Jedro

Za škodo, ki jo je tožnica utrpela zaradi stiska hidravličnega bata med tem, ko se je povzpela na delujoči stroj, da bi odstranila aluminij, je tožena stranka krivdno odgovorna, ker je dopuščala, da se je delo opravljalo v nasprotju s pisnimi navodili in ker odprtine ni zaščitila, tako da delavci v področje premikanja bata ne bi mogli poseči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo ugotovilo, da je tožena stranka tožnici po temelju (v celoti) odgovorna za nastanek škode iz naslova nesreče pri delu dne 6. 4. 2005. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ali jo spremeni tako, da ugotovi tožničin prispevek k nastanku škode. V pritožbi navaja, da je tožnica prispevala k nastanku škode vsaj 20 %, zato je v tem delu prosta svoje odgovornosti. Da ne bi prihajalo do delovnih nezgod je tožena stranka delavce usposabljala iz varstva pri delu, jim nudila zaščitna sredstva za delo in predpisala navodila za varno delo, ki so visela ob strojih in bila vročena vsem delavcem. Način dela tožnice ni bil v skladu z navodili za varno delo. Ker teh tožnica skladno z določili 32. in 33. člena ZDR ni upoštevala, je delno prispevala k nastanku škode. Stroj, na katerem je tožnica delala, ni predvideval nikakršne dodatne zaščite. Tožena stranka ni mogla predvidevati, da bo nekdo posegal v stroj s hrbtne strani. Takšna nezgoda se je pri toženi stranki zgodila prvič, zato je ni mogla predvideti. Obžaluje, da je prišlo do nezgode. Priglaša stroške pritožbe.

Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke in vztraja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Na podlagi 1. odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) mora delodajalec delavcu, ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi z delom, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Krivdna odškodninska odgovornost je določena v 1. odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), ki določa, da kdor povzroči škodo drugemu, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja imetnik stvari, oziroma tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, objektivno, torej ne glede na krivdo (2. odstavek 131. člena v povezavi s 150. členom OZ).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da se je tožnica poškodovala v nočni izmeni dne 6. 4. 2005 na delovnem mestu, ko je delala na stroju za tlačno litje. Med delovanjem stroja se je začela nabirati litina na cevi livnega kanala. Ko se je tožnica povzpela na stroj in s kleščami začela odstranjevati aluminij, se je premaknil hidravlični bat in ji stisnil stegnenico desne noge ob jekleno konstrukcijo. Šlo je za star model stroja, ki ni imel posebne zaščite. Livni žleb na stroju je bilo potrebno pogosto čistiti, kar bi bilo varno le ob zaustavitvi. Kljub formalni prepovedi v pisnih navodilih je bila običajna praksa odstranjevanje litine na delujočem stroju. Pravilna je zato presoja sodišča prve stopnje, da je delovni stroj v delovanju glede na opisane lastnosti in način dela nevaren, zaradi česar tožena stranka za tožničino škodo odgovarja objektivno.

Po 43. členu ZDR je delodajalec dolžan zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi. Delodajalec je zato tisti, ki mora skrbeti za varno delo. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja pri delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Izvajati mora tudi take preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvajalne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu (5. in 6. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu, Ur. l. RS, št. 56/1999 s spremembami; ZVZD). Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je zaustavljanje stroja povzročalo neuporabnost izdelkov. Tožena stranka je dopuščala prakso upravljanja s strojem, ki je odstopala od pisnih navodil, kar je bilo v prvi vrsti pogojeno s predpisanimi normativi za delo. Poseganja v nevarno območje stroja tožena stranka ni preprečila z zaščito in je šele po delovni nezgodi odprtino pokrila s pločevino, tako da v področje premikanja bata delavec ne more stopiti. Na to, da je potrebno tlačni bat ustrezno zaščititi, predvsem t. i. „stisljivo območje“, je bila tožena stranka opozorjena tudi s strani Inštituta za varnost pri delu (B/7). Na podlagi navedenega je potrebno zaključiti, da tožena stranka ni storila vsega, da do škode ne bi prišlo in je torej (tudi) krivdno odgovorna za nesrečo pri delu.

Tožena stranka je bila tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem škodnem dogodku tista, ki bi morala (učinkovito) nadzorovati, ali delavec med delovnim procesom ravna po ustreznih varstvenih ukrepih, normativih, standardih in tehničnih predpisih in ali jih pravilno uporablja. Te zakonske obveznosti se ni razbremenila zgolj s tem, da je delavce formalno seznanila z navodili, pač pa bi morala poskrbeti za uporabo le-teh in v praksi zagotoviti varno delo. Čiščenje litine na delujočem stroju je bilo usmerjeno k izpolnjevanju delovnih dolžnosti. Tožnica je ravnala v interesu tožene stranke, kot se je od nje pričakovalo, predvsem zaradi potrebe, da stroj obratuje brez prestankov in v cilju doseganja norme. Pravilna je zato ocena sodišča prve stopnje, da v takih okoliščinah ni tožničinega prispevka k nastali škodi, posledično pa tudi odločitev o izključni odgovornosti tožene stranke.

Ker torej niso bili podani s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi tožnica, saj njen odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve (155. člen ZPP).