Jedro

Delavcu, kateremu delovno razmerje preneha zaradi trajnega presežka, pripada odpravnina po 36 f. čl. ZDR ne glede na to, če se po prenehanju delovnega razmerja zaposli pri drugem delodajalcu. Delavec ni upravičen do te odpravnine le v primeru, če mu je delodajalec v okviru programa razreševanja presežkov zagotovil ustrezno zaposlitev pri drugem delodajalcu ali pa mu je dokupil delovno dobo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da tožniku obračuna in izplača neto odpravnino kot trajno presežnemu delavcu od bruto zneska 54.475,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1992 do plačila v 8 dneh in pod izvršbo. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 353. čl. ZPP (pravilno 338. čl. ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču da razveljavi izpodbijani sklep (pravilno sodbo) sodišča prve stopnje, na podlagi katere je dolžna plačati tožniku odpravnino v neto višini od bruto zneska 54.475,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1992 do plačila. V pritožbi navaja, da je tožniku delovno razmerje prenehalo zaradi tega, ker je objektivno prenehala potreba po njegovem delu. Do tega je prišlo zaradi razpada nekdanje Jugoslavije, na kar tožena stranka ni mogla vplivati. Poleg tega je sodba nerazumljiva in neizvršljiva, ker obveza do nadomestila plače in odpravnine ni izračunana v neto znesku, čeprav je obveza tožene stranke podana v neto znesku. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo datuma, ko je tožnik sklenil novo delovno razmerje, kar je bistvenega pomena za odločitev o tožnikovem tožbenem zahtevku. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je bilo ugotovljeno, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, vsebovanimi v izpodbijani sodbi. Tako je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 31.3.1992, ko mu je zaradi trajnega prenehanja potreb po njegovem delu prenehalo, kar jasno izhaja iz sklepa tožene stranke z dne 13.3.1992 (A 6, A 7). 36.f čl. Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - v nadaljevanju ZDR) je določil, da pripada trajno presežnemu delavcu odpravnina v višini najmanj polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih, za vsako leto dela pri delodajalcu, razen če mu delodajalec zagotovi ustrezno zaposlitev pri drugemu delodajalcu v okviru programa razreševanja presežkov delavcev oz. če mu dokupi delovno dobo. Ob upoštevanju dejstva, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen 2 leti, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, mu pripada odpravnina v višini ene njegove povprečne neto plače za obdobje zadnjih treh mesecev pred prenehanjem delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine odpravnine upoštevalo podatke o tožnikovi povprečni bruto plači 54.475,00 SIT za obdobje od 1.1.1992 do 31.3.1992, ki jih je v Potrdilu o višini osebnih dohodkov (A 5) z dne 4.5.1992 podala tožena stranka. Ker pripada po uveljavljani sodni praksi delavcu, kateremu delovno razmerje preneha zaradi trajnega presežka odpravnina, izračunana na podlagi njegove neto plače in ker je tožniku za 2 leti delovne dobe pri toženi stranki pripadala odpravnina v višini njegove ene njegove neto plače zadnjega tromesečja pred prenehanjem delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje utemeljeno naložilo toženi stranki, da izplača tožniku odpravnino v neto znesku, izračunano po odvodu davkov in prispevkov od bruto zneska njegove plače, ki je v zadnjem tromesečju pred prenehanjem delovnega razmerja znašala 54.475,00 SIT. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve tožene stranke, ki se nanašajo na nerazumljivost in neizvršljivost izpodbijane sodbe. Tožena stranka bo namreč tožniku na podlagi te sodbe izplačala neto odpravnino, ki jo bo izračunala po odvodu v spornem obdobju predpisanih davkov in prispevkov od bruto zneska 54.475,00 SIT, ki je predstavljal znesek povprečne bruto plače tožnika v zadnjem tromesečju pred prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki. Ker je delavec upravičen do izplačila odpravnine takrat, ko mu delovno razmerje pri delodajalcu preneha, je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno prisodilo tudi zakonite zamudne obresti od 1.4.1992 do plačila. Poleg tega so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke glede razloga za prenehanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki. Iz spisovnih podatkov je jasno razvidno, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi tega, ker je postalo njegovo delo trajno nepotrebno, kar je sicer ugotovila že sama tožena stranka v sklepu o prenehanju delovnega razmerja. Dejstvo, da tožena stranka na razpad Jugoslavije, ki je bil potrditvi tožene stranke razlog za prenehanje delovnega razmerja ni mogla vplivati, za ugotovitev o trajnem presežku tožnika pri toženi stranki ni bistveno. Bistveno za priznanje pravice do odpravnine je namreč, da delavcu preneha delovno razmerje zaradi ugotovljenega trajnega presežka, da je bil zaposlen pri delodajalcu več kot dve leti in da mu delodajalec ni zagotovil ustrezne zaposlitve drugje ali mu dokupil delovne dobe. Trajno prenehanje potreb po delu mora biti posledica nujnih operativnih razlogov, navedenih v 29. členu ZDR. Pri tem je potrebno omeniti, da 29. čl. ZDR šteje med nujne operativne razloge, v posledici katerih postane delo delavcev trajno nepotrebno, tudi ukrepe družbenopolitične skupnosti, med katere je potrebno po stališču pritožbenega sodišča uvrstiti tudi osamosvojitev Slovenije oz. razpad bivše Jugoslavije. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je nepomembna tudi pritožbena navedba tožene stranke o tem, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj je tožnik sklenil delovno razmerje pri novem delodajalcu. Sklenitev delovnega razmerja pri novem delodajalcu namreč na pravico do odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ni mogla vplivati. Tako pripada delavcu, kateremu delovno razmerje preneha zaradi trajnega presežka, odpravnina po 36 f. čl. ZDR ne glede na to, če se po prenehanju delovnega razmerja zaposli pri drugem delodajalcu. Delavec ni upravičen do te odpravnine le v primeru, če mu je delodajalec v okviru programa razreševanja presežkov zagotovil ustrezno zaposlitev pri drugem delodajalcu ali pa mu je dokupil delovno dobo. Ker tožena stranka v postopku ni niti zatrjevala niti dokazovala, da je tožniku v okviru razreševanja presežnih delavcev zagotovila ustrezno zaposlitev pri drugem delodajalcu, so pritožbene navedbe v zvezi s sklenitvijo delovnega razmerja tožnika pri novem delodajalcu neutemeljene. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani in ker sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke v skladu z 353. členom ZPP zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.