Jedro

Dolgotrajna prekinitev življenja v Republiki Sloveniji in s tem neizpolnitev zakonskega pogoja dejanskega življenja tožeče stranke v RS po 1. odstavku 40. člena ZDS je podana, povzročena z odločitvijo tožeče stranke v zvezi z urejanjem osebnih zadev v BiH in v Srbiji, če je tožeča stranka (tožnik je živel nekaj mesecev - od poletja 1992 do pomladi 1993 - in se je vrnil v Slovenijo; tožnica - njegova žena - pa še vedno tam živi) odšla v BiH in Srbijo zaradi navedenih okoliščin, ki so na njeni strani. Pri tem se ne more sklicevati na nemožnost vrnitve v Slovenijo zaradi vojnih razmer in upravičenost take odsotnosti, saj v tožbi ne navaja, da bi bile take razmere tudi v Srbiji, kamor je pred njimi zbežala iz BiH.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogi tožnikov za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ki sta ju tožnika vložila pri Sekretariatu za notranje zadeve mesta Ljubljane. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožena stranka navaja, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da sta tožnika imela na dan 23.12.1990 sicer res prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, vendar v Sloveniji ne živita. Glede na to, da tožnika ne živita v Republiki Sloveniji, po mnenju tožene stranke ni izpolnjen eden izmed pogojev navedenega člena in je zato tožena stranka njuni vlogi zavrnila.

Tožnika v tožbi navajata, da sta poleti 1992. leta šla pogledat svoje nepremičnine, ki jih imata na podlagi dedovanja v bližini Tuzle v Bosni in Hercegovini. Zaradi nevarnosti razširitve vojne sta želela rešiti vse premične stvari ter jih odpeljati v Slovenijo. Toda vojna se je tako nepričakovano razširila tudi na območje, kjer sta se zadrževala, da sta morala v trenutku vse zapustiti (tožnikove nepremičnine so zasegli bosanski muslimani) ter zbežati. Ker sta oba po poreklu Srba, je bila edina možna in najkrajša pot rešitve v Srbijo k tožničinim staršem ob srbsko-bosanski meji. Zaradi nenadnega bega sta ostala namreč brez vsakega premoženja in denarja. Rešila sta le osebni avto, s katerim sta se odpeljala. Tožničine starše sta našla popolnoma obnemogle (stara sta blizu 90 let) in v velikem pomanjkanju. Drugih sorodnikov v Srbiji nimata. Zato sta jima morala najprej pomagati, da sta preživela ter si priskrbeti določena sredstva, da si omogočita vrnitev Slovenijo. Nista imela nobenih ustreznih dokumentov (potni listini in osebni izkaznici sta bili izdani v Sloveniji). Zato so ju v Srbiji obravnavali kot begunca. Ker je tožnici medtem tudi prenehala veljati potna listina, izdana v Ljubljani, ji srbske oblasti niso dovolile zapustiti Srbije. Vsi poskusi so bili zaman. V prizadevanju za izdajo ustreznih dokumentov pa je tožnica zaenkrat še neuspešna. Tožnik pa se je uspel z veljavno potno listino prejšnje Jugoslavije, izdano v Ljubljani, vrniti iz Srbije v Slovenijo, in sicer spomladi 1993. leta. Ljubljano sta zapustila z namenom poskrbeti za premoženje v Bosni in Hercegovini in zaradi velike skrbi za tožničine starše, o katerih tudi nista imela nobenih obvestil. Namen sta imela vrniti se v Slovenijo v najkrajšem možnem času. Da temu ni bilo tako, so bile odločilne okoliščine, ki spremljajo vojno v Bosni in Hercegovini ter v Srbiji. Da na te okoliščine nista mogla nič vplivati, je razumljivo in splošno znano dejstvo. Če bi se hotela iz Bosne in Hercegovine vrniti v Slovenijo, bi to verjetno plačala z življenjem tako kot so številni drugi. Navedeno območje so namreč zasedli muslimani. V zvezi s tem bi bil komentar odveč. V konkretnem primeru je prišlo torej zaradi vojne do popolnoma nepredvidenih razmer, ki so imele in še imajo zanju katastrofalne posledice, zaradi katerih se nista mogla vrniti v Slovenijo. Po njunem mnenju je bila to upravičena odsotnost, saj njuna vrnitev ni bila v nobenem pogledu odvisna od njiju. Čim je lahko, pa se je tožnik vrnil. Nedopustna bi bila takšna razlaga zakona, da nekdo, ki je 30 let živel in delal v Sloveniji, le-te sedaj sploh ne bi smel zapustiti. V Sloveniji si je ustvaril dom in družino ter si prislužil pokojnino, torej je materialno in finančno preskrbljen. Tožnik nikoli ni imel niti ima namen niti željo, da se izseli iz Slovenije. Tudi ni odšel iz Slovenije neposredno po 26.6.1991, ampak šele več kot eno leto kasneje, ko ni imel več delovnih obveznosti. Obisk staršev, s katerimi ni bilo mogoče vzpostaviti drugačnih stikov, ker so bile vse komunikacije pretrgane, ne bi smel biti razlog neupravičene odsotnosti iz Slovenije, ki bi imela za posledico neizpolnjevanje pogojev za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Zaradi navedenih okoliščin in dejstev je ostalo dejansko stanje tako nepopolno ugotovljeno, da na podlagi njega ni mogoče sklepati, da tožnika ne živita v Sloveniji. Namreč zgolj samo fizična odsotnost iz Republike Slovenije še ne sme pripeljati do sklepa, da ne izpolnjujeta pogoja, da dejansko živita v Sloveniji. Slediti je namreč treba predvsem izjavi o dobrih namerah. Prav namen in okoliščine, ki ta namen potrjujejo, morajo odločilno vplivati na oceno dejanskega prebivanja. Če sta šla konec poletja 1992 iz navedenih razlogov v Bosno in Srbijo ter se iz objektivnih razlogov nista mogla vrniti nekaj mesecev (tožnica se še sedaj ne more), je njuno odsotnost nujno šteti za upravičeno odsotnost, ker jima je bila zaradi vojne vrnitev fizično onemogočena. Poleg tega pa niti nimata izven Slovenije kje niti prebivati, niti nimata sredstev za preživljanje, saj edini njuni dohodki izvirajo iz pokojnine v Sloveniji. Predlagata, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I), na katerega se tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje, pridobi državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, državljanstvo Republike Slovenije, če v 6 mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Tožnika navajata v tožbi, da sta odšla konec poletja 1992 iz Slovenije najprej v Bosno in Hercegovino in nato v Srbijo ter da se je tožnik vrnil v Slovenijo spomladi 1993 leta, tožnica pa je ostala v Srbiji, kot tudi, da sta v Bosno in Hercegovino in Srbijo šla z namenom pogledati svoje nepremičnine, ki sta jih podedovala, in zaradi rešitve svojih premičnin ter zaradi pomoči tožničinim staršem. Tožnika v tožbi tudi navajata, da se zaradi vojnih razmer in težav s srbskimi oblastmi v zvezi z osebnimi dokumenti nista mogla vrniti v Slovenijo.

Že zaradi navedenih okoliščin gre tudi po presoji sodišča za tako prekinitev dejanskega življenja tožnikov v Republiki Sloveniji (tožnika za nekaj mesecev; tožnica pa še sedaj živi v Srbiji), povzročeno z odločitvijo tožnikov v zvezi z urejanjem njunih osebnih zadev, ki je bistvena za oceno pogoja, ki ga po ugotovitvi tožene stranke tožnika ne izpolnjujeta.

Tudi, če sta tožnika zaradi vojnih razmer v bližini Tuzle v Bosni in Hercegovini morala oditi v Srbijo k tožničinim staršem, kjer je tožnik ostal do spomladi 1993 leta, tožnica pa je še vedno tam, gre po presoji sodišča za dolgotrajno prekinitev dejanskega življenja tožnikov v Republiki Sloveniji, predvsem zaradi okoliščin, ki so na strani tožnikov.

Tožbeno navedbo, da je njuno odsotnost iz Republike Slovenije nujno šteti za upravičeno odsotnost, ker jima je bila vrnitev zaradi vojne fizično onemogočena, je treba presojati v okviru navedenih okoliščin. V tem upravnem sporu pa ta navedba ni upoštevna. Tožnika se v zvezi z življenjem v Srbiji pri tožničinih starših namreč ne moreta sklicevati na vojne razmere, saj v tožbi sama navajata, da sta zbežala v Srbijo zaradi vojnih razmer v bližini Tuzle v Bosni in Hercegovini.

Bistvena v tem upravnem sporu je torej le dolgotrajna prekinitev dejanskega življenja tožnikov v Republiki Sloveniji, predvsem zaradi navedenih okoliščin, ki so na njuni strani (kot posledica njune odločitve ter v zvezi z urejanjem njunih osebnih zadev), in ne tožbena navedba o nemožnosti njune vrnitve v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer, ki jih tožnika v zvezi z življenjem pri tožničinih starših v Srbiji niti ne navajata.

Glede na navedeno je tožena stranka z izpodbijano odločbo pravilno zavrnila vlogi tožnikov za pridobitev državljanstva Republike Slovenije zaradi neizpolnitve zakonskega pogoja dejanskega življenja tožnikov v Republiki Sloveniji po citirani določbi navedenega zakona oziroma njune dolgotrajne prekinitve tega življenja zaradi okoliščin, ki so na njuni strani.

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Navedeno določbo ZUS je sodišče uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).