bolnišnico. Do prvega RTG slikanja in zdravniške diagnoze, da gre le za udarnino, je preteklo precej časa. Tudi za ta čas ne more biti dvoma, da se je tožnik grozovito bal, da bo preostanek življenja prestal na invalidskem vozičku. Pravni standard sta sodišči napačno uporabili tudi v pogledu zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Navkljub ugotovitvi, da življenjske in delovne zmožnosti tožnika niso bistveno zmanjšane, je ugotovljena slabša moč stiska z desno dlanjo.

Posledica, ki za tožnika, ki je gradbeni delavec in desničar, predstavlja vendarle tako hud hendikep, da je zahtevana odškodnina prej nizka kot zadostna odmena. Tožeča stranka zato v reviziji zahteva, da ji sodišče odmeri celotno zahtevano odškodnino za prestani strah (še 250.000,00 SIT) in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (še 300.000,00 SIT).

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur.l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386.člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Tudi revizijsko zatrjevane kršitve iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP sodišče druge stopnje ni zagrešilo. Na 2. in 3. strani sodbe sodišča druge stopnje je izrecno zapisano, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, nato pa pravilno upoštevalo merila, ki jih predpisuje 200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) o odmeri pravične denarne odškodnine. Pri tem je izrecno upoštevalo tudi tisti del odmerjene odškodnine, ki se nanaša na strah, ki ga je v zvezi in zaradi poškodbe pretrpel tožnik.

Sodišče prve stopnje je glede strahu, ki ga je pretrpel tožnik, ugotovilo, da je tožnik utrpel primarni strah ob dogodku, ki je bil kratkotrajen. Sekundarni strah zaradi izida zdravljenja je tožnik tudi utrpel, vendar je neupravičeno povezoval bolečine, ki jih je imel, s poškodbo pri delu. Strah za izid zdravljenja zaradi bolečin, ki jih je imel tožnik, namreč ni bil v vzročni zvezi s poškodbami v delovni nesreči. Vzrok za bolečine (ki so se pojavile naknadno) je v veliki meri v degenerativnih spremembah na hrbtenici tožnika, ni pa povezan s poškodbo. Na te ugotovitve je vezano revizijsko sodišče (tretji odstavek 385. člena ZPP), saj je tako dejansko stanje sprejelo tudi sodišče druge stopnje, v revizijskem postopku pa ni dovoljeno izpodbijati dejanskih ugotovitev. Opisane dejanske ugotovitve so narekovale tudi obseg odmere odškodnine za prestani strah. Odškodnina ni smela biti odmerjena v večjem obsegu, kot pa le toliko, kolikor je bil prestani strah objektivno pogojen s poškodbo, ki jo je utrpel tožnik. Zato je tudi pravilna presoja sodišča, da zaskrbljenost za izid zdravljenja ni v vzročni zvezi s posledicami tožnikove poškodbe pri delu. Ko je sodišče druge stopnje z zgoraj opisano presojo sprejelo tako oceno sodišča prve stopnje, je tudi v zadostnem obsegu odgovorilo na pritožbene trditve o zmotni odmeri odškodnine iz naslova prestanega strahu. Revizijsko sodišče zato zavrača očitek tožeče stranke o zatrjevani kršitvi določb pravdnega postopka tožeče stranke. K temu le še dodaja, da je tudi po oceni revizijskega sodišča odškodnina iz naslova prestanega strahu primerno odmerjena. Upoštevani so vsi kriteriji za odmero pravične denarne odškodnine: tožnikovo osebno doživljanje strahu in objektivno ugotovljeni razlogi za strah oziroma zaskrbljenost; poleg tega je odmerjena odškodnina primerljiva s podobnimi iz sodne prakse.

Nazadnje tudi revizija sama pove, da se je bil tožnik "grozovito bal" za izid zdravljenja do prvega RTG slikanja in zdravniške diagnoze (tretja stran revizije) potem, ko je bil prepeljan v bolnišnico, in ne "vse do prejema izvedeniškega mnenja" (druga stran revizije).

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da tožnikova poškodba ne predstavlja bistvenega zmanjšanja njegovih življenjskih in delovnih sposobnosti. Ugotovili pa sta tudi, da ima tožnik zmanjšano gibljivost desnega sredinca, s katerim ne more doseči desne dlani in zaradi katere ima slabšo moč stiska z desno dlanjo. Zaradi teh objektivno ugotovljenih težav, ki povzročajo tožniku duševne bolečine in zaradi katerih mora v vsakdanje delo vlagati več napora, sta sodišči odmerili odškodnino v višini 500.000,00 SIT. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je tako odmerjena odškodnina v skladu z že opisanimi kriteriji iz 200. in 203. člena ZOR. Vse revizijsko opisane težave o zmanjšanju tožnikovih življenjskih in delovnih sposobnosti so izrecno upoštevane pri odmeri odškodnine. Upoštevana je tudi tožnikova starost in dejstvo, da je desničar. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je odmerjena odškodnina zato pravilno in primerno individualizirana ter tudi primerljiva glede na sodno prakso odmere odškodnin v podobnih primerih. Nikakor pa ni izrazito prenizka, kot to trdi revizija.

V obravnavani zadevi je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, določila o pravdnem postopku pa niso bila kršena, zato je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP).

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev revizijskih stroškov je zajet v izreku o zavrnitvi revizije (166. člen ZPP).